Language of document : ECLI:EU:F:2012:114

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 17. julija 2012

Zadeva F‑54/11

BG

proti

Evropskemu varuhu človekovih pravic

„Javni uslužbenci – Disciplinski postopek – Disciplinski ukrep – Odstavitev z delovnega mesta – Obstoj predhodne preiskave pred nacionalnimi kazenskimi sodišči ob sprejetju odločbe o odstavitvi z delovnega mesta – Enako obravnavanje moških in žensk – Prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca noseči delavki med obdobjem od začetka nosečnosti do konca porodniškega dopusta“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero BG predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe Evropskega varuha človekovih pravic, da se ji izreče sankcija odstanitve z delovnega mesta brez izgube pokojninskih pravic, in, po drugi strani, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi navedene odločbe.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Evropski varuh človekovih pravic.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo – Preizkus sodišča Unije po uradni dolžnosti – Obseg pravila

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Sočasen disciplinski in kazenski pregon zaradi istih dejanj – Cilj prekinitve disciplinskega postopka – Obveznost upoštevanja dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo nacionalno sodišče – Sprejetje disciplinskega ukrepa pred koncem kazenskega postopka na podlagi dejanj, ki jih je uradnik priznal – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 25)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o odstavitvi uradnika z delovnega mesta – Nezakonitost – Posledice disciplinskega ukrepa – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Disciplinska komisija – Sestava

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 5(1))

5.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Disciplinski ukrep – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 25)

6.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 10)

7.      Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Neomejen sodni nadzor nad disciplinskim ukrepom

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

8.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Sankcija – Olajševalna okoliščina – Neobstoj ponavljajočih se dejanj ali obnašanja – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX, člen 10(h))

9.      Uradniki – Zaščita varnosti in zdravja – Noseče uradnice in uradnice, ki so pred kratkim rodile ali dojijo – Prepoved odpovedi delovnega razmerja – Izjema – Odstavitev z delovnega mesta po disciplinskem postopku

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 47; Direktiva Sveta 92/85, člen 10)

1.      Skladnost med pritožbo in tožbo je vprašanje javnega reda, ki ga mora sodišče preučiti po uradni dolžnosti. Ta ugovor nedopustnosti pa se uporablja le v primeru, ko pravno sredstvo spremeni predmet ali vzrok pritožbe. Zadnjenavedeni pojem „vzrok“ je treba razlagati široko. Zlasti v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke ali, alternativno, formalne zakonitosti, pri čemer je bila ta razlika v sodni praksi večkrat priznana.

(Glej točki 57 in 58.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 11. julij 2007, B proti Komisiji, F‑7/06, točka 26 in navedena sodna praksa; 1. julij 2010, Časta proti Komisiji, F‑40/09, točka 83 in navedena sodna praksa.

2.      Prekinitev disciplinskega postopka do pravnomočnega končanja kazenskega postopka iz člena 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom ima dvojno vlogo.

Po eni strani je njen cilj, da ne bi vplivala na položaj zadevnega uradnika v kazenskem postopku, ki bi bil proti njemu uveden zaradi dejanj, ki so tudi predmet disciplinskega postopka v njegovi instituciji.

Po drugi strani taka prekinitev omogoča upoštevanje dejanskih ugotovitev kazenskega sodišča v disciplinskem postopku, potem ko njegova odločba postane pravnomočna. Zato je upravni organ v primerih, ko isto dejanje lahko izpolnjuje dejanski stan kaznivega dejanja in hkrati lahko pomeni kršitev obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, vezan na ugotovitve glede dejanskega stanja, ki jih je kazensko sodišče sprejelo v kazenskem postopku. Potem ko kazensko sodišče ugotovi dejstva, lahko upravni organ določi pravno opredelitev v okviru disciplinske kršitve in pri tem zlasti preizkusi, ali izpolnjujejo dejanski stan kršitve obveznosti iz Kadrovskih predpisov.

Poleg tega mora zadevni uradnik organu, pristojnemu za imenovanja, predložiti dokumente, iz katerih je mogoče razbrati, ali je zaradi očitanih dejanj v okviru disciplinskega postopka hkrati kazensko preganjan. Zadevni uradnik mora za izpolnitev navedene obveznosti načeloma dokazati, da se je kazenski pregon začel med disciplinskim postopkom.

Če je treba načelo, potrjeno v členu 25 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, po katerem „kazenski postopek zadrži disciplinski postopek“, uporabiti v okviru enostavnih preiskav še pred začetkom kazenskega pregona, ga je treba razlagati ozko, ker bi sicer disciplinski postopki izgubili vsakršen polni učinek. Tako načelo zlasti ne more preprečiti upravnemu organu, da bi sprejel disciplinski ukrep na podlagi dejstev, ki jih zadevni uradnik ob sprejetju njegove odločbe ni izpodbijal.

(Glej točke od 60 do 63, 71 in 74.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. marec 1998, Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, točki 34 in 38; 30. maj 2002, Onidi proti Komisiji, T‑197/00, točka 81; 10. junij 2004, François proti Komisiji, T‑307/01, točka 75;

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 323.

3.      Odločba o odstavitvi uradnika z delovnega mesta je akt, ki posega v položaj, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo pod pogoji iz členov 90 in 91 Kadrovskih podpisov.

Vendar taka odločba ni nujni procesni akt in pripravljalni akt za dokončno odločbo o sankciji, ki naj bi se naložila, temveč je samostojna odločba organa, ki jo organ, pristojen za imenovanja, lahko sprejme in ki se uporablja v primeru trditve o hudi kršitvi. Iz navedenega sledi, da morebitna nezakonitost odločbe o odstavitvi z delovnega mesta nikakor ne bi vplivala na veljavnost sporne odločbe.

(Glej točki 82 in 83.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. maj 1999, Connolly proti Komisiji, T‑203/95, točki 33 in 36; 16. december 2004, De Nicola proti EIB, T‑120/01 in T‑300/01, točka 113.

4.      Člen 5(1) Priloge IX h Kadrovskim predpisom s tem, ko določa le, da mora disciplinsko komisijo sestavljati vsaj en član, izbran zunaj zadevne institucije, nikakor ne prepoveduje, da bi večino ali celo vse člane disciplinske komisije izbrali zunaj institucije.

(Glej točko 87.)

5.      Obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, mora sodišču omogočiti, da preveri njeno zakonitost, zadevnemu subjektu pa dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena.

Vprašanje, ali obrazložitev odločbe organa, pristojnega za imenovanja, o naložitvi sankcije izpolnjuje navedene zahteve, je treba presojati ne le glede na njeno besedilo, temveč tudi glede na sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Čeprav morata disciplinska komisija in organ, pristojen za imenovanja, v zvezi s tem navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna pravna presoja njunih odločb, in ugotovitve, ki so ju pripeljale do njunega sprejetja, pa jima ni treba obravnavati vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih je med postopkom postavila zadevna oseba.

Če je poleg tega sankcija, ki jo je naložil organ, pristojen za imenovanja, strožja od sankcije, ki jo je predlagala disciplinska komisija, je treba v navedeni odločbi podrobno pojasniti razloge, zaradi katerih organ, pristojen za imenovanja, ni upošteval mnenja disciplinske komisije.

(Glej točke od 96 do 98.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. januar 1985, F. proti Komisiji, 228/83, točka 35;

Sodišče prve stopnje: 19. maj 1999, Connolly proti Komisiji, T‑34/96 in T‑163/96, točka 93 in navedena sodna praksa; 5. december 2002, Stevens proti Komisiji, T‑277/01, točka 71 in navedena sodna praksa.

6.      Določitev sankcije temelji na celoviti presoji organa, pristojnega za imenovanja, glede vseh konkretnih dejstev in okoliščin v vsakem posamičnem primeru, saj Kadrovski predpisi ne določajo stalnega razmerja med sankcijami, navedenimi v Kadrovskih predpisih, in različnimi vrstami kršitev uradnikov niti obsega, v katerem je treba upoštevati obstoj obteževalnih ali olajševalnih okoliščin pri izbiri sankcije.

(Glej točko 116.)

7.      Spoštovanje načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne izključuje možnosti, da v upravnem postopku najprej naloži sankcijo upravni organ. Vendar pa predpostavlja, da odločbo upravnega organa, ki ne izpolnjuje zahtev tega člena, naknadno preveri „sodni organ, ki ima neomejeno sodno pristojnost“.

Da je sodni organ opredeljen kot „sodni organ, ki ima neomejeno sodno pristojnost“, mora biti zlasti pristojen za preučitev vseh dejanskih in pravnih vprašanj, upoštevnih v sporu, ki mu je bil predložen v odločanje, kar pomeni, da ima v primeru disciplinskega ukrepa zlasti pristojnost za presojo sorazmernosti sankcije glede na kršitev, ne da bi se omejil na raziskovanje očitnih napak pri presoji ali zlorabe pooblastil.

(Glej točko 117.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 15. maj 2012, Nijs proti Računskemu sodišču, T‑184/11, točki 85 in 86.

8.      Člen 10(h) Priloge IX h Kadrovskim predpisom v zvezi s tem določa, da organ, pristojen za imenovanja, pri določitvi teže kršitve upošteva, ali kršitev vključuje ponavljajoča se dejanja ali obnašanje, da bi bilo mogoče na podlagi morebitnega ponavljajočega se dejanja upravičiti strožjo sankcijo. Nasprotno pa neobstoj ponavljajočega se dejanja ne more pomeniti olajševalne okoliščine, ker se mora uradnik načeloma vzdržati kakršnih koli dejanj ali obnašanja, ki bi njegov položaj lahko kazali v slabi luči.

(Glej točko 127.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 30. september 2011, Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, T‑208/06, točki 255 in 264.

9.      Člena 10 Direktive 92/85 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje vsakršno odpoved delovnega razmerja noseči delavki. Odločba o odstavitvi z delovnega mesta, sprejeta med obdobjem od začetka nosečnosti do konca porodniškega dopusta iz razlogov, ki niso povezani z nosečnostjo, namreč ni v nasprotju z navedenim členom 10, če delodajalec pisno navede utemeljene razloge za odpoved delovnega razmerja in če je odpoved delovnega razmerja zadevni osebi v skladu s členom 10(1) in (2) te direktive dovoljena z zakonodajo in/ali prakso.

V zvezi s tem, čeprav Kadrovski predpisi ne vsebujejo posebne določbe, ki bi izrecno zajemala izjemo od prepovedi iz člena 10 navedene direktive, jih je treba razlagati tako, da je taka izjema dopuščena v skladu z njihovim členom 47(e), ki le izjemoma določa možnost, da v primeru odločbe o odstavitvi z delovnega mesta, sprejeti po disciplinskem postopku, uradnikovo delovno razmerje dokončno preneha.

(Glej točki 139 in 142.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. november 2010, Danosa, C‑232/09, točka 63.