Language of document : ECLI:EU:F:2011:9

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 8. februarja 2011

Zadeva F‑95/09

Carina Skareby

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nadlegovanje s strani nadrejenega – Člena 12a in 24 Kadrovskih predpisov – Prošnja za pomoč – Razumni rok – Začetek – Trajanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero C. Skareby v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 4. marca 2009, da se ne začne upravna preiskava v zvezi s psihičnim nadlegovanjem, ki naj bi ga izvajal eden od njenih nekdanjih nadrejenih.

Odločitev:      Odločba Komisije z dne 4. marca 2009 o zavrnitvi začetka upravne preiskave v zvezi z zatrjevanimi dejanji psihičnega nadlegovanja, ki naj bi ga izvajal eden od nekdanjih nadrejenih tožeče stranke, se razglasi za nično. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje v primeru psihičnega nadlegovanja – Vložitev prošnje za pomoč – Spoštovanje razumnega roka

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 12a, 24 in 90(1))

3.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje v primeru psihičnega nadlegovanja – Vložitev prošnje za pomoč – Začetek roka, ki ga je treba spoštovati

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a)

4.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje v primeru psihičnega nadlegovanja – Vložitev prošnje za pomoč – Spoštovanje razumnega roka – Trajanje roka

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

1.      Pri tako resnem vprašanju, kot je psihično nadlegovanje, je treba dopustiti, da uradnik, ki zatrjuje, da je žrtev psihičnega nadlegovanja, in na sodišču izpodbija zavrnitev institucije, da bi vsebinsko preučila prošnjo za pomoč, načeloma ohrani legitimni interes, ki ga nalaga sodna praksa kot pogoj dopustnosti tožbe, čeprav ne prosi za povrnitev škode, ki naj bi izhajala iz zatrjevanega nadlegovanja, niti za uvedbo disciplinskega postopka zoper domnevnega povzročitelja nadlegovanja, za nadlegovanje pa se šteje, da je prenehalo pred več leti.

Taka rešitev je potrebna zlasti zaradi resnosti izvajanja psihičnega nadlegovanja, ki ima lahko skrajno škodljive učinke na zdravstveno stanje osebe. Domnevna žrtev psihičnega nadlegovanja ohrani pravni interes, ne glede na to, ali tako nadlegovanje traja in ali zadevna oseba v zvezi z njim vloži druge tožbe, zlasti odškodninske, oziroma jih ima pravico ali namen vložiti. Že samo morebitno priznanje uprave, da obstaja psihično nadlegovanje, lahko blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovane osebe v terapevtskem procesu.

(Glej točke 23, 25 in 26.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Wenig proti Komisiji, F‑80/08, točka 35.

2.      Rok, ki mora biti „razumen“, je treba spoštovati v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo pa omejujeta institucije Unije ter fizične ali pravne osebe, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev.

Če je namen prošnje za pomoč zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja ugotoviti obstoj nezakonitega in nepravilnega ravnanja uradnika ali uslužbenca in ni izključeno, da je mogoče na podlagi takega ravnanja – ker se je pojavilo med opravljanjem nalog domnevnega povzročitelja nadlegovanja – po potrebi uveljavljati odgovornost zadevne institucije, je prošnja za pomoč, ki kaže na tako ravnanje, pravno sorodna odškodninskemu zahtevku, ki ga uradnik predloži upravi na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Vendar mora biti rok skladno s sodno prakso na področju odškodnin „razumen“. Treba je torej priznati tudi obstoj roka, ki ga mora upoštevati uradnik za vložitev prošnje za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja.

(Glej točke 41, 43 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, točke 42 in od 46 do 48; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, točki 57 in 66;

Sodišče za uslužbence: 11. maj 2010, Nanopoulos proti Komisiji, F‑30/08, točka 117, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑308/10 P; 9. julij 2010, Marcuccio proti Komisiji, F‑91/09, točka 32, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑450/10 P.

3.      V skladu s členom 12a(3) Kadrovskih predpisov psihično nadlegovanje traja, se ponavlja ali je sistematično. Psihično nadlegovanje je torej že po definiciji dolgotrajna kršitev, ki je nujno časovno umeščena, zato morajo obstajati ponavljajoča se ali sistematična ravnanja, da lahko govorimo o njem. Poleg tega se lahko simptomi pojavijo šele po določenem času po prvih dejanjih psihičnega nadlegovanja ali polni seznanjenosti žrtve z obsegom navedenih dejanj, kajti žrtev pogosto potrebuje čas, da se začne zavedati tega, kar se ji dogaja, in se osvobodi nadlegovalčevega vpliva.

Zato se zdi glede na posebnosti psihičnega nadlegovanja in zahteve po pravni varnosti primerno opreti na izključno objektivna merila ter pri tem glede roka za vložitev prošnje za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja izhajati iz zadnjega dejanja domnevnega povzročitelja psihičnega nadlegovanja ali, vsekakor, trenutka, od katerega domnevni povzročitelj ne more več ponoviti dejanj zoper žrtev, ne glede na seznanjenost žrtve z različnimi dejanji ali začetek njenega zavedanja navedenih dejanj in ne glede na dejanje, s katerim neprimerno ravnanje domnevnega povzročitelja odtlej postane „trajno“ ali „sistematično“, kar se zahteva, da bi bilo mogoče sklepati o takem nadlegovanju.

(Glej točki 47 in 49.)

4.      Ker sta odškodninski zahtevek uradnikov in prošnja za pomoč, ki temelji na obstoju psihičnega nadlegovanja, pravno sorodna in ker ni nikakršnega upoštevnega razloga za izločitev zgoraj navedenega izhodišča za primerjavo, je treba sprejeti, prvič, da mora biti rok za vložitev prošnje za pomoč razumen, drugič, da je treba petletni rok po zgledu roka iz člena 46 Statuta Sodišča načeloma šteti za razumen, da bi bilo mogoče veljavno prijaviti psihično nadlegovanje upravi in zaprositi za njeno pomoč, zlasti s prošnjo za začetek upravne preiskave v zvezi s tem. Navedeno trajanje namreč upravi omogoča, da v celoti izpolni dolžnost skrbnega ravnanja in obveznosti na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov tako, da na svojo pobudo sprejme morebitne ukrepe, zadevni osebi pa, da ima na voljo dovolj časa za uveljavljanje zahtev v instituciji; omogoča tudi upoštevanje posebnosti v zvezi s pojmom psihičnega nadlegovanja, in sicer tega, da se lahko simptomi pojavijo šele po določenem času po prvih dejanjih psihičnega nadlegovanja, in, po drugi strani, da žrtev pogosto potrebuje čas, da bi se začela zavedati tega, kar se ji dogaja, in se osvobodila nadlegovalčevega vpliva.

Vendar po analogiji s tem, kar je sprejeto v zvezi z odškodninsko tožbo uradnikov, petletnega roka za vložitev prošnje za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja ni mogoče šteti za nespremenljivo in nedotakljivo pravilo. Čeprav je prošnja za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, vložena v petletnem roku, načeloma dopustna, bi to lahko bilo drugače v posebnih okoliščinah, ki jih je treba presojati glede na interese v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje zadevne osebe.

(Glej točki 53 in 54.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 4. november 2008, Marcuccio proti Komisiji, F‑87/07, točka 30.