SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 13. julija 2010

Zadeva F‑103/09

John Allen in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebje, zaposleno v okviru projekta JET – Odškodninska tožba – Razumni rok – Zamuda“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero J. Allen in 113 drugih tožečih strank predlaga v glavnem, naj se Komisiji naloži povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jim nastala, ker se niso zaposlili kot začasni uslužbenci med obdobjem, v katerem so bili zaposleni v skupnem podjetju Joint European Torus (JET).

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. J. Allenu in 110 drugim tožečim strankam, imenovanim na seznamu tožečih strank, se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti predhodne odločbe o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog, ki ni neodvisen od odškodninskih zahtevkov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Statut Sodišča, člen 46 ; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

1.      Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka in odločba o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka sta sestavni del predhodnega upravnega postopka tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti, ki je bila vložena pri Sodišču za uslužbence, in posledično se ničnostni predlogi, ki so podani zoper ti odločbi, ne morejo šteti za neodvisne od odškodninskih zahtevkov. Dejansko je posledica aktov, ki vsebujejo stališče institucije v predhodni fazi, le ta, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri sodišču Unije.

(Glej točko 22.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑295 in II‑1339, točka 56.

2.      Uradniki ali uslužbenci morajo v razumnem roku pri instituciji vložiti kakršen koli predlog za pridobitev odškodnine od Unije zaradi škode, za katero naj bi bila ta odgovorna, in to od takrat, ko so izvedeli za položaj, glede katerega se pritožujejo.

Razumni rok je namreč treba spoštovati v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo pa omejujeta institucije Unije ter fizične ali pravne osebe, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev.

Čeprav za odškodninsko tožbo, ki temelji na kršitvenem ravnanju, ki ni odločba, ni predpisan noben rok, v skladu s sodno prakso velja, da mora ob neobstoju kakršne koli navedbe v predpisih v zvezi s tožbenim rokom za neko kategorijo sporov sodišče Unije zapolniti to praznino v sistemu pravnih sredstev. Za to mora sodišče tehtati med pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva, ki spada med splošna načela prava Unije in ki pomeni, da ima upravičenec zadosten rok za oceno zakonitosti akta, ki posega v njegov položaj, ali dejstva, glede katerega se pritožuje, in po potrebi pripravo tožbe, in zahtevo po pravni varnosti, v skladu s katero po izteku določenega roka akti, ki jih sprejmejo organi Unije, postanejo dokončni.

Usklajevanje teh različnih interesov zahteva, da se ob neobstoju določb v predpisih spori predložijo sodišču v razumnem roku. Razumnost roka se presoja glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi primerjalni vidik, ki ga ponuja zastaralni rok petih let, ki ga na področju tožbe zaradi ugotovitve nepogodbene odgovornosti določa člen 46 Statuta Sodišča, čeprav se ta rok ne uporablja za spore med Unijo in njenimi uslužbenci.

Spoštovanje zahteve po razumnem roku in uporaba zastaralnega roka petih let, določenega v členu 46 Statuta Sodišča, se po analogiji nanašata prav na zapolnitev pravne praznine in na izogibanje temu, da bi bilo odškodninsko tožbo mogoče vložiti časovno neomejeno, s čimer bi bila ogrožena stabilnost ustvarjenih pravnih položajev. Dolžina takega roka zagotavlja pravično ravnotežje med temi zahtevami po pravni varnosti in pravico tožečih strank do učinkovitega sodnega varstva pod pogoji, ki so primerljivi s pogoji, ki se uporabljajo za upnika Unije. Ta rok poleg tega omogoča približevanje sporov o nepogodbeni odgovornosti za kršitvena ravnanja, ki niso odločbe, kot obstajajo na področju javnih uslužbencev, in splošnih sporov o nepogodbeni odgovornosti, za katere velja zastaralni rok petih let na podlagi člena 46 Statuta Sodišča.

(Glej točke od 33 do 38, 42 in 48.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 25. marec 1998, Koopman proti Komisiji, T‑202/97, RecFP str. I‑A‑163 in II‑511, točki 24 in 25; 6. marec 2001, Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točke od 51 do 53; 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točki 46 in 47; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točke 57, 60, 65, 66 in 71; 26. junij 2009, Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑53 in II‑B‑1‑313, točka 25.

Splošno sodišče Evropske unije: 23. marec 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑16/09 P, točki 33 in 34.

Sodišče za uslužbence: 1. februar 2007, Tsarnavas proti Komisiji, F‑125/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑43 in II‑A‑1‑231, točka 71.