Language of document : ECLI:EU:F:2011:196

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)


z dne 15. decembra 2011


Zadeva F‑9/11


Verónica Sabbag Afota

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2010 – Neobstoj ocenjevalnega poročila“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero V. Sabbag Afota, uradnica Sveta, Sodišču za uslužbence predlaga, naj razglasi ničnost njenega ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. januarja 2008 do 30. junija 2009 in odločbo Sveta o njenem nenapredovanju v napredovalnem obdobju 2010.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet.



Povzetek


1.      Uradniki – Tožba – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Učinek – Predložitev zadeve sodišču, ki je izdalo izpodbijani akt – Ugovor – Odločba, ki ni potrditvena

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Pravila za izvajanje – Upoštevanje ocenjevalnih poročil – Nepopoln spis – Posledice

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 43 in 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Dejavniki, ki se lahko upoštevajo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45(1))

4.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

5.      Uradniki – Napredovanje – Merila – Delovna uspešnost – Upoštevanje ravni odgovornosti in jezikovnega znanja – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

6.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba kandidata, ki ni napredoval – Odločba o zavrnitvi – Obveznost obrazložitve – Obseg – Pomanjkljiva obrazložitev – Dopolnitev med sodnim postopkom – Pogoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25(2), 45 in 90(2))

1.      Iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov izhaja, da je tožba osebe, za katero veljajo Kadrovski predpisi, ki je usmerjena zoper odločbo organa, pristojnega za imenovanja, ali zoper molk organa, ki bi moral sprejeti ukrep na podlagi Kadrovskih predpisov, dopustna le, če je zainteresirana oseba prej vložila pritožbo in če je bila ta pritožba vsaj v delu zavrnjena z odločbo ali zaradi molka organa.

Upravna pritožba in njena zavrnitev z odločbo ali zaradi molka organa sta tako sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena. Lahko se namreč zgodi, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na njeno vsebino ne potrjuje akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča.

(Glej točki 24 in 25.)


Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, točka 9; 17. januar 1989, Vainker proti Parlamentu, 293/87, točki 7 in 8;

Sodišče prve stopnje: 12. december 2002, Morello proti Komisiji, T‑338/00 in T‑376/00, točka 35; 10. junij 2004, Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, točka 31; 14. oktober 2004, Sandini proti Sodišču, T‑389/02, točka 49; 7. junij 2005, Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, točke od 63 do 66; 25. oktober 2006, Staboli proti Komisiji, T‑281/04, točka 26;

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2009, Komisija proti Birkhoff, T‑377/08 P, točke od 50 do 59 in 64; 21. september 2011, Adjemian in drugi proti Komisiji, T‑325/09 P, točka 32.

2.      Ocenjevalno poročilo je obvezen element presoje, vselej ko se kariera uradnika upošteva pri sprejetju odločbe o njegovem napredovanju.

To pomeni, da je postopek napredovanja nezakonit, kadar organ, pristojen za imenovanja, ni mogel opraviti primerjalne ocene uspešnosti kandidatov, ker je uprava ocenjevalna poročila enega ali več teh kandidatov sestavila z veliko zamudo.

Taka nezakonitost pa ne povzroči sankcij, če je mogoče neobstoj ocenjevalnega poročila nadomestiti z drugimi informacijami o delovni uspešnosti uradnika. Dalje, za razveljavitev napredovanj ne zadostuje, da je spis kandidata neustrezen ali nepopoln, saj je treba tudi dokazati, da je to lahko odločilno vplivalo na postopek napredovanja.

(Glej točke od 42 do 44.)


Napotitev na:

Sodišče: 18. december 1980, Gratreau proti Komisiji, 156/79 in 51/80, točki 22 in 24;

Sodišče prve stopnje: 19. september 1996, Allo proti Komisiji, T‑386/94, točka 38; zgoraj navedena sodba Morello proti Komisiji, točka 84 in navedena sodna praksa; 8. marec 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑289/04, točka 62.

3.      Organ, pristojen za imenovanja, za odobritev napredovanja na podlagi člena 45(1) Kadrovskih predpisov pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo tistih jezikov pri opravljanju nalog, za katere niso predložili dokazila o dobrem znanju, in če je potrebno, raven odgovornosti, ki jo imajo. Primerjalno oceno uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, mora izvesti ob upoštevanju teh treh dejavnikov. Navedeni organ lahko v primeru enake uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, na podlagi treh elementov, ki so izrecno navedeni v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, podredno upošteva druge elemente, kot so starost kandidatov in njihova delovna doba v nazivu ali službi.

Vendar pa je široka diskrecijska pravica, ki je tako priznana organu, pristojnemu za imenovanja, omejena z dolžnostjo, da se primerjalna ocena kandidatur opravi skrbno in nepristransko v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba to oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

(Glej točke 53, 55 in 60.)


Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, točka 53 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 7. november 2007, Hinderyckx proti Svetu, F‑57/06, točka 45; 5. maj 2010, Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08, točka 50.

4.      Organ, pristojen za imenovanja, ima pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki so kandidati za napredovanje, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa mora biti omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela svojo oceno, ostala v okviru razumnih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno. Sodišče torej ne more s svojo presojo nadomestiti presoje kvalifikacij in uspešnosti kandidatov, ki jo je sprejel organ, pristojen za imenovanja.

(Glej točko 54.)


Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Casini proti Komisiji, točka 52 in navedena sodna praksa.

5.      Kar zadeva merilo ravni odgovornosti, te ravni v okviru primerjalne preučitve uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, ni mogoče določiti zlasti na podlagi pomembnosti vodstvenih nalog, ki se izvajajo, saj ima lahko uradnik visoko raven odgovornosti, ne da bi imel veliko podrejenih, in obratno, uradnik ima lahko veliko podrejenih, ne da bi imel posebej velike odgovornosti.

Tudi kar zadeva merilo jezikovnega znanja, če uradnik poudari, da zna več delovnih jezikov, to ne spremeni dejstva, kot izhaja iz besedila člena 45 Kadrovskih predpisov, da je treba pri primerjalni oceni uspešnosti upoštevati uporabo jezikov, in ne njihovo znanje.

(Glej točki 58 in 59.)


Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 16. december 2010, Svet proti Stolsu, T‑175/09 P, točka 48.

6.      Organu, pristojnemu za imenovanja, sicer ni treba obrazložiti odločb o napredovanju v zvezi z uradniki, ki niso napredovali, vendar pa mora obrazložiti odločbo o zavrnitvi pritožbe uradnika, ki ni napredoval, ker naj bi se obrazložitev te odločbe o zavrnitvi ujemala z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je vložena pritožba. Poleg tega je treba zadostnost obrazložitve presojati z vidika bistvenih elementov trditve, na katero institucija odgovarja.

Če je pri tem organ, pristojen za imenovanja, podal začetek obrazložitve, se dodatna pojasnila lahko navedejo med postopkom.

(Glej točke 62, 63 in 65.)


Napotitev na:

Sodišče: 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 3. oktober 2006, Nijs proti Računskemu sodišču, T‑171/05, točka 42; 4. julij 2007, Lopparelli proti Komisiji, T‑502/04, točka 77.

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Hinderyckx proti Svetu, točka 32.