Language of document : ECLI:EU:C:2014:194

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PEDRA CRUZA VILLALÓNA,

predstavljeni 20. marca 2014(1)

Združeni zadevi C‑12/13 P in C‑13/13 P

Gérard Buono

Jean-Luc Buono

Roger Louis Paul Del Ponte

Serge Antoine Di Rocco

Jean Gérald Lubrano

Jean Lubrano

Jean Lucien Lubrano

Fabrice Marin

Robert Marin

(zadeva C‑12/13 P)


Syndicat des thoniers méditerranéens

Marc Carreno

Jean Louis Donnarel

Jean-François Flores

Gérald Jean Lubrano

Hervé Marin

Nicolas Marin

Sébastien Marin

Serge Antoine José Perez

(zadeva C‑13/13 P)

„Pritožba – Ribolovne kvote – Nujni ukrepi, ki jih sprejme Komisija – Tožba za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Evropske unije – Dopustnost – Procesno upravičenje pravnih oseb za vložitev tožbe za ugotovitev odgovornosti – Nepogodbena odgovornost za nezakonit akt – Uporaba sodbe FIAMM s strani Splošnega sodišča – Odgovornost za nezakonit akt – Škoda, ki jo je treba nadomestiti – Izguba priložnosti”





1.        V tu združenih zadevah, tesno povezanih z zadevo C‑611/12 P (Giordano/Komisija), se izpodbija sodba Splošnega sodišča z dne 7. novembra 2012 v zadevi Syndicat des thoniers méditerranéens in drugi proti Komisiji (T‑574/08), s katero je bila zavrnjena tožba za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije, ki so jo vložili več francoskih lastnikov ladij z zapornimi plavaricami in poklicno združenje, ki zastopa interese sektorja ribolova tuna. Drugače od zadeve C‑611/12 P pritožniki, ki so vložili tu obravnavani pritožbi, uveljavljajo pritožbeni razlog, ki ni bil naveden v zadevi C‑611/12 P in ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije za zakonit akt.

2.        V teh sklepnih predlogih se bom zato osredotočil na vidike, v katerih se pritožbi, ki sta v tem postopku obravnavani skupaj, razlikujeta od zadeve C‑611/12 P. Čeprav sta bili zadevi, v okviru katerih sta bili pritožbi vloženi, združeni, pa je že v tej točki treba poudariti, da se pritožniki v svojih vlogah sklicujejo na različne utemeljitve, zaradi česar je primerno, da se v okviru teh sklepnih predlogov obravnavajo ločeno. Vse skupaj je še nekoliko bolj zapleteno, ker eden od pritožnikov v zadevi C‑13/13 P, Syndicat des thoniers méditerranéens (poklicno združenje, ki zastopa interese sektorja ribolova tuna), izpodbija odločbo Splošnega sodišča, s katero mu je to odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe. To vprašanje bom prav tako preučil precej natančno, saj se loteva posebne problematike, in sicer procesnega upravičenja zastopnikov interesov, ki so pravne osebe, v okviru tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije.

I –    Pravni okvir

3.        Člen 340, drugi odstavek, PDEU določa ureditev, ki se uporablja za nepogodbeno odgovornost Unije:

„V primeru nepogodbene odgovornosti pa Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.“

4.        Ribolov na navadnega tuna je urejen na mednarodni in evropski ravni. Unija je od leta 1997 pogodbenica Mednarodne konvencije za ohranitev tunov v Atlantiku; Mednarodna komisija za ohranitev atlantskega tuna (v nadaljevanju: ICCAT), ustanovljena s to konvencijo, sprejema priporočila in načrte za zagotovitev ohranitve teh živih vodnih virov. V okviru izvajanja odločb ICCAT je Unija sprejela več aktov, med katerimi je v okviru tega postopka treba poudariti Uredbo (ES) št. 520/2007 o nekaterih tehničnih ukrepih za ohranitev nekaterih staležev izrazito selivskih vrst in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 973/2001(2) ter Uredbo (ES) št. 1559/2007 o vzpostavitvi večletnega načrta za obnovo staleža modroplavutega tuna v vzhodnem Atlantiku in Sredozemskem morju in spremembah Uredbe (ES) št. 520/2007(3).

5.        Navedena predpisa Unije prav tako spadata na področje uporabe Uredbe (ES) št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike.(4) Z njo je bil uveden sklop splošnih ukrepov za ohranjevanje, upravljanje in izkoriščanje živih vodnih virov, ki se izvajajo na ozemlju držav članic ali v vodah Skupnosti ali jih izvajajo ribiška plovila Unije.

6.        Med ukrepi, ki jih določa Uredba št. 2371/2002, izstopa člen 7 z naslovom „Nujni ukrepi Komisije“, ki določa:

„1.   Če obstaja dokaz o resni grožnji ohranjevanju živih vodnih virov ali morskemu ekosistemu zaradi ribolovnih aktivnosti in se zahteva takojšnje ukrepanje, Komisija na podlagi utemeljene zahteve države članice ali na svojo pobudo lahko odloči o nujnih ukrepih, ki trajajo največ šest mesecev. Komisija lahko sprejme novo odločbo za podaljšanje nujnih ukrepov za največ šest mesecev.

2.     Država članica istočasno posreduje zahtevo Komisiji, drugim državam članicam in zadevnim regionalnim svetovalnim svetom. Ti lahko predložijo svoje pisne pripombe Komisiji v petih delovnih dneh od prejema zahteve.

Komisija se odloči v 15 delovnih dneh od prejema zahteve iz odstavka 1.

3.     Nujni ukrepi imajo takojšen učinek. Sporočijo se zadevnim državam članicam in objavijo v Uradnem listu.

4.     Zadevne države članice lahko odločbo Komisije predajo Svetu v 10delovnih dneh od prejema obvestila.

5.     Svet, ki odloča s kvalificirano večino, lahko sprejme drugačno odločbo v enem mesecu od datuma prejema obvestila.“

7.        Uredba (ES) št. 40/2008 za leto 2008 določa ribolovne možnosti in s tem povezane pogoje za nekatere staleže rib, vključno z navadnim tunom.(5) Z njo so uvedene omejitve ulova navadnega tuna in je določena količina te ribe, ki jo lahko leta 2008 ulovijo ribiška plovila Unije v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in Sredozemskem morju. Te omejitve in količine so bile spremenjene z Uredbo Komisije (ES) št. 446/2008.(6)

8.        Komisija je ob upoštevanju podatkov, ki so jih pridobili inšpektorji med misijami v zadevnih državah članicah, ugotovila, da se šteje, da so se možnosti za ribolov na navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° in Sredozemskem morju, dodeljene ribiškim plovilom, ki plujejo pod zastavami Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte, izčrpale 16. junija 2008. Ribolovne možnosti plovil z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod špansko zastavo, so se štele za izčrpane 23. junija 2008. Ob upoštevanju teh dejstev je Komisija v skladu s členom 7 zgoraj navedene Uredbe št. 2371/2002 sprejela Uredbo št. 530/2008 o sprejemu nujnih ukrepov glede ribolova na navadnega tuna z zapornimi plavaricami v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in Sredozemskem morju(7). Prvi trije členi Uredbe št. 530/2008 določajo:

Člen 1

Ribolov na navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Grčije, Francije, Italije, Cipra in Malte ali so v navedenih državah registrirana, se prepove s 16. junijem 2008.

Od navedenega datuma naprej je tudi prepovedano obdržati na krovu, dajati v mrežaste kletke za pitanje ali gojenje, pretovarjati, prenašati ali iztovarjati navedeni stalež, ki ga ulovijo navedena plovila.

Člen 2

Ribolov na navadnega tuna v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod zastavo Španije ali so v navedeni državi registrirana, se prepove s 23. junijem 2008.

Od navedenega datuma naprej je tudi prepovedano obdržati na krovu, dajati v mrežaste kletke za pitanje ali gojenje, pretovarjati, prenašati ali iztovarjati navedeni stalež, ki ga ulovijo navedena plovila.

Člen 3

1.     Ob upoštevanju drugega odstavka nosilci dejavnosti v Skupnosti od 16. junija 2008 naprej v vodah ali pristaniščih Skupnosti ne sprejmejo iztovarjanja, dajanja v mrežaste kletke za pitanje ali gojenje in pretovarjanja navadnega tuna, ulovljenega v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zaporno plavarico.

2.     Do 23. junija 2008 je v vodah ali pristaniščih Skupnosti dovoljeno iztovarjati, dajati v mrežaste kletke za pitanje ali gojenje in pretovarjati navadnega tuna, ulovljenega v Atlantskem oceanu vzhodno od zemljepisne dolžine 45° Z in v Sredozemskem morju na plovilih z zaporno plavarico, ki plujejo pod zastavo Španije ali so v navedeni državi registrirana.“

II – Dejansko stanje

A –    Zadeva C‑12/13 P

9.        Gérard Buono, Jean-Luc Buono, Roger Del Ponte, Serge Antoine Di Rocco, Jean Gérald Lubrano, Jean Lubrano, Jean Lucien Lubrano, Fabrice Marin in Robert Marin (v nadaljevanju: pritožniki v zadevi C‑12/13 P ali pritožniki) so francoski državljani in lastniki ladij z zapornimi plavaricami, ki so dejavni v vodah Sredozemskega morja. Vsi so člani Syndicat des thoniers méditerranéens.

10.      V skladu z določbami v zakonodaji Unije je bila Francoski republiki za leto 2008 priznana ribolovna kvota za navadnega tuna v količini 4164 ton, od katerih je 90 % pripadlo ribiškim plovilom z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod francosko zastavo in so dejavna v Sredozemskem morju.

11.      Vsi pritožniki so imeli za leto 2008 posebno dovoljenje za ribolov na navadnega tuna, v katerem so bile določene individualne ribolovne kvote. Na podlagi dovoljenja je bilo ribarjenje mogoče od 1. aprila do 30. junija 2008.

12.      Po izdaji teh dovoljenj so pritožniki začeli ribolovno sezono v Sredozemskem morju, ki je bila 16. junija 2008 prekinjena zaradi sprejetja in uveljavitve Uredbe Komisije št. 530/2008, katere posledica je bil preklic prej omenjenih ribolovnih dovoljenj.

B –    Zadeva C‑13/13 P

13.      Syndicat des thoniers méditerranéens (v nadaljevanju: STM) je poklicno združenje, za katerega se uporablja knjiga IV francoskega Code du travail (zakonik o delovnih razmerjih) in v katerega se lahko včlanijo le pomorščaki, ki se ukvarjajo z ribolovom na tuna.

14.      Marc Carreno, Jean Louis Donnarel, Jean-François Flores, Gérald Jean Lubrano, Hervé Marin, Nicolas Marin, Sébastien Marin in Serge Antoine José Perez (v nadaljevanju: pritožniki posamezniki v zadevi C‑13/13 P ali pritožniki posamezniki) so francoski državljani in lastniki in/ali delničarji ladij z zapornimi plavaricami, ki delujejo v vodah Sredozemskega morja. Vsi so člani STM.

15.      Kot je bilo pojasnjeno v točki 10 teh sklepnih predlogov, je bila Francoski republiki za leto 2008 priznana ribolovna kvota za navadnega tuna v količini 4164 ton, od katerih je 90 % pripadlo ribiškim plovilom z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod francosko zastavo in so dejavna v Sredozemskem morju.

16.      Vsi pritožniki posamezniki so imeli za leto 2008 posebno dovoljenje za ribolov na navadnega tuna, v katerem je bila določena individualna kvota. Na podlagi dovoljenja je bil ribolov mogoč od 1. aprila do 30. junija 2008.

17.      Potem ko jim je bilo izdano to dovoljenje, so pritožniki posamezniki začeli ribolovno sezono v Sredozemskem morju, ki je bila 16. junija 2008 prekinjena zaradi sprejetja in uveljavitve Uredbe Komisije št. 530/2008, katere posledica je bil preklic prej omenjenih ribolovnih dovoljenj.

III – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana tožba

18.      V sodno tajništvo Splošnega sodišča je 24. decembra 2008 prispela tožba za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije, ki so jo zaradi prepovedi ribolova, odrejene z Uredbo Komisije št. 530/2008, vložili STM, pritožniki v zadevi C‑12/13 P in pritožniki posamezniki.

19.      Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je 25. marca 2010 prekinil postopek do sprejetja odločbe Sodišča v zadevi AJD Tuna(8) in odločb Splošnega sodišča v zadevah Norilsk Nickel Harjavalta in Umicore proti Komisiji(9) ter Etimine in Etiproducts proti Komisiji(10). Po sprejetju odločb v navedenih zadevah so bile stranke pozvane, naj se opredelijo glede posledic teh odločb za obravnavano zadevo.

20.      Splošno sodišče je bilo 12. aprila 2011 obveščeno, da so pritožniki v zadevi C‑12/13 P zamenjali zastopnika.

21.      STM je v svojih pisnih in ustnih trditvah Splošnemu sodišču predlagalo, naj ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije zaradi škode, nastale z uveljavitvijo Uredbe št. 530/2008. Vendar STM zakonitosti te uredbe ni prerekalo in je svoj predlog tako utemeljilo na obstoju nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt. STM je Splošnemu sodišču prav tako predlagalo, naj Komisiji naloži plačilo zneska 30.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki bo porabljen za razširjanje informacij o evropski ribiški zakonodaji med člani združenja.

22.      Pritožniki posamezniki v zadevi C‑13/13 P Splošnemu sodišču predlagajo, naj ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije zaradi škode, nastale z uveljavitvijo Uredbe št. 530/2008. Vendar pritožniki posamezniki – enako kot STM –zakonitosti te uredbe niso prerekali in so svoj predlog utemeljili na obstoju nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt. Pritožniki posamezniki v zadevi C‑13/13 P so Splošnemu sodišču prav tako predlagali, naj Komisiji naloži plačilo teh zneskov:

–        simboličen 1 EUR za Marca Carrena;

–        351.685 EUR za Jeana Louisa Donnarela;

–        simboličen 1 EUR za Jean‑Françoisa Floresa;

–        237.160 EUR (ali – glede na obdavčitev, ki se uporabi – 474.320 EUR) za Géralda Jeana Lubrana;

–        simboličen 1 EUR za Hervéja Marina, Nicolasa Marina, Roberta Marina in Sébastiena Marina in

–        838.970 EUR za Sergea Antoinea Joséja Pereza.

23.      V svojih pisnih in ustnih trditvah so pritožniki v zadevi C‑12/13 P Splošnemu sodišču predlagali, naj ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije zaradi škode, nastale z uveljavitvijo Uredbe št. 530/2008. Čeprav so svoje predloge sprva utemeljevali na nepogodbeni odgovornosti Unije za zakonit akt, pa so po sprejetju sodbe Sodišča v zadevi AJD Tuna tožbo, ki so jo vložili pri Splošnem sodišču, utemeljevali tudi na nezakonitosti navedene uredbe. Splošnemu sodišču so prav tako predlagali, naj Komisiji naloži plačilo teh zneskov:

–        323.053 EUR (ali – glede na obdavčitev, ki se uporabi – 564.956 EUR) za Gérarda Buona in Jean-Luca Buona;

–        518.707 EUR (ali – glede na obdavčitev, ki se uporabi – 703.707 EUR) za Rogerja Louisa Paula Del Ponteja;

–        388.047 EUR (ali – glede na obdavčitev, ki se uporabi – 634.207 EUR) za Sergea Antoinea Di Rocca;

–        213.588 EUR za Géralda Lubrana;

–        212.358 EUR za Jeana Lubrana in Jeana Luciena Lubrana in

–        466.655 EUR (ali – glede na obdavčitev, ki se uporabi – 610.820 EUR) za Fabricea Marina in Roberta Marina.

24.      Vsi pritožniki so Splošnemu sodišču predlagali tudi, naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

25.      Komisija je Splošnemu sodišču predlagala, naj tožbo v celoti zavrne in pritožnikom naloži plačilo stroškov.

26.      Splošno sodišče je s sodbo z dne 7. novembra 2012 tožbo, ki jo je vložilo STM, zavrglo kot nedopustno, tožbe preostalih pritožnikov pa zavrnilo in plačilo stroškov naložilo vsem pritožnikom.

27.      Splošno sodišče je v zvezi s procesnim upravičenjem STM navedlo ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se ga poklicnim združenjem na podlagi člena 268 PDEU prizna le, če lahko pred sodišči uveljavljajo ali lastni interes, ki je drugačen od interesa njihovih članov, ali pravico do odškodnine, ki so jo na njih prenesle druge osebe. Splošno sodišče je ugotovilo, da STM ni izkazalo niti lastnega interesa niti prenosa pravice do odškodnine s strani tretje osebe, in na tej podlagi utemeljilo nedopustnost tožbe.

28.      Splošno sodišče je nato preučilo tožbeni razlog gospoda Buona o nepogodbeni odgovornosti Unije za nezakonit akt. V zvezi s tem se je Splošno sodišče osredotočilo izključno na zahtevi, da mora biti škoda dejanska in gotova. Pri obrazložitvi se je omejilo na sodbo Sodišča v zadevi Cofradía de pescadores de „San Pedro“ de Bermeo in drugi proti Svetu(11) in menilo, da pomeni ribolovna kvota le teoretično zgornjo mejo možnega ulova, ne pa subjektivno pravico njenega imetnika. Glede na to, da je zagovor gospoda Buona temeljil na trditvi, da je bilo zaradi odločbe Komisije izčrpanje njegove kvote onemogočeno, je Splošno sodišče ugotovilo, da pritožnik ni dokazal dejanskosti in gotovosti škode, ki mu je nastala. Zato je ta tožbeni razlog zavrnilo.

29.      Splošno sodišče je nazadnje preučilo tožbeni razlog, ki je temeljil na nepogodbeni odgovornosti Unije za zakonit akt. Najprej je v zvezi s tem vprašanjem navedlo sodno prakso Sodišča, nato pa se osredotočilo na neobičajnost nastale škode. Menilo je, da ima ribolov med drugimi ti značilnosti: kvote ne pomenijo priznanja subjektivnih pravic, rezultati te dejavnosti pa so nepredvidljivi. Ti značilnosti naj bi zadostovali za zavrnitev predloga, ki temelji na neobičajnosti nastale škode, zaradi česar je Splošno sodišče zavrnilo tudi ta razlog.

IV – Pritožba in predlogi strank

30.      V vpisnik Sodišča sta bili 11. januarja 2013 vneseni pritožbi, ki so ju pritožniki v zadevah C‑12/13 P in C‑13/13 P vložili zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 7. novembra 2012.

31.      Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 26. februarja 2013 v skladu s členom 54 Poslovnika Sodišča zadevi C‑12/13 P in C‑13/13 P združil za pisni in ustni postopek ter za izdajo sodbe.

32.      Pritožniki v zadevi C‑12/13 P Sodišču predlagajo, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi;

–        ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

33.      Pritožniki v zadevi C‑13/13 P Sodišču predlagajo, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije;

–        naloži plačilo stroškov Komisiji.

34.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        podredno, zavrne tožbo za ugotovitev nepogodbene odgovornosti;

–        pritožnikom naloži plačilo stroškov postopka na tej in na prvi stopnji.

V –    Pritožbi

A –    Dopustnost nekaterih pritožbenih razlogov (C‑12/13 P in C‑13/13 P)

35.      Pred preučitvijo osrednjih vprašanj teh pritožb je treba poudariti, da je dopustnost nekaterih pritožbenih razlogov dvomljiva. Tako je v primeru razloga, ki ga navajajo pritožniki v zadevi C‑13/13 P in ki temelji na napačni presoji gospodarskega tveganja, neločljivo povezanega z dejavnostjo, ter razloga, ki ga uveljavljajo pritožniki v zadevi C‑12/13 P in ki temelji na kršitvi temeljne lastninske pravice.

36.      V prvem primeru pritožniki v pritožbi oporekajo analizi, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z namenom kvot, obstojem subjektivne pravice in predvidljivostjo izčrpanja kvote. Vendar se zdi, da razlog ni bil oblikovan samostojno, saj nadaljuje utemeljitveni potek prejšnjega razloga, ki je osredotočen na nepogodbeni odgovornosti Unije za zakonit akt. Glede na to in ker se z razlogom ponavljajo utemeljitve, ki so bile že navedene v okviru drugih tožbenih razlogov, ugotavljam, da je nedopusten.

37.      Enako je treba ugotoviti v zvezi z razlogom, ki se uveljavlja v zadevi C‑12/13 P in ki temelji na kršitvi temeljnih pravic. Pritožniki so svoje utemeljitve osredotočili na temeljni lastninski pravici, da bi tako pokazali, da se nastala škoda lahko nadomesti. Vendar je prav to vprašanje obravnavano v okviru razloga, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije za nezakonit akt. Zato iz istega razloga kot v zgornji točki predlagam, naj se ugotovi, da je ta očitek nedopusten.

B –    Pritožbeni razlog, ki temelji na upravičenju STM za vložitev tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije (C‑13/13 P)

38.      STM Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pogoje za priznanje upravičenja pravnim osebam za vložitev tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije. STM meni, da je Splošno sodišče pri presoji dopustnosti njene tožbe izkrivilo dejstva, navedena v postopku, da ni upoštevalo naloge varovanja splošnega interesa, ki jo ima STM, in ni ugotovilo samostojnosti škode, ki mu je nastala.

39.      Za presojo utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba v zvezi s tem vprašanjem kratko povzeti sodno prakso Sodišča.

40.      Od sodbe Union syndicale in drugi proti Svetu(12) je Sodišče zahtevalo, da morajo pravne osebe, ki zahtevajo povrnitev škode, ki nastane zaradi Skupnosti, dokazati samostojnost te škode. To pomeni, da pravna oseba ne more zahtevati škode, ki je nastala vsem njenim članom skupaj, ampak le škodo, ki jo je utrpela le organizacija.(13)

41.      Prav tako je od sodbe v zadevi Ireks-Arkady proti Svetu in Komisiji(14) jasno, da lahko pravne osebe vložijo odškodninsko tožbo tudi v primeru, če so cesionarke pravice do odškodnine. V takem primeru velja, da upravičenec ni cedent, ampak pravna oseba cesionarka, kar ji omogoči pridobitev procesnega upravičenja.(15)

42.      Čeprav je res, da mora izpolnitev teh pogojev dokazati tožeča stranka, pa je treba v posebnem okviru tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije prav tako poudariti tesno zvezo med prvim pogojem za priznanje procesnega upravičenja (samostojnost škode) in enim od vsebinskih pogojev, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti odgovornost (dejanskost in gotovost škode). Izkaže se, da se lahko zahteva, da se kot pogoj za priznanje procesnega upravičenja dokaže samostojnost škode, prekriva z zahtevo, da mora biti škoda dejanska in gotova. Če je dokaz samostojnosti škode zelo težaven, se pojavi tveganje, da se v bistvu zahteva nekaj, kar v končni fazi pomeni dejansko in gotovo škodo. Zato je treba ločiti trenutka, v katerih mora pravna oseba dokazati, po eni strani, samostojnost škode ter, po drugi strani, njeno dejanskost in gotovost. V nasprotnem primeru se pojavi tveganje, da se pogoji za priznanje procesnega upravičenja spremenijo v vsebinske pogoje, čemur pa se je treba izogniti, da se tožeči stranki ne naloži čezmerno dokazno breme, ki bi ji onemogočilo dostop do sodnega varstva.

43.      STM v obravnavani zadevi Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo izpolnitve nobenega od dveh prej navedenih pogojev.

44.      Glede pogoja, da mora imetnik pravice do odškodnine to cedirati tožeči stranki, je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožba STM v razmerju do preostalih posamičnih tožb, ki so jih vložili pritožniki posamezniki v isti zadevi, samostojna. V nasprotnem primeru tožniki ne bi vložili posamičnih tožb skupaj s tožbo, ki jo je vložilo STM. Splošno sodišče zato s tem, da je v točkah od 24 do 27 izpodbijane sodbe ugotovilo, da STM ni nastopalo kot prevzemnik pravic do odškodnine nekaterih svojih članov, ni napačno uporabilo prava.

45.      Več pozornosti je treba nameniti pogoju v zvezi s samostojnostjo škode, ki je nastala pravni osebi. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da pritožnik ni dokazal zatrjevane nepremoženjske škode.

46.      V tožbi pritožnika dejansko ni nobene navedbe v zvezi s škodo, ki naj bi nastala STM. Edina omemba v celotni vlogi je v sklepnih ugotovitvah, v katerih je ponovljen petitum, ob katerem se predlaga, naj se STM izplača odškodnina zaradi nepremoženjske škode v skupni višini 30.000 EUR, ki jo bo to porabilo za programe izobraževanja svojih članov.

47.      Jasno je, da zgolj zatrjevanje nepremoženjske škode brez kakršnega koli dodatnega pojasnila o natančnih okoliščinah nastanka te škode ne more biti podlaga za odškodninski zahtevek. Vendar pa glede na besedilo tožbe menim, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo nedopustnost vložitve pravnega sredstva zaradi neobstoja procesnega upravičenja STM, napačno uporabilo pravo, saj je bila pomanjkljivost vloge tako pomembna, da je prej vplivala na tožbo.

48.      Kot je znano, se v skladu s členom 44 Poslovnika Splošnega sodišča med drugim zahteva, da se v tožbi navedeta „predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov“. Zaradi neizpolnitve te zahteve je mogoče ugotoviti nedopustnost tožbe, ne pa nedopustnost vložitve pravnega sredstva zaradi neobstoja procesnega upravičenja, kot je bilo že nakazano v drugih primerih.

49.      V obravnavani zadevi pa se nedopustnost ne more nanašati na neobstoj procesnega upravičenja, saj ni znano, kakšna je škoda, ki je nastala STM, ker se ta nikjer v tožbi ne sklicuje nanjo. Vložitev pravnega sredstva s strani STM bi bila zaradi neobstoja procesnega upravičenja nedopustna, če bi bilo po opisu škode in natančnih okoliščinah njenega nastanka očitno, da v zvezi s tem ni nikakršnih dokazov. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka v tožbi ne le ni navedla dokazov za obstoj škode, ampak je sploh ne omenja, kar otežuje možnost presoje dopustnosti vložitve pravnega sredstva.

50.      Zato Sodišču predlagam, naj utemeljitev spremeni in ugotovi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da je vložitev pravnega sredstva s strani STM nedopustna, napačno uporabilo pravo, saj bi bilo v bistvu treba ugotoviti nedopustnost tožbe zaradi neizpolnitve pogoja iz člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča.

51.      Ker pa posledica te ugotovitve ne vpliva na posledice sodbe Splošnega sodišča, je treba pritožbeni razlog, ki ga je navedlo STM, zavrniti kot brezpredmeten.

C –    Pritožbeni razlog, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije za nezakonit akt (C‑12/13 P)

52.      Pritožniki v zadevi C‑12/13 P Splošnemu sodišču očitajo, da je s tem, da je ugotovilo, da škoda, ki jim je nastala, ni „gotova“, napačno uporabilo pravo. Trdijo, da Splošno sodišče ni pravilno presodilo izgubljenega dobička ali, podredno, izgube priložnosti zaradi uveljavitve Uredbe št. 530/2008. Menijo, da sta dejstvo, da je že v Uredbi poudarjeno, da so pritožniki v prejšnjih sezonah svoje kvote izčrpali, in okoliščina, da so španski lastniki plovil z zapornimi plavaricami svoje kvote izčrpali med dodatnim tednom, ki jim je bil priznan, dejavnika, ki zadostujeta za potrditev obstoja „gotove“ škode.

53.      Komisija najprej meni, da je ta pritožbeni razlog nedopusten, ker naj bi šlo za novo vprašanje, ki ni bilo predmet tožbe, vložene pri Splošnem sodišču. Komisija vsebinsko zavrača pristop pritožnikov in ponavlja stališče, ki ga je zagovarjala v postopku na prvi stopnji in ki v bistvu temelji na neobstoju pravice do izčrpanja kvote, zaradi česar naj bi bilo opredmetenje škode nemogoče. Ta okoliščina naj bi sama po sebi zadostovala za ugotovitev, do katere je prišlo Splošno sodišče, ko je presodilo, da nastala škoda ni „gotova“.

54.      Menim, da ni dvoma, da je pritožbeni razlog povsem dopusten, saj tožbenih razlogov niso enostransko razširile stranke, ampak je do tega prišlo na pobudo Splošnega sodišča po razglasitvi sodbe Sodišča v zadevi AJD Tuna. Na podlagi te sodbe je Splošno sodišče stranke pozvalo, naj podajo pisna in ustna stališča, saj je Sodišče v omenjeni zadevi ugotovilo neveljavnost Uredbe št. 530/2008. Zato menim, da je bila razširitev tožbenih razlogov v okviru postopka na prvi stopnji, ki je izražena tudi v pritožbenih razlogih, izvedena ustrezno, tako da jih je treba dopustiti tudi na tej stopnji postopka.

55.      V zvezi z utemeljenostjo obravnavanega pritožbenega razloga menim, da zadostuje napotilo na zgoraj navedene sklepne predloge, ki sem jih predstavil v zadevi C‑611/12 P, natančneje na točke od 38 do 69 teh sklepnih predlogov, v katerih sem podrobno preučil, ali se za izgubo priložnosti lahko prizna odškodnina. Iz tam pojasnjenih razlogov, ki jih je glede na to, da sta bili obe sodbi, ki se zdaj izpodbijata, sprejeti v enakih okoliščinah in utemeljeni enako, v celoti mogoče uporabiti za tu obravnavano pritožbo, menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.

56.      Zato Sodišču predlagam, naj pritrdi pritožbenemu razlogu, ki ga v zvezi z „gotovostjo“ škode, nastale pritožniku, navajajo pritožniki v zadevi C‑12/13 P in ki temelji na napačni razlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU.

D –    Pritožbeni razlog, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije za zakonit akt (C‑12/13 P in C‑13/13 P)

57.      Pritožniki v zadevi C‑12/13 P in pritožniki posamezniki v zadevi C‑13/13 P trdijo, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da pri Uredbi št. 530/2008 ne gre za omejitev, ki pomeni „neobičajno“ in „posebno“ škodo, napačno uporabilo pravo.

58.      Najprej je treba navesti, da pritožbeni razlog, uveljavljan v zadevi C‑13/13 P, obravnavam zgolj v zvezi s pritožniki posamezniki, saj, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, z drobnimi pridržki ugotavljam, da je Splošno sodišče s tem, da je tožbo STM zavrglo kot nedopustno, ravnalo ustrezno.

59.      Pritožniki v zadevi C‑12/13 P se v utemeljitev svojega petitium zelo strnjeno sklicujejo na sklepne predloge generalnega pravobranilca, predstavljene v zadevi FIAMM in drugim proti Svetu in Komisiji(16). Pritožniki posamezniki v zadevi C‑13/13 P pa Splošnemu sodišču očitajo, da je s tem, da je štelo, da imetništva kvote ni mogoče izenačiti z imetništvom subjektivne pravice, napačno uporabilo pojem „gospodarsko tveganje, neločljivo povezano z dejavnostjo“ in izkrivilo namen kvote.

60.      Komisija navaja, da se z izpodbijano sodbo v točkah, v katerih se nanaša na nepogodbeno odgovornost za zakonit akt, zastavlja vprašanje razlage, saj ni jasno, ali Splošno sodišče priznava obstoj take odgovornosti ali ne. Zato Komisija predlaga, naj Sodišče obrazložitev spremeni in pritožbo zavrne, pri čemer naj se omeji na ugotovitev, da ta odgovornost ni podana, ali ugotovi, da je bila presoja Splošnega sodišča v zvezi z neobičajnostjo škode opravljena zgolj podredno.

61.      Za preučitev vprašanja nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt se je treba opreti predvsem na sodbo Sodišča v zadevi Dorsch Consult(17) ter zgoraj navedeno sodbo FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji. Sodišče je v teh sodbah, katerih vsebine tu ni treba podrobno navajati, ugotovilo, da bi, če bi bila taka odgovornost načelno priznana, za njen obstoj morali biti izpolnjeni vsaj trije kumulativni pogoji, in sicer resničnost škode, obstoj vzročne zveze med njo in zadevnim aktom ter neobičajnost in posebnost škode.(18)

62.      Pomembno je poudariti, da je razlogovanje iz zgoraj navedenih sodb Dorsch Consult ter FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji hipotetično. To pomeni, da Sodišče ne ugotavlja obstoja nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt, ampak zgolj navaja pogoje zanjo, če bi taka odgovornost v pravu Unije obstajala. V sodbi FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, ki je bila sprejeta osem let po sodbi Dorsch Consult, je zelo kategorično poudarjeno, da je tovrstna odgovornost hipotetična.

63.      Zdi se, da se lahko upravičeno vprašamo, zakaj je Sodišče tako razlogovalo. Menim, da je odgovor na to vprašanje v sodni praksi pred zgoraj navedenima sodbama Dorsch Consult ter FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji.

64.      Sodišče je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – konkretno v zadevi Compagnie d’approvisionnement, de transport et de crédit SA in Grands Moulins de Paris proti Komisiji – odločalo o možnosti obstoja odgovornosti takratne Evropske gospodarske skupnosti za zakonit akt. V tej zadevi je Sodišče obravnavalo tožbeni razlog, ki je temeljil na odgovornosti za zakonit akt; v zvezi s tem je ugotovilo, da si take „morebitne“ odgovornosti, ki izhaja iz „zakonitega zakonodajnega akta“,(19) v primeru, kakršen je bil obravnavan v navedeni zadevi, ni mogoče zamisliti. Tu se pojavi negotovost glede opredelitve obsega nepogodbene odgovornosti za zakonit akt, saj se je s tem, da je Sodišče o njej govorilo kot o „morebitni“ kategoriji, izkazalo, da ima v zvezi s tem pomišljanja.

65.      Sodišče je razlogovanje v smislu hipotetičnosti nepogodbene odgovornosti nadaljevalo v zadevi Biovilac proti EGS, v kateri je navedlo, da je treba odgovornost za zakonit akt „uporabiti v primeru, če bi pravo Skupnosti dopuščalo sistem objektivne odgovornosti“.(20) Vendar pa Sodišče ni pojasnilo, ali je tak sistem ob sprejetju sodbe obstajal ali ne. Podoben pristop je uporabljen v sodbi v zadevi Développement SA in Clemessy proti Komisiji, v kateri je Sodišče ponovno vztrajalo, da „[ni] treba preučiti, ali tako načelo objektivne odgovornosti obstaja v pravnem sistemu Skupnosti“.(21)

66.      Tako pridemo do sodbe v zadevi Dorsch Consult, v kateri je Sodišče ponovno obravnavalo to vprašanje, čeprav tokrat v okviru odločanja o pritožbi na sodbo Splošnega sodišča. V zvezi z nepogodbeno odgovornostjo za zakonit akt je Splošno sodišče uporabilo pristop, ki je zelo podoben temu, opisanemu v zgornjih točkah, in ugotovilo, da nepogodbena odgovornost Skupnosti za zakonit akt ni podana, pri čemer je – kot Sodišče v preteklosti – o tem razpravljalo hipotetično „glede na posebne vidike te tožbe“.(22) Sodišče takemu razlogovanju nikakor ni ugovarjalo in je sodbo Splošnega sodišča v celoti potrdilo, pri čemer je spet spomnilo, da je nepogodbena odgovornost za zakonit akt kategorija, katere obstoj še ni bil potrjen.(23)

67.      V zadevi FIAMM in FIAMM Technologies proti Svetu in Komisiji(24) je Splošno sodišče menilo, da je prišel čas, ko je treba priznati obstoj nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt. Vendar pa je Sodišče v obravnavi pritožbe na to sodbo to razlogovanje Splošnega sodišča popravilo in izrecno potrdilo, da „v sedanjem pravu Skupnosti ne obstaja sistem odgovornosti, ki bi omogočal uveljavljanje odgovornosti [Unije] zaradi ravnanja, ki spada na področje njene zakonodajne pristojnosti“.(25)

68.      Po teh pojasnilih je treba zdaj preučiti, kako je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo to sodno prakso.

69.      Splošno sodišče je v točkah od 69 do 75 izpodbijane sodbe najprej podrobno povzelo bistvene poudarke razlogovanja Sodišča v sodbi FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji. Čeprav je navedlo več točk te sodbe, pa je treba poudariti, da se nikjer ne sklicuje na točko 176, torej na odlomek, v katerem Sodišče nedvoumno ugotovi, da v sedanjem stanju prava Unije nepogodbena odgovornost Unije za zakonit akt ne obstaja.

70.      Po tem je Splošno sodišče podalo odgovor na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi podana nepogodbena odgovornosti Unije za zakonit akt. Pri preučitvi tega vprašanja se je osredotočilo na pogoj neobičajnosti domnevno nastale škode in nazadnje ugotovilo, da takšna škoda ni nastala.

71.      Ob koncu je Splošno sodišče v točki 86 izpodbijane sodbe še ugotovilo, da dejansko niso bili izpolnjeni pogoji za to, da bi se Uniji „lahko, če bi to prišlo v poštev,“ pripisala nepogodbena odgovornost za zakonit akt. Ta pogojni vrivek je edini namig, iz katerega je razvidno, da Splošno sodišče v sodbi ne priznava nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt, ampak predlog tožeče stranke presoja zgolj v hipotetičnem okvirju nekega prihodnjega – ne pa obstoječega – varstva za primere nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt.

72.      Čeprav je izpodbijani sodbi mogoče očitati določeno stopnjo dvoumnosti, pa ni dvoma, da sledi usmeritvi predhodne sodne prakse Sodišča. Takšno hipotetično razlogovanje, ki se nadaljuje že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, je res lahko precej nejasno, vendar pa je to metoda argumentacije, ki jo je Sodišče uporabilo za obravnavo vprašanja nepogodbene odgovornosti Unije za zakonit akt. Zato bi bilo protislovno Splošnemu sodišču očitati, da uporablja takšno hipotetično razlogovanje, saj ga samo Sodišče uporablja že desetletja.

73.      V bistvu je treba priznati, da gre pri analizi, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi z „neobičajnostjo“ škode, za neke vrste previdnosten odgovor za vsak primer. V tem smislu in gledano s tega vidika je res, da v okviru okoliščin obravnavanega primera pritožniki, ki zahtevajo odškodnino za vso škodo, ki jim je nastala zaradi uveljavitve Uredbe št. 530/2008, niso dokazali „neobičajnosti“ zadevne škode. Poleg tega gre za kvalificirano škodo, ki ne ustreza običajni izgubi tržnega deleža, kot je pravilno poudarilo Splošno sodišče ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso Sodišča. Namen člena 7 Uredbe št. 2371/2002 je namreč prav ta, da se Komisiji omogoči sprejetje ohranitvenih ukrepov za zagotovitev ravnotežja med zaščito morskih virov in razvojem gospodarske dejavnosti. V posebnem okviru nepogodbene odgovornosti za nezakonit akt, ki se zelo razlikuje od tega, ki se ustvari v primeru nepogodbene odgovornosti za nezakonit akt, se le stežka lahko šteje, da je škoda, katere nastanek je posledica tega, da Komisija zakonito izvaja pooblastilo, ki ga ima v skladu s pravnim redom Unije, „neobičajna“. Poleg tega gre za pooblastilo, katerega izvajanje mora temeljiti na tehničnih merilih, ki – kot je utemeljevala Komisija – so bila ob odreditvi prepovedi ustrezno obrazložena v spisu.

74.      Glede na navedeno sklepam, da Splošno sodišče s tem, da je menilo, da pritožnikom – če se prizna nepogodbena odgovornost Unije za zakonit akt – ni nastala „neobičajna“ škoda, ni napačno uporabila prava.

75.      Zato menim, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

VI – Dokončna odločitev v sporu (C‑12/13 P)

76.      Člen 61 Statuta Sodišča določa, da „če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča“ in lahko, „če stanje postopka to dovoljuje, […] samo dokončno odloči o zadevi“.

77.      Menim, da lahko v zadevi C‑12/13 P Sodišče delno odloči o sporu.

78.      V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju nepogodbene odgovornosti Unije za nezakonito ravnanje njenih institucij in organov se pravica do nadomestila škode prizna, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da je cilj pravnega pravila, ki je kršeno, priznanje pravic posameznikom in je kršitev tega pravila zadostno izražena, da je nastanek škode dejansko izkazan in, nazadnje, da je med kršitvijo, ki se lahko pripiše Uniji, in škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci, neposredna vzročna zveza.(26)

A –    Zadostno izražena kršitev pravnega pravila, katerega cilj je priznanje pravic posameznikom

79.      Kot je bilo že navedeno, je za obravnavano zadevo značilno dejstvo, da kršeno pravno pravilo ni drugo kot načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, kot je potrdilo Sodišče v sodbi v zadevi AJD Tuna. Iz bogate sodne prakse Sodišča v zvezi s tem vprašanjem izhaja, da je kršitev tega temeljnega načela Unije dovolj za ugotovitev, da je kršitev dovolj izražena.(27)

80.      Edino pravno pravilo, ki je bilo kršeno, je omenjeno načelo in nobeno drugo od teh, ki jih navajajo pritožniki v zadevi C‑12/13 P, saj je Sodišče že odločalo o morebitnih kršitvah – do katerih naj bi prišlo zaradi uveljavitve Uredbe št. 530/2008 – načel, med drugim, sorazmernosti, varstva zaupanja v pravo ali lastninske pravice. Iz izčrpne analize, ki jo je Sodišče izvedlo v zgoraj navedeni sodbi AJD Tuna, izhaja, da se edina pomanjkljivost, ki jo je mogoče očitati tej uredbi, nanaša na načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva. Pritožniki so svojo ribolovno dejavnost v nasprotju z zahtevami tega načela lahko izvajali en teden manj kot ladje z zapornimi plavaricami, ki so plule pod špansko zastavo.

81.      Zato je pogoj, da mora biti podana zadostno izražena kršitev pravnega pravila, katerega cilj je priznanje pravic posameznikom, izpolnjen.

B –    Neposredna vzročna zveza med kršitvijo, ki se lahko pripiše Uniji, in škodo, ki nastane oškodovancu

82.      Menim tudi, da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo, ki se lahko pripiše Uniji, in škodo, ki je nastala oškodovancu, saj je očitno, da je bila Uredba št. 530/2008 razlog za prekinitev dejavnosti pritožnikov v zadevi C‑12/13 P.

83.      Vendar pa je treba upoštevati nianso, od katere je odvisen obseg odgovornosti.

84.      Kot sem že pojasnil, je bil nezakonit razlog za škodo, ki je nastala pritožnikom v zadevi C‑12/13 P, kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, saj so bile ladje z zapornimi plavaricami, ki so plule pod špansko zastavo, in druge ladje z zapornimi plavaricami neupravičeno obravnavane različno. Glede na to, da je bil španskim ladjam z zapornimi plavaricami priznan dodatni teden ribolovne sezone, so bili zadevni pritožniki prikrajšani za dragoceno obdobje dejavnosti, ki pa so ga lahko izrabili lastniki drugih ladij.

85.      Glede na to, da odgovornost, ki jo zatrjujejo pritožniki, temelji na nezakonitem aktu in da sem v prejšnjem odstavku zavrnil obstoj drugih nezakonitosti v zvezi z Uredbo št. 530/2008, ugotavljam, da med aktom, ki pomeni diskriminacijo, torej priznanjem dodatnega tedna ribolova ladjam z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod špansko zastavo, in nastalo škodo obstaja le ena vzročna povezava. Zaradi diskriminacije, ki jo je Sodišče razglasilo za nezakonito, so bili pritožniki v slabšem položaju le en teden, ne pa tudi naslednji teden, v katerem je bilo izvajanje ribolovnih dejavnosti prepovedano za vse ladje, vključno s španskimi.

86.      Glede na to, da nepogodbena odgovornost Unije temelji predvsem na nezakonitosti škode, kot zatrjujejo pritožniki v tej zadevi, mora biti vzročna zveza vzpostavljena le med nezakonitimi dejstvi in nastalo škodo, in se ne nanaša na dejstva, ki z nezakonitimi niso povezani, ne glede na to, kako zelo utegnejo biti povezana z okoliščinami obravnavane zadeve. Ker se ugotovljeno nezakonito dejstvo nanaša na teden, v katerem je bilo pritožnikom neupravičeno preprečeno izvajanje gospodarske dejavnosti, je ta teden obdobje, ki je upoštevno za nepogodbeno odgovornost za nezakonit akt.

87.      Zato Sodišču predlagam, naj ugotovi obstoj vzročne zveze le za obdobje med 16. in 23. junijem 2008, v katerem je bilo pritožnikom z Uredbo št. 530/2008 – drugače od španskih ladij z zapornimi plavaricami – protipravno prepovedano izvajanje ribolovne dejavnosti.

88.      Tako je pogoj, da mora med kršitvijo, ki jo je mogoče pripisati Uniji, in škodo, ki je nastala oškodovancu, obstajati neposredna vzročna zveza, izpolnjen, če je škoda omejena na obdobje med 16. in 23. junijem 2008.

C –    Dejanska in gotova škoda

89.      Nazadnje je treba ugotoviti, ali je bila dokazana resničnost škode, torej da je ta dejanska in gotova.

90.      Kot sem pojasnil v točkah od 49 do 61 sklepnih predlogov, predstavljenih v zadevi Giordano proti Komisiji, je Sodišče v svoji sodni praksi že večkrat priznalo, da ni nujno, da je gotovost škode absolutna, ampak da jo je mogoče ugotoviti že v primeru resne izgube priložnosti, ki je neposredna posledica nezakonitega akta Unije. Ne bom ponavljal, kar sem že podrobno pojasnil v točkah od 38 do 69 navedenih sklepnih predlogov; tu namreč zadostuje, če spomnim, da resna izguba priložnosti pomeni dejansko in gotovo škodo, za katero se lahko prizna odškodnina.

91.      V spisu je navedeno, da so imeli pritožniki v zadevi C‑12/13 P ribolovno dovoljenje, na podlagi katerega so gospodarsko dejavnost lahko izvajali do 30. junija 2008. Prav tako so bile – in tega Komisija ni prerekala – ribolovne kvote lastnikov ladij, kakršni so pritožniki, v preteklih letih praviloma izčrpane.

92.      Poleg tega dejstvo, da so bili podani resni indici, da bodo staleži izčrpani še pred ribolovno sezono, lastnikom ladij z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod špansko zastavo, ni preprečilo nadaljevanja ribolova v obdobju med 16. in 23. junijem 2008, in sicer tudi v vodah, v katerih običajno ribarijo lastniki ladij z zapornimi plavaricami, ki plujejo pod francosko zastavo, pod katero plujejo tudi pritožniki v zadevi C‑12/13 P.

93.      Prav zato, ker izguba priložnosti ne ustreza celotnemu znesku izgubljenega dohodka, utemeljitve, ki jih je predstavila Komisija, zgolj potrjujejo, da verjetnost, da bodo pritožniki lahko izčrpali kvoto v tednu med 16. in 23. junijem 2008, ni bila absolutna, nikakor pa ne zmanjšujejo resnosti izgubljene priložnosti.

94.      Vendar stranke v postopku na prvi stopnji niso podrobno razpravljale o natančnih možnostih za dosego dohodka, ki so jih imeli pritožniki v zadevi C‑12/13 P v zadevnih dneh leta 2008. O tem vprašanju, ki je tesno povezano z ovrednotenjem nastale škode, se v postopku pred Splošnim sodiščem ni razpravljalo ob upoštevanju vidikov, ki so predstavljeni v teh sklepnih predlogih.

95.      Zato Sodišču predlagam, naj zadevo delno vrne Splošnemu sodišču, da to ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov odloči o natančnem ovrednotenju škode, ki je nastala pritožnikom.

VII – Stroški

A –    V zadevi C‑12/13 P

96.      Čeprav predlagam, naj se zadeva delno vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, pa menim, da so bili bistveni vidiki glavnega vprašanja iz te pritožbe razjasnjeni. Zato v skladu s členoma 138(1) in 184(2) Poslovnika Sodišču predlagam, naj Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji v zadevi T‑574/08, v katerem je bila sprejeta sodba z dne 7. novembra 2012, in pritožbenega postopka.

B –    V zadevi C‑13/13 P

97.      V skladu s členoma 138(1) in 184(1) Poslovnika Sodišče plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se plačilo stroškov naloži pritožnikom, in ker so bili njihovi pritožbeni predlogi zavrnjeni, jim je treba naložiti plačilo stroškov.

VIII – Predlog

98.      Ob upoštevanju zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj:

v zadevi C‑12/13 P

1.         razveljavi izrek sodbe Splošnega sodišča z dne 7. novembra 2012 v zadevi Syndicat des thoniers méditerranéens in drugi proti Komisiji (T‑574/08) izključno v delu, v katerem se nanaša razlog, ki temelji na nepogodbeni odgovornosti Evropske unije za nezakoniti akt, kakor je obravnavana v točkah od 48 do 66 navedene sodbe;

2.         ugodi tožbi za ugotovitev nepogodbene odgovornosti in ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije zaradi sprejetja Uredbe Komisije št. 530/2008 z dne 12. junija 2008, ker je bilo dokazano, da so izpolnjeni pogoji za obstoj nepogodbene odgovornosti iz člena 340, drugi odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.         zadevo vrne Splošnemu sodišču, da to odloči o ovrednotenju škode, ki je nastala pritožnikom;

4.         Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji v zadevi T‑574/08, v katerem je bila sprejeta sodba z dne 7. novembra 2012, in pritožbenega postopka;

v zadevi C‑13/13 P

1.         pritožbo zavrne;

2.         Syndicat Syndicat des thoniers méditerranéens, Marcu Carrenu, Jeanu Louisu Donnarelu, Jean-Françoisu Floresu, Géraldu Jeanu Lubranu, Hervéju Marinu, Nicolasu Marinu, Sébastienu Marinu in Sergeu Antoinu Joséju Perezu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.


1 –      Jezik izvirnika: španščina.


2 –      Uredba Sveta z dne 7. maja 2007 (UL L 123, str. 3).


3 –      Uredba Sveta št. 1559/2007 (UL L 340, str. 8).


4 –      Uredba Sveta št. 2371/2002 (UL L 358, str. 59).


5 –      Uredba Sveta št. 40/2008 z dne 16. januarja 2008 o določitvi ribolovnih možnosti za leto 2008 in s tem povezanih pogojev za nekatere staleže rib in skupine staležev rib, ki se uporabljajo v vodah Skupnosti, in za plovila Skupnosti v vodah, kjer so potrebne omejitve ulova (UL L 19, str. 1).


6 –      Uredba Komisije (ES) št. 446/2008 z dne 22. maja 2008 o spremembi nekaterih kvot za navadnega tuna v letu 2008 po členu 21(4) Uredbe Sveta (EGS) št. 2847/93 o oblikovanju nadzornega sistema na področju skupne ribiške politike (UL L 134, str. 11).


7 –      Uredba Komisije z dne 12. junija 2008 (UL L 155, str. 9).


8 –      Sodba z dne 17. marca 2011 (C‑221/09, ZOdl., str. I‑1655).


9 –      Sklep z dne 7. septembra 2010 (T‑532/08, ZOdl., str. II‑3959).


10 –      Sklep Splošnega sodišča 7. septembra 2010 (T‑539/08, ZOdl., str. II‑4017).


11 – Sodba z dne 19. oktobra 2005 (T‑415/03, str. 4355).


12 –      Sodba z dne 18. marca 1975 (72/74, Recueil, str. 401).


13 –      V istem smislu sodba z dne 5. julija 1984 v zadevi Société d'initiatives et de coopération agricoles in Société interprofessionnelle des producteurs et expéditeurs de fruits, légumes, bulbes et fleurs d'Ille-et-Vilaine proti Komisiji (114/83, Recueil, str. 2589, točke od 3 do 5).


14 –      Sodba z dne 4. oktobra 1979 (238/78, Recueil, str. 2955)


15 –      V tem smislu glej sodbo z dne 27. januarja 1982 v združenih zadevah Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji (256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, Recueil, str. 85, točke od 8 do 14). V istem smislu glej sklep Splošnega sodišča z dne 21. novembra 1996 v zadevi Syndicat des producteurs de viande bovine in drugi proti Komisiji (T‑53/96, Recueil, str. II‑1579, točka 11).


16 –      Sodba z dne 9. septembra 2008 (C‑120/06 P in C‑121/06 P, ZOdl., str. I‑6513).


17 –      Sodba z dne 15. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑237/98, Recueil, str. I‑4961).


18 –      Zgoraj navedeni sodbi Dorsch Consult (točka 19) in FIAMM (točka 169).


19 –      Sodba z dne 13. junija 1972 (9/71 in 11/71, Recueil, str. 391, točka 46).


20 –      Sodba z dne 6. decembra 1984 (59/83, Recueil, str. 4057, točka 28).


21 –      Sodba z dne 24. junija 1986 (267/82, Recueil, str. 1907, točka 33).


22 –      Sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1998 v zadevi Dorsch Consult Ingenieurgesellschaft mbH proti Svetu in Komisiji (T‑184/95, Recueil, str. II‑667, točka 69).


23 –      Zgoraj navedena sodba Sodišča Dorsch Consult, „v primeru, če bi se v pravu Skupnosti priznalo načelo odgovornosti Skupnosti za zakoniti akt, bi bil pogoj za obstoj take odgovornosti […]“ (točka 18).


24–      Sodba z dne 14. decembra 2005 (T‑69/00 P, ZOdl., str. II‑5393).


25 –      Zgoraj navedena sodba (točka 176).


26 –      Glej med drugim sodbe Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji (C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točka 42); z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico (C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točka 53) in z dne 10. julija 2003 v zadevi Komisija proti Fresh Marine (C‑472/00 P, ZOdl., str. I‑7541, točka 25).


27 –      Glej med drugimi sodbo z dne 25. maja 1978 v združenih zadevah HNL in drugi proti Svetu in Komisiji (83/76 in 94/76, 4/77, 15/77 in 40/77, Recueil, str. 1209, točka 5); zgoraj navedeno sodbo Ireks‑Arkady (točka 11) ter sodbi z dne 15. septembra 1982 v zadevi Kina proti EGS (106/81, Recueil, str. 2885, točke od 22 do 25) in z dne 18. aprila 1991 v zadevi Assurances du crédit proti Svetu in Komisiji (C‑63/89, Recueil, str. I‑1799, točke od 14 do 23).