SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)
z dne 14. septembra 2011
Zadeva F‑47/10
André Hecq
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Poklicna bolezen – Člena 73 in 78 Kadrovskih predpisov – Pravilnost mnenja zdravniške komisije – Zavrnitev priznanja delne trajne invalidnosti“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Hecq v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 7. septembra 2009, s katero je organ, pristojen za imenovanja, zavrnil njegovo zahtevo za priznanje stopnje delne trajne invalidnosti zaradi poklicne bolezni.
Odločitev: Postopek v zvezi s predlogi za razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 7. septembra 2009 v delu, v katerem se s temi določbami A. Hecqu nalaga plačilo stroškov in honorarjev zdravnika, ki ga je pooblastil za zastopanje pred zdravniško komisijo, in polovice stroškov in honorarjev tretjega zdravnika zdravniške komisije, ki je bil imenovan na podlagi dogovora, se ustavi. Predlogi za razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 7. septembra 2009 v delu, v katerem je bilo s temi odločbami A. Hecqu zavrnjeno priznanje stopnje trajne invalidnosti, se zavrnejo kot neutemeljeni. Tožeča stranka nosi vse stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Diskrecijska pravica zdravniške komisije – Sodni nadzor – Meje
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)
2. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniška komisija – Načelo kolegijskega delovanja komisije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)
3. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Trajna invalidnost v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov in člena 78 Kadrovskih predpisov – Različna pojma
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 73 in 78)
4. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Obveznost obrazložitve zdravniške komisije – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)
5. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško mnenje – Sestava zdravniške komisije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)
1. Zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede zdravniška komisija iz člena 23 Pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, je treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče ima samo pravico preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna in, drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi.
Tako glede na omejen sodni nadzor, ki ga izvaja Sodišče za uslužbence, očitek o očitni napaki pri presoji, ki jo vsebuje mnenje zdravniške komisije, ni sprejemljiv.
V takih okoliščinah se zdi strog sodni nadzor postopka, ki ga je uporabila zdravniška komisija, pomembno zagotovilo pravic zavarovanca.
Vendar, čeprav mora sodišče procesna jamstva zavarovanca pred navedeno komisijo strogo nadzirati, to ne spremeni dejstva, da je treba pri tem nadzoru upoštevati samo naravo dela te komisije, ki ni odločiti v kontradiktorni razpravi, temveč podati zdravniške ugotovitve.
(Glej točke od 44 do 47.)
Napotitev na:
Sodišče: 19. januar 1988, Biedermann proti Računskemu sodišču, 2/87, točka 16;
Sodišče za uslužbence: 14. september 2010, AE proti Komisiji, F‑79/09, točka 64 in navedena sodna praksa ter točka 89; 11. maj 2011, J proti Komisiji, F‑53/09, točka 104.
2. V Pravilih o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ni izrecne določbe o načelu kolegijskega odločanja. To načelo, ki zahteva, da mora imeti vsak član zdravniške komisije možnost učinkovito izraziti svoje stališče pred drugimi člani, je posledica zaščite interesov uradnika v okviru zdravniške komisije z navzočnostjo zdravnika, ki mu zaupa, in tretjega zdravnika, ki ga soglasno imenujejo člani, ki jih imenuje vsaka stranka.
Načelo kolegijskega odločanja ne pomeni, da zdravniška komisija ne more veljavno odločiti z večino ali da glavne odgovornosti za pripravo poročila zdravniške komisije ne moreta zagotoviti večinska zdravnika v tej komisiji.
Tako, če je zdravnik, ki ga imenuje uradnik, lahko predstavil svoje pripombe in analizo spisa zadevne osebe na seji zdravniške komisije, nasprotovanje drugih dveh večinskih zdravnikov v tej komisiji temu zdravniku, ki se je oddaljil od zdravniške analize svojih kolegov po kolegijski preučitvi zadevne osebe in njenega spisa, ne pomeni kršitve kolegijskega dela zdravniške komisije ali nepravilnosti, ki bi lahko povzročila nepravilnost poročila, pripravljenega v njenem imenu. Zlasti dejstvo, da je zdravnik, ki ga imenuje uradnik, prejel v podpis poročilo, ki sta ga v imenu zdravniške komisije pripravila njegova večinska kolega in je predstavljeno kot že dokončano, ter da naj v teh okoliščinah ne bi imel druge možnosti, kot da napiše drugačno mnenje, samo po sebi ne more pomeniti kršitve načela kolegijskega odločanja, ki ga je treba upoštevati pri delu zdravniške komisije.
(Glej točke 52, 55, 57 in 58.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. november 2000, Camacho‑Fernandes proti Komisiji, T‑20/00, točki 31 in 32.
3. Obstaja temeljna razlika med trajno invalidnostjo v smislu člena 78 Kadrovskih predpisov, enakovredno nezmožnosti za delo in torej potrebi po nadomestnem prihodku v obliki invalidnine, in trajno invalidnostjo v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov, enakovredno prizadetosti telesne in duševne celovitosti.
Čeprav popolna invalidnost v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov na splošno povzroči popolno nezmožnost za delo, pa namreč nasprotno ni nujno res, saj je uradnik lahko popolnoma nezmožen za delo v smislu navedenega člena 78, vendar trpi le zaradi zelo zmanjšane delne trajne invalidnosti v smislu navedenega člena 73.
Poleg tega se nadomestilo za invalidnost iz člena 73 Kadrovskih predpisov razlikuje od invalidske pokojnine iz člena 78 teh predpisov, ki se dodeli le v primeru nezmožnosti za delo. Nasprotno se nadomestilo iz člena 73 Kadrovskih predpisov dodeli zadevni osebi ne glede na njeno zmožnost za nadaljnje opravljanje dela. Delna trajna invalidnost daje pravico do nadomestila, tudi če z ničemer ne vpliva na možnosti zadevne osebe za opravljanje dela. Iz tega sledi, da je treba invalidnost v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov razlagati tako, da se nanaša na prizadetost telesne ali duševne celovitosti uradnika ne glede na stopnjo morebitne nezmožnosti za delo.
Iz tega sledi, da v sistemu členov 73 in 78 Kadrovskih predpisov ni mogoče izključiti, da uradniku, ki mu je bila invalidnost priznana na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov zaradi poklicne bolezni, ni priznana nobena stopnja delne trajne invalidnosti v smislu določb člena 73 Kadrovskih predpisov, Pravil o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni in lestvice, če ta bolezen ni imela posledic za njegovo telesno ali duševno celovitost v smislu teh določb.
(Glej točke od 73 do 76.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, točka 74; 27. junij 2000, Plug proti Komisiji, T‑47/97, točki 73 in 74.
4. Če se zdravniški komisiji iz člena 23 Pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko ali vzročno zvezo med boleznijo zadevne osebe in poklicem, ki ga opravlja pri instituciji, mora v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in v primeru bistvenih razhajanj pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.
Ne zahteva se, da je poročilo zdravniške komisije s formalnega vidika zgledno pripravljeno. Zahteva se samo, da je poročilo obrazloženo tako, da omogoča presojo ugotovitev, na katerih temeljijo sklepi, ki jih vsebuje, in da vzpostavlja razumljivo povezavo med zdravstvenimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in sklepi zdravniške komisije.
Poleg tega, ker je poročilo zdravniške komisije znanstvene narave, zahtev skladnosti in razumljivosti ni treba presojati z vidika samega uradnika, temveč z vidika zdravnika, ki ga zastopa v zdravniški komisiji, saj je prav njegova naloga pojasniti bolniku, če je to potrebno, razloge za zavrnitev njegove zahteve za priznanje poklicne bolezni.
(Glej točke 80, 86 in 87.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba AE proti Komisiji, točki 64 in 65 ter navedena sodna praksa; zgoraj navedena sodba J proti Komisiji, točka 96.
5. Če so tri zdravnike zdravniške komisije iz člena 23 Pravil o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni imenovale osebe, ki so za to pooblaščene, je zaščita pravic uradnika ustrezno zagotovljena z navzočnostjo zdravnika, ki mu zaupa, in imenovanjem tretjega zdravnika, ki ni del uprave. V zvezi s tem Pravila o zavarovanju uradnikov za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni ne določajo posebnih zahtev glede specializacije članov zdravniške komisije. Ker ta pravila zadevnemu uradniku in upravi puščajo povsem prosto izbiro zdravnika, uradniku nič ne preprečuje, da imenuje zdravnika specialista, da ga zastopa v zdravniški komisiji, če se mu to zdi potrebno.
(Glej točki 107 in 108.)
Napotitev na:
Sodišče: 14. julij 1981, Suss proti Komisiji, 186/80, točka 9;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba AE proti Komisiji, točki 50 in 51.