Language of document : ECLI:EU:F:2011:184

SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE


z dne 16. novembra 2011


Zadeva F‑67/11 R


Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj – Tehtanje interesov“

Predmet:      Predlog, vložen na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katerim L. Marcuccio v bistvu predlaga odlog izvršitve zavrnitve njegovega predloga z dne 28. februarja 2011, ki se je med drugim nanašal na sprejetje ukrepov za izvršitev točke 2 izreka sodbe Sodišča za uslužbence z dne 9. junija 2010 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑56/09).

Odločitev:      Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.



Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Izvršilni nalog in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme – Finančna škoda

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih ukrepov med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.

Pogoja glede nujnosti in očitne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, zato je treba predlog za izdajo začasnih ukrepov zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za začasne odredbe ima v smislu celovitega presojanja široko diskrecijsko pravico in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker ni nobenega pravila, ki bi določalo vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi bilo treba presojati potrebo po odreditvi začasnih ukrepov.

Sodnik za začasne odredbe, pred katerim se zatrjuje obstoj tveganja, da bo predlagatelj utrpel resno in nepopravljivo škodo, mora pri tehtanju zadevnih interesov med drugim preučiti, ali bi morebitna razglasitev ničnosti sporne odločbe s strani sodišča, ki odloča o glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njegova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečeval njegov polni učinek v primeru, da bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena.

Če zgolj odložitev izvršitve izpodbijane odločbe ne bi spremenila položaja tožeče stranke, saj ji sama po sebi ne bi dajala nikakršne pravice do uničenja fotografij iz dokumentacije, za katero je zaprosila, taka odložitev izvršitve ne bi imela učinka in torej niti interesa. Sodnik za začasne odredbe je na podlagi člena 279 PDEU seveda pristojen še za odreditev drugih začasnih ukrepov poleg odloga izvršitve, vendar tak ukrep ne bi mogel biti enak vrnitvi položaja v prejšnje stanje, tako da bi tožba v glavni stvari postala brezpredmetna.

(Glej točke od 15 do 17, 26 in 27.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. januar 1978, Salerno proti Komisiji, 4/78 R, točka 2; 31. julij 1989, S. proti Komisiji, 206/89 R, točki 14 in 15;

Sodišče prve stopnje: 30. april 2008, Španija proti Komisiji, T‑65/08 R, točka 82 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 3. julij 2008, Plasa proti Komisiji, F‑52/08 R, točki 21 in 22 ter navedena sodna praksa; 15. februar 2011, de Pretis Cagnodo in Trampuz de Pretis Cagnodo proti Komisiji, F‑104/10 R, točka 16.

2.      Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povrnitev škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da so za preprečitev resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločbe v postopku v glavni stvari. Stranka, ki predlaga sprejetje začasnih ukrepov, mora predložiti dokaz, da ne more dočakati konca postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo.

Kar zadeva finančno škodo zaradi zavrnitve izplačila zahtevane odškodnine in denarnih kazni, bi moral imeti sodnik za začasne odredbe, da bi se utemeljila izpolnitev pogoja nujnosti, konkretne in natančne navedbe, podprte s podrobno dokumentacijo, ki izkazuje finančno stanje tožeče stranke in na podlagi katere lahko presoja posledice, ki bi brez predlaganih ukrepov verjetno nastale.

(Glej točki 19 in 21.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C‑65/99 P(R), točka 62;

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 25; 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27;

Splošno sodišče Evropske unije: 27. april 2010, Parlament proti U, T‑103/10 P(R), točka 37.