Language of document : ECLI:EU:F:2011:189

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(tretji senat)


z dne 6. decembra 2011


Zadeva F‑85/11


Lis Wendelboe

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Procesna vprašanja – Ugovor nedopustnosti – Zavrnitev napredovanja – Medinstitucionalna premestitev v napredovalnem obdobju, v katerem bi uradnik v izvorni instituciji napredoval – Pritožba – Prepozna vložitev – Nedopustnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Wendelboe predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije o nenapredovanju tožeče stranke v napredovalnem obdobju 2009 v naziv AST 5 od 1. marca 2009.

Odločitev:      Tožba se kot nedopustna zavrže. Tožeča stranka nosi vse stroške.



Povzetek


1.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o izključitvi imena zadevne stranke s seznama uradnikov, ki lahko napredujejo – Vključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

2.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Ponoven začetek – Pogoj – Novo dejstvo – Sodba sodišča Unije – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Odločba o izključitvi imena zadevne osebe s seznama uradnikov, ki lahko napredujejo, zaradi njene premestitve v drugo institucijo, je akt, ki posega v položaj, ker ima zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na njene interese, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. Institucija je namreč z izključitvijo uradnika s seznama uradnikov, ki lahko napredujejo, preprečila sprejetje morebitne poznejše odločbe o napredovanju v zadevnem obdobju, saj lahko uradnik napreduje samo, če je predhodno vpisan na seznam uradnikov, ki lahko napredujejo.

(Glej točko 21.)


Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 28. september 2011, AZ proti Komisiji, F‑26/10, točki 83 in 84.

2.      Roki iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, uvedeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih razmerij, so zavezujoči in o njih ne morejo odločati stranke ali sodišče.

Ničnostno sodbo sodišča Unije je mogoče šteti za novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko znova začeli teči pritožbeni ali tožbeni roki, samo za stranke v postopku in druge osebe, ki jih akt, razglašen za ničen, neposredno zadeva.

Ugotovitev v sodbi sodišča Unije, da so s splošno upravno odločbo kršeni Kadrovski predpisi, v zvezi z uradniki, ki niso v primernem roku uporabili možnosti tožbe iz Kadrovskih predpisov, ne more pomeniti novega dejstva, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti predložitev zahteve za ponovno preučitev posamičnih odločb, ki jih sprejme organ, pristojen za imenovanja, in ki se nanašajo nanje.

(Glej točke od 26 do 28.)


Napotitev na:

Sodišče: 13. november 1986, Becker proti Komisiji, 232/85, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 9. februar 2000, Gómez de la Cruz Talegón proti Komisiji, T‑165/97, točka 51; 17. maj 2006, Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Soares proti Komisiji, F‑130/05, točka 52; 11. junij 2009, Ketselidou proti Komisiji, F‑81/08, točki 46 in 47 ter navedena sodna praksa; 28. junij 2011, Mora Carrasco in drugi proti Parlamentu, F‑128/10.