SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 4. junija 2015(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 1999/44/ES – Prodaja potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij – Status kupca – Potrošnik – Neskladnost dobavljenega blaga – Dolžnost obvestitve prodajalca – Neskladnost, izkazana v roku šestih mesecev od dobave blaga – Dokazno breme“
V zadevi C‑497/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Gerechtshof Arnhem‑Leeuwarden (Nizozemska) z odločbo z dne 10. septembra 2013, ki je prispela na Sodišče 16. septembra 2013, v postopku
Froukje Faber
proti
Autobedrijf Hazet Ochten BV,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, S. Rodin, A. Borg Barthet, sodnika, M. Berger (poročevalka), sodnica, in F. Biltgen, sodnik,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. septembra 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Autobedrijf Hazet Ochten BV W. van Ochten, odvetnik,
– za nizozemsko vlado M. Bulterman in C. Schillemans ter J. Langer, agenti,
– za belgijsko vlado T. Materne in J.‑C. Halleux, agenta,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agent,
– za Evropsko komisijo M. van Beek, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. novembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(2)(a) in 5 Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med F. Faber in Autobedrijf Hazet Ochten BV (v nadaljevanju: družba Hazet) glede odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi neskladnosti avtomobila, ki ga je F. Faber kupila pri družbi Hazet.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V skladu s členom 1(2)(a) Direktive 1999/44 „potrošnik […] pomeni vsako fizično osebo, ki na podlagi pogodb, zajetih s to direktivo, deluje v namene, ki ne sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti“.
4 Člen 2(1) in (2) te direktive določa:
„1. Prodajalec mora potrošniku dobaviti blago v skladu s prodajno pogodbo.
2. Domneva se, da je potrošniško blago v skladu s pogodbo, če:
(a) je v skladu z opisom, ki ga je dal prodajalec, in ima lastnosti blaga, ki ga je prodajalec predložil kot vzorec ali model;
(b) je primerno za poseben namen, za katerega ga potrošnik zahteva ter s katerim je seznanil prodajalca ob sklenitvi pogodbe in je prodajalec s tem soglašal;
(c) je primerno za namene, za katere se blago iste vrste običajno uporablja;
(d) ima kakovost in lastnosti, ki so običajne za blago iste vrste in jih potrošnik lahko razumno pričakuje, ob upoštevanju vrste blaga ter vsake javne izjave prodajalca, proizvajalca ali njegovega zastopnika, zlasti v oglasu ali pri etiketiranju blaga, glede posebnih lastnosti blaga.“
5 Člen 3 Direktive 1999/44, naslovljen „Pravice potrošnika“, v odstavku 1 določa, da je „[p]rodajalec […] odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga“.
6 Člen 5 te direktive, ki se nanaša na roke, določa:
„1. Prodajalec je odgovoren po členu 3, če se neskladnost pokaže v dveh letih od dobave blaga. […]
2. Države članice lahko predvidijo, da mora potrošnik za uveljavljanje njegovih pravic o neskladnosti obvestiti prodajalca v dveh mesecih od ugotovitve neskladnosti.
[…]
3. Če ni dokazano nasprotno, se domneva, da je vsaka neskladnost, ki se pokaže v šestih mesecih po dobavi blaga, obstajala že v trenutku dobave, razen če ta domneva ni združljiva z vrsto blaga ali naravo neskladnosti.“
7 Člen 7 Direktive 1999/44 določa, da so njene določbe zavezujoče in da zlasti pogodbene klavzule, ki posredno ali neposredno omejujejo pravice, ki jih zagotavlja ta direktiva, po nacionalnem pravu za potrošnika niso zavezujoče.
Nizozemsko pravo
Materialno pravo
8 Člen 7:5(1) civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek, v nadaljevanju: BW) določa, da je prodaja potrošniškega blaga „prodaja premičnine […], ki je sklenjena med prodajalcem, ki opravlja poslovno ali poklicno dejavnost, in kupcem, fizično osebo, ki ne opravlja poslovne ali poklicne dejavnosti“.
9 Člen 7:17(1) BW določa, da mora biti dobavljeno blago v skladu s pogodbo.
10 Člen 7:18(2) BW, s katerim je v nizozemsko pravo prenesen člen 5(3) Direktive 1999/44, določa:
„Pri prodaji potrošniškega blaga se domneva, da blago pri dobavi ni v skladu s pogodbo, če se neskladnost pokaže v šestih mesecih po dobavi, razen če ne izhaja drugače iz vrste blaga ali narave neskladnosti.“
11 Iz obrazložitve v zvezi z uvedbo te določbe izhaja, da mora kupec zatrjevati in v primeru spora dokazati, da blago ni v skladu s pogodbo in da se je neskladnost pokazala v šestih mesecih po dobavi. Nato mora prodajalec zatrjevati in dokazati, da je bilo blago ob dobavi dejansko v skladu s pogodbo.
12 Člen 7:23(1) BW določa:
„Kupec se ne more več sklicevati na neskladnost dobavljenega blaga s pogodbo, če o tem ni seznanil prodajalca v primernem roku, potem ko je to ugotovil ali bi moral ugotoviti. Če pa se vendarle izkaže, da blago nima neke lastnosti, ki jo ima po zatrjevanju prodajalca, ali pa se neskladnost nanaša na dejstva, za katera je ta vedel ali bi moral vedeti, pa jih ni sporočil, mora biti obvestilo podano v primernem roku po ugotovitvi. Pri prodaji potrošniškega blaga mora biti obvestilo podano v primernem roku po ugotovitvi, pri čemer se za pravočasno šteje obvestilo v roku dveh mesecev po ugotovitvi.“
13 V skladu z ustaljeno sodno prakso Hoge Raad (nizozemsko vrhovno sodišče) mora kupec v primeru, da je prodajalec ugovarjal, da obvestilo ni bilo pravočasno podano, zatrjevati, in če je bil ugovor obrazložen, dokazati, da je pravočasno in na način, prepoznaven za prodajalca, grajal blago. Pri prodaji potrošniškega blaga je od okoliščin primera odvisno, ali je obvestitev prodajalca več kot dva meseca po ugotovitvi neskladnosti mogoče šteti za pravočasno.
Postopkovno pravo
14 Na podlagi členov 23 in 24 zakonika o pravdnem postopku (Wetboek van Burgerlijke Rechtsvordering, v nadaljevanju: Rv) lahko sodišče odloča le na predlog strank in je vezano na pravna dejstva, na katerih temeljijo tožba, vloga ali obramba.
15 Sodišče, ki obravnava zadevo v pritožbenem postopku, se lahko izreče le o očitkih, ki so jih stranke navajale v prvih predlogih, predloženih v pritožbenem postopku. Vendar mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti uporabiti upoštevne določbe javnega reda, tudi če se stranke nanje niso sklicevale.
16 Vendar na podlagi člena 22 Rv lahko „sodišče kadar koli in v kateri koli fazi postopka od ene ali obeh strank zahteva, naj podata nadaljnja pojasnila svojih stališč oziroma predložita dokumentacijo v zvezi z zadevo“.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
17 F. Faber je 27. maja 2008 pri družbi Hazet kupila rabljen avtomobil. Prodajna pogodba, sklenjena med strankama, je bila zapisana na vnaprej pripravljenem obrazcu te družbe z naslovom „Prodajna pogodba – posamezniki“.
18 Zadevni avtomobil se je 26. septembra 2008 med vožnjo vnel in popolnoma zgorel. F. Faber, ki je avtomobil vozila, je bila na poti na poslovni sestanek, poleg nje je bila še njena hčerka.
19 Služba za pomoč je avtomobil odpeljala v delavnico družbe Hazet, nato pa je bil na zahtevo te družbe odpeljan v podjetje za uničevanje, da bi bil shranjen v skladu z veljavnimi okoljskimi predpisi. F. Faber poudarja, družba Hazet pa to izpodbija, da sta se stranki ob tej priložnosti pogovarjali o škodi in morebitni odgovornosti družbe.
20 V začetku leta 2009 je družba Hazet telefonsko vzpostavila stik z F. Faber glede ostankov avtomobila, ta pa ji je pojasnila, da čaka na policijsko tehnično poročilo o požaru. Vendar je policija na prošnjo F. Faber slednji odgovorila, da tehnično poročilo ni bilo izdelano.
21 Zadevno vozilo je bilo 8. maja 2009 razstavljeno, potem ko je bila družba Hazet o tem predhodno obveščena.
22 F. Faber je z dopisom z dne 11. maja 2009 družbo Hazet obvestila, da jo šteje za odgovorno za škodo, ki ji je nastala zaradi požara, ki je uničil njeno vozilo. To škodo, ki je zajemala nakupno ceno avtomobila, kot tudi vrednost različnih predmetov, ki so se v njem nahajali, je F. Faber ocenila na 10.828,55 EUR.
23 Na začetku julija 2009 je F. Faber zaprosila strokovnjake za oceno škode, naj opravijo tehnični pregled v zvezi z vzrokom požara na avtomobilu. Ker je bil slednji v tem času razstavljen, ocene ni bilo mogoče izvesti.
24 F. Faber je 26. oktobra 2010 pri Rechtbank Arnhem (okrožno sodišče v Arnhemu, Nizozemska) vložila tožbo proti družbi Hazet.
25 V utemeljitev svoje tožbe je F. Faber navedla, da avtomobil ni bil v skladu s pogodbo in da je bil zato neskladen v smislu člena 7:17 BW. Vendar F. Faber ni izrecno trdila, da je nakup opravila kot potrošnica.
26 Družba Hazet je ugovarjala temu, da obstaja neskladnost, in dodala, da je F. Faber ugovarjala prepozno ter je tako glede na člen 7:23(1) BW izgubila vse pravice.
27 Rechtbank Arnhem je s sodbo z dne 27. aprila 2011 zahtevke F. Faber zavrnilo. Menilo je, da je sklicevanje družbe Hazet na člen 7:23(1) BW ustrezno, ker je do prvega telefonskega stika med strankama prišlo šele na začetku leta 2009 in torej več kot tri mesece po tem, ko je avtomobil zgorel. To sodišče je prav tako menilo, da ni treba nadalje preučiti, ali je bila F. Faber potrošnica.
28 F. Faber je 26. julija 2011 pri Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (pritožbeno sodišče v Arnhem-Leeuwardenu, Nizozemska) vložila pritožbo zoper sodbo Rechtbank Arnhem.
29 V pritožbi F. Faber navaja dva pritožbena razloga, prvi se nanaša na presojo prvostopenjskega sodišča, da ni ukrepala v zakonitih rokih, drugi pa na to, da so gasilci in policisti na kraju dogodka govorili o tehnični napaki zadevnega avtomobila.
30 F. Faber ni naslovila nobenega očitka zoper ugotovitev Rechtbank Arnhem, da ni bilo treba ugotoviti, ali se pogodba, ki sta jo sklenili stranki, nanaša na prodajo potrošniškega blaga. Prav tako ni pojasnila, ali je zadevno vozilo kupila kot potrošnica.
31 V teh okoliščinah je Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali mora nacionalno sodišče – na podlagi načela učinkovitosti, visoke ravni varstva potrošnikov v [Evropski] uniji, ki ji sledi Direktiva 1999/44, ali na podlagi drugih določb ali norm prava Unije – po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je kupec v pogodbi potrošnik v smislu člena 1(2)(a) Direktive 1999/44?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali to velja tudi, če v spisu ni dejanskih podatkov (ali so ti nezadostni ali nasprotujoči si), da bi bilo mogoče ugotoviti status kupca?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali to velja tudi za pritožbeni postopek, v katerem kupec ni oporekal sodbi sodišča prve stopnje v delu, v katerem ta preizkus ni bil opravljen (po uradni dolžnosti), in zato vprašanje, ali je kupca mogoče šteti za potrošnika, ni bilo izrecno razjasnjeno?
4. Ali je treba Direktivo 1999/44 (oziroma njen člen 5) šteti za normo, ki je enakovredna nacionalnim določbam, ki so v nacionalnem pravnem redu pravila javnega reda?
5. Ali so nizozemske določbe glede trditvenega in dokaznega bremena, ki ga ima potrošnik/kupec v zvezi z dolžnostjo (pravočasne) obvestitve prodajalca o domnevni napaki dobavljenega blaga, v nasprotju z načelom učinkovitosti ali visoko ravnijo varstva potrošnikov v Uniji, ki ji sledi Direktiva 1999/44, ali drugimi določbami in normami prava Unije?
6. Ali so nizozemske določbe glede trditvenega in dokaznega bremena, ki ga ima potrošnik/kupec, da blago ni v skladu s pogodbo in da se je ta neskladnost pokazala v šestih mesecih po dobavi, v nasprotju z načelom učinkovitosti ali visoko ravnijo varstva potrošnikov v Uniji, ki ji sledi Direktiva 1999/44, ali drugimi določbami in normami prava Unije? Kaj pomenijo besede ‚neskladnost, ki se pokaže‘ v členu 5(3) Direktive 1999/44 in zlasti, kako natančno mora potrošnik/kupec navesti okoliščine, ki se nanašajo na neskladnost (oziroma vzroke zanjo)? Ali za to zadostuje, da potrošnik/kupec navede in v primeru obrazloženega izpodbijanja dokaže, da kupljeni predmet ne deluje (pravilno), ali pa mora tudi navesti in v primeru obrazloženega izpodbijanja dokazati, katera napaka prodanega predmeta je povzročila oziroma povzroča to nedelovanje (oziroma nepravilno delovanje)?
7. Ali je pri odgovoru na zgornja vprašanja pomembno, da je F. Faber v tem postopku na obeh stopnjah zastopal odvetnik?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo, drugo, tretje in sedmo vprašanje
32 S temi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu v zvezi z garancijo, ki jo prodajalec dolguje kupcu v okviru prodajne pogodbe, ki zadeva premičnino, na podlagi načela učinkovitosti po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je kupec v pogodbi potrošnik v smislu Direktive 1999/44, čeprav se ta stranka na to ni sklicevala.
33 Najprej je treba navesti, da sta obe stranki v sporu v glavni stvari posameznika. Čeprav se v takem sporu nobena stranka ne more sklicevati na neposredni učinek Direktive 1999/44, pa morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalna sodišča, ki odločajo v sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi predpisov notranjega prava upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, če je mogoče, v smislu besedila in namena te direktive, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (glej zlasti sodbo LCL Le Crédit Lyonnais, C‑565/12, EU:C:2014:190, točka 54 in navedena sodna praksa).
34 Glede na informacije, predložene Sodišču, je bila Direktiva 1999/44 v nizozemski pravni red prenesena z vključitvijo posebnih določb v zvezi s prodajnimi pogodbami potrošniškega blaga v knjigo 7 BW, naslovljeno „Posebne pogodbe“, med pravila v zvezi z garancijami, ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse prodajne pogodbe.
35 Vendar predložitveno sodišče v zvezi z zadevno prodajno pogodbo navaja, da obstaja dvom glede določb, ki se uporabijo, ne vedoč, ali je bila s potrošnikom sklenjena prodajna pogodba.
36 V predložitveni odločbi je navedeno, da čeprav je F. Faber v utemeljitev svoje tožbe glede garancije zoper družbo Hazet predložila pogodbeni dokument, naslovljen „Prodajna pogodba – posamezniki“, ni pojasnila, ali je bila pogodba sklenjena v okviru njenih poklicnih dejavnosti ali zunaj njih; to bi namreč sodišču, ki odloča v sporu o glavni stvari, omogočilo, da bi ugotovilo, ali jo je mogoče šteti za potrošnico v smislu nacionalnega prava, ki se uporabi, in člena 1(2)(a) Direktive 1999/44. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tožbo F. Faber zavrnilo kot prepozno glede na roke, določene v nacionalnih predpisih, ne da bi bilo ugotovljeno, kakšen status naj bi imela stranka ob sklenitvi te pogodbe. Nazadnje, F. Faber v razlogih, ki jih je navedla v utemeljitev svoje pritožbe in ki določajo meje obsega spora, o katerem odloča pritožbeno sodišče, prav tako ni trdila, da je delovala kot potrošnica.
37 Glede vprašanja, ali mora nacionalno sodišče v teh okoliščinah po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je kupca treba šteti za potrošnika, je treba spomniti, da če postopkovna pravila niso bila usklajena, se postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, določijo v notranjem pravnem redu držav članic, vendar ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih potrošnikom daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).
38 V tej zvezi je treba opozoriti, da mora načeloma nacionalno sodišče, da bi ugotovilo, katera pravila se uporabijo v sporu, v katerem odloča, pravno opredeliti dejstva in akte, na katere se sklicujejo stranke v podporo svojim predlogom. Ta pravna opredelitev je potreben pogoj v primeru, kot je v postopku v glavni stvari, da lahko garancijo prodanega blaga, na katero se sklicuje tožeča stranka, urejajo različni predpisi glede na opredelitev kupca. Taka opredelitev sama po sebi ne pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti izvaja diskrecijsko pravico, temveč samo, da ugotovi in preuči obstoj zakonitega pogoja, ki določa pravno normo, ki se uporabi.
39 Enako kot mora nacionalno sodišče, da bi ugotovilo, katera nacionalna pravila se uporabijo, v okviru postopkovnih pravil notranjega pravnega reda opredeliti pravne in dejanske okoliščine, ki so mu jih predstavile stranke, po potrebi tako, da slednje pozove, naj podajo koristna pojasnila, mora to sodišče na podlagi načela enakovrednosti izvesti enako operacijo, da bi določilo, ali se uporabi določba prava Unije.
40 Tako bi lahko bilo v zadevi v glavni stvari, v kateri ima sodišče – kot je samo navedlo v predložitveni odločbi – „indic“, v tem primeru dokument, ki ga je predložila F. Faber, naslovljen „Prodajna pogodba – posamezniki“, in v kateri ima na podlagi člena 22 Rv možnost, kar poudarja nizozemska vlada, strank zahtevati, naj nadaljnje pojasnijo svoja stališča oziroma predložijo določeno dokumentacijo. Naloga nacionalnega sodišča je ugotoviti dejansko stanje.
41 Torej bi se le v primeru, da na podlagi notranjih postopkovnih pravil nacionalno sodišče ne bi imelo nobene možnosti, da bi lahko natančno opredelilo sporna dejstva in akte, če tega niso izrecno navedle stranke v podporo svojim predlogom, postavilo vprašanje, ali se lahko na podlagi načela učinkovitosti opredeli za potrošnika stranko, ki se na to ni sklicevala.
42 Sodišče je na namreč podlagi načela učinkovitosti in ne glede na nasprotna pravila notranjega prava zahtevalo, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabi nekatere določbe iz direktiv Unije na področju varstva potrošnikov. Ta zahteva je bila utemeljena s preudarkom, da sistem varstva, ki je bil uveden s temi direktivami, temelji na ideji, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti ter da obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošnik predvsem zaradi nevednosti ne bo uveljavljal pravnega pravila, namenjenega njegovemu varstvu (glej v tem smislu v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) sodbo Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 28 in navedena sodna praksa, in v zvezi z Direktivo Sveta z dne 22. decembra 1986 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (UL 1987, L 42, str. 48) sodbo Rampion in Godard, C‑429/05, EU:C:2007:575, točka 65).
43 Sodišče je presodilo, da je treba vsak položaj, v katerem se postavi vprašanje, ali neka nacionalna procesna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi (sodba Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 52 in navedena sodna praksa).
44 Postopkovna pravila, ki bi – kot bi to lahko bilo v zadevi v glavni stvari – prepovedovala tako prvostopenjskemu kot tudi pritožbenemu sodišču, ki odločata o tožbi glede garancije na podlagi prodajne pogodbe, da na podlagi pravnih in dejanskih okoliščin, s katerimi razpolagata ali bi lahko razpolagala na podlagi enostavne zahteve za pojasnitev, opredelita zadevno pogodbeno razmerje kot prodajo potrošniku, kadar se slednji na to ni izrecno skliceval, bi povzročila, da bi se potrošniku naložila obveznost, da sam v celoti pravno opredeli svoj položaj, sicer bi lahko izgubil pravice, ki mu jih je želel podeliti zakonodajalec Unije z Direktivo 1999/44. Na področju, na katerem postopkovna pravila v številnih državah članicah posameznikom omogočajo, da se sami zastopajo pred sodišči, bi obstajalo nezanemarljivo tveganje, da potrošnik predvsem zaradi nevednosti ne bi mogel zadostiti tolikšnemu obsegu zahtev.
45 Iz tega izhaja, da postopkovna pravila, kot so opisana v prejšnji točki, ne bi bila skladna z načelom učinkovitosti, ker bi v primerih tožb glede garancije zaradi neskladnosti, v katerih so stranke potrošniki, znatno oteževala uveljavljanje zaščite, ki jim jo Direktiva 1999/44 želi zagotoviti.
46 Načelo učinkovitosti, nasprotno, zahteva, da nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, če ima za to potrebne pravne in dejanske okoliščine, oziroma lahko z njimi razpolaga na podlagi enostavne zahteve za pojasnitev, preveri, ali je kupca mogoče opredeliti za potrošnika, tudi če se slednji na to ni izrecno skliceval.
47 Dodati je treba, da odgovor na vprašanje, ali je potrošniku pravno svetoval odvetnik, ne spremeni tega sklepa, ker so razlaga prava Unije kot tudi obseg načel učinkovitosti in enakovrednosti neodvisni od konkretnih okoliščin posameznega primera (glej v tem smislu sodbo Rampion in Godard, C‑429/05, EU:C:2007:575, točka 65).
48 Glede na zgoraj navedeno je na prvo, drugo, tretje in sedmo vprašanje treba odgovoriti, da je treba Direktivo 1999/44 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, ko ima za to potrebne pravne in dejanske elemente oziroma jih lahko pridobi s preprosto zahtevo za pojasnitev, preveriti, ali je kupca mogoče opredeliti kot potrošnika, tudi če se slednji ni izrecno skliceval na to.
Četrto vprašanje
49 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 5 Direktive 1999/44 mogoče šteti za normo, ki je enakovredna nacionalnim določbam, ki v nacionalnem pravnem redu veljajo za pravila javnega reda, torej normo, ki jo lahko nacionalno sodišče v okviru pritožbe uporabi po uradni dolžnosti.
50 Iz predložitvene odločbe izhaja, da se to vprašanje nanaša konkretno na člen 5(3) te direktive, ki določa, da se, če ni dokazano nasprotno, domneva, da je vsaka neskladnost, ki se pokaže v šestih mesecih po dobavi blaga, obstajala že v trenutku dobave.
51 Navesti je treba, da je vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, lahko upoštevno samo v primeru, da je nacionalno sodišče ugotovilo, da zadevna pogodba spada na stvarno področje uporabe Direktive 1999/44, kar predpostavlja zlasti, da je bila ta pogodba sklenjena s potrošnikom.
52 Medtem ko v sistemu odgovornosti, ki ga je uvedla Direktiva 1999/44, njen člen 2(2) izraža izpodbojno domnevo skladnosti s pogodbo, pa člen 3(1) te direktive določa, da je prodajalec odgovoren potrošniku za vsako neskladnost s pogodbo, ki obstaja v času dobave blaga. Iz skupne uporabe teh določb izhaja, da mora načeloma potrošnik predložiti dokaz o neskladnosti in o obstoju te neskladnosti ob dobavi.
53 Člen 5(3) Direktive 1999/44 določa izjemo od tega načela, če se neskladnost pokaže v šestih mesecih po dobavi blaga. V tem primeru se namreč domneva, da je neskladnost obstajala ob dobavi.
54 To olajšanje dokaznega bremena v korist potrošnika temelji na ugotovitvi, da se v primeru, da se neskladnost izkaže šele po dobavi blaga, predložitev dokaza, da je ta napaka obstajala ob tej dobavi, lahko izkaže za „nepremostljivo oviro za potrošnika“, medtem ko je na splošno strokovnjaku veliko lažje dokazati, da neskladnost ob dobavi ni obstajala in da izhaja, na primer, iz potrošnikove napačne rabe (glej obrazložitveni memorandum predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o prodaji potrošniškega blaga in z njim povezanimi garancijami, COM (95) 520 final, str. 13).
55 Razdelitev dokaznega bremena iz člena 5(3) Direktive 1999/44 je v skladu s členom 7 Direktive zavezujoča tako za stranke, ki se ji ne morejo izogniti s sporazumom, kot tudi za države članice, ki morajo poskrbeti, da se ta razdelitev spoštuje. Iz tega izhaja, da je treba to pravilo o dokaznem bremenu uporabiti, čeprav se potrošnik, ki bi od njega lahko imel korist, nanj ne sklicuje.
56 Glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je s členom 5(3) Direktive 1999/44 zagotovljeno potrošnikom, je treba to določbo šteti za normo, ki je enakovredna nacionalni določbi, ki v nacionalnem pravnem redu velja za pravilo javnega reda. Iz tega izhaja, da kadar je nacionalno sodišče v okviru nacionalnega sistema sodišč pristojno, da po uradni dolžnosti uporabi to določbo, mora po uradni dolžnosti uporabiti vse določbe notranjega prava, s katerimi je prenesen člen 5(3) (glej v tem smislu sodbo Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točke od 52 do 54 in navedena sodna praksa).
57 V teh okoliščinah je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je člen 5(3) Direktive 1999/44 treba razlagati tako, da ga je treba šteti za normo, ki je enakovredna nacionalni določbi, ki v nacionalnem pravnem redu velja za pravilo javnega reda, in da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabiti vse določbe nacionalnega prava, s katerimi je bil ta člen prenesen v to pravo.
Peto vprašanje
58 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo učinkovitosti nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki potrošniku nalaga, naj dokaže, da je prodajalca o neskladnosti pravočasno obvestil.
59 Iz predložitvene odločbe izhaja, da nizozemski zakonodajalec tako obveznost določa v členu 7:23 BW in da mora kupec v skladu s sodno prakso Hoge Raad v primeru, da je prodajalec ugovarjal, dokazati, da je slednjega obvestil o neskladnosti dobavljenega blaga. Prav tako iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da se v ureditvi, ki jo je določil nizozemski zakonodajalec, šteje, da je bila ta obvestitev podana pravočasno, če je bila podana v roku dveh mesecev od ugotovitve neskladnosti. Poleg tega je v skladu s sodno prakso Hoge Raad odgovor na vprašanje, ali se informacija, ki je bila podana po izteku tega roka, lahko še vedno šteje za pravočasno, odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera.
60 V zvezi s tem je treba spomniti, da na podlagi člena 5(2) Direktive 1999/44 države članice lahko predvidijo, da mora potrošnik za uveljavljanje svojih pravic o neskladnosti obvestiti prodajalca v dveh mesecih od ugotovitve neskladnosti.
61 V skladu s pripravljalnimi akti za sprejetje te direktive ta možnost ustreza skrbi za krepitev pravne varnosti, s tem da „vzpodbuja skrbnost prodajalca, pri čemer upošteva interese kupca“, ne da bi bila „vzpostavljena stroga obveznost opraviti natančen pregled blaga“ (glej obrazložitveni memorandum predloga direktive, COM (95) 520 final, str. 14).
62 Kot izhaja iz besedila člena 5(2) Direktive 1999/44 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 in iz cilja, ki mu sledi ta člen, tako naložena obveznost potrošniku ne more preseči obveznosti, da je prodajalec obveščen o neskladnostih.
63 V zvezi z vsebino te obvestitve potrošnik v tej fazi ni bil zavezan predložiti dokaza, da neskladnost dejansko vpliva na blago, ki ga je pridobil. Ob upoštevanju podrednega položaja, v kakršnem je v razmerju do prodajalca, kar zadeva informacije v zvezi s kakovostjo tega blaga in stanjem, v kakršnem je bil prodan, potrošniku prav tako ni treba navesti natančnega razloga za neskladnost. Nasprotno, da bi bila obvestitev za prodajalca koristna, bi morala vsebovati določeno število navedb, katerih stopnja natančnosti je nujno različna glede na okoliščine posameznega primera, glede zadevnega blaga, vsebine ustrezne prodajne pogodbe in konkretnih pojavnih oblik zatrjevane neskladnosti.
64 Glede dokaza, da je bil prodajalec obveščen, se načeloma upoštevajo zadevna nacionalna pravila, ki morajo vseeno upoštevati načelo učinkovitosti. Iz tega izhaja, da država članica ne more postaviti zahtev, ki bi potrošniku onemogočile oziroma čezmerno otežile izvrševanje pravic, ki jih ima na podlagi Direktive 1999/44.
65 Na peto vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 5(2) Direktive 1999/44 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa, da mora potrošnik za to, da je lahko deležen ugodnosti na podlagi te direktive, prodajalca o neskladnosti pravočasno obvestiti, pod pogojem, da ta potrošnik to obvestitev lahko opravi v roku najmanj dveh mesecev od ugotovitve neskladnosti, da se zahtevana obvestitev nanaša samo na obstoj tega neskladja in da zanjo ne veljajo pravila dokazovanja, ki bi temu potrošniku onemogočila oziroma čezmerno otežila izvrševanje njegovih pravic.
Šesto vprašanje
66 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, kako deluje razdelitev dokaznega bremena na podlagi člena 5(3) Direktive 1999/44 in zlasti katere okoliščine mora dokazati potrošnik.
67 Kot je bilo ugotovljeno v točki 53 te sodbe, je ta določba izjema od načela, v skladu s katerim mora potrošnik izpodbiti domnevo skladnosti prodanega blaga iz člena 2(2) te direktive in dokazati zatrjevano neskladnost.
68 Če se neskladnost pokaže v šestih mesecih po dobavi blaga, člen 5(3) Direktive 1999/44 olajšuje dokazno breme potrošnika z domnevo, da je neskladnost obstajala ob dobavi.
69 Da izpolnjuje pogoje za to olajšavo, mora potrošnik vseeno predložiti dokaz za obstoj nekaterih dejstev.
70 Prvič, potrošnik mora navesti in predložiti dokaze, da je prodano blago neskladno z zadevno pogodbo, ker – na primer – nima lastnosti, dogovorjenih v tej pogodbi, ali pa je neprimerno za uporabo, ki je običajna za to vrsto blaga. Potrošnik mora dokazati zgolj obstoj neskladnosti. Ni mu treba dokazati vzroka zanjo niti, da je njen izvor mogoče pripisati prodajalcu.
71 Drugič, potrošnik mora dokazati, da se je zadevna neskladnost pokazala, torej materialno razkrila v roku šestih mesecev od dobave blaga.
72 Če so ta dejstva nesporna, potrošniku ni treba dokazati, da je neskladnost obstajala ob dobavi blaga. Če se ta neskladnost pojavi v kratkem obdobju šestih mesecev, je mogoče domnevati, da čeprav se je pokazala šele po dobavi blaga, je obstajala že „v začetni fazi“, ob dobavi (glej obrazložitveni memorandum predloga direktive, COM (95) 520 final, str. 12).
73 Dokaz, da neskladnosti ob dobavi blaga ni bilo, mora torej predložiti strokovnjak, da dokaže, da je vzrok ali izvor te neskladnosti v aktu ali opustitvi, do katere je prišlo po dobavi.
74 V primeru, da prodajalcu ne uspe pravno zadostno dokazati, da je vzrok ali izvor neskladnosti v okoliščini, ki je nastala po dobavi blaga, lahko potrošnik na podlagi domneve iz člena 5(3) Direktive 1999/44 uveljavlja pravice, ki jih ima na podlagi te direktive.
75 Na šesto vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 5(3) Direktive 1999/44 razlagati tako, da se pravilo, po katerem se domneva obstoj neskladnosti ob dobavi blaga:
– uporabi, če potrošnik predložiti dokaz, da je prodano blago neskladno s pogodbo in da se je zadevna neskladnost pokazala, torej materialno razkrila v šestih mesecih od dobave blaga. Potrošniku ni treba niti dokazati vzroka za to neskladnost niti dokazati, da je njen izvor mogoče pripisati prodajalcu;
– lahko ne uporabi le, če prodajalcu uspe pravno zadostno dokazati, da je vzrok ali izvor te neskladnosti v okoliščini, ki je nastala po dobavi blaga.
Stroški
76 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki lahko spada na področje uporabe te direktive, če ima za to potrebne pravne in dejanske elemente oziroma jih lahko pridobi s preprosto zahtevo za pojasnitev, preveriti, ali je kupca mogoče opredeliti za potrošnika, tudi če se ta ni izrecno skliceval na to.
2. Člen 5(3) Direktive 1999/44 je treba razlagati tako, da ga je treba šteti za normo, ki je enakovredna nacionalni določbi, ki v nacionalnem pravnem redu velja za pravilo javnega reda, in da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti uporabiti vse določbe nacionalnega prava, s katerimi je bil ta člen prenesen v to pravo.
3. Člen 5(2) Direktive 1999/44 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki določa, da mora potrošnik za to, da je lahko deležen ugodnosti na podlagi te direktive, prodajalca o neskladnosti pravočasno obvestiti, pod pogojem, da ta potrošnik to obvestitev lahko opravi v roku najmanj dveh mesecev od ugotovitve neskladnosti, da se zahtevana obvestitev nanaša samo na obstoj tega neskladja in da zanjo ne veljajo pravila dokazovanja, ki bi temu potrošniku onemogočila oziroma čezmerno otežila izvrševanje njegovih pravic.
4. Člen 5(3) Direktive 1999/44 je treba razlagati tako, da se pravilo, po katerem se domneva obstoj neskladnosti ob dobavi blaga:
– uporabi, če potrošnik predložiti dokaz, da je prodano blago neskladno s pogodbo in da se je zadevna neskladnost pokazala, torej materialno razkrila v roku šestih mesecev od dobave blaga. Potrošniku ni treba dokazati niti vzroka za to neskladnost niti, da je njen izvor mogoče pripisati prodajalcu;
– lahko ne uporabi le, če prodajalcu uspe pravno zadostno dokazati, da je vzrok ali izvor te neskladnosti v okoliščini, ki je nastala po dobavi blaga.
Podpisi