SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 5. oktobra 2017(1)
Zadeva C‑473/16
F
proti
Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (nekdanji Bevándorlási és Állampolgársági Hivatal)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska))
„Območje svobode, varnosti in pravice – Direktiva 2011/95/EU – Minimalni standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Člen 4 – Obravnavanje dejstev in okoliščin – Načini preizkusa – Psihološki testi – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 1 – Človekovo dostojanstvo – Člen 7 – Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja“
1. Kako naj nacionalni organi preverjajo verodostojnost izjav prosilca za azil, ki kot razlog za priznanje azila navaja, da ga je v izvorni državi strah preganjanja iz razlogov, povezanih z njegovo spolno usmerjenostjo? Zlasti, ali je s pravom Unije prepovedano, da bi se ti organi sklicevali na izvedenska mnenja psihologov?
2. To sta, zelo na kratko, vprašanji, ki jih v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe postavlja Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska).
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 2011/95/EU(2)
3. Člen 2(d) („Opredelitve pojmov“) Direktive 2011/95 določa:
„,begunec‘ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države […]“
4. Člen 4 („Obravnavanje dejstev in okoliščin“) Direktive 2011/95 določa:
„1. Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.
2. Elementi iz odstavka 1 so izjave prosilca in vsa dokumentacija, s katero razpolaga prosilec, glede svoje starosti, porekla, vključno s poreklom ustreznih sorodnikov, identitete, državljanstva(-ev), držav(-e) in kraja(-ev) prejšnjega prebivališča, prejšnjih prošenj za azil, prepotovanih poti, potovalnih dokumentov ter razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito.
3. Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:
(a) vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, vključno z zakoni in predpisi izvorne države in načinom njihove uporabe;
(b) ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, vključno z informacijami o tem, ali je bil ali bi lahko bil prosilec podvržen preganjanju oziroma mu je bila ali bi mu lahko bila povzročena resna škoda;
(c) individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo;
[…]
5. Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje;
(b) vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga;
(c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom;
(d) prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehten razlog, zakaj tega ni storil;
(e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca.“
2. Direktiva 2013/32/EU(3)
5. Člen 10(3) („Zahteve za obravnavanje prošenj“) Direktive 2013/32 določa:
„Države članice zagotovijo, da organ za presojo izdaja odločbe v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito na podlagi ustreznega obravnavanja. Države članice zato zagotovijo, da:
(a) se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo posamično ter na objektiven in nepristranski način;
[…]
(d) ima osebje, ki obravnava prošnje in odloča, možnost, da se po potrebi o posameznih vprašanjih, kot so vprašanja, povezana z zdravjem, kulturo, vero, otroki in spolom, posvetuje s strokovnjaki.“
B. Nacionalno pravo
6. Člen 6(1) A menedékjogról szóló 2007. évi LXXX. törvény (zakon LXXX iz leta 2007 o pravici do azila) določa:
„Madžarska prizna status begunca tujcem, pri katerih so izpolnjeni pogoji iz člena XIV(3) ustave.“
7. Člen 7(1) tega zakona določa:
„Ne glede na člen 8(1) tega zakona organ, pristojen za azilni postopek, v skladu s členom 1 Ženevske konvencije prizna status begunca tujcem, ki dokažejo ali z zadostno verjetnostjo izkažejo, da so v njihovem primeru izpolnjeni pogoji iz člena 6(1) tega zakona.“
8. Člen 41(1) istega zakona določa:
„V azilnem postopku se smejo za dokaz ali za potrditev z zadostno verjetnostjo, da prosilec za azil izpolnjuje zahteve za priznanje statusa begunca, statusa subsidiarne zaščite ali začasne zaščite, med drugim uporabiti naslednja dokazna sredstva:
(a) dejstva in okoliščine, ki jih zatrjuje prosilec za azil za utemeljitev pobega, ter upoštevni dokazi, ki ta dejstva in okoliščine podpirajo;
[…]
(c) vse tekoče upoštevne informacije o državi izvora prosilca za azil, vključno z zakonodajo in drugimi obveznimi določbami, ki se uporabljajo za posameznike, ter načinom njihove uporabe.“
II. Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
9. Tožeča stranka (v nadaljevanju: F), nigerijski državljan, je aprila 2015 vložila prošnjo za status begunca pri (sedanjem) Bevándorlási és Menekültügyi Hivatal (madžarski urad za priseljevanje in azil, v nadaljevanju: urad). F je ob prvem razgovoru izrazil strah, da ga bodo – če bi se moral vrniti v izvorno državo – preganjali, ker je homoseksualec.
10. V azilnem postopku, ki je sledil, je urad preučil pritožnikovo verodostojnost z več osebnimi razgovori. Pozneje je urad imenoval tudi psihologa za preučitev osebnosti F, iz česar bi bilo mogoče sklepati o njegovi spolni usmerjenosti. Po preiskavi in preučitvi osebnosti ter testu „risanje človeške figure v dežju“, Rorschachovem testu in Szondijevem testu (skupaj v nadaljevanju: zadevni testi) je psiholog ugotovil, da rezultati testov ne podpirajo prosilčeve trditve, da je homoseksualec.
11. Urad je z odločbo z dne 1. oktobra 2015 prošnjo F za azil zavrnil.
12. F je sprožil postopek zoper to odločbo pri Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu). Med drugim je trdil, da uporaba zadevnih testov krši njegove temeljne pravice in da ti testi v vsakem primeru niso primerni za dokazovanje spolne usmerjenosti. V postopku, ki je sledil, je to sodišče zaprosilo sodnoizvedenski in preiskovalni inštitut za izvedensko mnenje o teh vprašanjih.
13. V izvedenskem mnenju inštituta je bilo navedeno, da so v nasprotju s trditvami prosilca zadevni testni primerni za to, da se z zadostno verjetnostjo ugotovi posameznikova spolna usmerjenost. V mnenju je bilo tudi navedeno, da uporaba teh testov ni takšna, da bi kršila prosilčevo človekovo dostojanstvo.
14. Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu) je menilo, da ker nima znanstvenih in tehničnih znanj, potrebnih za nadzor nad ugotovitvami strokovnjakov, od teh ugotovitev ne more odstopiti. To sodišče je prav tako štelo, da zadevni testi niso zdravstveni testi, ker psihologija sodi med humanistične vede in ker niso podobni testom, za katere je Sodišče v zadevi A in drugi(4) štelo, da niso združljivi s pravom Unije.
15. Predložitveno sodišče, ki dvomi o pravilni razlagi prava Unije, je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 4 Direktive 2004/83/ES v zvezi s členom 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se glede lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb (LGBTI), ki so prosilci za azil, pridobi in oceni takšno, na projekcijskih testih osebnosti temelječe izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihološke stroke, pri opravi katerega se prosilcu za azil ne zastavijo vprašanja glede njegovih spolnih navad in prosilec za azil tudi ni podvržen fizičnim pregledom?
2. Ali je treba, če izvedenskega mnenja iz prvega vprašanja ni mogoče uporabiti kot dokaz, člen 4 Direktive 2004/83/ES v povezavi s členom 1 Listine razlagati tako, da neodvisno od posamičnih značilnosti strokovne metode ne nacionalni organ ne sodišče sploh nimata možnosti, da s strokovnimi metodami preverita verodostojnost navedb osebe, ki je prošnjo za azil vložila, ker je preganjana zaradi spolne usmerjenosti?“
16. Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 19. junija 2017 Sodišče obvestilo, da želi dopolniti vprašanji za predhodno odločanje, tako da se sklicevanje na člen 4 Direktive 2004/83 nadomesti s sklicevanjem na člen 4 Direktive 2011/95.
17. Pisna stališča so predložili F, madžarska, francoska in belgijska vlada ter Komisija. F, madžarska in francoska vlada ter Komisija so na obravnavni 13. julija 2017 predstavili tudi ustne navedbe.
III. Analiza
18. Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju bom obravnaval skupaj, v bistvu sprašuje, kako naj nacionalni organi preverjajo verodostojnost izjav prosilca za azil, ki kot razlog za priznanje azila navaja, da se boji preganjanja iz razlogov, povezanih s svojo spolno usmerjenostjo. Predložitveno sodišče natančneje sprašuje, ali je treba člen 4 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 1 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da ti organi uporabijo izvedensko mnenje psihologa.
A. Uvodna pojasnila
19. Menim, da je pred natančnejšo preučitvijo konkretnih vprašanj, izpostavljenih v obravnavani zadevi, smiselno na kratko opozoriti na temeljne določbe prava Unije in na sodno prakso Sodišča o teh določbah. Sodišče je v številnih zadevah že podalo pomembna pojasnila o obveznostih, ki jih imajo na podlagi prava Unije države članice, ko preučujejo prošnje za mednarodno zaščito.
20. Na podlagi člena 10(3) Direktive 2013/32 morajo države članice zagotoviti, da se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo „posamično ter na objektiven in nepristranski način“. V skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95 morajo pristojni organi pri obravnavanju prošenj med drugim upoštevati vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo v času, ko se sprejme odločitev o prošnji, ustrezne izjave in dokumentacijo, ki jih predloži prosilec, ter individualni položaj in osebne okoliščine prosilca.
21. To obravnavanje je sestavljeno iz dveh ločenih stopenj. Prva stopnja se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite.(5)
22. V zvezi s statusom begunca je odločilno, da pristojni organi ugotovijo, ali ima prosilec v državi, katere državljan je (ali – v primeru oseb brez državljanstva – v državi običajnega prebivališča), „utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini“.(6) Splošno je priznano, da je za homoseksualce za ta namen mogoče šteti, da pomenijo posebno družbeno skupino.(7)
23. Na podlagi člena 4(1) Direktive 2011/95 lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Nato pa je dolžnost držav članic, da v sodelovanju s prosilcem obravnavajo ustrezne elemente prošnje.
24. Vendar je v členu 4(5) Direktive 2011/95 dodano, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni nekateri kumulativni pogoji. Med temi pogoji je zlasti dejstvo, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom, in da je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca.
25. V skladu s tem je Sodišče v sodbi A in drugi(8) poudarilo, da se lahko za izjave prosilca za mednarodno zaščito glede zatrjevane spolne usmerjenosti, če niso izpolnjeni pogoji iz člena 4(5) Direktive 2011/95, zahteva potrditev. Take izjave se po besedah Sodišča torej štejejo „le kot izhodiščna točka pri obravnavanju dejstev in okoliščin, določenem v členu 4 Direktive [2011/95]“.(9)
26. Ni sporno, da v nobenem instrumentu prava Unije niso določena posebna pravila glede metodologij, ki jih morajo uporabiti nacionalni organi pri presoji informacij in dokazov, ki jih predložijo prosilci, in natančneje, pri presoji verodostojnosti prosilcev. Države članice imajo tako v zvezi s tem nekaj manevrskega prostora.(10) Kljub temu pa morajo biti uporabljene metodologije skladne z določbami direktiv 2011/95 in 2013/32 ter, kot je razvidno iz uvodnih izjav 16 oziroma 60 teh direktiv, s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino, kakršni sta pravica do spoštovanja človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz njenega člena 7.(11)
27. Ob teh predpostavkah bom analiziral pravna vprašanja, izpostavljena v tem postopku.
B. Uporaba strokovnih nasvetov psihologov
28. Za odgovor na predloženi vprašanji je treba razjasniti, ali – in če je tako – pod katerimi pogoji smejo nacionalni organi pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito na podlagi spolne usmerjenosti uporabiti strokovne nasvete psihologov.
29. Vendar naj na začetku ponovno poudarim, da je osrednje vprašanje pri presoji, ki jo je treba opraviti v skladu z določbami direktiv 2011/95 in 2013/32, ali je prosilčev zatrjevani strah pred preganjanjem utemeljen. Povedano drugače, pristojni organi morajo ugotoviti, ali ugotovljene razmere pomenijo tako grožnjo, da je lahko zadevno osebo glede na osebne okoliščine utemeljeno strah, da bo dejansko izpostavljena dejanjem preganjanja.(12) Tudi če prosilec za azil zatrjuje, da ga je strah preganjanja zaradi njegove spolne usmerjenosti, ni treba vedno ugotoviti njegove dejanske spolne usmerjenosti, kot poudarjata francoska in nizozemska vlada.
30. Na primer, obstajajo lahko države, v katerih kljub zakonom, s katerimi je homoseksualnost prepovedana, nekateri homoseksualci (na primer zaradi nesistematičnosti uporabe zakona(13) ter glede na njihovo socialno, ekonomsko in družinsko ozadje, kraj prebivanja in tako dalje(14)) niso izpostavljeni dejanskemu tveganju preganjanja. Po drugi strani pa lahko obstajajo položaji, v katerih lahko že samo obnašanje na način, ki se s tradicionalnega vidika dojema kot neskladno s spolom,(15) za zadevno osebo ustvari dejansko tveganje za nastanek fizične ali psihične škode.(16)
31. Ob tem bi poudaril, da morajo v skladu s členom 10(3)(d) Direktive 2013/32 imeti nacionalni organi, ki obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, možnost, da se o posameznih vprašanjih – tudi o vprašanjih, povezanih s spolom – po potrebi posvetujejo s strokovnjaki.
32. Glede na to je prvo vprašanje, ki se pojavi, ali so lahko med nasveti strokovnjakov, za katere lahko zaprosijo pristojni organi, tudi nasveti psihologov.
33. Nobenega razloga ne vidim, zakaj pristojni organi načeloma ne bi mogli pridobiti nasvetov oseb, izobraženih in kvalificiranih na področju psihologije,(17) vede, ki preučuje človekovo mišljenje in vedenje. Menim, da ne velja, da vse vrste psiholoških pregledov, kadar se štejejo za koristne, vedno in nujno posegajo v človekovo dostojanstvo. Nasprotno, ni mogoče izključiti, da bi lahko bila vsaj v nekaterih položajih pomoč psihologov koristna za upravne organe, ki odločajo o prošnji za mednarodno zaščito, ali za nacionalna sodišča, ki opravljajo sodni nadzor nad to odločbo, in verjetno za same prosilce.
34. Na primer, prisotnost psihologa med razgovorom lahko prosilcu, ki trdi, da je bil preganjan ali mu je nastala škoda (ali ki se zgolj boji preganjanja, če bi ga vrnili v izvorno državo), olajša, da odkrito spregovori o preteklih izkušnjah ali strahovih, tako da lahko organi pridobijo popolnejšo in verodostojnejšo predstavo o položaju.(18) Ne nazadnje, v skladu s členom 4 Direktive 2013/32 mora nacionalni organ, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj, imeti „na voljo ustrezna sredstva, vključno z dovolj usposobljenega osebja, za izvedbo svojih nalog“. Natančneje, osebe, ki vodijo pogovor s prosilci, so se morale „na splošno seznani[ti] s problemi, ki bi lahko negativno vplivali na sposobnost prosilca za razgovor“.
35. Poleg tega bi lahko organi tudi šteli, da je lahko pomoč psihologa koristna za oceno splošne prosilčeve verodostojnosti. To je pomemben vidik presoje, ki jo opravijo pristojni organi, saj če se ugotovi, da je prosilec verodostojen (in če so izpolnjeni tudi drugi kumulativni pogoji iz člena 4(5) Direktive 2011/95), spolne usmerjenosti, ki jo navaja prosilec, čeprav ni podprta z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, ni treba potrditi.
36. Nasprotno pa nisem prepričan, da se lahko z izvedenskim mnenjem psihologa iz analize prosilčeve osebnosti z zadostno verjetnostjo ugotovi, ali je spolna usmerjenost prosilca taka, kot jo ta navaja. Prvič, bežen pogled na strokovno literaturo pokaže, da se glede na številne psihološke študije homoseksualni moški in ženske s psihološkega vidika ne razlikujejo od heteroseksualnih moških in žensk.(19)
37. Drugič, ne glede na znanstveno podlago nisem prepričan, da je analiza, ki za ugotovitev spolne usmerjenosti osebe temelji na projekcijskih testih osebnosti, združljiva z določbami člena 4(3) Direktive 2011/95. Če pravilno razumem, skriti konflikti ali čustva, ki naj bi jih razkrila taka analiza, po mnenju psihologov, ki jo izvajajo, bodisi potrdijo bodisi ovržejo prosilčevo navajano spolno usmerjenost. Vendar se mi zdi, da taka vrsta analize nujno vsebuje uporabo stereotipov glede obnašanja homoseksualcev. Dejansko je imela madžarska vlada, ko je bila o tem povprašana na obravnavi, precej težav pri pojasnjevanju, zakaj analize v postopku v glavni stvari ne vsebujejo uporabe stereotipov. To pa je vrsta analize, katere problematičnost je Sodišče v delu, v katerem ne omogoča, da bi se v celoti upošteval individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, ugotovilo že v zadevi A in drugi.(20)
38. Glede na vse navedeno je drugo vprašanje, ki se pojavi, pod katerimi pogoji je izvedensko mnenje psihologa dopustno in, natančneje, ali sme to izvedensko mnenje temeljiti na testih, kakršni so ti v postopku v glavni stvari.
C. Potreba po privolitvi
39. Prvič, menim, da so psihološki pregledi dopustni samo, če je prosilec vanje privolil in če jih je mogoče opraviti tako, da sta z njimi spoštovana prosilčevo dostojanstvo ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.
40. Člen 18(1), prvi pododstavek, Direktive 2013/32 določa, da „[k]adar je organ za presojo mnenja, da je to relevantno za oceno prošnje za mednarodno zaščito […], države članice s privolitvijo prosilca poskrbijo za zdravniški pregled prosilca glede znakov, ki bi lahko kazali na preganjanje ali hude poškodbe v preteklosti. Druga možnost je, da države članice določijo, da prosilec sam poskrbi za tak zdravniški pregled.“
41. Polega tega člen 25(5), drugi pododstavek, iste direktive – ki se nanaša na zdravniške preglede mladoletnikov brez spremstva – določa, da se „[v]si zdravniški pregledi […] izvajajo ob doslednem spoštovanju posameznikovega dostojanstva, najmanj posegajo v zasebnost in jih opravijo pooblaščeni zdravniški delavci, ki lahko dajo karseda zanesljiv odgovor“.
42. V Direktivi 2013/32 ni podobne določbe glede psiholoških pregledov. Kljub temu verjamem, da so temeljna načela iz člena 18(1), prvi pododstavek, in člena 25(5), drugi pododstavek Direktive 2013/32 delno veljavna tudi glede psiholoških pregledov.(21)
43. Psihološki pregledi so lahko za pritožnikovo duševnost prav tako nadležni kot so zdravniški pregledi za njegovo telo. Pomenijo lahko tudi povsem jasen poseg v njegovo zasebno življenje.(22) Zato menim, da je v teh okoliščinah za opravo takih pregledov potrebna privolitev prosilca. Seveda se zavedam, da je v položaju, kakršen je položaj prosilca za azil, v praksi precej težko odkloniti privolitev; toliko bolj zato, ker je pogosto težko predložiti dokaze o svoji spolni usmerjenosti.(23) Menim, da je zato toliko pomembneje, da se, prvič, spoštuje odklonitev izvedbe takih pregledov. Predpogoj za resnično privolitev je seveda to, da je prosilcu za azil omogočeno, da se dovolj seznani z vsemi elementi in vplivi psiholoških pregledov in jih razume.(24) Drugič, izjemno pomembno je, da so ti pregledi opravljeni tako, da so spoštovani prosilčevo dostojanstvo ter zasebno in družinsko življenje.(25)
44. To razumevanje je podprto tudi z uvodno izjavo 29 Direktive 2013/32, v skladu s katero „[d]oločeni prosilci lahko potrebujejo posebna procesna jamstva, med drugim zaradi […] spolne identitete […]. Tem prosilcem bi bilo treba zagotoviti ustrezno podporo, vključno z zadostnim časom, da se vzpostavijo potrebni pogoji za njihov učinkovit dostop do postopkov in možnost predstavitve elementov, potrebnih za utemeljitev njihove prošnje za mednarodno zaščito“. S to uvodno izjavo je potrjeno, kako občutljive so kakršne koli preiskave človekove seksualnosti.
45. Očitno je, da to, da prosilec odkloni opravo takega pregleda – če se pazi, da je pregled opravljen tako, da sta z njim spoštovana prosilčevo dostojanstvo ter pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja – organom ne more preprečiti sprejetja odločbe o prošnji.(26) To kaže, da lahko ima – če države članice uporabijo načelo, v skladu s katerim je prosilec dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti, pri čemer niso izpolnjeni pogoji iz člena 4(5) Direktive 2011/95 – prosilčeva odklonitev nekatere posledice, ki jih mora nositi sam prosilec.
46. Glede na predložitveno odločbo je F privolil v to, da bo opravil psihološki pregled. Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, ali je bila ta preiskava opravljena ob resničnem spoštovanju dostojanstva ter zasebnega in družinskega življenja F.(27)
D. Uporaba psiholoških testov
47. Drugič, psihološki pregledi, jih morajo opraviti strokovnjaki, ki jih imenujejo organi, morajo temeljiti na metodah, načelih in stališčih, ki so splošno sprejeta v strokovni javnosti, oziroma morajo biti v vsakem primeru dovolj zanesljivi. Poleg tega morajo biti te metode, načela in stališča glede na okoliščine primera upoštevni za vrsto pregleda, ki ga želijo organi. Tako bi lahko psihološki pregledi zato dali dovolj zanesljive rezultate.(28)
48. Menim, da organi za preglede, opravljene na podlagi spornih ali nepriznanih znanstvenih metod, težko štejejo, da imajo dokazno vrednost. Podobno tudi pregledi, ki načeloma temeljijo na splošno sprejetih metodah, načelih in stališčih, vendar so bili uporabljeni narobe ali v napačnih okoliščinah, ne morejo dati dovolj zanesljivih rezultatov.
49. Seveda Sodišče ne more zavzeti stališča o zanesljivosti in primernosti konkretnih vrst testov iz postopka v glavni stvari.(29) Zato bo moralo predložitveno sodišče presoditi, med drugim, ali testi, ki so bili uporabljeni v zadevi (test „risanje človeške figure v dežju“, Rorschachov test in Szondijev test) – kot trdi madžarska vlada – temeljijo na metodah, načelih in stališčih, ki so splošno sprejeta v strokovni javnosti, ali pa so – kot trdi F – v strokovni literaturi zelo sporni.
E. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva
50. Tretjič, kadar nacionalno sodišče zaradi nadzora nad odločbo organov o prošnji za mednarodno zaščito zahteva izvedensko mnenje, to sodišče ne sme šteti, da je v vseh okoliščinah de lege ali de facto vezano na ugotovitve izvedenca (in toliko manj na ugotovitve izvedencev, ki so jih imenovali pristojni organi med upravnim postopkom).
51. Na podlagi člena 46(1) in (3) Direktive 2013/32 morajo imeti prosilci za mednarodno zaščito pravico „do učinkovitega pravnega sredstva […] pred sodiščem“ zoper, med drugim, odločbe o svoji prošnji. To pravno sredstvo bi moralo zagotoviti „podrobno […] presojo dejstev in pravnih vprašanj“.(30)
52. S členom 46 Direktive 2013/32 – zlasti ko se razlaga ob upoštevanju člena 47 Listine – se tako zahteva, da lahko nacionalna sodišča opravijo poglobljen, neodvisen in kritičen nadzor vseh upoštevnih dejanskih in pravnih vidikov.(31) Menim, da to nujno vključuje možnost, da ne upoštevajo ugotovitev strokovnjakov – ki pomenijo en dokaz, ki ga je treba oceniti z drugimi dokazi – za katere lahko sodišče na primer ugotovi, da so pristranske, neutemeljene ali da temeljijo na spornih metodah in teorijah.
53. V tem smislu se morajo v notranjem pravnem redu posamezne države članice v skladu z načelom procesne avtonomije in ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti določiti načini izvajanja dokazov, dopustni dokazni predlogi pred pristojnim nacionalnim sodiščem in načela, v skladu s katerimi to sodišče presoja dokazno vrednost dokazov, ki so mu predloženi, ter zahtevani dokazni standard.(32) Vendar je Sodišče v skladu z načelom učinkovitosti ugotovilo, da pravil dokazovanja nacionalna sodišča ne smejo uporabljati na način, ki bi v praksi privedel do vzpostavitve neupravičenih domnev, ki bi bile v nasprotju z dokaznimi pravili iz instrumentov Unije ali ki bi škodile sami učinkovitosti materialnih pravil, določenih v teh instrumentih.(33) Tak problem bi se lahko pojavil v položaju, v katerem bi nacionalna sodišča domača dokazna pravila uporabila premalo strogo in bi se zadovoljila z neupoštevnimi ali nezadostnimi dokazi.
54. Zato morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da so dokazi, ki so jim predloženi, dovolj resni, natančni in dosledni za dokaz obstoja sklepa, ki izhaja iz njih.(34) Ohraniti morajo lastno prosto presojo glede vprašanja, ali je tak dokaz pravno zadostno predložen, do trenutka, ko po seznanitvi z vsemi dokazi, ki sta jih predložili stranki, in argumenti, ki sta si jih izmenjali, menijo, da lahko glede na vse upoštevne okoliščine primera, ki ga obravnavajo, v zvezi s tem sprejmejo dokončno odločitev.(35)
55. Nasprotno stališče bi v bistvu pomenilo, da se sodišče odpove svoji vlogi, s čimer postanejo jamstva, izrecno določena v členu 46 Direktive 2013/32, neučinkovita. To še posebej velja za mnenja izvedencev, ki izražajo mnenje glede pravnih vprašanj. Ugotavljam na primer, da je izvedenec, ki ga je v postopku v glavni stvari imenovalo Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu), ugotovil, da to, kako so psihologi, ki so jih imenovali madžarski upravni organi, pregledali F, ni kršilo temeljnih pravic F. To pa je pravna presoja, ki jo morajo opraviti pristojna sodišča, in ne izvedenci, imenovani v postopku.(36)
IV. Predlog
56. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság (upravno in delovno sodišče v Szegedu, Madžarska) odgovori:
Člen 4 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite v povezavi s členom 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da organi uporabijo izvedensko mnenje psihologa, zlasti za oceno splošne verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito, če: (i) se pregled opravi ob privolitvi prosilca in na način, ki spoštuje prosilčevo dostojanstvo ter zasebno in družinsko življenje; (ii) mnenje temelji na metodah, načelih in stališčih, ki so dovolj zanesljivi in upoštevni glede na okoliščine primera ter lahko dajo dovolj zanesljive rezultate; ter (iii) ugotovitve izvedenca za nacionalna sodišča, ki opravljajo nadzor nad odločbo o prošnji, niso zavezujoče.