Language of document : ECLI:EU:F:2012:160

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 22. novembra 2012

Zadeva F‑84/11

Barthel in drugi

proti

Sodišču Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Plačilo – Zavrnitev plačila dodatka za izmensko delo tožečim strankam – Potrdilna odločba – Tožba, ki je delno očitno nedopustna, delno pa očitno neutemeljena“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero Y. Barthel, M. Reiffers in L. Massez, prvič, predlagajo razglasitev ničnosti odločbe z dne 17. maja 2011, s katero je Sodišče Evropske unije zavrnilo njihovo pritožbo zoper zavrnitev njihove zahteve z dne 14. julija 2010 z molkom, da se jim ex nunc izplača odškodnina za izmensko delo. Drugič, tožeče stranke predlagajo, naj se Sodišču naloži, da vsaki od njih izplača 10.700,76 EUR odškodnine za premoženjsko in 3000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Odločitev: Tožba Y. Barthel, M. Reiffers in L. Masseza se delno zavrže kot očitno nedopustna, delno pa se zavrne kot očitno neutemeljena. Sodišče nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile tožeče stranke.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Roki – Narava javnega reda – Zahteva za ponovni pregled odločbe uprave, ki je postala pravnomočna – Neobstoj novih dejstev, zaradi katerih bi začel ponovno teči rok – Nedopustnost – Zahteva v zvezi s periodično odškodnino – Neobstoj vpliva

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost za upravo, da navede pravna sredstva in roke za njihovo vložitev – Neobstoj

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neobstoj izrecnega odgovora na zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – Nezakonitost – Pogoj

(Kadrovski predpisi, člen 90)

1.      Periodičnost odškodnine ni zadosten razlog za to, da bi lahko uradnik na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov od organa, pristojnega za imenovanja, zahteval ponovni pregled njegove odločbe, ki je medtem postala pravnomočna, in sicer zaradi drugačne ureditve časovnih učinkov zadevne odločbe, ki ne bi bili več retroaktivni, temveč bi veljali le za naprej.

Uradnik se namreč z zahtevo, s katero posredno izpodbija predhodno odločbo, ki je ni izpodbijal v za to določenih rokih, ne more izogniti upoštevanju rokov, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Morebitni ponovni pregled odločbe, ki je postala pravnomočna, je mogoče zahtevati le v primeru obstoja bistvenih novih dejstev.

Poleg tega organu, pristojnemu za imenovanja, nič ne preprečuje sprejetja nove odločbe po sprejetju prvotne odločbe, ki se ni izpodbijala v rokih in je zato postala pravnomočna. Zadevni organ lahko namreč za prihodnost kadar koli sprejme novo odločbo – pri čemer mora, če je to primerno, spoštovati pridobljene pravice – prav tako pa lahko potrdi tudi prvotno odločbo. V zadnjenavedenem primeru nova odločba zgolj potrjuje prvotno odločbo, ki je postala pravnomočna, zato je ni mogoče veljavno sodno izpodbijati.

(Glej točke od 25 do 27.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 1997, Chauvin proti Komisiji, T‑16/97, točka 37 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 12. september 2011, Cervelli proti Komisiji, F‑98/10.

2.      Pravo Unije trenutno ne vključuje splošne obveznosti, s katero bi bilo institucijam naloženo, da morajo uradnike in uslužbence, ki so naslovniki njihovih aktov, obvestiti o pravnih sredstvih, ki so jim na voljo, niti jim ni treba navesti rokov, v katerih je mogoče zadevna pravna sredstva uporabiti. Enako velja za člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj z besedilom te določbe institucijam ni naložena posebna obveznost, da morajo uradnike in druge uslužbence, zaposlene pri njih, seznaniti s pravnimi sredstvi in roki, določenimi s Kadrovskimi predpisi.

(Glej točki 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. november 2007, Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret in Akar proti Komisiji, C‑163/07 P, točka 41 in navedena sodna praksa.

3.      Obstoj škode, ki bi jo lahko povzročila odločitev organa, pristojnega za imenovanja, da zahtevo, ki jo je predložil uradnik na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, zavrne z molkom namesto z izrecno odločitvijo, je nujno odvisen od vprašanja, ali je zadevna zavrnitev nezakonita ali ne, saj je zavrnitev z molkom kot taka predvidena s členom 90(2) Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 40.)