SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 11. junija 2009

Zadeva F-72/08

Michalis Ketselidis

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Vmesna odločba – Opravičljiva zmota – Neobstoj – Odločba o zavrnitvi zaradi molka organa – Prepozna pritožba – Nedopustnost – Sodba sodišča Skupnosti – Novo pomembno dejstvo – Neobstoj“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M. Ketselidis predlaga razveljavitev odločbe o zavrnitvi zaradi molka organa, pristojnega za imenovanja, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za ponovni izračun pokojninske dobe zaradi prenosa aktuarskega ekvivalenta pokojninskih pravic, pridobljenih v Grčiji, v sistem Skupnosti.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeči stranki se naloži, naj nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Roki – Ponovna preučitev upravne odločbe, ki je postala dokončna

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Vmesna odločba uprave na zahtevo uradnika – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Opravičljiva zmota

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Na podlagi obstoja novega pomembnega dejstva je mogoče utemeljiti vložitev zahteve za ponovno preučitev odločbe, ki je ob izteku roka za vložitev tožbe postala dokončna. Zadevno dejstvo mora biti tako, da lahko pomembno spremeni položaj tistega, ki želi ponovno preučitev navedene odločbe. Poleg tega mora zadevna oseba vložiti upravno zahtevo v razumnem roku. Njen interes, da zahteva uskladitev svojega upravnega položaja z novimi predpisi, je namreč treba tehtati v razmerju do zahteve po pravni varnosti.

(Glej točke od 32 do 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. september 1985, Valentini proti Komisiji, 231/84, Recueil, str. 3027, točka 14; 13. november 1986, Becker proti Komisiji, 232/85, Recueil, str. 3401, točka 10;

Sodišče prve stopnje: 25. marec 1998, Koopman proti Komisiji, T-202/97, RecFP, str. I-A-163 in II-511, točka 24; 7. februar 2001, Inpesca proti Komisiji, T-186/98, Recueil, str. II-557, točka 51;

Sodišče za uslužbence: 16. januar 2007, Genette proti Komisiji, F-92/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-0000 in II-A-1-0000, točka 62.

2.      Obvestilo, da se zahteva, vložena na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, preučuje in da službe zadevne institucije še niso sprejele dokončnega sklepa, nima pravnega učinka in na njegovi podlagi zlasti ni mogoče podaljšati rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Stranke v sporu ne morejo po svoji volji podaljševati rokov iz člena 91 Kadrovskih predpisov, ker so ti del javnega reda, z njihovim strogim spoštovanjem pa sta zagotovljeni jasnost in varnost pravnih položajev.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. junij 1965, Müller proti Svetu, 43/64, Recueil, str. 499; 17. februar 1972, Richez-Parise proti Komisiji, 40/71, Recueil, str. 73, točki 8 in 9.

3.      Mogoče je, da se vloga kljub kršitvi pravil o rokih pritožbe in tožbe ne zavrže zaradi nedopustnosti, kadar navedena kršitev izhaja iz opravičljive zmote uradnika. Pojem opravičljive zmote lahko zadeva samo izjemne okoliščine, zlasti kadar bi institucija, ki je izdala izpodbijani akt, ravnala tako, da bi lahko njeno ravnanje samo po sebi ali odločilno povzročilo sprejemljivo zmedo pri posamezniku, ki je ravnal v dobri veri in je izkazal potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.

Kadar uprava predloži vmesno odločbo malo pred iztekom roka iz člena 90(1) Kadrovskih predpisov, bi bil s priznavanjem opravičljivosti uradnikove zmote odvzet učinek ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero obvestilo, da se zahteva preučuje, nima pravnega učinka in na njegovi podlagi zlasti ni mogoče podaljšati rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, in bi to nasprotovalo ozki razlagi, ki jo je treba uporabiti pri pojmu opravičljive zmote.

(Glej točke 55, 57 in 58.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. maj 2003, Pitsiorlas proti Svetu in ECB, C-193/01 P, Recueil, str. I-4837, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 10. april 2003, Robert proti Parlamentu, T-186/01, RecFP, str. I-A-131 in II-631, točka 54; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T-14/03, RecFP, str. I-A-43 in II-167, točka 40.