SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 3. aprila 2014(*)
„Direktiva 2005/29/ES – Nepoštene poslovne prakse – Piramidni sistem pospeševanja prodaje – Upoštevnost morebitnega prispevka potrošnikov, ki se plača v zameno za nagrado – Razlaga pojma ‚prispevek‘“
V zadevi C‑515/12,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče) z odločbo z dne 29. oktobra 2012, ki je prispela na Sodišče 14. novembra 2012, v postopku
„4finance“ UAB
proti
Valstybinė vartotojų teisių apsaugos tarnyba,
Valstybinė mokesčių inspekcija prie Lietuvos Respublikos finansų ministerijos,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, J. L. da Cruz Vilaça, G. Arestis, J.‑C. Bonichot (poročevalec) in A. Arabadžiev, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za „4finance“ UAB G. Velička, generalni direktor,
– za litovsko vlado R. Janeckaitė, agentka,
– za češko vlado M. Smolek in S. Šindelková, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,
– za poljsko vlado B. Majczyna in M. Szpunar, agenta,
– za Evropsko komisijo A. Steiblytė in M. van Beek, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 19. decembra 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Priloge I, točka 14, k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta („Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“) (UL L 149, str. 22).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „4finance“ UAB (v nadaljevanju: 4finance) ter Valstybinė vartotojų teisių apsaugos tarnyba (nacionalni urad za varstvo pravic potrošnikov) in Valstybinė mokesčių inspekcija prie Lietuvos Respublikos Finansų ministerijos (nacionalni urad za davčni nadzor, podrejen ministrstvu za finance) zaradi globe, ki je bila tej družbi naložena zaradi kršitve litovskega zakona o prepovedi nepoštenih poslovnih praks v razmerju do potrošnikov.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 8, 9, 11 in 17 Direktive 2005/29 je navedeno:
„(8) Ta direktiva neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov. […]
(9) Ta direktiva ne posega v individualne tožbe posameznikov, oškodovanih zaradi nepoštene poslovne prakse. […] Finančne storitve in nepremičnine terjajo zaradi svoje zapletenosti in resnih tveganj, ki so z njimi neločljivo povezana, podrobne zahteve, vključno s pozitivnimi obveznostmi za trgovce. Zato na področju finančnih storitev in nepremičnin ta direktiva ne posega v pravico držav članic, da z namenom zaščititi ekonomske interese potrošnikov presežejo določbe te direktive. […]
[…]
(11) Z visoko stopnjo približanja, doseženo s približevanjem nacionalnih določb na podlagi te direktive, je vzpostavljena visoka skupna raven varstva potrošnikov. Ta direktiva določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Določa tudi pravila glede agresivnih poslovnih praks, ki trenutno niso urejene na ravni Skupnosti.
[…]
(17) Zaželeno je, da se za zagotovitev večje pravne varnosti opredelijo poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene. Priloga I vsebuje torej izčrpen seznam vseh takšnih praks. To so edine poslovne prakse, ki lahko veljajo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb iz členov 5 do 9. Seznam se lahko spremeni le s pregledom Direktive.“
4 Člen 1 Direktive 2005/29 določa:
„Namen te direktive je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov.“
5 Člen 2(d) navedene direktive določa:
„V tej direktivi:
[…]
(d) ‚poslovne prakse podjetji v razmerju do potrošnikov‘ (v nadaljevanju: tudi ‚poslovne prakse‘) pomenijo vsako dejanje, opustitev, ravnanje, razlag[o] ali tržne komunikacije, vključno z oglaševanjem in trženjem, s strani trgovca, neposredno povezano s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom;
[…]“
6 Člen 3(1) te direktive določa:
„Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.“
7 Člen 5 Direktive 2005/29 določa:
„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.
2. Poslovna praksa je nepoštena, če:
(a) nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti
in
(b) v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.
[…]
4. Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:
(a) zavajajoče, kakor je določeno v členih 6 in 7,
ali
(b) agresivne, kakor je določeno v členih 8 in 9.
5. Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“
8 V točki 14 Priloge I k Direktivi 2005/29, naslovljeni „Poslovne prakse, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene“, je določeno:
„Ustanoviti, voditi ali spodbujati piramidni sistem pospeševanja prodaje, pri kateri se potrošnik nadeja nagrade, predvsem zato, ker je uvedel v sistem nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov.“
Litovsko pravo
9 Člen 7, točka 22, zakona o nepoštenih poslovnih praksah v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, določa:
„Domneva se, da je poslovna praksa zavajajoča, če gre za ustanovitev, vodenje ali spodbujanje piramidnega sistema za distribucijo izdelkov, pri katerem imajo potrošniki možnost prejetja nagrade predvsem zato, ker v sistem uvedejo nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
10 Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, družba 4finance, daje manjša posojila s sklepanjem pogodb na daljavo po hitrem postopku. Z odločbo Valstybinė vartotojų teisių apsaugos tarnyba z dne 28. julija 2011 je bila obsojena na plačilo globe v znesku 8000 litovskih litasov (LTL) zaradi kršitve člena 7, točka 22, zakona o nepoštenih poslovnih praksah. Iz te odločbe je razvidno, da je družba 4finance od 26. oktobra 2010 do 15. februarja 2011 vodila oglaševalsko kampanjo, s katero naj bi ustanovila „piramidni sistem za distribucijo izdelkov, pri katerem se je potrošnik nadejal nagrade predvsem zato, ker je uvedel v sistem nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov“.
11 Ta odločba je bila potrjena s sodbo Vilniaus apygardos administracinis teismas (regionalno upravno sodišče v Vilni) z dne 25. oktobra 2011, potem pa je družba 4finance zoper to sodbo vložila pritožbo pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (litovsko vrhovno upravno sodišče).
12 Predložitveno sodišče v zvezi z dejstvi, ki so očitana družbi 4finance, navaja, da je ta družba vsaki novi stranki ponudila nagrado 20 LTL za vsako drugo stranko, ki se bo vpisala zaradi nje. Vsaka nova stranka družbe 4finance je morala ob vpisu na spletnem mestu te družbe plačati vpisnino v znesku 0,01 LTL.
13 V okviru tega se predložitveno sodišče na prvem mestu sprašuje, kako je treba razlagati Prilogo I, točka 14, k Direktivi 2005/29 in ali je člen 7, točka 22, zakona o nepoštenih poslovnih praksah skladen s to določbo. Glede tega navaja, da ta določba litovskega prava, čeprav zvesto sledi različicama te direktive v nemškem in litovskem jeziku, ni skladna z drugimi jezikovnimi različicami te direktive, kot so različice v španskem, francoskem in poljskem jeziku. V zadnjenavedenih različicah je namreč v tej točki 14 navedeno, da „potrošnik plača prispevek in se nadeja nagrade, predvsem zato, ker je uvedel v sistem nove potrošnike“. Vendar v nemški in litovski različici te določbe to merilo plačila prispevka s strani potrošnika ni določeno.
14 Na drugem mestu, če bi Sodišče menilo, da je prispevek potrošnika nujni element, da se lahko sistem pospeševanja prodaje šteje za piramidni sistem pospeševanja prodaje v smislu Direktive 2005/29, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, kako je treba razlagati pojem „prispevek“. Meni, da je treba ugotoviti, prvič, ali se kakršen koli še tako majhen znesek šteje za prispevek in, drugič, ali plačilo simboličnega zneska, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zadošča za prepoved sistema. Glede tega navaja, da je znesek 0,01 LTL, ki ga je na račun družbe 4finance plačala nova stranka, najmanjši tehnično prenosljivi znesek, da je bilo plačilo namenjeno zgolj natančni identifikaciji te stranke zaradi omogočanja sklenitve posojilne pogodbe in da so ta vplačila omogočila le neznaten del financiranja nagrad, ki so bile izplačane v okviru mehanizma pospeševanja prodaje.
15 Ob upoštevanju teh preudarkov je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas prekinilo odločanje in Sodišču postavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali je treba točko 14 Priloge I k Direktivi 2005/29 […] razlagati tako, da se šteje, da je ustanavljanje, vodenje ali spodbujanje piramidnega sistema pospeševanja prodaje poslovna praksa, ki je v vseh okoliščinah zavajajoča, samo kadar mora potrošnik plačati prispevek, da bi prejel nagrado predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov?
2. Če mora potrošnik plačati prispevek v zameno za pravico do nagrade, ali znesek prispevka, ki ga potrošnik plača za možnost prejetja nagrade predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov, vpliva na to, ali se piramidni sistem pospeševanja prodaje šteje za zavajajočo poslovno prakso v smislu točke 14 Priloge I k [Direktivi 2005/29]? Ali je mogoče prispevke v povsem simboličnem znesku, ki so plačani zato, da je mogoče potrošnike identificirati, šteti za prispevek v zameno za možnost prejetja nagrade v smislu točke 14 Priloge I k tej direktivi?
3. Ali je treba točko 14 Priloge I k [Direktivi 2005/29] razlagati tako, da je za to, ali se piramidni sistem pospeševanja prodaje šteje za zavajajočo poslovno prakso, pomembno samo, da je nagrada že vpisanemu potrošniku izplačana predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov, ali pa je pomembno tudi, kolikšen delež nagrade, izplačane udeležencem v tem sistemu zato, ker so uvedli nove člane, se financira s prispevki novih članov? Ali mora biti v postopku v glavni stvari nagrada, ki se izplača že vpisanim udeležencem v piramidnem sistemu pospeševanja prodaje, popolnoma ali večinoma financirana s prispevki članov, ki so na novo vstopili v ta sistem?“
Vprašanja za predhodno odločanje
16 Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, Sodišče sprašuje, pod katerimi pogoji je mogoče sistem pospeševanja prodaje šteti za „piramidni sistem pospeševanja prodaje“ v smislu Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 in ga zato prepovedati v vseh okoliščinah.
17 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da člen 7, točka 22, zakona o nepoštenih poslovnih praksah pomeni zvest prenos Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 v različici v nemškem in litovskem jeziku. Vendar po navedbah predložitvenega sodišča zadnjenavedena določba v več drugih jezikovnih različicah izraža dodatni pogoj za to, da je piramidni sistem pospeševanja prodaje prepovedan, in sicer da „potrošnik plača prispevek“ zaradi možnosti koriščenja sistema. Navedeno sodišče sprašuje Sodišče, ali je v tej točki 14 določeno, da mora potrošnik plačati tak prispevek. V primeru pritrdilnega odgovora želi izvedeti, ali je treba za prispevek v smislu navedene točke 14 šteti kakršen koli znesek ne glede na njegovo višino.
18 Nazadnje, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je za opredelitev piramidnega sistema pospeševanja prodaje potrebno dokazati, da se nagrada, ki jo lahko prejme potrošnik, delno ali večinoma financirana s prispevki, ki jih naknadno plačajo novi potrošniki.
19 Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nujnost enotne uporabe in razlage akta prava Unije ne dovoljuje, da bi se ta obravnaval ločeno v eni od svojih jezikovnih različic, pač pa zahteva, da je treba akt razlagati na podlagi resnične volje njegovega avtorja in cilja, ki mu ta sledi, predvsem ob upoštevanju različic, sestavljenih v vseh jezikih (glej sodbo Internetportal und Marketing, C‑569/08, EU:C:2010:311, točka 35 in navedena sodna praksa).
20 Glede tega je treba navesti, da prepoved piramidnih sistemov pospeševanja prodaje v vseh jezikovnih različicah Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 temelji na treh skupnih pogojih. Najprej, to pospeševanje prodaje temelji na obljubi, da bo imel potrošnik možnost pridobiti ekonomsko korist. Dalje, izpolnitev te obljube je odvisna od uvedbe novih potrošnikov v ta sistem. Nazadnje, večina dohodkov, ki omogočajo financiranje nagrad, ki so bile obljubljene potrošnikom, ne izvira iz dejanske gospodarske dejavnosti.
21 Ni namreč sporno, da brez dejanske gospodarske dejavnosti, s katero je mogoče zbrati dovolj dohodkov za financiranje nagrade, ki je obljubljena potrošnikom, tak sistem pospeševanja prodaje nujno temelji na ekonomskih prispevkih njegovih članov, saj je možnost novega člana, da bo dobil nagrado, odvisna predvsem od stroškov, ki jih bodo plačali dodatni člani.
22 Tak sistem je nujno „piramidni“ v smislu, da je za njegovo ohranitev potrebno vedno večje število novih članov zaradi financiranja nagrad že obstoječih članov. Pomeni tudi, da je za najnovejše člane manj verjetno, da bodo prejeli nagrado v zameno za svoje prispevke. Ta sistem ne more več preživeti, ko prirast števila novih članov, ki bi se teoretično moral nadaljevati v nedogled, ne zadostuje več za financiranje nagrad, ki so obljubljene vsem članom.
23 Na podlagi zgoraj navedenega je za opredelitev „piramidnega sistema pospeševanja prodaje“ v smislu Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 na prvem mestu potrebno, da novi člani tega sistema plačajo finančni prispevek.
24 To razlago potrjuje cilj Direktive 2005/29, ki v skladu z njeno uvodno izjavo 8 „neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami podjetij v razmerju do potrošnikov“ in ki v skladu s svojim členom 1 zagotavlja „visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov“ (sodba Köck, C‑206/11, EU:C:2013:14, točka 29 in navedena sodna praksa). Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 32 sklepnih predlogov, je ob neobstoju finančnega prispevka potrošnika prepoznavanje ekonomskega obnašanja, pri katerem je potrebno varstvo tega potrošnika v skladu s to direktivo, negotovo.
25 Poleg tega vsebina večine jezikovnih različic Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 potrjuje, da je prispevek potrošnika sestavni element piramidnega sistema pospeševanja prodaje v smislu te določbe.
26 V zvezi z vprašanjem, ali je treba za prispevek v smislu Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 šteti kakršen koli znesek, ki ga v sistem pospeševanja prodaje plača nov član, ne glede na njegovo višino, je treba navesti, da v tej določbi v jezikovnih različicah, v katerih je omenjen finančni prispevek potrošnika, ni določen nikakršen minimalni znesek (glej po analogiji sodbo Purely Creative in drugi, C‑428/11, EU:C:2012:651, točka 30). Poleg tega cilj zagotovitve večje pravne varnosti pri opredelitvi nepoštenih poslovnih praks, ki je naveden v uvodni izjavi 17 Direktive 2005/29, ne bi bil uresničen, če bi države članice lahko določale, katere zneske je mogoče šteti za finančni prispevek. Zato je s pojmom prispevek potrošnika zajet vsak znesek, ki ga ta plača, ne glede na njegovo višino.
27 Na drugem mestu, iz točk od 20 do 22 te sodbe nujno izhaja, da je za opredelitev „piramidnega sistema pospeševanja prodaje“ v smislu Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 potreben obstoj povezave med prispevki, ki jih plačajo novi člani, in nagrado, ki jo prejmejo že obstoječi člani.
28 To razlago potrjuje vsebina večine jezikovnih različic Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29, iz katere je razvidno, da je financiranje nagrade, ki jo lahko dobi potrošnik, „predvsem“ ali „povečini“ odvisna od prispevkov, ki jih bodo naknadno plačali novi člani sistema.
29 V nasprotju s tem, kar trdi litovska vlada, ta razlaga Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29 nikakor ne ogroža cilja zagotovitve visoke ravni varstva potrošnikov.
30 Glede tega je treba navesti, da so prakse, ki so prepovedane na podlagi člena 5 navedene direktive, razdeljene v dve kategoriji.
31 Prvič, v Prilogi I k Direktivi 2005/29 so navedene poslovne prakse, ki so v vseh okoliščinah nepoštene in ki torej ne zahtevajo ocene posameznih primerov na podlagi členov od 5 do 9 te direktive. Drugič, poslovne prakse, ki niso navedene v tej prilogi, se lahko štejejo za nepoštene po posamičnemu preizkusu njihovih značilnosti glede na merila iz členov od 5 do 9 (sodbi Purely Creative in drugi, EU:C:2012:651, točka 45, in Köck, EU:C:2013:14, točka 35).
32 Iz tega izhaja, da so absolutno prepovedane samo tiste poslovne prakse, ki najbolj škodujejo potrošnikom, vendar je praksa, ki ni zajeta v Prilogi I k Direktivi 2005/29, vseeno lahko prepovedana, kadar je na podlagi posebne in dejanske ocene mogoče ugotoviti, da je nepoštena v smislu členov od 5 do 9 te direktive.
33 V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da so bile v okviru sistema pospeševanja prodaje družbe 4finance nagrade, ki so se izplačale obstoječim članom, zgolj v neznatnem delu financirane iz finančnih prispevkov, ki so jih morali plačati novi člani. Zdi se torej, da v tem sistemu drugi pogoj, naveden v točki 27 te sodbe, ni izpolnjen. Če je to res, kar mora preveriti predložitveno sodišče, za ta sistem torej ne more veljati prepoved na podlagi Priloge I, točka 14, k Direktivi 2005/29.
34 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Prilogo I, točka 14, k Direktivi 2005/29 razlagati tako, da piramidni sistem pospeševanja prodaje pomeni poslovno prakso, ki je nepoštena v vseh okoliščinah, samo takrat, kadar se na podlagi tega sistema od potrošnika zahteva kakršen koli finančni prispevek v zameno za možnost, da bo prejel nagrado predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov.
Stroški
35 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Prilogo I, točka 14, k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta („Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah“) je treba razlagati tako, da piramidni sistem pospeševanja prodaje pomeni poslovno prakso, ki je nepoštena v vseh okoliščinah, samo takrat, kadar se na podlagi tega sistema od potrošnika zahteva kakršen koli finančni prispevek v zameno za možnost, da bo prejel nagrado predvsem zato, ker je v sistem uvedel nove potrošnike, in ne toliko zaradi prodaje ali rabe izdelkov.
Podpisi