Tožba, vložena 30. septembra 2008 - SIAE proti Komisiji

(Zadeva T-433/08)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Società Italiana degli Autori ed Editori - SIAE (Rim, Italija) (zastopniki: M. Siragusa, M. Mandel, L. Vullo in S. Valentino, odvetniki)

Tožena stranka: Komisija Evropskih skupnosti

Predlogi tožeče stranke

Za nična naj se razglasita člena 3 in 4(2) Odločbe;

Komisiji naj se naloži plačilo stroškov;

Odredi naj se katerikoli drugi ukrep, vključno s preiskovalnim ukrepom, za katerega bo Sodišče prve stopnje presodilo, da je ustrezen.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Izpodbijana odločba v tej zadevi je ista kot v zadevi AEPI proti Komisiji, T-392/08.

Tožeča stranka v utemeljitev svojih trditev navaja pet tožbenih razlogov.

Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga navaja kršitev in napačno uporabo člena 81 ES ter neobstoj preiskave, ker je v Odločbi ugotovljen obstoj usklajenega ravnanja, ne da bi bil predložen kakršenkoli dokaz, razen okoliščine, da več sporazumov vzajemnega zastopanja omejuje pristojnosti podeljevanja licenc na ozemlju, na katerem deluje druga družba za upravljanje. Komisija v zvezi s tem ne upošteva dejstva, da veliko družb za upravljanje namreč meni, da lahko najbolje zagotavljajo varstvo pravic svojih članov, s tem da zaupajo svoj seznam tistim družbam za upravljanje, ki jim lahko zagotovijo učinkovito varstvo avtorskih pravic, poleg tega pa je več kot očitno, da lahko prav družbe, ki so prisotne na določenem ozemlju, najbolje izpolnijo to zahtevo.

Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga navaja kršitev in napačno uporabo člena 81 ES ter protislovja v obrazložitvi Odločbe v zvezi z dejstvom, da Komisija, da bi dokazala izvedljivost upravljanja več ozemeljskih licenc s predvajanjem glasbenih del prek satelita, cabla in interneta, sama predloži dokaz o neobstoju vzporednega ravnanja družb za upravljanje. Očitek Komisije je namreč izpodbit s primeri, ki jih sama navaja, in sicer s podelitvijo licenc družbam za upravljanje, ki zajemajo širše območje kot je ozemlje, na katerem deluje posamezna družba za upravljanje.

Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga navaja kršitev in napačno uporabo člena 81 ES, ker če bi Komisija ob predpostavki, ki jo tožeča stranka izpodbija, ugotovila obstoj usklajenega ravnanja, to ravnanje ne bi omejevalo konkurence, ker so ozemeljske razdelitve logična posledica izključnih pravic avtorjev.

Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga zatrjuje, da je Komisija kršila pravico do zaslišanja in kršila člen 253 ES zaradi pomanjkljive obrazložitve v zvezi z dejstvom, da Komisija ni obvestila družb o bistvenih dejanskih elementih, zaradi katerih je po raziskavi trga zavrnila zaveze, ki jih je predlagala SIAE.

Tožeča stranka v okviru petega tožbenega razloga navaja kršitev člena 253 ES zaradi pomanjkljive obrazložitve, kršitev načela sorazmernosti in načela pravne varnosti, kontradiktornosti postopka in nelogičnost ukrepov, določenih v členu 4(2) Odločbe. Absolutna nedoločnost dejavnosti "pregleda", ki jo zahtevajo družbe za upravljanje, postavlja SIAE v položaj negotovosti pri opredelitvi ukrepov, za katere je Komisija menila, da so zadostni za prenehanje usklajenega ravnanja. Poleg tega, ker Komisija izrecno priznava, da omejitev pristojnosti na območje druge družbe za upravljanje ne pomeni omejevanja konkurence, je s tako predpostavko v očitnem nasprotju naložitev družbam za upravljanje, da opravijo dvostranski pregled ozemeljske razdelitve pri vseh licencah za predvajanje prek satelita, kabla in interneta in da predložijo Komisiji prepis pregleda vseh teh sporazumov vzajemnega zastopanja. Poleg tega, ker Komisija zahteva "dvostranski" pregled ozemeljskih razdelitev, SIAE v vsakem primeru v okviru svoje sfere odločanja ni dolžna upoštevati člen 4(2) Odločbe, ker je med drugim zavezana neodvisnim stališčem ostalih 23 družb za upravljanje.

____________