Language of document : ECLI:EU:F:2010:130

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 27. oktobra 2010

Zadeva F‑60/09

Gerhard Birkhoff

proti

Evropski komisiji

„Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Otrok, ki se zaradi hude bolezni ali invalidnosti ne more sam preživljati – Prošnja za podaljšanje izplačevanja dodatka – Člen 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Najvišji dohodek otroka kot pogoj za podaljšanje izplačevanja dodatka – Stroški, ki jih je mogoče odšteti od navedenega dohodka“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Birkhoff v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 14. novembra 2008, s katero mu je bilo zavrnjeno podaljšanje izplačevanja otroškega dodatka po 31. decembru 2008 na podlagi člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije, ki ga je do leta 1978 prejemal za svojo invalidno hčer.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.


Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Pravica do podaljšanja brez starostne omejitve v primeru otroka, ki se ne more preživljati sam

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 2(5))

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Zavrnitev institucije, da podaljša izplačevanje navedenega dodatka – Zdravniško mnenje

3.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Otroški dodatek – Podaljšanje brez starostne omejitve v primeru otroka, ki se ne more preživljati sam

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 2(5))

1.      Otroški dodatek izpolnjuje socialni cilj, ki je upravičen s stroški, izhajajočimi iz sedanje in gotove potrebe, povezane z obstojem otroka in njegovim dejanskim vzdrževanjem. Vendar je treba v vsakem posameznem primeru in ob upoštevanju položaja, v katerem so zadevne osebe, preveriti, ali je socialni cilj, ki se ga prizadeva uresničiti z izplačevanjem zadevnega dodatka, katerega podaljšanje je mogoče doseči na podlagi člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, izpolnjen. Iz tega sledi, da mora zadevna uprava za uporabo navedenega člena v vsakem posameznem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera ugotoviti, ali se zadevni otrok zaradi hude bolezni ali invalidnosti ne more sam preživljati.

V ta namen namreč lahko institucije Unije razvijejo skupno razlago za nejasen pojem iz Kadrovskih predpisov, kot je zahteva iz člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, da se „ne more sam preživljati“. V zvezi s tem je lahko sklep, ki so ga odobrili vodje uprave v Komisiji, na podlagi člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, le „izhodišče“ za presojo vsakega posameznega primera, Komisije pa njena določitev objektivnega merila 40 % osnovne plače uradnika v nazivu 1, prvi plačilni razred, ne razbremeni obveznosti preučitve posebnih okoliščin vsakega primera.

Stroške, neposredno povezane z invalidnostjo, je treba na podlagi „posebnih okoliščin“ v celoti odšteti od skupnega bruto ali obdavčljivega dohodka vzdrževanega otroka, kar lahko privede to tega, da se pri preverjanju njegove sposobnosti za samostojno preživljanje upošteva le del tega dohodka. Iz tega sledi, da mora uprava podrobno preučiti vsak izdatek, ki ga priglasi invalidna oseba, da bi preverila, ali je ta izdatek neposredno povezan z zadevno invalidnostjo, in ga, če to drži, po potrebi odšteti od dodelitve zadevnega dodatka.

(Glej točke od 29 do 31 ter 36, 40, 42 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. maj 1992, Svet proti Brems, C‑70/91 P, Recueil, str. I‑2973, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1994, Dornonville de la Cour proti Komisiji, T‑498/93, RecFP, str. I‑A‑257 in II‑813, točka 38; 21. oktober 2003, Birkhoff proti Komisiji, T‑302/01, RecFP, str. I‑A‑245 in II‑1185, točke 40, 41, 43, 44, 47 in 48.

2.      Čeprav sodišče Unije težko preveri utemeljenost zdravniških ocen uradnih zdravnikov iz uradov za obračun, vseeno ne meni, da so te ocene, čeprav so izdelane pravilno, dokončne in izvzete iz njegovega nadzora, kot so zdravniške ocene zdravniških in invalidskih komisij ali ocene neodvisnega zdravnika, pri katerem je na podlagi člena 59(1), peti odstavek, Kadrovskih predpisov določen pregled v primeru, da je vložena zahteva za predložitev zadeve neodvisnemu zdravniku. Razlog za to je, da zdravniške ocene, ki jih enostransko izrazi zdravnik institucije, kot je uradni zdravnik iz urada za obračun, ne ponujajo enakih jamstev ravnovesja med strankami in objektivnosti kot ocene, ki jih izdelajo zdravniške in invalidske komisije, ob upoštevanju njihove sestave.

Zato Sodišče za uslužbence v zvezi z zavrnitvijo institucije, da podaljša izplačevanje otroškega dodatka, in tudi mnenjem uradnega zdravnika iz urada za obračun, ki je podlaga za to zavrnitev, opravi nadzor, ki je resda omejen, vendar se nanaša na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava in očitno napako pri presoji.

(Glej točki 48 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. maj 1981, Morbelli proti Komisiji, 156/80, Recueil, str. 1357, točke od 15 do 20;

Sodišče prve stopnje: 11. maj 2000, Pipeaux proti Parlamentu, T‑34/99, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑337, točki 29 in 30; 12. maj 2004, Hecq proti Komisiji, T‑191/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑147 in II‑659, točke od 64 do 78; 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1595, točka 29;

Sodišče za uslužbence: 22. maj 2007, López Teruel proti UUNT, F‑99/06, ZOdl. JU, str. I_A‑1‑147 in II‑A‑1‑797, točke od 74 do 76; 18. september 2007, Botos proti Komisiji, F‑10/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑243 in II‑A‑1‑1345,točke od 40 do 50.

3.      Namen boja proti diskriminaciji zaradi invalidnosti je izvajati načelo enakega obravnavanja invalidne osebe in neinvalidne osebe v podobnem položaju, da bi se tudi invalidni osebi omogočilo udejstvovanje v družbenem in/ali poklicnem življenju. Iz tega izhaja, da ukrep v korist invalidne osebe ni cilj sam po sebi, ampak ukrep, namenjen zagotovitvi enakega obravnavanja. Tako je ukrep v korist invalidne osebe dovoljen samo, če je njegov namen doseči enako obravnavanje z neinvalidno osebo v podobnem položaju. Čeprav je prizadevanje invalidne osebe za razvoj neobičajne in dinamične poklicne poti občudovanja vredno, pravni okvir socialnih dajatev v sedanjem stanju Kadrovskih predpisov omogoča, da se tej osebi zagotovijo le sredstva, s katerimi se odpravijo finančne neugodnosti, ki izhajajo neposredno iz njene invalidnosti. Če bi se priznalo, da je cilj člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom mogoče razširiti tudi na razvoj družbeno-poklicnega življenja invalidne osebe, bi to presegalo cilj, zastavljen z navedenim členom. Taki ukrepi v korist invalidnih oseb bi presegali okvir otroškega dodatka, kot je omejen z oddelkom 1 z naslovom „Družinski dodatki“ Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

(Glej točko 51.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. julij 2008, Coleman, C‑303/06, ZOdl., str. I‑5603, točka 47;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Birkhoff proti Komisiji, točka 48.