SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 14. marca 2019(*)
„Predhodno odločanje – Sistemi socialne varnosti – Dajatve za invalidnost – Člena 45 in 48 PDEU – Prosto gibanje delavcev – Uredba (ES) št. 883/2004 – Različna ureditev dajatev v državah članicah – ‚Predhodno obdobje nezmožnosti za delo‘ – Trajanje – Dodelitev dajatve v zvezi z nezmožnostjo za delo – Slabši položaj delavcev migrantov“
V zadevi C‑134/18,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo arbeidsrechtbank Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) z odločbo z dne 8. februarja 2018, ki je prispela na Sodišče 19. februarja 2018, v postopku
Maria Vester
proti
Rijksinstituut voor ziekte- en invaliditeitsverzekering,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, J. Malenovský, sodnik, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. Vester D. Volders, advocaat,
– za belgijsko vlado M. Jacobs, L. Van den Broeck in C. Pochet, agentke,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in C. S. Schillemans, agentki,
– za Evropsko komisijo D. Martin in M. van Beek, agenta,
na podlagi odločitve, sprejete po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 45 in 48 PDEU, Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) ter Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2009, L 284, str. 1).
2 Predlog je bil vložen v okviru spora med Mario Vester in Rijksinstituut voor ziekte-en invaliditeitsverzekering (nacionalni inštitut za invalidsko zavarovanje, v nadaljevanju: Rijksinstituut), ker je slednji M. Vester zavrnil izplačilo dajatve za invalidnost.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba št. 883/2004
3 Naslov I Uredbe št. 883/2004, „Splošne določbe“, vsebuje člen 6, ki določa:
„Razen če v tej uredbi ni določeno drugače, pristojni nosilec države članice, po zakonodaji katere so:
– pridobitev, ohranitev, trajanje ali ponovna pridobitev pravice do dajatev,
[…]
pogojeni z dopolnitvijo zavarovalnih dob, dob zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, v potrebni meri upošteva zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji katere koli druge države članice, kakor da bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja.“
4 Naslov II Uredbe št. 883/2004, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vsebuje člen 11(3)(c), ki določa:
„V skladu s členi 12 do 16 velja:
[…]
(c) za osebo, ki v skladu s členom 65 prejema dajatve za brezposelnost po zakonodaji države članice stalnega prebivališča, [velja] zakonodaja te države članice“.
5 Poglavje 5, naslovljeno „Starostne pokojnine in pokojnine preživelih oseb“, iz naslova III Uredbe št. 883/2004 vsebuje člene od 50 do 60.
6 Člen 51 te uredbe, naslovljen „Posebne določbe o seštevanju dob“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Kadar zakonodaja države članice pogojuje dodelitev nekaterih dajatev z dopolnitvijo zavarovalnih dob izključno v posebni dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe ali v poklicu, za katerega velja poseben sistem za zaposlene ali samozaposlene osebe, pristojni nosilec te države članice upošteva dobe, dopolnjene po zakonodaji druge države članice samo, če so dopolnjene v ustreznem sistemu ali, če tega ni, v enakem poklicu ali, kadar je to primerno, v enaki dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.
Če po upoštevanju tako dopolnjenih dob oseba ne izpolnjuje pogojev za dodelitev dajatev iz posebnega sistema, se te dobe upoštevajo za dodelitev dajatev iz splošnega sistema ali, če tega ni, iz sistema za fizične delavce ali uslužbence, odvisno od primera, pod pogojem, da je bila oseba zavarovana v enem od teh sistemov.
2. Zavarovalne dobe, dopolnjene po posebnem sistemu države članice, se upoštevajo pri dodeljevanju dajatev iz splošnega sistema ali, če tega ni, iz sistema za fizične delavce ali uslužbence, odvisno od primera, druge države članice, pod pogojem, da je bila oseba zavarovana v enem od teh sistemov, tudi če so te dobe že bile upoštevane v slednji državi članici po posebnem sistemu.“
7 Člen 52 te uredbe, naslovljen „Dodelitev dajatev“, v odstavku 1 določa:
„1. Pristojni nosilec izračuna znesek dajatve, ki bi ga bilo treba izplačati:
(a) po zakonodaji, ki jo uporablja, samo kadar so pogoji za upravičenost do dajatev izpolnjeni izključno po nacionalni zakonodaji (neodvisna dajatev);
(b) z izračunom teoretičnega zneska in nato dejanskega zneska (sorazmerna dajatev) na naslednji način:
(i) teoretični znesek dajatve je enak dajatvi, ki bi jo oseba lahko zahtevala, če bi bile vse zavarovalne dobe in/ali dobe prebivanja, dopolnjene po zakonodajah drugih držav članic, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja, na dan dodelitve dajatve. Če po tej zakonodaji znesek ni odvisen od trajanja dopolnjenih dob, se ta znesek šteje za teoretični znesek;
(ii) pristojni nosilec nato določi dejanski znesek sorazmerne dajatve na podlagi teoretičnega zneska v sorazmerju med trajanjem dob, dopolnjenih pred nastopom zavarovalnega primera po zakonodaji, ki jo uporablja, in med skupnim trajanjem dob, dopolnjenih po zakonodajah vseh zadevnih držav članic pred nastopom zavarovalnega primera.“
8 Člen 57 iste uredbe, naslovljen „Zavarovalne dobe ali dobe prebivanja, krajše od enega leta“, v odstavku 1 določa:
„Ne glede na člen 52(1)(b) nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatev za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upoštevajo pri nastopu zavarovalnega primera, če:
– so navedene dobe krajše od enega leta,
in
– se ob upoštevanju samo teh dob po tej zakonodaji ne pridobi nobene pravice do dajatve.
V tem členu ‚dobe‘ pomenijo vse zavarovalne dobe, dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, ki se zahtevajo za zadevno dajatev ali jo neposredno povišajo.“
9 Člen 65 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Brezposelne osebe, ki stalno prebivajo v državi članici, ki ni pristojna država“, v odstavku 2, prvi stavek, in v odstavku 5(a) določa:
„2. Popolnoma brezposelna oseba, ki je med svojo zadnjo dejavnostjo zaposlene ali samozaposlene osebe stalno prebivala v državi članici, ki ni pristojna država članica, in še naprej stalno prebiva v tej državi članici ali se vrne v to državo članico, mora biti na razpolago službam za zaposlovanje v državi članici stalnega prebivališča. […]
[…]
5. (a) Brezposelna oseba iz prvega in drugega stavka odstavka 2 prejema dajatve v skladu z zakonodajo države članice stalnega prebivališča, kakor da bi med opravljanjem zadnje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe zanjo veljala ta zakonodaja. Te dajatve zagotovi nosilec v kraju stalnega prebivališča.“
Uredba št. 987/2009
10 Uredba št. 987/2009, ki določa podrobna pravila za izvajanje Uredbe št. 883/2004, v poglavju IV naslova III te uredbe določa pravila v zvezi z dajatvami za invalidnost ter v zvezi s starostnimi in družinskimi pokojninami.
11 Člen 45 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Zahtevek za dajatve“, med drugim določa:
„A. Vložitev zahtevka za dajatve po zakonodaji vrste A v skladu s členom 44(2) [Uredbe št. 883/2004]
[…]
B. Vložitev drugih zahtevkov za dajatve
4. V primerih, ki niso navedeni v odstavku 1, vlagatelj svoj zahtevek vloži pri nosilcu v kraju stalnega prebivališča ali pri nosilcu v državi članici, katere zakonodaja se je nazadnje uporabljala. […]
[…]“
12 Člen 47 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Obravnava zahtevkov s strani zadevnih nosilcev“, med drugim določa:
„A. Nosilec za stike
1. Nosilec, pri katerem se v skladu s členom 45(1) ali (4) [Uredbe št. 987/2009] vloži ali ki se mu posreduje zahtevek za dajatve, je v nadaljnjem besedilu imenovan ‚nosilec za stike‘. […]
Poleg obravnave zahtevka za dajatve po zakonodaji, ki jo uporablja, ta nosilec – kot nosilec za stike – vodi izmenjavo podatkov, obveščanje o odločbah in dejavnosti, ki jih zadevni nosilci potrebujejo za obravnavo zahtevka, na zahtevo vlagatelja pa temu sporoči vse podatke, pomembne za to obravnavo z vidika Skupnosti, ter ga obvešča o poteku.
B. Obravnava zahtevkov za dajatve po zakonodaji vrste A v skladu s členom 44 [Uredbe št. 883/2004]
[…]
C. Preveritev drugih zahtevkov za dajatve
4. Razen v primerih iz odstavka 2, nosilec za stike vsem zadevnim nosilcem brez odlašanja pošlje zahtevke za dajatve in vse razpoložljive dokumente ter po potrebi dokumente, ki jih je vlagatelj predložil, da bi lahko hkrati začeli obravnavati zahtevek. Nosilec za stike drugim nosilcem sporoči zavarovalne dobe ali dobe prebivanja, za katera velja njegova zakonodaja. Navede tudi dokumente, ki bodo predloženi kasneje, in zahtevek čim prej dopolni.
5. Vsak od zadevnih nosilcev nosilcu za stike in drugim zadevnim nosilcem čim prej sporoči zavarovalne dobe ali dobe prebivanja, za katera velja njihova zakonodaja.
6. Vsak od zadevnih nosilcev izračuna znesek dajatev v skladu s členom 52 [Uredbe št. 883/2004] ter nosilcu za stike in ostalim zadevnim nosilcem sporoči svojo odločitev, znesek priznanih dajatev in vse podatke, ki se zahtevajo za namene členov od 53 do 55 [Uredbe št. 883/2004].
[…]“
Belgijsko pravo
13 Člen 32 gecoördineerde wet betreffende de verplichte verzekering voor geneeskundige verzorging en uitkeringen (usklajeni zakon o obveznem zdravstvenem zavarovanju in socialnih prejemkih) z dne 14. julija 1994 (v nadaljevanju: ZIV) določa, da imajo delavci, za katere velja ureditev nadzorovane brezposelnosti, pravico do zdravstvenih dajatev, kot so opredeljene v poglavju III iz naslova III tega zakona, pod pogoji, določenimi v tem zakonu.
14 Člen 86(1)(c) zakona ZIV določa, da so delavci, za katere velja ureditev nadzorovane brezposelnosti, upravičeni tudi do dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo, kot so določene v poglavju III naslova IV tega zakona, pod pogoji, določenimi v tem zakonu.
15 Člen 87 zakona ZIV določa, da upravičenec iz člena 86(1) tega zakona, ki ni zmožen za delo, za vsak delovni dan v obdobju enega leta, ki začne teči na dan, ko je postal nezmožen za delo, ali za vsak dan istega časovnega obdobja, ki se šteje za delovni dan, prejme tako imenovano dajatev „za primarno nezmožnost za delo“.
16 Člen 93 zakona ZIV določa, da če je obdobje nezmožnosti za delo daljše od obdobja primarne nezmožnosti, se za vsak delovni dan nezmožnosti za delo ali za vsak dan, ki se šteje za delovni dan, izplača tako imenovana dajatev „za invalidnost“.
17 V zvezi z nezmožnostmi za delo, ki so nastale pred 1. majem 2017, člen 128(1) zakona ZIV določa, da morajo upravičenci iz člena 86(1) tega zakona za pridobitev dajatev iz naslova IV tega zakona v obdobju šestih mesecev pred pridobitvijo pravice delati vsaj 120 dni, in sicer v skladu s členom 203 Koninklijk besluit tot uitvoering van de wet betreffende de verplichte verzekering voor geneeskundige verzorging en uitkeringen (kraljevi odlok o izvajanju zakona o obveznem zdravstvenem zavarovanju in socialnih prejemkih) z dne 3. julija 1996 (Moniteur belge z dne 31. julija 1996, str. 20285), v različici, ki se uporablja za nezmožnosti za delo, ki so nastale pred 1. majem 2017.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
18 M. Vester, nizozemska državljanka s stalnim prebivališčem v Belgiji, je po tem, ko je na Nizozemskem delala od 10. novembra 1997 do 31. marca 2015, od 2. aprila 2015 od pristojnega belgijskega nosilca prejemala dajatev za brezposelnost.
19 M. Vester je 7. aprila 2015 pri belgijskem pristojnem nosilcu izjavila, da ni zmožna za delo. Čeprav ni izpolnjevala pogojev iz belgijske zakonodaje, ji je pristojni belgijski nosilec na podlagi načela seštevanja zavarovalnih dob iz člena 6 Uredbe št. 883/2004 za čas od tega dne do 6. aprila 2016 dodelil dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo.
20 M. Vester je 7. aprila 2016 v Belgiji pridobila status invalida.
21 M. Vester je 17. maja 2016 pri Uitvoeringsinstituut werknemersverzekeringen (zavod za upravljanje zavarovanj za zaposlene osebe, Nizozemska) (v nadaljevanju: UWV) vložila zahtevek za dodelitev dajatve za invalidnost na Nizozemskem.
22 UWV je v odgovoru z dne 19. maja 2016 M. Vester obvestil, da je v skladu z nizozemsko zakonodajo pridobitev statusa invalida in dodelitev pripadajoče dajatve mogoča šele po poteku „predhodnega obdobja nezmožnosti za delo“, ki traja 104 tedne, in da ji, ker je v Belgiji dopolnila le 52 tednov „predhodnega obdobja nezmožnosti za delo“, še ne more dodeliti take dajatve, ki jo bo lahko začela prejemati šele od 4. aprila 2017.
23 Rijksinstituut je z odločbo z dne 18. avgusta 2016 M. Vester obvestil, da je v Belgiji do dne, ko je izjavila, da ni zmožna za delo, dopolnila le štiri dni zavarovanja, potem pa je pridobila status invalida, zato ne izpolnjuje pogojev za upravičenost do dajatve za invalidnost v Belgiji, in da ji je zato na podlagi člena 57 Uredbe št. 883/2004 dodelitev te dajatve zavrnil. M. Vester je zoper to odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču.
24 Rijksinstituut je istega dne na podlagi člena 47 Uredbe št. 987/2009 pri UWV vložil zahtevek za dajatve, ki je bil zavrnjen iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 22 te sodbe.
25 Od 4. aprila 2017, ko je M. Vester dopolnila obdobje 104 tednov „predhodnega obdobja nezmožnosti za delo“, zahtevanega z nizozemsko zakonodajo, v katerem ni prejemala dajatve v zvezi z nezmožnostjo za delo, ki se načeloma dodeli delavcem po dopolnitvi tega obdobja, ji je bil na Nizozemskem priznan status invalida in ji je pristojni nizozemski nosilec izplačeval dajatev za invalidnost.
26 Predložitveno sodišče navaja, da zaradi razlike med belgijsko in nizozemsko zakonodajo glede trajanja „predhodnega obdobja nezmožnosti za delo“, ki je pogoj za pridobitev statusa invalida v Belgiji in na Nizozemskem, M. Vester med 7. aprilom 2016, ko se je končalo „predhodno obdobje nezmožnosti za delo“, ki ga določa belgijsko pravo, in 3. aprilom 2017, ko se je končalo „predhodno obdobje nezmožnosti za delo“, ki ga določa nizozemsko pravo, ni prejemala nobene dajatve. Omenjeno sodišče izraža dvome glede skladnosti takega položaja s členoma 45 in 48 PDEU.
27 V teh okoliščinah je arbeidsrechtbank Antwerpen (delovno sodišče v Antwerpnu, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali gre za kršitev členov 45 in 48 [PDEU], če nazadnje pristojna država članica ob nastopu nezmožnosti za delo po poteku obdobja čakanja 52 tednov nezmožnosti za delo, med katerim so bile priznane dajatve za bolezen, na podlagi člena 57 [Uredbe št. 883/2004] zavrne pravico do dajatve za invalidnost, druga država članica, ki ni nazadnje pristojna, pa pred preučitvijo pravice do sorazmerne dajatve za invalidnost uporabi obdobje čakanja 104 tednov v skladu z nacionalnim pravom te države članice?
2. Ali je v tem primeru združljivo s pravico do prostega gibanja, da je zadevna oseba med tem obdobjem čakanja odvisna od socialne pomoči, ali pa je država članica, ki ni nazadnje pristojna, na podlagi členov 45 in 48 PDEU dolžna preučiti pravico do dajatev za invalidnost po poteku časa čakanja na podlagi zakonodaje nazadnje pristojne države, čeprav to z nacionalnim pravom države članice, ki ni nazadnje pristojna, ni dovoljeno?“
Vprašanji za predhodno odločanje
28 Predložitveno sodišče z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 45 in 48 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem delavcu, ki mu je po enoletnem obdobju nezmožnosti za delo pristojni nosilec države članice njegovega stalnega prebivališča priznal status invalida, vendar na podlagi zakonodaje te države članice ni bil upravičen do dajatve za invalidnost, pristojni nosilec države članice, v kateri je ta delavec dopolnil vso svojo zavarovalno dobo, naloži, da mora za priznanje statusa invalida in pridobitev pravice do sorazmerne dajatve za invalidnost dopolniti enoletno dodatno obdobje nezmožnosti za delo, med katerim ne prejema dajatve v zvezi z nezmožnostjo za delo.
29 Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, je treba uvodoma spomniti, da Uredba št. 883/2004, katere predmet je zagotoviti koordinacijo različnih nacionalnih sistemov, te sisteme ohranja in ne uvaja skupnega sistema socialne varnosti. Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso države članice obdržijo pristojnost za ureditev svojih sistemov socialne varnosti (glej po analogiji sodbi z dne 21. februarja 2013, Salgado González, C‑282/11, EU:C:2013:86, točka 35 in navedena sodna praksa, in z dne 7. decembra 2017, Zaniewicz-Dybeck, C‑189/16, EU:C:2017:946, točka 38).
30 Zato se, ker ni harmonizacije na ravni Evropske unije, z zakonodajo vsake države članice določijo med drugim pogoji za pridobitev pravice do dajatev (sodbi z dne 21. februarja 2013, Salgado González, C‑282/11, EU:C:2013:86, točka 36 in navedena sodna praksa, in z dne 7. decembra 2017, Zaniewicz-Dybeck, C‑189/16, EU:C:2017:946, točka 39).
31 Države članice morajo ob izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati pravo Unije, zlasti določbe Pogodbe DEU o svoboščini, priznani vsakemu državljanu Unije, da se giblje in prebiva na ozemlju držav članic (sodbi z dne 21. februarja 2013, Salgado González, C‑282/11, EU:C:2013:86, točka 37 in navedena sodna praksa, in z dne 7. decembra 2017, Zaniewicz-Dybeck, C‑189/16, EU:C:2017:946, točka 40).
32 V zvezi s tem je treba poudariti, da Pogodba DEU delavcu ne zagotavlja, da bosta razširitev njegovih dejavnosti v več držav članic ali njihov prenos v drugo državo članico na področju socialne varnosti nevtralna. Ob upoštevanju različnosti zakonodaj držav članic o socialni varnosti bi lahko taka razširitev ali tak prenos, odvisno od posameznega primera, imela prednosti ali slabosti za delavca z vidika socialne varnosti. Iz tega izhaja, da je taka zakonodaja tudi v primerih, ko je njena uporaba manj ugodna, v skladu s členoma 45 in 48 PDEU, če za zadevnega delavca ni neugodna v primerjavi s tistimi delavci, ki opravljajo vse dejavnosti v državi članici, v kateri se ta zakonodaja uporablja, ali v primerjavi s tistimi, ki so bili tam že prej obdavčeni, in če ne pripelje do nepovratnega vplačila prispevkov za socialno varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2009, Leyman, C‑3/08, EU:C:2009:595, točka 45 in navedena sodna praksa).
33 Tako je Sodišče že večkrat presodilo, da cilj člena 45 PDEU ne bi bil dosežen, če bi delavci zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja izgubili koristi socialne varnosti, ki jim jih zagotavlja zakonodaja ene države članice. Taka posledica bi lahko delavca Unije dejansko odvrnila od uresničevanja pravice do prostega gibanja in bi zato pomenila oviro za to svoboščino (sodba z dne 1. oktobra 2009, Leyman, C‑3/08, EU:C:2009:595, točka 41 in navedena sodna praksa).
34 V tej zadevi iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da belgijski in nizozemski sistem zavarovanja za invalidnost priznanje statusa invalida pogojujeta s tem, da delavec dopolni dobo, imenovano „predhodno obdobje nezmožnosti za delo“, med tem obdobjem pa ta delavec prejema dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo. Šele po poteku tega obdobja zadevni delavec pridobi status invalida in prejme dajatev za invalidnost. Vendar pa se belgijska in nizozemska zakonodaja razlikujeta glede trajanja te dobe, saj določata, da ta doba traja eno oziroma dve leti.
35 Kot izhaja iz predložitvene odločbe, je M. Vester, ki je na dan 7. aprila 2015 prejemala dajatev za brezposelnost na podlagi belgijske zakonodaje, ki se je zanjo uporabljala na podlagi člena 11(3) Uredbe št. 883/2004, v Belgiji dopolnila enoletno „predhodno obdobje nezmožnosti za delo“, kot je določeno v tej zakonodaji, in je med tem obdobjem prejemala dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo, ki ni temeljila na zavarovalni dobi, dopolnjeni v Belgiji, saj ta ni bila zadostna, temveč – v skladu z načelom seštevanja zavarovalnih dob iz člena 6 Uredbe št. 883/2004 – na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je dopolnila na Nizozemskem.
36 Po koncu tega obdobja je belgijski pristojni nosilec M. Vester priznal status invalida, vendar ji ni dodelil dajatve za invalidnost.
37 V zvezi s tem je treba opozoriti, da na podlagi člena 57(1) Uredbe št. 883/2004 pristojnemu nosilcu države članice ni treba dodeliti dajatev za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja, če so navedene dobe krajše od enega leta in se ob upoštevanju samo teh dob po tej zakonodaji ne pridobi nobena pravica do dajatve.
38 V tej zadevi ni sporno, da M. Vester v Belgiji ni vplačala dovolj prispevkov in je dajatev za invalidnost lahko prejemala le na podlagi zavarovalnih dob, dopolnjenih na Nizozemskem.
39 Vendar pa je nizozemski pristojni nosilec, ko so mu belgijski organi na podlagi člena 47 Uredbe št. 987/2009 posredovali zahtevek za dajatev za invalidnost, M. Vester zavrnil priznanje statusa invalida in dodelitev pripadajoče dajatve, ker M. Vester ni dopolnila dveletne dobe nezmožnosti za delo, kot je to določeno v nizozemski zakonodaji.
40 Zato je ta nosilec M. Vester naložil, naj dopolni še drugo leto „predhodnega obdobja nezmožnosti za delo“, ki je določeno v nizozemski zakonodaji, pri čemer pa ji ni dodelil pripadajoče dajatve.
41 Čeprav nizozemska zakonodaja iz postopka v glavni stvari na prvi pogled ne razlikuje med delavci migranti in delavci, ki niso migranti, saj na splošno določa, da se status invalida pridobi po koncu dveletnega obdobja nezmožnosti za delo, pa v praksi v drugem letu nezmožnosti za delo delavce migrante, ki so v položaju, v kakršnem je M. Vester, postavlja v slabši položaj v primerjavi z delavci, ki niso migranti, in povzroči to, da delavci migranti izgubijo ugodnosti socialne varnosti, ki naj bi se s to zakonodajo zagotavljale.
42 Iz predložitvene odločbe namreč izhaja, da delavci, ki – v nasprotju z M. Vester – niso uporabili svoje pravice do prostega gibanja in so vso dobo nezmožnosti za delo dopolnili na podlagi nizozemske zakonodaje, od pristojnega nizozemskega nosilca dve leti, kolikor traja to obdobje, prejemajo dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo.
43 Ni pa sporno, da M. Vester drugo leto nezmožnosti za delo, ki ga je dopolnila po nizozemski zakonodaji, ni prejemala te dajatve.
44 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da uporaba nizozemske zakonodaje v postopku v glavni stvari za delavca migranta, ki je v položaju, kakršen je položaj M. Vester, povzroča učinke, ki niso skladni s ciljem člena 45 PDEU in so povezani z dejstvom, da sta pravico M. Vester do dajatev za invalidnost zaporedno urejali različni zakonodaji.
45 Sodišče je že presodilo, da so pristojni nacionalni organi, kadar obstaja taka razlika med zakonodajama, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU zavezani, da za uresničitev cilja člena 45 PDEU uporabijo vsa razpoložljiva sredstva (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2009, Leyman, C‑3/08, EU:C:2009:595, točka 49 in navedena sodna praksa).
46 V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, če je z nacionalnim pravom, ki pomeni kršitev prava Unije, določeno različno obravnavanje več skupin oseb, člane skupine, ki so postavljeni v slabši položaj, obravnavati enako in mora zanje veljati enaka ureditev kot za druge zadevne osebe. Ureditev, ki se uporablja za člane privilegirane skupine, ob nepravilni uporabi prava Unije ostaja edini veljavni referenčni sistem (sodbi z dne 13. julija 2016, Pöpperl, C‑187/15, EU:C:2016:550, točka 46 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. junija 2018, Crespo Rey, C‑2/17, EU:C:2018:511, točka 73).
47 Kot izhaja iz predložitvene odločbe in kot je bilo že navedeno v točki 42 te sodbe, delavci, ki niso migranti in niso uporabili svoje pravice do prostega gibanja ter vso svojo dobo nezmožnosti za delo dopolnijo po nizozemski zakonodaji, ves ta čas prejemajo dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo. Ta pravni okvir torej predstavlja veljaven referenčni sistem v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki.
48 Pristojni nacionalni organi zadevnih držav članic morajo sicer določiti, katera sredstva v nacionalnem pravu so najbolj primerna za to, da se doseže enako obravnavanje delavcev migrantov in delavcev, ki niso migranti. Vendar pa je treba poudariti, da bi bil lahko ta cilj na prvi pogled dosežen, če bi se dajatev v zvezi z nezmožnostjo za delo tudi delavcem migrantom, ki so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, dodelila v drugem letu nezmožnosti za delo, ki ga morajo dopolniti v skladu z nizozemsko zakonodajo.
49 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člena 45 in 48 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem delavcu, ki je bil eno leto nezmožen za delo in mu je pristojni nosilec države članice njegovega stalnega prebivališča priznal status invalida, vendar na podlagi zakonodaje te države članice ni bil upravičen do dajatve za invalidnost, pristojni nosilec države članice, v kateri je ta delavec dopolnil vso svojo zavarovalno dobo, naloži, da mora za priznanje statusa invalida in pridobitev pravice do sorazmerne dajatve za invalidnost dopolniti enoletno dodatno obdobje nezmožnosti za delo, med katerim ne prejema dajatve v zvezi z nezmožnostjo za delo.
Stroški
50 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
Člena 45 in 48 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem delavcu, ki je bil eno leto nezmožen za delo in mu je pristojni nosilec države članice njegovega stalnega prebivališča priznal status invalida, vendar na podlagi zakonodaje te države članice ni bil upravičen do dajatve za invalidnost, pristojni nosilec države članice, v kateri je ta delavec dopolnil vso svojo zavarovalno dobo, naloži, da mora za priznanje statusa invalida in pridobitev pravice do sorazmerne dajatve za invalidnost dopolniti enoletno dodatno obdobje nezmožnosti za delo, med katerim ne prejema dajatve v zvezi z nezmožnostjo za delo.
Podpisi