Language of document : ECLI:EU:T:2020:402

Zadeva T626/17

Republika Slovenija

proti

Evropski komisiji

 Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 9. septembra 2020

„Kmetijstvo – Uredba (EU) št. 1308/2013 – Označbe porekla v vinskem sektorju – Označevanje vin – Navedba imena sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali je sestavljeno iz nje – Prepoved – Odstopanje – Delegirana uredba (EU) 2017/1353 – Vključitev imena sorte vinske trte ‚teran‘ na seznam iz dela A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 – Retroaktivni učinek od datuma pristopa Republike Hrvaške k Uniji – Slovenska zaščitena označba porekla ‚Teran‘ – Pravna varnost – Legitimna pričakovanja – Sorazmernost – Lastninska pravica – Akt o pogojih pristopa Hrvaške k Uniji – Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje – Institucionalno ravnovesje“

1.      Akti institucij – Časovna veljavnost – Retroaktivnost materialnopravnega pravila – Pogoji


 

(Glej točko 68.)

2.      Akti institucij – Izbira pravne podlage – Merila – Uporaba predpisov Unije, veljavnih ob sprejetju akta – Delegirana uredba Komisije 2017/1353 – Sprejetje na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 – Dopustnost

(Uredba št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 100(3), drugi pododstavek; Uredba Sveta št. 1234/2007, člen 118j; Uredba Komisije 2017/1353)

(Glej točki 85 in 86.)

3.      Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Vino – Opis in predstavitev vin – Označbe porekla in geografske označbe – Označevanje – Prepoved navedbe imena sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali je sestavljeno iz nje – Odstopanje – Delegirana uredba Komisije 2017/1353 – Retroaktivni učinek – Kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Neobstoj – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj

(Uredba št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 100(3), drugi pododstavek; Uredba Komisije 2017/1353)

(Glej točke od 95 do 99, 120, 122, od 124 do 131, od 145 do 147 in od 154 do 160.)

4.      Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Vino – Opis in predstavitev vin – Označbe porekla in geografske označbe – Označevanje – Prepoved navedbe imena sorte vinske trte, ki vsebuje zaščiteno označbo porekla ali je sestavljeno iz nje – Odstopanje – Delegirana uredba Komisije 2017/1353 – Nesorazmerna omejitev lastninske pravice – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 17; Uredba št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 100(3), drugi pododstavek; Uredba Komisije 2017/1353)

(Glej točke od 170 do 173, od 175 do 179, 184, 186, 195, 196, od 198 do 204 in 207.)

5.      Države članice – Obveznosti – Obveznost lojalnega sodelovanja z institucijami Unije – Vzajemnost

(člen 4(3) PEU)

(Glej točko 234.)

Povzetek

Splošno sodišče je zavrnilo tožbo Slovenije za razglasitev ničnosti delegirane uredbe, v skladu s katero je ime „Teran“ lahko navedeno na etiketi hrvaških vin

Splošno sodišče je v sodbi Slovenija/Komisija (T‑626/17), izdani 9. septembra 2020, zavrnilo tožbo Slovenije za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe (EU) 2017/1353(1) (v nadaljevanju: izpodbijana uredba), v skladu s katero je ime „Teran“ pod strogimi pogoji lahko navedeno kot sorta vinske trte na etiketi vin, proizvedenih na Hrvaškem.

Tožba se je nanašala na ime „Teran“, ki se uporablja tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Od pristopa Slovenije k Evropski uniji se je lahko to ime uporabljalo na etiketah nekaterih slovenskih vin. Sprva je šlo za dodatni tradicionalni izraz, povezan z vinom s Krasa kot „kakovostnim vinom, pridelanim na določenih pridelovalnih območjih“. Nato je bila za ime priznana zaščitena označba porekla (ZOP).

Ker se ime sorte vinske trte „Teran“ uporablja tudi na Hrvaškem, je Hrvaška pred pristopom k Uniji izrazila zaskrbljenost glede možnosti nadaljnje uporabe tega imena za označevanje svojih vin po svojem pristopu zaradi zaščite, ki je bila že priznana slovenskemu imenu. Evropska komisija je po tem pristopu poskusila najti rešitev s pogajanji med Hrvaško in Slovenijo, vendar brez uspeha. Komisija je nazadnje, skoraj štiri leta po pristopu Hrvaške k Uniji, uporabila pooblastilo za sprejetje odstopanja na področju označevanja, da se omogoči miren soobstoj ZOP in obstoječih praks označevanja, takoj ko je ZOP registrirana ali se uporablja.(2) Tako je sprejela izpodbijano uredbo, da bi se ime „Teran“ vključilo v Prilogo XV k Uredbi št. 607/2009(3), ki je vsebovala seznam imen sort vinske trte, ki so sestavljena iz ZOP ali geografske označbe ali tako označbo vsebujejo in ki se lahko na podlagi odstopanja uporabijo na etiketah vina. Komisija je izpodbijano uredbo sprejela z retroaktivnim učinkom od datuma pristopa Hrvaške k Uniji, to je 1. julija 2013. Iz izpodbijane uredbe poleg tega izhaja, da je ime „Teran“ lahko navedeno kot sorta vinske trte na etiketi vin, proizvedenih na Hrvaškem, vendar samo za označbo porekla „Hrvatska Istra“ in pod pogojem, da sta „Hrvatska Istra“ in „Teran“ v istem vidnem polju ter da je ime „Teran“ napisano z manjšimi črkami kot „Hrvatska Istra“. V skladu s členom 2 izpodbijane uredbe se hrvaško vino s hrvaško ZOP „Hrvatska Istra“, proizvedeno pred začetkom veljavnosti izpodbijane uredbe, lahko še naprej prodaja do odprodaje zalog.

Slovenija se je v utemeljitev tožbe, med drugim glede na retroaktivni učinek izpodbijane uredbe, sklicevala na kršitev člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013, ki je pravna podlaga izpodbijane uredbe, ter na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

Splošno sodišče je na eni strani glede pravne podlage izpodbijane uredbe ugotovilo, da je Komisija člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 dejansko uporabila retroaktivno, česar zakonodajalec ni predvidel. Kljub temu je bilo treba preučiti, ali je pri izpodbijani uredbi zaradi te retroaktivne uporabe podana bistvena kršitev. Splošno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da Komisija za obdobje od 1. julija 2013 do 1. januarja 2014 ni uporabila novega pooblastila. Pri tem členu 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013 gre namreč za neposredno kontinuiteto podobne določbe Uredbe št. 1234/2007, ki je veljala in se je uporabljala na dan pristopa Hrvaške k Uniji.(4)

Splošno sodišče je nato opozorilo, da mora določba, ki je pravna podlaga akta in ki pooblašča institucijo Unije za sprejetje zadevnega akta, veljati ob njegovem sprejetju. Zato je bila edina pravna podlaga, na katero se je Komisija lahko oprla za sprejetje izpodbijane uredbe, člen 100(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1308/2013. Poleg tega zadevne določbe uredb št. 1234/2007 in 1308/2013 niso določale nobene časovne omejitve za ukrepanje Komisije. Splošno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da Komisija izpodbijane uredbe ni mogla sprejeti pred datumom pristopa Hrvaške k Uniji, saj pred tem datumom ni imela nobene ozemeljske pristojnosti, odločilo, da je Komisija ravnala v skladu s sistematiko in besedilom zadevnih določb.

Na drugi strani je Splošno sodišče v zvezi s trditvijo, da je Komisija s tem, da je izpodbijani uredbi priznala retroaktivni učinek, kršila načela pravne varnosti, spoštovanja pridobljenih pravic in varstva legitimnih pričakovanj, opozorilo, da načelo pravne varnosti nasprotuje temu, da se aktom Unije prizna retroaktivni učinek, razen če cilj izpodbijanega akta zahteva, da se temu aktu podeli retroaktivni učinek, in če so bila legitimna pričakovanja zadevnih oseb ustrezno upoštevana.

Splošno sodišče je na prvem mestu glede cilja, ki mu sledi izpodbijana uredba, ugotovilo, da je bil namen te uredbe zaščititi zakonite prakse označevanja, ki so na Hrvaškem obstajale 30. junija 2013, in rešiti konflikt med temi praksami in zaščito slovenske ZOP „Teran“. Torej se je s to uredbo uresničeval cilj splošnega interesa, zaradi katerega ji je bilo treba priznati retroaktivni učinek. Komisija namreč izpodbijane uredbe ni mogla sprejeti pred pristopom Hrvaške k Uniji in se je morala pri presoji obstoja posebnih praks označevanja postaviti v trenutek tega pristopa. Poleg tega je Komisija ob upoštevanju občutljivosti vprašanja za obe zadevni državi lahko legitimno poskušala najti rešitev s pogajanji med njima. Splošno sodišče je nazadnje poudarilo, da je bil tak retroaktivni učinek potreben zaradi nujnosti kontinuitete zakonitih praks označevanja.

Splošno sodišče je na drugem mestu preverilo, ali je Komisija pri slovenskih proizvajalcih vin vzbudila upravičena pričakovanja, da Hrvaški ne bo odobreno nobeno odstopanje z retroaktivnim učinkom glede navedbe imena „Teran“ na etiketi vin, pridelanih na njenem ozemlju. Splošno sodišče je po analizi okoliščin obravnavane zadeve zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da je Komisija dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila. Opozorilo je, da je bilo glede na okoliščine obravnavane zadeve izpodbijani uredbi treba priznati retroaktivni učinek. Splošno sodišče je presodilo, da Slovenija ni dokazala, da so bila zaradi obsega in načina ureditve retroaktivnega učinka izpodbijane uredbe kršena legitimna pričakovanja slovenskih proizvajalcev vin.


1      Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/1353 z dne 19. maja 2017 o spremembi Uredbe (ES) št. 607/2009 glede sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki se lahko uporabijo na etiketah vina (UL 2017, L 190, str. 5).


2      Najprej na podlagi člena 118j Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 z dne 22. oktobra 2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode (Uredba o enotni SUT) (UL 2007, L 299, str. 1), nato, od 1. januarja 2014, na podlagi člena 100(3), drugi pododstavek, Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL 2013, L 347, str. 671).


3       Uredba Komisije (ES) št. 607/2009 z dne 14. julija 2009 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 479/2008 v zvezi z zaščitenimi označbami porekla in geografskimi označbami, tradicionalnimi izrazi, označevanjem in predstavitvijo nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja (UL 2009, L 193, str. 60).


4      Člen 118j(3) Uredbe št. 1234/2007.