SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 25. februarja 2010(*)
„Pridružitveni sporazum ES-Izrael – Področje krajevne uporabe – Pridružitveni sporazum ES-PLO – Zavrnitev uporabe preferencialne tarifne obravnave, do katere so upravičeni izdelki s poreklom iz Izraela, za izdelke s poreklom z Zahodnega brega – Dvom o poreklu blaga – Pooblaščeni izvoznik – Naknadno preverjanje izjave na računu, ki ga opravijo carinski organi države uvoznice – Dunajska konvencija o pogodbenem pravu – Načelo relativnega učinka pogodb“
V zadevi C‑386/08,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg (Nemčija) z odločbo z dne 30. julija 2008, ki je prispela na Sodišče 1. septembra 2008, v postopku
Firma Brita GmbH
proti
Hauptzollamt Hamburg-Hafen,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik tretjega senata v funkciji predsednika četrtega senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, E. Juhász, J. Malenovský (poročevalec) in T. von Danwitz, sodniki,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. septembra 2009,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Firma Brita GmbH D. Ehle, odvetnik,
– za Evropsko komisijo C. Tufvesson, F. Hoffmeister in L. Bouyon, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 29. oktobra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani, ki je bil podpisan 20. novembra 1995 v Bruslju 1995 (UL 2000, L 147, str. 3, v nadaljevanju: Sporazum o pridružitvi ES-Izrael), ob upoštevanju Začasnega Evro-mediteranskega pridružitvenega sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze na drugi strani, ki je bil podpisan 24. februarja 1997 v Bruslju (UL L 187, str. 3, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum ES-PLO).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Firma Brita GmbH, družbo, ustanovljeno po nemškem pravu, in Hauptzollamt Hamburg-Hafen (davčni urad hamburškega pristanišča) glede odločitve slednjega, da tožeči stranki v postopku v glavni stvari pri uvozu zavrne preferencialno obravnavo izdelkov, ki so bili izdelani na Zahodnem bregu.
Pravni okvir
Dunajska konvencija
3 V skladu s členom 1 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zv. 1155, str. 331, v nadaljevanju: Dunajska konvencija) z naslovom „Domet te konvencije“ se konvencija uporablja pri pogodbah med državami.
4 Člen 3 Dunajske konvencije z naslovom „Mednarodni sporazumi, ki niso zajeti s to konvencijo“ določa:
„Dejstvo, da ta konvencija ne velja za mednarodne sporazume, sklenjene med državami in drugimi subjekti mednarodnega prava ali med temi drugimi subjekti mednarodnega prava, in ne za mednarodne sporazume, ki niso sklenjeni pismeno, ne posega:
[…]
b) v uporabo vseh, v tej konvenciji navedenih pravil, katera bodo za te sporazume veljala v skladu z mednarodnim pravom neodvisno od te konvencije;
[…]“
5 Člen 31 Dunajske konvencije z naslovom „Splošno pravilo o razlagi“ določa:
„1. Pogodba se mora razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja.
2. Za razlago pogodbe […]
3. Kot na kontekst je treba paziti:
[…]
c) na vsako prikladno pravilo mednarodnega prava, ki se lahko uporabi v odnosih med članicami.
[…]“
6 Člen 34 te konvencije z naslovom „Splošno pravilo v zvezi z drugimi državami“ določa:
„Pogodba ne nalaga drugi državi obveznosti niti ji daje pravic, če v to ne privoli.“
Sporazum o pridružitvi ES-Izrael
7 Sporazum o pridružitvi ES-Izrael, ki je bil odobren s Sklepom Sveta in Komisije z dne 19. aprila 2000 (2000/384/ES, ESPJ, UL L 147, str. 1) je začel veljati 1. junija 2000.
8 Člen 6(1) tega sporazuma, ki je umeščen v naslov II, ki se nanaša na prosti pretok blaga, določa:
„Med Skupnostjo in Izraelom se vzpostavi območje proste trgovine na način, kot je določen v tem sporazumu, in v skladu z določbami Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ter drugih večstranskih sporazumov o trgovini z blagom, ki so priloženi Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (WTO) […]“
9 Člen 8 tega sporazuma za industrijske izdelke v smislu tega sporazuma in ob upoštevanju v njem določenih izjem določa, da so „[m]ed Skupnostjo in Izraelom […] prepovedane vse carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom […]“
10 Člen 75(1) Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael določa:
„Vsaka pogodbenica lahko Pridružitvenemu svetu predloži kateri koli spor v zvezi z uporabo ali razlago tega sporazuma.“
11 Člen 83 področje krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael določa:
„Ta sporazum se uporablja na ozemljih, na katerih se uporabljata pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo, pod pogoji, določenimi v tej pogodbi, na eni strani in na ozemlju Države Izrael na drugi strani.“
12 Protokol št. 4, ki je priložen Sporazumu o pridružitvi ES-Izrael (v nadaljevanju: Protokol ES-Izrael), določa pravila v zvezi z opredelitvijo pojma „izdelki s poreklom“ in način upravnega sodelovanja.
13 V skladu s členom 2(2) tega protokola se za izdelke s poreklom iz Izraela štejejo izdelki, v celoti pridobljeni v Izraelu v smislu člena 4 tega protokola, ter izdelki, pridobljeni v Izraelu, ki vsebujejo materiale, ki v njem niso bili v celoti pridobljeni, če so bili takšni materiali zadosti obdelani ali predelani v Izraelu v smislu člena 5 tega protokola.
14 Člen 17(1) tega protokola določa:
„1. Za izdelke s poreklom v smislu tega protokola veljajo ob uvozu v eno od pogodbenic ugodnosti Sporazuma ob predložitvi:
(a) potrdila o gibanju blaga EUR.1 […];
(b) v primerih iz člena 22(1) izjave […], ki jo izvoznik da na računu, dobavnici ali na drugem trgovinskem dokumentu, ki opisuje zadevne izdelke dovolj natančno, da jih je mogoče prepoznati (v nadaljevanju: ,izjava na računu‘).“
15 V skladu s členom 22(1)(a) tega protokola – naslov člena je „Pogoji za izjavo na računu“ – lahko da izjavo na računu iz njegovega člena 17(1)(b) pooblaščeni izvoznik v smislu člena 23 tega protokola.
16 Na podlagi omenjenega člena 23 lahko carinski organi države izvoznice pooblastijo katerega koli izvoznika – v nadaljevanju: „pooblaščeni izvoznik“ – ki pogosto izvaža izdelke na podlagi Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael in ki v zadovoljstvo carinskih organov ponudi vsa jamstva, potrebna za preverjanje statusa porekla teh izdelkov in za izpolnjevanje vseh drugih zahtev tega protokola, da daje izjave na računu. Ta izjava potrjuje status porekla zadevnih izdelkov in uvozniku tako omogoča, da je upravičen do preferencialne obravnave iz tega sporazuma.
17 Člen 32 Protokola ES-Izrael ureja postopek preverjanja porekla tako:
„1. Potrdila o gibanju blaga EUR.1 in izjave na računu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice utemeljeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnitvi drugih zahtev tega protokola.
2. Za namene izvajanja določb odstavka 1 morajo carinski organi države uvoznice vrniti potrdilo o gibanju blaga EUR.1 in račun, če je bil predložen, ali izjavo na računu ali kopijo teh listin carinskim organom države izvoznice, in če je ustrezno, navesti vsebinske ali oblikovne razloge za poizvedbo.
V podporo zahtevi za naknadno preverjanje pošljejo vse pridobljene dokumente in informacije, ki kažejo, da so informacije na potrdilu o gibanju blaga EUR.1 ali v izjavi na računu napačne.
3. Preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati kakršna koli dokazila in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali kateri koli drug pregled, ki se jim zdi potreben.
4. […]
5. Carinske organe, ki zahtevajo preverjanje, se o izidih tega preverjanja obvesti najpozneje v 10 mesecih. Ti izidi morajo jasno pokazati, ali so dokumenti pristni in ali se izdelki, na katere se nanašajo, lahko štejejo za izdelke s poreklom in ali izpolnjujejo druge zahteve tega protokola.
[…]
6. Če v primerih utemeljenega dvoma ni odgovora v 10 mesecih ali kadar odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, carinski organi, ki so preverjanje zahtevali, razen v primerih višje sile ali izjemnih okoliščin, zavrnejo upravičenost do preferenc.“
18 Člen 33 Protokola ES-Izrael glede reševanja sporov določa:
„Če nastopijo spori v zvezi s postopki preverjanja iz člena 32, ki jih carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, in carinski organi, ki so odgovorni za izvedbo tega preverjanja, ne morejo razrešiti med seboj, ali če se pojavijo vprašanja glede razlage tega protokola, jih je treba predložiti Odboru za carinsko sodelovanje.
[…]“
19 Člen 39 tega protokola z naslovom „Odbor za carinsko sodelovanje“ določa:
„1. Ustanovi se Odbor za carinsko sodelovanje, katerega naloga je izvrševanje upravnega sodelovanja za pravilno in enotno uporabo tega protokola in izvajanje vseh drugih nalog na carinskem področju, ki se mu lahko zaupajo.
2. Odbor sestavljajo strokovnjaki iz držav članic in uslužbenci Komisije Evropskih skupnosti, pristojni za carinska vprašanja, na eni strani in strokovnjaki, ki jih imenuje Izrael, na drugi strani.“
Pridružitveni sporazum ES-PLO
20 Pridružitveni sporazum ES-PLO, ki je bil odobren s Sklepom Sveta z dne 2. junija 1997 (UL L 187, str. 1), je začel veljati 1. julija 1997.
21 Člen 3 tega sporazuma določa:
„[…] Skupnost in Palestinska uprava […] v skladu z določbami Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ter drugih večstranskih sporazumov o trgovini z blagom, ki so priloženi Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) […] postopoma vzpostavita območje proste trgovine.“
22 Člena 5 in 6 tega sporazuma določata:
„Člen 5
V trgovini med Skupnostjo in Zahodnim bregom ter Gazo se ne uvede nobenih novih carin pri uvozu ali kakršne koli druge dajatve z enakim učinkom.
Člen 6
Uvoz izdelkov s poreklom z Zahodnega brega in Gaze v Skupnost je prost carin in kakršnih koli drugih dajatev z enakim učinkom ter prost količinskih omejitev in kakršnih koli ukrepov z enakim učinkom.“
23 Glede področja krajevne uporabe tega sporazuma člen 73 določa:
„Ta sporazum velja na eni strani na ozemljih, kjer se uporablja Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, v skladu s pogoji določenimi v tej pogodbi, na drugi strani pa na ozemlju Zahodnega brega in Gaze.“
24 Protokol št. 3, ki je priložen pridružitvenemu sporazumu ES-PLO (v nadaljevanju: Protokol ES-PLO), določa pravila za opredelitev pojma „izdelki s poreklom“ in za načine upravnega sodelovanja.
25 V skladu s členom 2(2) tega protokola se kot izdelke s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze štejejo izdelki, v celoti pridobljeni na Zahodnem bregu in v Gazi, in izdelki, ki so bili tam pridobljeni in vsebujejo materiale, ki niso bili v celoti pridobljeni tam, pod pogojem, da so bili taki materiali na tem ozemlju zadosti obdelani ali predelani.
26 Člen 15(1) Protokola ES-PLO določa, da za izdelke s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze pri uvozu v Skupnost veljajo ugodnosti iz tega Pridružitvenega sporazuma ES-PLO ob predložitvi bodisi potrdila o gibanju blaga EUR.1 bodisi, v primerih, navedenih v členu 20(1) tega protokola, izjave, ki jo poda izvoznik na računu, naročilnici ali katerem koli komercialnem dokumentu, ki opisuje zadevne izdelke dovolj podrobno, da jih je mogoče identificirati. Ta izjava se imenuje „izjava na računu“.
27 Člen 16(1) Protokola ES-PLO določa, da potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo carinski organi države izvoznice. Na podlagi odstavka 4 tega člena izdajo to potrdilo carinski organi Zahodnega brega in Gaze, če se zadevni izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze ter izpolnjujejo druge zahteve iz tega protokola.
28 V skladu s členom 20(1)(a) Protokola ES-PLO, ki določa pogoje za izjavo na računu, lahko da tako izjavo pooblaščeni uvoznik v smislu člena 21 tega protokola. Na podlagi člena 20(2) se lahko izjavo na računu da, če se izdelki, na katere se nanaša, lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Skupnosti, z Zahodnega brega in iz Gaze in če izpolnjujejo druge zahteve iz tega protokola.
29 Člen 21 Protokola ES-PLO, ki se nanaša na pooblaščene izvoznike, v odstavku 1 določa, da carinski organi države izvoznice lahko pooblastijo katerega koli izvoznika, ki pogosto odpremlja pošiljke izdelkov po Pridružitvenem sporazumu ES-PLO in ki carinskim organom zadovoljivo ponudi vsa jamstva, potrebna za preverjanje statusa porekla izdelkov, kot tudi za izpolnjevanje drugih zahtev iz tega protokola, da daje izjave na računu.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
30 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, družba Firma Brita GmbH, ima sedež v Nemčiji. Uvaža aparate za gaziranje vode, pripadajočo opremo in sirupe, ki jih proizvaja izraelski dobavitelj, družba Soda-Club Ltd, ki ima proizvodni obrat v kraju Mishor Adumin na Zahodnem bregu, vzhodno od Jeruzalema. Družba Soda-Club Ltd je pooblaščeni izvoznik v smislu člena 23 Protokola ES-Izrael.
31 V prvi polovici leta 2002 je tožeča stranka v postopku v glavni stvari zahtevala sprostitev uvoženega blaga v prosti promet, pri čemer je skupaj predložila več kot šestdeset carinskih deklaracij. Kot državo porekla tega blaga je navedla „Izrael“ ter zaprosila za uporabo tarifnega preferenciala, ki je predviden v Sporazumu o pridružitvi EU-Izrael, na podlagi izjave na računu, ki jo je dal dobavitelj in ki potrjuje, da gre za izdelke s poreklom iz Izraela.
32 Nemški carinski organi so začasno odobrili zahtevani tarifni preferencial, vendar so začeli postopek naknadnega preverjanja. Izraelski carinski organi so na podlagi vprašanj nemških carinskih organov odgovorili, da „iz preverjanja, ki so ga opravili, sledi, da zadevno blago izvira iz območja, za katerega je odgovorna izraelska carina. To blago ima zato lastnost originalnih izdelkov v skladu s Sporazumom o pridružitvi ES-Izrael in je upravičeno do preferencialne obravnave na podlagi tega sporazuma“.
33 Nemški carinski organi so z dopisom z dne 6. februarja 2003 pozvali izraelske carinske organe, naj kot dodatno informacijo navedejo, ali je bilo zadevno blago izdelano v izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu, v Gazi, v vzhodnem Jeruzalemu ali na Golanski planoti. Na ta dopis niso dobili odgovora.
34 Z odločbo z dne 25. septembra 2003 so nemški carinski organi zavrnili odobritev preferencialne obravnave, ki je bila prej odobrena, ker ni mogoče z gotovostjo preveriti, ali se za uvoženo blago uporablja Sporazum o pridružitvi ES-Izrael. Zato so začeli naknadno izterjavo carin v višini 19.155,46 EUR.
35 Ker je bil ugovor tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavrnjen, je pri Finanzgericht Hamburg (finančno sodišče v Hamburgu) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti te odločbe. Predložitveno sodišče meni, da je rešitev spora odvisna od razlage Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael, Protokola ES-Izrael in Pridružitvenega sporazuma ES-PLO.
36 Zato je Finanzgericht Hamburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba uvozniku blaga s poreklom z Zahodnega brega – ob upoštevanju, da je v dveh zadevnih sporazumih, in sicer v [Sporazumu o pridružitvi ES-Izrael ter Pridružitvenem sporazumu ES-PLO], predvidena preferencialna obravnava za blago s poreklom z območja Države Izrael oziroma z Zahodnega brega – v vsakem primeru dodeliti zahtevano preferencialno obravnavo, tudi če predloži le formalno dokazilo o poreklu iz Izraela?
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
2. Ali so carinski organi države članice v razmerju do uvoznika, ki za blago, ki je bilo uvoženo na območje Skupnosti, zahteva preferencialno obravnavo, v skladu z EMS vezani na dokazilo o poreklu izraelskih organov – ni pa se začel postopek preverjanja v skladu s členom 32 Protokola [ES-Izrael] – dokler nimajo drugega dvoma o poreklu blaga kot dvom, da blago ne izvira z območja, ki je samo pod izraelskim nadzorom – in sicer na podlagi izraelsko-palestinskega začasnega sporazuma iz leta 1995 – in dokler ni bil izveden postopek v skladu s členom 33 Protokola [ES-Izrael]?
Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
3. Ali lahko carinski organi države uvoznice – kadar izraelski organi na njihovo zahtevo za naknadno preverjanje v skladu s členom 32(2) Protokola [ES-Izrael] (le) potrdijo, da je blago proizvedeno na območju izraelske carinske pristojnosti in da je zato izraelskega porekla, in ne odgovorijo na poznejšo zahtevo carinskega organa države članice uvoznice za podrobnejša pojasnila v zvezi s tem – le na podlagi tega zavrnejo preferencialno obravnavo, zlasti ne da bi bilo več pomembno dejansko poreklo blaga?
Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen:
4. Ali lahko carinski organ [države članice uvoznice] zavrne preferencialno obravnavo v skladu z EMS, kadar – kot je bilo ugotovljeno – je poreklo blaga z Zahodnega brega, ali pa je treba v skladu z EMS dodeliti preferencialno obravnavo tudi za blago tega porekla, vsaj dokler se ne izvede postopek reševanja sporov v skladu s členom 33 Protokola [ES‑Izrael] o razlagi pojma iz sporazuma ,ozemlje Države Izrael‘?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in četrto vprašanje
37 Predložitveno sodišče v prvem in četrtem vprašanju, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali lahko carinski organi države članice uvoznice zavrnejo odobritev preferencialne obravnave iz Sporazuma o pridružitvi ES‑Izrael, če je zadevno blago po poreklu z Zahodnega brega.
38 Najprej je treba ugotoviti, da je odgovor na ta vprašanja tesno povezan z razlago člena 83 Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael, ki opredeljuje njegovo področje krajevne uporabe.
39 Glede tega je treba spomniti, da je sporazum s tretjo državo, ki ga Svet Evropske unije sklene na podlagi členov 217 PDEU in 218 PDEU, kar zadeva Evropsko unijo, akt institucije v smislu člena 267, prvi odstavek, točka (b), PDEU, da tvorijo od začetka veljavnosti takega sporazuma njegove določbe sestavni del pravnega reda Unije in da je v okviru tega pravnega reda Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi tega sporazuma (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel, 12/86, Recueil, str. 3719, točka 7, in z dne 16. junija 1998 v zadevi Racke, C-162/96, Recueil, str. I-3655, točka 41). Poleg tega za Sporazum o pridružitvi EU-Izrael, ki je bil sklenjen med dvema subjektoma mednarodnega javnega prava, velja mednarodno pravo, glede njegove razlage zlasti mednarodno pogodbeno pravo.
40 Mednarodno pogodbeno pravo je bilo v bistvenem kodificirano z Dunajsko konvencijo. V skladu s členom 1 te konvencije se ta uporablja pri pogodbah med državami. Vendar pa v skladu z njenim členom 3(b) dejstvo, da ta konvencija ne velja za mednarodne sporazume, sklenjene med državami in drugimi subjekti mednarodnega prava, ne posega v uporabo vseh v njej navedenih pravil, ki bodo za te sporazume v skladu z mednarodnim pravom veljala neodvisno od nje.
41 Iz tega je razvidno, da se pravila Dunajske konvencije uporabljajo za sporazume, sklenjene med državami in mednarodnimi organizacijami, kot je Sporazum o pridružitvi EU-Izrael, če ta pravila izvirajo iz običajnega mednarodnega prava. Sporazum o pridružitvi ES-Izrael je treba zato razlagati na podlagi teh pravil.
42 Poleg tega je Sodišče že presodilo, da čeprav ne zavezuje niti Skupnosti niti vseh držav članic, vrsta določb Dunajske konvencije odraža pravila mednarodnega običajnega prava, ki že sama po sebi zavezujejo institucije Skupnosti in so del njenega pravnega reda (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Racke, točke 24, 45 in 46; glej tudi, glede sklicevanja na Dunajsko konvencijo pri razlagi sporazumov o pridružitvi, ki jih sklepajo Evropske skupnosti, sodbi z dne 2. marca 1999 v zadevi El-Yassini, C-416/96, Recueil, str. I-1209, točka 47, in z dne 20. novembra 2001 v zadevi Jany in drugi, C-268/99, Recueil, str. I-8615, točka 35 in navedena sodna praksa).
43 V skladu s členom 31 Dunajske konvencije se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter glede na njena predmet in cilj. Glede tega je treba upoštevati, da je treba hkrati s kontekstom upoštevati tudi vsa upoštevna pravila mednarodnega prava, ki se lahko uporabijo v odnosih med članicami.
44 Med temi upoštevnimi pravili, na katera se je mogoče sklicevati v okviru odnosov med članicami Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael, je načelo relativnega učinka pogodb, na podlagi katerega pogodbe tretjemu niti ne škodijo niti ne koristijo (pacta tertiis nec nocent nec prosunt). Poseben izraz tega načela splošnega mednarodnega prava je člen 34 Dunajske konvencije, na podlagi katerega pogodba ne nalaga drugi državi obveznosti niti ji ne daje pravic, če v to ne privoli.
45 Iz teh uvodnih navedb izhaja, da je treba člen 83 Sporazuma o pridružitvi ES‑Izrael, ki opredeljuje področje krajevne uporabe tega sporazuma, razlagati tako, da je skladen z načelom pacta tertiis nec nocent nec prosunt.
46 Glede tega ni sporno, da so Evropske skupnosti zaporedoma sklenile dva evro‑mediteranska sporazuma o pridružitvi, prvega z državo Izrael in drugega s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze.
47 Vsak izmed dveh pridružitvenih sporazumov ima svoje področje krajevne uporabe: člen 83 Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael določa, da se ta sporazum uporablja na „ozemlju države Izrael“. Člen 73 Pridružitvenega sporazuma ES‑PLO določa, da ta sporazum velja na „ozemlju Zahodnega brega in Gaze“.
48 Ob tem imata ta sporazuma o pridružitvi isti cilj, ki je določen v členu 6(1) Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael in v členu 3 Pridružitvenega sporazuma ES‑PLO, namreč vzpostaviti in/ali okrepiti območje proste trgovine med članicami, in isti predmet, ta je za industrijske izdelke opredeljen v členu 8 Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael in členih 5 in 6 Pridružitvenega sporazuma ES‑PLO, in sicer ukinitev carin, količinskih omejitev in kakršnih koli drugih ukrepov z enakim učinkom za trgovanje med članicami katerega izmed sporazumov.
49 Glede načina upravnega sodelovanja, ki se na eni strani nanaša na Sporazum o pridružitvi ES-Izrael, je iz določb člena 22(1)(a) in 23(1) Protokola ES-Izrael razvidno, da daje izjavo na računu, ki je potrebna za preferencialno obravnavo pri izvozu, izvoznik, ki ga pooblastijo „carinski organi države izvoznice“.
50 Kar zadeva na drugi strani pridružitveni sporazum ES-PLO, je iz določb člena 20(1)(a) in 21(1) Protokola ES-PLO razvidno, da daje izjavo na računu, ki je potrebna za preferencialno obravnavo pri izvozu, izvoznik, ki ga pooblastijo „carinski organi države izvoznice“. Poleg tega člen 16(4) Protokola ES-PLO določa, da so zgolj „carinski organi Zahodnega brega in Gaze“ pooblaščeni za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1, če se zadevni izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom z Zahodnega brega ali iz Gaze.
51 Iz navedenega izhaja, da imajo „carinski organi države izvoznice“ v smislu omenjenih protokolov, vsak v okviru ozemlja, na katerem deluje, izključno pristojnost za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali za pooblastitev izvoznikov na ozemlju, ki je pod njihovim nadzorom.
52 Zato je treba člen 83 Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael razlagati tako, da če bi imeli izraelski organi carinske pristojnosti za izdelke s poreklom z Zahodnega brega, bi to za palestinske carinske organe pomenilo obveznost, da ne izvajajo pooblastil, ki jih imajo na podlagi omenjenega Protokola ES-PLO. Taka razlaga, ki bi povzročila nastanek obveznosti za tretjo osebo brez njene privolitve, bi bila v nasprotju z načelom splošnega mednarodnega prava pacta tertiis nec nocent nec prosunt, kot ga določa člen 34 Dunajske konvencije.
53 Torej je treba člen 83 Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael razlagati v smislu, da izdelki s poreklom z Zahodnega brega ne spadajo na področje krajevne uporabe tega sporazuma in zanje ne more veljati preferencialna obravnava, ki jo ta sporazum določa.
54 Zato lahko nemški carinski organi zavrnejo dodelitev preferencialne obravnave, ki jo določa Sporazum o pridružitvi ES-Izrael, za zadevno blago, z razlogom, da gre za blago s poreklom z Zahodnega brega.
55 V prvem vprašanju predložitveno sodišče v bistvu sprašuje še, ali lahko carinski organi države uvoznice dodelijo preferencialno obravnavo, če je taka obravnava določena v obeh upoštevnih sporazumih, namreč v Sporazumu o pridružitvi ES‑Izrael in v Pridružitvenem sporazumu ES-PLO, če je nesporno, da je zadevno blago po poreklu z Zahodnega brega, predloženo pa je le formalno dokazilo o poreklu iz Izraela. Podrobneje sprašuje o tem, ali je potrebno dopustiti konkurenco kvalifikacij, tako da pustimo odprti vprašanji, katerega izmed teh sporazumov je treba uporabiti in ali bi morali dokaz o poreklu predložiti izraelski ali palestinski organi.
56 Dopustiti tako konkurenco kvalifikacij, ki bi temeljila zgolj na ugotovitvah, da zadevna sporazuma določata preferencialno obravnavo in da je kraj porekla blaga ugotovljen z drugimi dokaznimi sredstvi od tistih, ki so predvidena v sporazumu o pridružitvi, ki bi moral biti dejansko uporabljen, bi na splošno pomenilo zanikanje zahteve, da je treba za dodelitev preferencialne obravnave imeti veljavno dokazilo o poreklu, ki ga izda pristojni organ države izvoznice.
57 Tako iz člena 17 Protokola ES-Izrael kot iz člena 15 Protokola ES-PLO izhaja, da je za izdelke s poreklom iz držav pogodbenic treba zagotoviti dokaz o njihovem poreklu, da bi bili upravičeni do preferencialne obravnave. Te zahteve po veljavnem dokazilu o poreklu, ki ga izdajo pristojni organi, ni mogoče razumeti kot preprosto formalnost, ki bi jo lahko spregledali, če bi bilo poreklo ugotovljeno z drugimi dokaznimi sredstvi. Glede tega je Sodišče že presodilo, da ni mogoče sprejeti dokazil, ki jih izdajo drugi organi, in ne tisti, ki so izrecno imenovani v zadevnem sporazumu o pridružitvi (sodba z dne 5. julija 1994 v zadevi Anastasiou in drugi, C-432/92, Recueil, str. I-3087, točke od 37 do 41).
58 Glede na navedene razloge je treba na prvo in četrto vprašanje odgovoriti, da lahko carinski organi države članice zavrnejo dodelitev preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael, če je zadevno blago po poreklu z Zahodnega brega. Poleg tega carinski organi države članice uvoznice ne morejo uporabiti možnosti konkurence kvalifikacij, da bi se tako izognili odgovoru na vprašanji, katerega izmed upoštevnih sporazumov, namreč Sporazum o pridružitvi ES-Izrael ali Pridružitveni sporazum ES-PLO, je treba v obravnavanem primeru uporabiti in ali bi morali dokaz o poreklu predložiti izraelski ali palestinski organi.
Drugo in tretje vprašanje
59 V drugem in tretjem vprašanju, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali so v okviru postopka, določenega v členu 32 Protokola ES-Izrael, carinski organi države uvoznice vezani na dokazilo o poreklu in na odgovore carinskih organov države izvoznice. Predložitveno sodišče tudi sprašuje – da bi rešilo spor, ki je nastal pri preverjanju izjave na računu – ali morajo carinski organi države uvoznice v skladu s členom 33 Protokola ES-Izrael ta spor pred sprejetjem enostranskih ukrepov predložiti Odboru za carinsko sodelovanje.
Ali so carinski organi države uvoznice vezani na odgovor carinskih organov države izvoznice?
60 Iz člena 32 Protokola ES-Izrael je razvidno, da se naknadno preverjanje izjav na računu opravi vsakič, ko imajo carinski organi države uvoznice dvome o pristnosti teh izjav ali statusu porekla zadevnih izdelkov. Preverjanje opravljajo carinski organi države izvoznice. Carinske organe, ki zahtevajo preverjanje, se o izidih tega preverjanja obvesti najpozneje v 10 mesecih. Ti izidi morajo jasno pokazati, ali so izjave pristne in ali se izdelki, na katere se nanašajo, lahko štejejo za izdelke s poreklom. Ob morebitnem utemeljenem dvomu in če v 10 mesecih ne dobijo odgovora ali kadar odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevne izjave ali pravega porekla izdelkov, carinski organi države uvoznice zavrnejo upravičenost do preferencialne obravnave.
61 V podobnem sporu je Sodišče že presodilo, da iz teh določb izhaja, da se določitev porekla blaga opravi na podlagi delitve pristojnosti med carinskimi organi članic zadevnega prostotrgovinskega sporazuma, tako da poreklo ugotovijo organi države izvoznice. Tak sistem upravičuje dejstvo, da slednji najlažje neposredno preverijo dejstva, ki opredeljujejo poreklo (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 1984 v zadevi Les Rapides Savoyards in drugi, 218/83, Recueil, str. 3105, točka 26).
62 Vendar pa lahko tak mehanizem deluje le, če carinski organi države uvoznice priznajo ugotovitve, ki so jih zakonito podali organi države izvoznice (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Les Rapides Savoyards in drugi, točka 27, in sodbo z dne 9. februarja 2006 v združenih zadevah Sfakianakis, od C‑23/04 do C‑25/04, ZOdl., str. I-1265, točka 23).
63 Torej v sistemu vzajemnega priznavanja carinski organi države izvoznice ne morejo enostransko razglasiti neveljavnosti izjave na računu, ki jo je dal pooblaščeni izvoznik, ki so ga pravilno pooblastili carinski organi države izvoznice. Poleg tega so ob morebitnem naknadnem preverjanju organi države uvoznice načeloma vezani na izid takega preverjanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Sfakianakis, točka 49).
64 Vendar pa se v postopku v glavni stvari naknadno preverjanje na podlagi člena 32 Protokola ES-Izrael ne nanaša na vprašanje, ali so bili uvoženi izdelki v celoti pridobljeni na določenem ozemlju ali pa so bili tam zadosti obdelani ali predelani, da bi se jih lahko štelo za izdelke s poreklom s tega ozemlja v skladu z določbami Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael. Predmet naknadnega preverjanja se nanaša na kraj, v katerem so bili uvoženi izdelki proizvedeni, da bi ugotovili, ali ti izdelki spadajo na področje krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael. Unija namreč meni, da izdelki, ki so bili pridobljeni na ozemlju, ki je pod Izraelsko upravo od leta 1967, niso upravičeni do preferencialne obravnave na podlagi tega sporazuma.
65 V skladu s členom 32(6) Protokola ES-Izrael lahko carinski organi, ki so preverjanje zahtevali, zavrnejo upravičenost do preferencialne obravnave teh izdelkov, če odgovor carinskih organov države izvoznice ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pravega porekla izdelkov.
66 Iz dejstev iz postopka v glavni stvari pa je razvidno, da pri naknadnem preverjanju izraelski carinski organi niso poslali nobenega jasnega odgovora na dopise nemških carinskih organov, ki so želeli preveriti, ali so bili zadevni izdelki proizvedeni v izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu, v Gazi, v vzhodnem Jeruzalemu ali na Golanski planoti. Prav tako je dopis nemških carinskih organov z dne 6. februarja 2003 ostal brez odziva.
67 V teh okoliščinah je treba šteti, da odgovor carinskih organov države izvoznice ne vsebuje zadostnih informacij v smislu člena 32(6) Protokola ES-Izrael za določitev pravega porekla izdelkov, zato, v tem kontekstu, potrditev teh organov, da so zadevni izdelki upravičeni do preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael, ne zavezuje carinskih organov države uvoznice.
Obveznost predložitve Odboru za carinsko sodelovanje
68 Člen 33, prvi odstavek, Protokola ES-Izrael določa, da je ob morebitnih sporih v zvezi s postopki preverjanja iz člena 32 tega protokola ali vprašanjih glede njegove razlage te spore treba predložiti Odboru za carinsko sodelovanje.
69 V skladu s členom 39 Protokola ES-Izrael je Odbor za carinsko sodelovanje upravno telo, ki ga sestavljajo strokovnjaki za carinska vprašanja in uslužbenci Komisije, držav članic ter Države Izrael. Na podlagi tega sporazuma je zadolžen za izvedbo vseh tehničnih nalog za področje carin. Zato ni mogoče šteti, da je pristojen za razreševanje sporov, ki se nanašajo na pravice, kot so spori v zvezi z razlago samega Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael. Ti spori se, nasprotno, v skladu s členom 75(1) tega sporazuma lahko predložijo Pridružitvenemu svetu.
70 V primeru, kakršen je v postopku v glavni stvari, odgovora carinskih organov države izvoznice v okviru postopka naknadnega preverjanja iz člena 32 Protokola ES-Izrael ne moremo šteti za začetek spora med pogodbenimi strankami v zvezi z razlago tega protokola. Na eni strani namreč ta odgovor ne vsebuje zahtevanih informacij. Na drugi strani se spor, do katerega lahko pride v postopku v glavni stvari med naknadnim preverjanjem na zahtevo carinskih organov države uvoznice, ne nanaša na razlago tega protokola, temveč na področje krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael.
71 Torej lahko v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, vsaka izmed pogodbenih strank predloži vprašanje v zvezi z razlago področja krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael Pridružitvenemu svetu. Predložitev Odboru za carinsko sodelovanje pa, nasprotno, ni mogoča, saj razlaga tega vprašanja ne spada v njegovo pristojnost.
72 Vsekakor pa, čeprav bi bila predložitev Pridružitvenemu svetu mogoča, saj gre za spor, ki se nanaša na razlago samega sporazuma o pridružitvi, je treba spomniti, kot je Sodišče že presodilo, da to, da zadeva ni bila predložena Pridružitvenemu odboru, ki ima enake naloge kot Pridružitveni svet, ne more upravičiti kršenja sistema sodelovanja in spoštovanja pristojnosti iz Sporazuma o pridružitvi (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Sfakianakis, točka 52).
73 Glede na navedene razloge je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da v okviru postopka na podlagi člena 32 Protokola ES-Izrael carinski organi države uvoznice niso vezani na dokazilo o poreklu in na odgovor carinskih organov države izvoznice, če ta odgovor ne vsebuje zadostnih informacij v smislu člena 32(6) tega protokola za določitev pravega porekla izdelkov. Poleg tega carinskim organom države uvoznice Odboru za carinsko sodelovanje iz člena 39 tega protokola ni treba predložiti spora, ki se nanaša na razlago področja krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael.
Stroški
74 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Carinski organi države uvoznice lahko zavrnejo odobritev preferencialne obravnave iz Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani, ki je bil podpisan 20. novembra 1995 v Bruslju, če je zadevno blago po poreklu z Zahodnega brega. Poleg tega carinski organi države članice uvoznice ne morejo uporabiti možnosti konkurence kvalifikacij, da bi se tako izognili odgovoru na vprašanji, katerega izmed upoštevnih sporazumov, namreč Evro-mediteranski sporazum o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani ali Začasni Evro-mediteranski pridružitveni sporazum o trgovini in sodelovanju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze na drugi strani, ki je bil podpisan 24. februarja 1997 v Bruslju, je treba v obravnavanem primeru uporabiti in ali bi morali dokaz o poreklu predložiti izraelski ali palestinski organi.
2. V okviru postopka iz člena 32 Protokola št. 4, ki je priložen Evro‑mediteranskemu sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani, carinski organi države uvoznice niso vezani na dokazilo o poreklu in na odgovor carinskih organov države izvoznice, če ta odgovor ne vsebuje zadostnih informacij v smislu člena 32(6) tega protokola za določitev pravega porekla izdelkov. Poleg tega carinskim organom države uvoznice Odboru za carinsko sodelovanje iz člena 39 tega protokola ni treba predložiti spora, ki se nanaša na razlago področja krajevne uporabe Sporazuma o pridružitvi ES-Izrael.
Podpisi