Tožba, vložena 16. decembra 2005 - A proti Komisiji

(Zadeva F-124/05)

Jezik postopka: francoščina

Stranki

Tožeča stranka: A (Port-Vendres, Francija) (zastopnika: B. Cambier in L. Cambier, avocats)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

za nično naj se razglasi odločba tožene stranke z dne 28. februarja 2005o zavrnitvi predloga tožeče stranke, vloženega 22. oktobra 2004 na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti, naj se konča disciplinski postopek zoper njo, ki se je začel z odločbo z dne 16. januarja 2004;

za nično naj se razglasi odločba tožene stranke z dne 26. septembra 2005 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke, vložene 20. maja 2005 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, s katero je zahtevala spremembo zgoraj navedene odločbe z dne 28. februarja 2005;

ugotovi naj se, da je zgoraj navedeni predlog tožeče stranke z dne 22. oktobra 2004 dopusten in utemeljen;

toženi stranki naj se naloži, da tožeči stranki in njeni družini plača začasni znesek v višini 1.581.801 evrov, ki ustreza polovici škode, povzročene z odločbo o začetku in nadaljevanju disciplinskega postopka zoper tožečo stranko; druga polovica bo ocenjena ob pomoči izvedenca;

toženi stranki naj se naloži plačilo obresti v višini 8 % na seštevek zgoraj navedenih zneskov, in sicer od 23. novembra 1999, ko je bilo zaključeno prvo poročilo o notranji preiskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), v katerem so prvi znaki pristranskosti glede tožeče stranke, ali podredno od 16. januarja 2004, ko je Organ, pristojen za imenovanja (OPI), odločil, da začne disciplinski postopek zoper tožečo stranko;

imenuje naj se izvedenca;

Komisiji Evropskih skupnosti naj se naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V podporo svoji tožbi tožeča stranka navaja šest tožbenih razlogov.

V prvem tožbenem razlogu trdi, da se je zadevni disciplinski postopek začel izključno zaradi kazenskega postopka proti tožeči stranki, ki se je končal z dokončno odločbo Chambre du Conseil iz Bruslja z dne 30. junija 2004 o ustavitvi postopka. Disciplinski postopek bi se moral zato končati enako.

V drugem tožbenem razlogu se tožeča stranka sklicuje na pravnomočnost zgoraj navedene odločbe o ustavitvi postopka, zoper katero se tožena stranka ni pritožila.

Podredno, v primeru, da bi se štelo, da OPI lahko nadaljuje disciplinski postopek na podlagi presojanih dejstev, za katera je Chambre du Conseil iz Bruslja dokončno presodilo, da niso dokazana, tožeča stranka v svojem tretjem tožbenem razlogu meni, da sporne odločbe postopek, ki se je začel zoper njo, nepravilno povezujejo z izidom postopka zoper go. Cresson.

V četrtem in petem tožbenem razlogu tožeča stranka trdi, da so njej očitana dejstva napačna in da je OPI kršil dolžnost skrbnosti iz člena 24 Kadrovskih predpisov in načelo zaupanja v pravo, ker ni storil vsega, kar je v njegovi moči, da bi razumel točen potek dogodkov.

Končno, v svojem zadnjem tožbenem razlogu tožeča stranka meni, da je razumni rok, v katerem bi se moral izreči OPI, že zdavnaj potekel, ker dejstva izhajajo iz obdobja 1995-1996.

Tožeča stranka je glede predloga povračila škode navedla, da so napake tožene stranke razlog za njen živčni zlom, ki naj bi jo prisilil, da je predhodno končala svojo uradniško kariero. Ta okoliščina naj bi povzročila premoženjsko in nepremoženjsko škodo tako njej kot njeni družini.

____________