Language of document : ECLI:EU:F:2011:141

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 15. septembra 2011

Zadeva F‑62/10

Jürgen Esders

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Razporeditev – Rotacijsko obdobje 2010 – Člen 1d(1) in (4) Kadrovskih predpisov – Odločba C/(2008) 3983 – Zahteva za oprostitev rotacije zaradi zdravstvenih razlogov – Dolžnost skrbnega ravnanja – Odločba C/(2004) 1318 – Razumne prilagoditve – Direktiva 2000/78/ES – Enako obravnavanje – Invalidnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero J. Esders predlaga razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja Generalnega direktorata za komuniciranje Komisije z dne 27. julija 2010, s katero je bil premeščen v Bruselj.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Komisija nosi vse stroške, razen stroškov tožeče stranke, povezanih z obravnavo 16. junija 2011. Tožeča stranka nosi svoje stroške, povezane z obravnavo 16. junija 2011.

Povzetek

1.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Sistem rotacije uradnikov, razporejenih v predstavništva Komisije

2.      Uradniki – Enako obravnavanje – Diskriminacija – Splošne določbe za izvajanje, ki jih je sprejela Komisija – Invalidnost – Obveznost določitve razumnih prilagoditev na področju zaposlovanja – Obseg

(Direktiva Sveta 2000/78, uvodna izjava 20 in člen 5; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1d(4))

3.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Večja obveznost v primeru zdravstvenih težav uradnika – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

4.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Premestitev v okviru postopka obvezne rotacije osebja

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Tožbeni razlog, ki se nanaša na odločbo, ki posega v položaj – Možnost sklicevanja na nepravilno ravnanje organa – Pogoj

1.      Ker je pravilo, določeno v odločbi Komisije v zvezi z rotacijo uradnikov v predstavništvih, ki predvideva ponudbo za premestitev osem mesecev pred datumom rotacije, izraženo v pogojniku, iz tega izhaja, da ni strogo zavezujoče, temveč informativno, tako da neupoštevanje tega pravila samo po sebi ne more povzročiti razglasitve ničnosti odločbe o premestitvi.

Poleg tega, čeprav to pravilo predvideva, da se uradnikom, za katere velja obvezna rotacija, predlaga delovno mesto, ki ustreza njihovemu profilu, ta posebno širok pojem zagotovo ne pokriva le sposobnosti, ki jih je uradnik že pridobil, temveč tudi sposobnosti, ki jih lahko razvije na podlagi svoje izobrazbe ali preteklih poklicnih izkušenj.

(Glej točki 60 in 61.)

2.      Iz odločbe Komisije o uporabi člena 1d(4) Kadrovskih predpisov za uradnike v zvezi s prepovedjo diskriminacije je mogoče sklepati, da mora uprava zagotoviti razumne prilagoditve, da lahko uradnik z invalidnostjo opravlja bistvene naloge, povezane s svojim delovnim mestom. Čeprav ta odločba med razumnimi prilagoditvami, ki se lahko vzpostavijo, predvideva možnost spremembe pravil ali praks, je treba zato to določbo razumeti tako, da se nanaša na pravila in prakse, ki zadevajo delovne pogoje in upravljanje osebja v povezavi z danim delovnim mestom, na katerem bi prav oseba s prizadetostjo lahko opravljala bistvene naloge s pomočjo razumnih prilagoditev. Zato bi preseglo zahteve, določene v odločbi Komisije, če bi uradniku omogočili, da je oproščen vsakršne obveznosti rotacije brez konkretne preučitve potreb zadevnega delovnega mesta in ustreznih ukrepov, in to z razumno prilagoditvijo.

Poleg tega to razlago potrjuje Direktiva 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ki je ni mogoče ne upoštevati pri izvajanju in razlagi odločbe Komisije, ker je bila ta sprejeta za izvajanje člena 1d(4) Kadrovskih predpisov, ki opredeljuje pojem razumnih prilagoditev podobno kot člen 5 navedene direktive.

(Glej točke 68, 70 in 71.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. april 2009, Aayhan in drugi proti Parlamentu, F‑65/07, točka 121; 4. junij 2009, Adjemian in drugi proti Komisiji, F‑134/07 in F‑8/08, točka 115, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑325/09 P.

3.      Obveznosti, ki za upravo izhajajo iz dolžnosti skrbnega ravnanja, so bistveno večje, kadar gre za uradnika, za katerega se izkaže, da je prizadeto njegovo fizično ali duševno zdravje. Odnos uprave pri preučitvi njegovih prošenj mora biti v takem primeru posebno odprt. Prav tako mora na splošno zdravstvena služba institucije, zlasti kadar jo sam zadevni uradnik ali uprava opozori na domnevno škodljive posledice, ki bi jih lahko upravna odločba imela za zdravje osebe, na katero je naslovljena, preveriti resničnost in obseg navedenih tveganj ter organ, pristojen za imenovanja, obvestiti o rezultatu pregleda.

Seveda mora biti varstvo pravic in interesov uradnikov vedno omejeno s spoštovanjem veljavnih standardov, saj s sklicevanjem na dolžnost skrbnega ravnanja zoper institucijo te ni mogoče pripraviti do kršitve zakonodajnega predpisa. Vendar se institucija ne more izogniti vsaki obveznosti, ki izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja, ki jo ima na podlagi notranje splošne odločbe, ki strogo ureja izvajanje njene diskrecijske pravice za izvajanje Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 80 do 82.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. marec 1993, Blackman proti Parlamentu, T‑33/89 in T‑74/89, točka 96; 10. julij 1997, Apostolidis in drugi proti Komisiji, T‑81/96, točki 90 in 91; 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, točki 309 in 310;

Sodišče za uslužbence: 28. oktober 2010, U proti Parlamentu, F‑92/09, točka 67; 17. februar 2011, Strack proti Komisiji, F‑119/07, točka 85.

4.      Kar zadeva domnevno nevarnost za zdravje uradnika, ki je predmet obvezne premestitve in se zdravi v državi napotitve, pa čeprav diagnoza, ki jo v obliki potrdila izda zdravnik, uživa domnevo točnosti, to ne velja za mnenje, ki ga zdravnik izda o vprašanju, ali je mogoče tako zdravljenje v drugi državi Evropske unije, ne da bi bilo vsaj ugotovljeno, da je navedeni zdravnik opravil kakršno koli poizvedovanje v zvezi s tem.

(Glej točko 87.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoffu, T‑377/08 P, točka 58.

5.      Čeprav je lahko utemeljitev, ki temelji na pozitivnem ravnanju institucije ali opustitvi ravnanja, kot sta nepravilno vodenje spisa uradnika in predložitev napačnih upravnih informacij, upoštevna utemeljitev za nastanek nepogodbene odgovornosti institucije zaradi nepravilnega ravnanja, pa ni upoštevna v sporu o zakonitosti, saj nepravilno ravnanje organa ne more samo po sebi povzročiti nezakonitosti odločbe, razen če je to nepravilno ravnanje vplivalo na zakonitost te odločbe.

(Glej točko 92.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2010, Ezerniece Liljeberg in drugi proti Komisiji, F‑83/05, točka 105.