Language of document : ECLI:EU:F:2011:124

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 20. julija 2011

Zadeva F‑116/10

Sandro Gozi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dolžnost pomoči – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Povračilo odvetniških stroškov v okviru sodnega postopka pred nacionalnim sodiščem“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero S. Gozi predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Komisija zavrnila njegovo zahtevo za vračilo zneska 24.480 EUR odvetniških stroškov, ki ga je priglasil v okviru sodnega postopka pred sodiščem v Italiji, in naložitev Komisiji, naj mu izplača navedeni znesek.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje – Pogoj – Predhodna zahteva zadevne osebe – Izjema

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

3.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje – Pogoj – Predhodna zahteva zadevne osebe – Pogoji za dopustnost zahteve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

4.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24, prvi odstavek)

5.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Zakonitost zavrnitve institucije, da sprejme ukrepe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

1.      Ker je namen člena 24 Kadrovskih predpisov uradnikom zagotoviti sedanjo in prihodnjo varnost, tako da lahko v splošnem interesu službe bolje izpolnjujejo svoje naloge, morajo institucije zagotoviti pomoč ne le aktivnim uslužbencem, temveč vsem uradnikom, vključno s tistimi, ki so na dopustu iz osebnih razlogov.

(Glej točko 12.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. junij 1986, Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, točka 19;

Sodišče prve stopnje: 19. maj 1999, Connolly proti Komisiji, T‑34/96 in T‑163/96, točka 130.


2.      Uradnik mora načeloma vložiti zahtevo za pomoč pri instituciji, v kateri je zaposlen, razen kadar mora institucija v nekaterih izjemnih okoliščinah sprejeti ukrep pomoči brez predhodne zahteve zadevne osebe, torej na svojo pobudo.

(Glej točko 13.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Sommerlatte proti Komisiji, točka 20.

3.      Da se šteje, da uradnik vloži zahtevo za pomoč, je dovolj, da tudi brez dodatnih pojasnil navede le obveznost pomoči, določeno s členom 24 Kadrovskih predpisov, ali, nasprotno, da je iz besedila njegove zahteve nedvoumno razvidno, da se je nameraval sklicevati na ta člen, čeprav ga ni izrecno navedel.

Ker imajo poleg tega uradniki na podlagi drugega odstavka navedenega člena pravico, da prejmejo odškodnino za škodo zaradi klevetanja ali širjenja klevet, ki so jim izpostavljeni zaradi svojega položaja in nalog, okoliščina, da ima navedena zahteva za pomoč le obliko odškodninskega zahtevka za povračilo odvetniških stroškov, ne vpliva na ustrezno opredelitev navedene zahteve.

Čeprav je poleg tega načeloma dopustno, da uradnik vloži zahtevo za pomoč pri instituciji, v kateri je zaposlen, od začetka kazenskega postopka zoper njega – cilj člena 24 je namreč zlasti, da se uradnikom, obtoženim v sodnih postopkih zaradi njihovega položaja in nalog, zagotovi obramba –, samo dejstvo, da je zadevna oseba navedeno zahtevo pri instituciji vložila šele po sodnem postopku zoper njo, še ne preprečuje, da bi lahko vložila zahtevo za pomoč.

(Glej točke 14, 16 in 17.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Caronna proti Komisiji, T‑59/92, točka 65.

4.      Na podlagi dolžnosti pomoči, ki izhaja iz določb člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, mora uprava, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in sprejme ustrezne ukrepe.

Vendar mora uradnik – čeprav je obveznost pomoči iz člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov temeljno jamstvo na podlagi Kadrovskih predpisov – predložiti še dokaze, iz katerih je že na prvi pogled razvidno, da je žrtev neprimernega ravnanja tretjih oseb zaradi svojega položaja in nalog, kot so na primer obdolžitve goljufij, in da je to ravnanje nezakonito glede na veljavno nacionalno zakonodajo. Če uradniku take zahteve ne bi bile naložene, bi bila uprava namreč prisiljena, da bi uradniku, ki bi vložil tožbo zaradi dejstev, domnevno povezanih z opravljanjem njegovih nalog, pomagala ne glede na naravo teh dejstev, resnost tožbe in možnost uspeha tožbe.

(Glej točki 23 in 24.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. oktober 1988, Hamill proti Komisiji, 180/87; zgoraj navedena sodba Koutchoumoff proti Komisiji;

Sodišče prve stopnje: 27. junij 2000, K proti Komisiji, T‑67/99, točke od 34 do 42;

Sodišče za uslužbence: 23. november 2010, Wenig proti Komisiji, F‑75/09, točka 48.

5.      Zakonitost zavrnitve institucije, da sprejme ukrepe na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, je treba presojati glede na elemente, ki jih je imela na voljo ob sprejetju odločitve.

(Glej točko 25.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Koutchoumoff proti Komisiji.