SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 12. oktobra 2016(*)
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 91/250/EGS – Člen 4(a) in (c) – Člen 5(1) in (2) – Direktiva 2009/24/ES – Člen 4(1) in (2) – Člen 5(1) in (2) – Pravno varstvo računalniških programov – Prodaja ,rabljenih‘ kopij računalniških programov na neoriginalnih materialnih nosilcih – Izčrpanje pravice do distribuiranja – Izključna pravica do reprodukcije“
V zadevi C‑166/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Rīgas apgabaltiesas Krimināllietu tiesu kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, kolegij za kazenske zadeve, Latvija) z odločbo z dne 18. marca 2015, ki je prispela na Sodišče 13. aprila 2015, v kazenskem postopku zoper
Aleksandrsa Ranksa,
Jurijsa Vasiļevičsa,
ob udeležbi
Finanšu un ekonomisko noziegumu izmeklēšanas prokuratūra,
Microsoft Corp.,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, M. Vilaras (poročevalec), J. Malenovský, M. Safjan in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: I. Illéssy, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2016,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za A. Ranksa in J. Vasiļevičsa M. Krūmiņš, odvetnik,
– za Microsoft Corp. I. Veikša, I. Krodere in N. Tuominen, odvetnici,
– za latvijsko vlado par I. Kalniņš in J. Treijs-Gigulis, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Varronejem, avvocato dello Stato,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo J. Samnadda in A. Sauka, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 1. junija 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe, kot se glasi, se nanaša na razlago členov 4(2) ter 5(1) in (2) Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (UL 2009, L 111, str. 16).
2 Predlog je bil vložen v okviru kazenskih postopkov, ki jih je Finanšu un ekonomisko noziegumu izmeklēšanas prokoratūra (državno tožilstvo za finančna in gospodarska kazniva dejanja) zaradi nezakonite prodaje del, ki so varovana z avtorsko pravico, v okviru hudodelske združbe, namerne nezakonite uporabe tuje znamke, zaradi katere na pravicah in pravno zavarovanih interesih osebe nastane velika škoda, in opravljanja neregistrirane gospodarske dejavnosti sprožilo proti Aleksandrsu Ranksu in Jurijsu Vasiļevičsu, ker sta na spletni trgovini tržila kopije rabljenih računalniških programov na neoriginalnih nosilcih.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2009/24
3 Člen 4(1)(a) in (2) Direktive 2009/24 določa:
„1. Če ni v členu 5 in 6 drugače določeno, ima imetnik pravice v smislu člena 2 izključno pravico, da stori ali dovoli storiti:
(a) trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega računalniškega programa, s katerim koli sredstvom in v kateri koli obliki. Kolikor nalaganje, prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa zahteva takšno reproduciranje, je za ta dejanja potrebno dovoljenje imetnika pravice;
[…]
2. S prvo prodajo kopije računalniškega programa v Skupnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim dovoljenjem je pravica distribuiranja za to kopijo v Skupnosti izčrpana z izjemo pravice do nadzora nadaljnjega dajanja programa ali njegove kopije v najem.“
4 Člen 5(1) in (2) te direktive določa:
„1. Če ni posebnih pogodbenih določb, za dejanja iz točk (a) in (b) člena 4(1) ni potrebno dovoljenje imetnika pravice, če so s strani zakonitega pridobitelja potrebna za uporabo računalniškega programa v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak.
2. Osebi, ki ima pravico uporabljati računalniški program, s pogodbo ni mogoče prepovedati izdelave varnostne kopije, če je slednja potrebna zaradi te uporabe.“
Direktiva 91/250/EGS
5 Člen 4 Direktive Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 114) je določal:
„Če ni v členu 5 in 6 drugače določeno, ima imetnik pravice v smislu člena 2 izključno pravico, da stori ali dovoli storiti:
(a) trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega računalniškega programa, s katerimkoli sredstvom in v katerikoli obliki. Kolikor nalaganje, prikazovanje, izvajanje, prenašanje ali shranjevanje računalniškega programa zahteva takšno reproduciranje, je za ta dejanja potrebno dovoljenje imetnika pravice;
[…]
(c) vsako obliko distribuiranja javnosti izvirnika računalniškega programa ali njegovih kopij, vključno z dajanjem v najem. S prvo prodajo kopije računalniškega programa v Skupnosti s strani imetnika pravice ali z njegovim dovoljenjem je pravica distribuiranja za to kopijo v Skupnosti izčrpana z izjemo pravice do nadzora nadaljnjega dajanja programa ali njegove kopije v najem.“
6 Člen 5(1) in (2) navedene direktive je določal:
„1. Če ni posebnih pogodbenih določb, za dejanja iz člena 4(a) in (b) ni potrebno dovoljenje imetnika pravice, če so s strani zakonitega pridobitelja potrebna za uporabo računalniškega programa v skladu z njegovim namenom, vključno z odpravo napak.
2. Osebi, ki ima pravico uporabljati računalniški program, s pogodbo ni mogoče prepovedati izdelave varnostne kopije, če je slednja potrebna zaradi te uporabe.“
7 Člen 7(1) iste direktive je določal:
„Ob upoštevanju določb členov 4, 5 in 6 predvidijo države članice v skladu s svojimi nacionalnimi predpisi ustrezne ukrepe zoper osebo, ki stori katero od dejanj, naštetih v pododstavkih (a), (b) in (c):
(a) vsako dejanje dajanja v promet kopije računalniškega programa, za katero ve ali bi utemeljeno lahko domnevala, da je nedovoljena kopija;
(b) posest kopije računalniškega programa za komercialne namene, za katero ve ali bi utemeljeno lahko domnevala, da je nedovoljena kopija;
[…]“
8 Direktiva 91/250 je bila razveljavljena z Direktivo 2009/24.
Latvijsko pravo
9 Člen 32 Autortiesību likums (zakon o avtorski pravici) z naslovom „Izčrpanje pravice do distribuiranja“ določa, da je pravica do distribuiranja avtorskega dela izčrpana v trenutku, ko se avtorsko delo prvič proda ali drugače odtuji v Evropski uniji, če to stori avtor ali se to stori z njegovim dovoljenjem. Ta določba velja le za materialna dela ali njihove kopije.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10 Proti A. Ranksu in J. Vasiļevičsu teče kazenski pregon, ker sta med 28. decembrom 2001 in 22. decembrom 2004 prek spletne trgovine prodajala različne računalniške programe podjetja Microsoft Corp, zaščitene z avtorsko pravico, kot sta različici programa Microsoft Windows in pisarniškega orodja Microsoft Office.
11 Števila prodanih izvodov računalniških programov – ki se sicer ocenjuje na več kot 3000 – in skupnega izkupička teh prodaj med preiskavo ni bilo mogoče natančno določiti. Kljub temu je bila materialna škoda, ki sta jo družbi Microsoft s svojo dejavnostjo povzročila A. Ranks in J. Vasiļevičs, na podlagi zneskov, ki sta jih prejela na svoj PayPal račun, ocenjena na 293.548,40 ameriških dolarjev (USD) (približno 265.514 EUR).
12 Proti A. Ranksu in J. Vasiļevičsu teče kazenski pregon za več kršitev latvijskega kazenskega zakona, natančneje zaradi, prvič, nezakonite prodaje del, ki so varovana z avtorsko pravico, v okviru hudodelske združbe, drugič, namerne nezakonite uporabe tuje znamke in, tretjič, opravljanja neregistrirane gospodarske dejavnosti.
13 S sodbo z dne 3. januarja 2012 sta bila na prvi stopnji obsojena za nezakonito prodajo del, ki so varovana z avtorsko pravico, v okviru hudodelske združbe in za namerno nezakonito uporabo tuje znamke, to je za kaznivi dejanji, ki sta določeni in sankcionirani v členih 149(3) oziroma 206(2) latvijskega kazenskega zakonika, ter na delno povrnitev škode, ki jo je utrpela družba Microsoft, in plačilo vseh stroškov postopka.
14 Zoper to sodbo so se državno tožilstvo, A. Ranks in J. Vasiļevičs ter družba Microsoft pritožili na Rīgas apgabaltiesas Krimināllietu tiesu kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, kolegij za kazenske zadeve, Latvija), ki je s sodbo z dne 22. marca 2013 to sodbo razveljavilo v delu, v katerem sta bila A. Ranks in J. Vasiļevičs obsojena za kaznivo dejanje nezakonite prodaje del, ki so varovana z avtorsko pravico, v okviru hudodelske združbe, in v delu, v katerem jima je bila naložena kazen.
15 Državno tožilstvo ter A. Ranks in J. Vasiļevičs so, vsak zase, vložili zahtevo za revizijo na Augstākās tiesas Senāts (senat vrhovnega sodišča, Latvija), ki je s sklepom z dne 13. oktobra 2013 v celoti razveljavil sodbo Rīgas apgabaltiesas Krimināllietu tiesu kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, kolegij za kazenske zadeve) in zadevo vrnil v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču.
16 V ponovljeni obravnavi zadeve pri Rīgas apgabaltiesas Krimināllietu tiesu kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, kolegij za kazenske zadeve) sta A. Ranks in J. Vasiļevičs predlagala, naj se Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 4(2) ter člena 5(1) in (2) Direktive 2009/24.
17 V teh okoliščinah je Rīgas apgabaltiesas Krimināllietu tiesu kolēģija (regionalno sodišče v Rigi, kolegij za kazenske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se lahko oseba, ki je kupila rabljen računalniški program z licenco na zgoščenki, ki ni original, ki deluje in ki je ne uporablja noben drug uporabnik, v skladu s členoma 5(1) in 4(2) Direktive 2009/24 sklicuje na izčrpanje pravice do distribuiranja primerka (kopije) računalniškega programa, ki ga je prvi kupec kupil od imetnika pravic z originalno zgoščenko, [če] se je [originalna] zgoščenka pokvarila in če je prvi kupec zbrisal svoj primerek (kopijo) ali ga ne uporablja več?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali ima oseba, ki se lahko sklicuje na izčrpanje pravice do distribuiranja primerka (kopije) računalniškega programa, pravico, da ponovno proda ta računalniški program na zgoščenki, ki ni originalna, tretji osebi v smislu členov 4(2) in 5(2) Direktive 2009/24?“
Vprašanji za predhodno odločanje
18 Najprej je treba spomniti, kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 4 sklepnih predlogov, da je Direktiva 2009/24, katere člen 10 razveljavlja Direktivo 91/250, v skladu s členom 11 začela veljati 25. maja 2009. Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da sta A. Ranks in J. Vasiļevičs preganjana za dejanja, ki so bila storjena med 28. decembrom 2001 in 22. decembrom 2004. Iz tega izhaja, da se za spor v glavni stvari uporablja Direktiva 91/250, in ne Direktiva 2009/24.
19 Zato je treba vprašanji za predhodno odločanje, ki se nanašata na razlago člena 4(2) zadnjenavedene direktive, s katerim se vzpostavlja pravilo o izčrpanju pravice imetnika avtorske pravice do distribuiranja, oziroma na razlago člena 5(1) in (2) te direktive, ki določa izjeme od izključne pravice tega imetnika do reprodukcije, razlagati tako, da se nanašata na ustrezni določbi Direktive 91/250, to je, na eni strani, na člen 4(c) oziroma, na drugi, na člen 4(a) ter člen 5(1) in (2).
Dopustnost
20 Latvijska vlada je izrazila dvom o dopustnosti vprašanj, ker naj bi predložitveno sodišče štelo, da sta A. Ranks in J. Vasiļevičs legalno pridobila z avtorsko pravico varovane predmete, čeprav – kot naj bi izhajalo tudi iz predložitvene odločbe – naj bi bili sporni računalniški programi ponaredki.
21 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU zgolj nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, dolžno glede na posebnosti zadeve presoditi tako o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, kot tudi o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Če se torej postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma odločiti (glej sodbo z dne 12. oktobra 2010, Rosenbladt, C‑45/09, EU:C:2010:601, točka 32 in navedena sodna praksa).
22 V skladu z ustaljeno sodno prakso se domneva, da so vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli na lastno odgovornost in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, upoštevna. Predlog nacionalnega sodišča je mogoče zavreči samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja koristno odgovorilo (glej sodbo z dne 12. oktobra 2010, Rosenbladt, C‑45/09, EU:C:2010:601, točka 33 in navedena sodna praksa).
23 V tem primeru se zadeva v glavni stvari nanaša na vprašanje, ali je prodaja rabljenih kopij računalniških programov, ki sta jo opravljala A. Ranks in J. Vasiļevičs, z vidika določb Direktive 91/250 zakonita. Odgovor je torej neposredno odvisen od razlage člena 4(c) te direktive, s katerim se vzpostavlja pravilo o izčrpanju pravice imetnika avtorske pravice do distribuiranja, in od razlage člena 4(a) ter člena 5(1) in (2) te direktive, ki temu imetniku dajeta izključno pravico do reproduciranja in določata izjeme od te pravice.
24 Vprašanji sta torej dopustni.
Vsebinska presoja
25 Predložitveno sodišče s tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 4(a) in (c) ter 5(1) in (2) Direktive 91/250 razlagati tako, da lahko pridobitelj kopije rabljenega računalniškega programa, ki je zapisan na neoriginalnem materialnem nosilcu, na podlagi pravila o izčrpanju pravice imetnika pravice do distribuiranja tako kopijo proda naprej, če, prvič, je bil originalni materialni nosilec tega programa, ki je bil izročen prvotnemu pridobitelju, poškodovan in če, drugič, je ta prvotni pridobitelj izbrisal svoj izvod te kopije ali jo je prenehal uporabljati.
26 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu s členom 4(c) te direktive prva prodaja kopije računalniškega programa v Uniji, ki jo opravi imetnik avtorske pravice ali je opravljena z njegovim dovoljenjem, izčrpa pravico do distribuiranja te kopije v Uniji.
27 Iz te določbe izhaja, da je izčrpanje pravice do distribuiranja kopije računalniškega programa odvisno od dveh pogojev, in sicer da je bila dana v prodajo oziroma, natančneje, da jo je prodal imetnik pravice ali pa je bilo to storjeno z njegovim dovoljenjem in da je to trženje potekalo v Uniji (v zvezi s členom 4 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) glej po analogiji sodbi z dne 12. septembra 2006, Laserdisken, C‑479/04, EU:C:2006:549, točka 21, in z dne 22. januarja 2015, Art & Allposters International, C‑419/13, EU:C:2015:27, točka 31).
28 Sodišče pa je že presodilo, da pojem „prodaja“ iz te določbe, ki ga je treba razlagati široko, zajema vse načine trženja kopije računalniškega programa, za katere je značilna dodelitev pravice do časovno neomejene uporabe te kopije v zameno za plačilo cene, ki imetniku avtorske pravice na tem programu omogoča pridobitev nadomestila, ki ustreza ekonomski ceni kopije dela (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 49).
29 Ni sporno, da imetnik avtorske pravice s tem, da v Uniji prvič trži kopijo svojega računalniškega programa, ki je zapisan na materialni nosilec, kot so diskete, CD‑ROM-i ali DVD-ROM-i, opravi prvo prodajo te kopije v smislu člena 4(c) Direktive 91/250. Poleg tega je treba glede na to, da iz predložitvene odločbe ne izhaja nasprotno, šteti, da tako prodajo spremlja licenca za neomejeno uporabo te kopije.
30 Iz navedenega izhaja, da na podlagi člena 4(c) te direktive imetnik avtorske pravice na računalniškem programu, ki je kopijo tega programa, skupaj z licenco za neomejeno uporabo tega programa, v Uniji prodal na materialnem nosilcu, kot sta CD-ROM ali DVD-ROM, ne more več nasprotovati temu, da prvotni pridobitelj ali nadaljnji pridobitelji to kopijo prodajo naprej, tudi če obstajajo pogodbena določila, ki nadaljnjo prodajo prepovedujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 77).
31 Vendar pa se postavljeni vprašanji ne nanašata na primer, v katerem je kopijo rabljenega računalniškega programa, zapisano na originalnem materialnem nosilcu, naprej prodal prvotni pridobitelj, temveč na primer, v katerem je kopijo rabljenega računalniškega programa, zapisano na neoriginalnem materialnem nosilcu, naprej prodala oseba, ki jo je pridobila pri prvotnem pridobitelju ali od kasnejšega pridobitelja.
32 Družba Microsoft, italijanska in poljska vlada ter Evropska komisija v zvezi s tem v svojih stališčih navajajo, da se pravilo o izčrpanju pravice do distribuiranja iz člena 4(c) Direktive 91/250 uporablja le za originalni materialni nosilec (disketo, CD-ROM ali DVD-ROM), ki se proda prvemu pridobitelju in na katerem je zapisana kopija računalniškega programa, ki jo je dal na trg imetnik pravice ali je bilo to storjeno z njegovim dovoljenjem, in ne za neoriginalni materialni nosilec te kopije.
33 Te argumentacije kot take ni mogoče sprejeti.
34 Izčrpanje pravice do distribuiranja iz člena 4(c) Direktive 91/250 se namreč nanaša na samo kopijo računalniškega programa in na pripadajočo licenco za uporabo, in ne na materialni nosilec, na katerem je imetnik avtorskih pravic to kopijo, če se je tako odločil, prvič dal v prodajo v Uniji ali je bilo to storjeno z njegovim dovoljenjem.
35 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se člen 4(2) Direktive 2009/24, ki povzema vsebino člena 4(c) Direktive 91/250, nanaša na „prodajo kopije računalniškega programa“, brez dodatnih pojasnil, in ne vsebuje nobenega razlikovanja glede na to, ali je zadevna kopija materialna ali nematerialna (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 55).
36 Sodišče je na podlagi tega med drugim odločilo, da izčrpanje pravice do distribuiranja, določeno v členu 4(2) Direktive 2009/24, učinkuje po tem, ko imetnik avtorske pravice ali kdo drug z njegovim dovoljenjem v Uniji prvič proda kopijo računalniškega programa, ne glede na to, ali gre za prodajo materialne ali nematerialne kopije tega programa (sodba z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točki 55 in 61).
37 Vendar pa člen 4(a) Direktive 91/250 imetniku avtorske pravice na računalniškem programu daje tudi izključno pravico, da opravi ali dovoli trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega takega programa, s katerim koli sredstvom in v kateri koli obliki, razen če gre za izjeme, določene v členih 5 in 6 te direktive.
38 Zakoniti pridobitelj kopije računalniškega programa, ki jo je dal na trg imetnik pravice ali je bilo to storjeno z njegovim dovoljenjem, lahko zato ta program kot rabljen program ponovno proda v skladu s pravilom o izčrpanju pravice do distribuiranja iz člena 4(c) Direktive 91/250, če ta prodaja ne posega v izključno pravico do reproduciranja, ki jo ima ta imetnik na podlagi člena 4(a) te direktive, torej pod pogojem, da ta imetnik vsako dejanje reproduciranja tega programa dovoli ali pa da gre za eno od izjem, določenih v členih 5 ali 6 te direktive.
39 A. Ranks, J. Vasiļevičs in Komisija v svojih stališčih navajajo, da pravilo o izčrpanju pravice do distribuiranja omogoča nadaljnjo prodajo kopije računalniškega programa, ki je zapisana na neoriginalnem materialnem nosilcu, če je bil originalni materialni nosilec poškodovan in se upoštevata pogoja, ki ju je Sodišče navedlo v sodbi z dne 3. julija 2012, UsedSoft (C‑128/11, EU:C:2012:407). Ta pogoja sta, da ima prvotni pridobitelj kopije programa, posnetega na originalni materialni nosilec, licenco za neomejeno uporabo tega programa in da v trenutku prodaje tega programa vse ostale kopije v svoji posesti naredi neuporabne. Izdelava kopije računalniškega programa na neoriginalnem materialnem nosilcu naj bi bila v tem primeru dovoljena na podlagi izjem od izključne pravice do reproduciranja iz člena 5(1) in (2) iste direktive.
40 V zvezi s tem je treba spomniti, na prvem mestu, da člen 5(2) Direktive 91/250 določa, da osebi, ki ima pravico uporabljati računalniški program, s pogodbo ni mogoče prepovedati izdelave varnostne kopije tega programa, če je slednja potrebna zaradi te uporabe. Člen 9(1) te direktive določa, da so pogodbene določbe, ki so v nasprotju s tem členom 5(2), nične.
41 Kot izhaja iz člena 5(2) te direktive, morata biti za izdelavo varnostne kopije računalniškega programa izpolnjena dva pogoja. To kopijo mora, prvič, izdelati oseba, ki ima pravico uporabljati ta program, in drugič, izdelava kopije mora biti potrebna zaradi te uporabe.
42 Ta določba, s katero se uvaja izjema od izključne pravice imetnika avtorske pravice na računalniškem programu do reproduciranja, se mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 1. decembra 2011, Painer, C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 109).
43 Iz tega izhaja, da se lahko varnostna kopija računalniškega programa izdela in uporabi le za potrebe osebe, ki ima pravico uporabljati ta program, in da zato ta oseba, čeprav je poškodovala, uničila ali založila originalni materialni nosilec tega programa, te kopije ne sme uporabiti za prodajo tega rabljenega programa tretji osebi.
44 Zato, kot družba Microsoft ter italijanska in poljska vlada navajajo v svojih stališčih, zakoniti pridobitelj kopije računalniškega programa s pripadajočo licenco za neomejeno uporabo, ki namerava to kopijo po izčrpanju pravic imetnika avtorskih pravic do distribuiranja na podlagi člena 4(c) Direktive 91/250 prodati, brez dovoljenja tega imetnika varnostne kopije tega programa, ki je bila izdelana na podlagi člena 5(2) te direktive, ne sme prodati s sklicevanjem na to, da je poškodoval, uničil ali založil originalni materialni nosilec, ki mu ga je prodal ta imetnik ali je bilo to storjeno z njegovim dovoljenjem.
45 V tem primeru iz predložitvene odločbe sicer izhaja, da sta A. Ranks in J. Vasiļevičs prodajala kopije računalniških programov, ki so bile zapisane na neoriginalnih materialnih nosilcih, vendar pa v njej ni pojasnjeno, ali sta kot prvotna pridobitelja teh programov sama izdelala kopije, ki sta jih prodajala, ali so te kopije izdelale osebe – ki so lahko zakoniti pridobitelji ali pa tudi ne – od katerih sta jih kupila.
46 Vendar pa je treba ugotoviti, da ne glede na to, pod kakšnimi pogoji sta A. Ranks in J. Vasiļevičs pridobila kopije računalniških programov, ki sta jih prodajala naprej, zanju velja člen 7(1)(a) in (b) Direktive 91/250, če se ugotovi, da sta dajala v promet nezakonite kopije računalniških programov in jih posedovala za komercialne namene.
47 Predložitveno sodišče je edino, ki lahko na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja za vsako kopijo računalniškega programa, ki sta jo prodala A. Ranks in J. Vasiļevičs, presodi, ali je ta kopija nezakonita kopija v smislu člena 7(1) te direktive, in temu primerno ukrepa.
48 Na drugem mestu je treba spomniti, da člen 5(1) Direktive 91/250 določa, da dovoljenje imetnika pravice, če ni posebnih pogodbenih določb, ni potrebno, če je dejanje reproduciranja potrebno za to, da lahko zakoniti pridobitelj programa ta program uporablja v skladu z njegovim namenom.
49 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je to, da pridobitelj kopije računalniškega programa kopijo, ki je na spletnem mestu imetnika pravice, kupi in prenese, reprodukcija, ki je v skladu s členom 5(1) te direktive dovoljena, če je potrebna za to, da lahko zakoniti pridobitelj programa ta program uporablja v skladu z njegovim namenom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 75).
50 Sodišče je poleg tega presodilo, da je v primeru nadaljnje prodaje računalniškega programa, ki ga je prvi pridobitelj kupil in prenesel s spletnega mesta imetnika pravice, tudi naslednji pridobitelj, ki je zakoniti pridobitelj v smislu člena 5(1) Direktive 91/250, na podlagi te določbe upravičen do tega, da na svoj računalnik prenese to kopijo, saj ta prenos pomeni reprodukcijo tega programa, ki je potrebna za to, da lahko ta program uporablja v skladu z njegovim namenom (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točki 80 in 81).
51 Treba pa je ugotoviti, da se okoliščine v postopku v glavni stvari razlikujejo od okoliščin, na podlagi katerih je bila izdana sodba z dne 3. julija 2012, UsedSoft (C‑128/11, EU:C:2012:407). Iz nobenega dokumenta v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, namreč ni razvidno, da sta A. Ranks in J. Vasiļevičs kopije računalniških programov na neoriginalnih materialnih nosilcih, ki sta jih tržila na spletu, najprej kupila in prenesla s spletnega mesta imetnika pravice.
52 Vseeno pa je treba ugotoviti, da sta položaj zakonitega pridobitelja kopije računalniškega programa, ki se prodaja kot zapis na fizičnem nosilcu, ki je kasneje poškodovan, uničen ali založen, in položaj zakonitega pridobitelja kopije računalniškega programa, ki je bil kupljen in prenesen s spleta, z vidika pravila o izčrpanju pravice do distribuiranja in izključne pravice imetnika pravice do reproduciranja primerljiva.
53 Zakoniti pridobitelj kopije računalniškega programa, ki ima licenco za neomejeno uporabo tega programa, vendar nima več originalnega materialnega nosilca, na katerem mu je bila ta kopija sprva dobavljena, ker ga je poškodoval, uničil ali založil, samo zaradi tega ne more biti prikrajšan za možnost, da to kopijo kot rabljeno kopijo proda tretji osebi, saj bi se s tem pravilu o izčrpanju pravice do distribuiranja iz člena 4(c) Direktive 91/250 odvzel polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 83).
54 Kot je družba Microsoft priznala v svojem pisnem odgovoru na vprašanja Sodišča, mora imeti zakoniti pridobitelj licence za neomejeno uporabo kopije rabljenega računalniškega programa tudi možnost, da ta program s spletnega mesta imetnika avtorske pravice prenese, pri čemer ta prenos pomeni reprodukcijo računalniškega programa, ki je potrebna za to, da lahko ta program uporablja v skladu z njegovim namenom, kot je Sodišče presodilo v sodbi z dne 3. julija 2012, UsedSoft (C‑128/11, EU:C:2012:407, točka 85).
55 Vseeno pa je treba spomniti, da mora prvotni pridobitelj kopije računalniškega programa, za katero je pravica do distribuiranja imetnika avtorske pravice v skladu členom 4(c) Direktive 91/250 izčrpana, ki to kopijo proda naprej kot rabljeno kopijo, vse kopije, s katerimi razpolaga, narediti neuporabne takoj, ko kopijo proda, da ne bi kršil izključne pravice tega imetnika do reproduciranja njegovega računalniškega programa iz člena 4(a) te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 3. julija 2012, UsedSoft, C‑128/11, EU:C:2012:407, točki 70 in 78).
56 Poleg tega je treba pojasniti, da mora pridobitelj licence za neomejeno uporabo kopije rabljenega računalniškega programa, ki na podlagi pravila o izčrpanju pravice do distribuiranja kopijo tega programa na svoj računalnik prenese s spletnega mesta imetnika pravice, z vsemi dokaznimi sredstvi dokazati, da je to licenco pridobil zakonito.
57 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člena 4(a) in (c) ter 5(1) in (2) Direktive 91/250 razlagati tako, da lahko prvotni pridobitelj kopije računalniškega programa s pripadajočo licenco za neomejeno uporabo kopijo in svojo licenco proda kot rabljeni naslednjemu pridobitelju, če pa je bil originalni materialni nosilec, ki mu je bil sprva izročen, poškodovan, uničen ali založen, temu naslednjemu pridobitelju brez dovoljenja imetnika pravice ne sme dobaviti svoje varnostne kopije tega programa.
Stroški
58 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člena 4(a) in (c) ter 5(1) in (2) Direktive Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS) je treba razlagati tako, da lahko prvotni pridobitelj kopije računalniškega programa s pripadajočo licenco za neomejeno uporabo kopijo in svojo licenco proda kot rabljeni naslednjemu pridobitelju, če pa je bil originalni materialni nosilec, ki mu je bil sprva izročen, poškodovan, uničen ali založen, temu naslednjemu pridobitelju brez dovoljenja imetnika pravice ne sme dobaviti svoje varnostne kopije tega programa.
Podpisi