Language of document : ECLI:EU:F:2011:11

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)

z dne 15. februarja 2011

Zadeva F‑68/09

Florence Barbin

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovalno obdobje 2006 – Izvršitev sodbe Sodišča za uslužbence – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Načelo enakega obravnavanja – Starševski dopust v obliki polovičnega delovnega časa“

Zadeva:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero F. Barbin predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta, da v napredovalnem obdobju 2006 ne napreduje v naziv AD 12.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Obveznost obrazložitve vsake odločbe o nenapredovanju uradnikov, ki so dosegli referenčni prag – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Dodelitev točk za delovno uspešnost in določitev referenčnega praga

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Pravila za izvajanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

4.      Uradniki – Enako obravnavanje – Pojem – Meje

5.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena delovne uspešnosti – Odločba o napredovanju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

6.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožbeni razlogi – Tožbeni razlog v zvezi z obstojem diskriminacije – Obveznost upoštevanja celotnega upoštevnega dejanskega stanja

1.      Uprava mora v skladu s točko I.3.4 odločbe predsedstva Evropskega parlamenta z dne 13. februarja 2006 o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja, ki je v bistvu povzeta v točki II.2(b), drugi pododstavek, odločbe generalnega sekretarja Parlamenta z dne 10. maja 2006, s katero so bili sprejeti izvedbeni ukrepi za dodelitev točk za delovno uspešnost in napredovanje, utemeljiti vsako odločbo o napredovanju uradnikov, ki niso dosegli referenčnega praga. Vendar čeprav v navedenih določbah ni pojasnjeno, v zvezi s kom mora organ, pristojen za imenovanja, utemeljiti odločbe, bi priznanje, da bi bil vsak uradnik, ki ni napredoval in je dosegel navedeni prag, upravičen do te obveznosti obrazložitve, ne le po nepotrebnem obremenjevalo upravo, temveč bi tudi nasprotovalo sodni praksi, v skladu s katero se mora obrazložitev odločbe o napredovanju nanašati na posamični položaj uradnika, ki ni napredoval. Zato ta uradnik zmotno zatrjuje, da ima uprava do njega obveznost, da utemelji napredovanje tistih njegovih sodelavcev, ki niso dosegli referenčnega praga.

Obveznost, ki izhaja iz navedenih določb, je mogoče šteti za izpolnjeno, če je uprava odboru za napredovanja, paritetnemu organu, v katerem so zastopani uradniki, predložila utemeljitev napredovanja uradnikov, ki niso dosegli referenčnega praga.

(Glej točki 59 in 61.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 4. julij 2007, Lopparelli proti Komisiji, T‑502/04, točka 75.

2.      Točke za delovno uspešnost se na podlagi odločbe predsedstva Parlamenta z dne 13. februarja 2006 o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja ne dodeljujejo ob koncu primerjalne ocene vseh uradnikov, ki lahko napredujejo in izpolnjujejo zahteve iz člena 45 Kadrovskih predpisov. Vsak uradnik direktorata ali službe, upravičen do napredovanja, se namreč le z drugimi uradniki iz svojega direktorata ali svoje službe poteguje za omejeno število točk za delovno uspešnost. Ker pa referenčni prag ni bil določen z relativno vrednostjo, to je glede na povprečje točk za delovno uspešnost zadevnih uradnikov, temveč z absolutno vrednostjo, ki ustreza dvakratnemu povprečnemu trajanju naziva, kar je za naziv AD 11 štiri leta, dejstva, da je prag prekoračen, ni mogoče enačiti z neposredno ali s posredno primerjavo delovne uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo. Zato uprava uradniku ne more odobriti napredovanja že samo zato, ker je dosegel referenčni prag, kajti s tem se njegova delovna uspešnost v nobeni fazi postopka napredovanja ne bi primerjala z delovno uspešnostjo vseh uradnikov, ki lahko napredujejo.

(Glej točko 83.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 8. oktober 2008, Barbin proti Parlamentu, F‑44/07, točka 44.

3.      Organ, pristojen za imenovanja, se v skladu s členom 45 Kadrovskih predpisov ne more omejiti le na preučevanje posamičnega položaja vsakega uradnika, temveč mora za odločanje o napredovanju primerjati delovno uspešnost vseh uradnikov. Delovna doba je lahko pri tem le drugotno merilo za napredovanje. Zato bi se z odločbo o napredovanju uradnika le na podlagi tega, da se njegova delovna uspešnost ni zmanjšala ali da ima določeno delovno dobo v nazivu, brez upoštevanja položaja drugih uradnikov, kršilo načelo primerjalne ocene delovne uspešnosti vseh uradnikov, upravičenih do napredovanja v skladu z navedenim členom. Zato tudi če odločba predsedstva Evropskega parlamenta z dne 13. februarja 2006 o politiki napredovanja in poklicnega načrtovanja določa referenčni prag, ki je odvisen od povprečne delovne dobe v nazivu, izražene v letih, iz tega ni mogoče izpeljati načela, da mora uradnik napredovati, če se njegova delovna uspešnost ne zmanjša, ali načela rednega poklicnega napredovanja, ki bi upravo zavezovalo, da samodejno odobri napredovanje uradniku že samo zato, ker je dosegel določeno delovno dobo v nazivu.

(Glej točki 90 in 91.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Lopparelli proti Komisiji, točka 75;

Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, Behmer proti Parlamentu, F‑124/07, točka 106.

4.      Da bi uprava spoštovala načeli nediskriminacije in enakega obravnavanja, mora zagotoviti, da se enaki položaji ne obravnavajo različno in različni položaji ne obravnavajo enako, razen če to ni objektivno utemeljeno. Zato uprava, kadar uradnik uveljavlja pravico, priznano na podlagi Kadrovskih predpisov, ne more šteti, da se njegov položaj razlikuje od položaja uradnika, ki te pravice ni uveljavljal, in ga zato obravnavati drugače, ne da bi izpodbijala učinkovitost navedene pravice, razen če ni navedeno neenako obravnavanje, po eni strani, objektivno utemeljeno, zlasti s tem, da se z njim samo izpeljujejo posledice neopravljanja dela zadevnega uradnika v obravnavanem obdobju, in, po drugi strani, strogo sorazmerno s predloženo utemeljitvijo.

(Glej točko 100.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. oktober 1980, Hochstrass proti Sodišču, 147/79, točka 7;

Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2005, De Bustamante Tello proti Svetu, T‑368/03, točka 69.

5.      Kljub temu, da je bila v zvezi z napredovanji formalno sprejeta odločba glede na število točk za delovno uspešnost, dodeljenih zadevnemu uradniku, je še vedno mogoče domnevati, da je bila odločba sprejeta iz manj odkritih razlogov, na primer zaradi upoštevanja starševskega dopusta navedenega uradnika, a seveda le, če obstajajo indici, na podlagi katerih je mogoče dvomiti o resničnosti zgoraj navedenega razloga.

(Glej točki 102 in 103.)

6.      Pri presojanju razloga v zvezi z obstojem diskriminacije je treba upoštevati celotno upoštevno dejansko stanje, vključno s presojami iz prejšnjih odločb, ki so postale dokončne. Iz navedenega sledi, da je lahko odločba – ne da bi se znova preučila njena zakonitost –, ki je postala dokončna, indic, ki ga je treba skupaj z drugimi upoštevati pri ugotavljanju ravnanja uprave, zlasti če je diskriminatorno. To velja še toliko bolj, ker je mogoče, da se diskriminacija razkrije šele po preteku rokov za tožbo zoper odločbo, ki bi bila njen izraz.

(Glej točko 109.)