Language of document : ECLI:EU:F:2012:145

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 23. oktobra 2012

Zadeva F‑57/11

Gustav Eklund

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Zaposlovanje – Javni natečaj – Vpis na rezervni seznam – Ponudba za zaposlitev osebi, vpisani na rezervni seznam – Pogoji za pripustitev – Poklicne izkušnje, pridobljene po diplomi – Pristojnost natečajne komisije in OPI – Sprejetje ponudbe za zaposlitev – Umik ponudbe za zaposlitev“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se na podlagi njenega člena 106a uporablja za Pogodbo ESAE, s katero G. Eklund v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 5. avgusta 2010 o nepriznanju učinka njegovega sprejetja delovnega mesta uradnika (tehničnega asistenta), ki mu ga je ponudila Komisija z odločbo iz dopisa z dne 30. julija 2010, ki mu je bil vročen po pošti, in o umiku te ponudbe.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Umik ponudbe za zaposlitev – Izključitev – Odločba o nepriznanju učinka kandidatovega sprejetja ponudbe za delovno mesto – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.     Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Neodvisnost – Meje – Sprejetje nezakonitih odločitev – Obveznosti organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor

3.     Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Pogoji za pripustitev – Poklicne izkušnje – Pojem – Študijska leta – Izključitev

(Kadrovski predpisi, Priloga III, člen 5)

1.      Ponudba za delovno mesto, naslovljena na kandidata zaradi njegovega imenovanja na delovno mesto uradnika, je izjava o nameri, ki ji je po potrebi priložena zahteva za informacije, in ne ustvarja nobenih pravic. Uradnik je namreč lahko imenovan le v oblikah in pod pogoji, določenimi v Kadrovskih predpisih. Ker je torej izjava o nameri pripravljalni akt, ki ga ni mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo, s tako tožbo ni mogoče izpodbijati njegovega umika, saj je mogoče akt, ki ne ustvarja pravic, kadar koli umakniti.

Odločba o nepriznanju učinka kandidatovega sprejetja ponudbe za delovno mesto in o umiku te ponudbe pa konča postopek, na podlagi katerega bi lahko prišlo do imenovanja uradnika, in je zato po naravi akt, ki posega v položaj. Tako so predlogi za razglasitev ničnosti take odločbe dopustni.

(Glej točke 30, 31, 66 in 97.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. september 2010, Jacobs proti Komisiji, F‑41/05, točka 44; 30. september 2010, De Luca proti Komisiji, F‑20/06, točka 37; 14. december 2010, F‑25/07, Bleser proti Sodišču, točka 54; 14. april 2011, Šimonis proti Komisiji, F‑113/07, točki 44 in 45;

Splošno sodišče Evropske unije: 12. maj 2011, Région Nord-Pas-de-Calais proti Komisiji, T‑267/08 in T‑279/08, točka 190; 14. december 2011, De Luca proti Komisiji, T‑563/10 P.

2.      Ker so natečajne komisije neodvisne, organ, pristojen za imenovanja (OPI), nima pooblastila za razveljavitev ali spremembo odločitve, ki jo je sprejela natečajna komisija. Vendar mora pri izvajanju svojih pristojnosti sprejemati odločitve, ki niso nezakonite. Torej ga ne more zavezovati odločitev natečajne komisije, katere nezakonitost bi lahko posledično povzročila nezakonitost njegovih odločitev. Zato mora OPI, preden neko osebo imenuje za uradnika, preveriti, ali ta izpolnjuje za to zahtevane pogoje. Če natečajna komisija kandidatu neupravičeno dovoli pristop k natečaju in ga nato uvrsti na rezervni seznam, mora OPI zavrniti imenovanje tega kandidata z obrazloženo odločbo, ki Sodišču za uslužbence omogoča presojo njene utemeljenosti.

Vendar je treba hkrati upoštevati, da ima natečajna komisija – ob upoštevanju določb obvestila o natečaju – široko diskrecijsko pravico za ugotavljanje, ali lahko kandidati s svojimi predhodnimi poklicnimi izkušnjami izpolnijo pogoje za pripustitev k natečaju, in sicer z vidika narave in trajanja teh izkušenj ter njihove bolj ali manj tesne povezanosti z zahtevami prostega delovnega mesta. Zato mora OPI pri nadzoru zakonitosti odločitev natečajne komisije preveriti le, ali pri izvajanju diskrecijske pravice te komisije ni bila storjena očitna napaka.

V zvezi s tem se lahko napaka opredeli kot očitna le, če jo je mogoče brez težav ugotoviti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati izvajanje široke diskrecijske pravice uprave. Torej je treba za to, da se dokaže očitna napaka pri presoji dejanskega stanja, s katero je mogoče utemeljiti razveljavitev odločitve, izkazati, da presoje iz sporne odločitve niso verjetne. Povedano drugače, očitna napaka ne more obstajati, če je mogoče izpodbijano presojo priznati kot resnično ali veljavno.

Ta načela je treba uporabiti tudi pri nadzoru, ki ga izvaja sodišče Unije nad odločitvami natečajne komisije in OPI, ko ta pred imenovanjem osebe za uradnika preučuje, ali slednji izpolnjuje za to zahtevane pogoje.

(Glej točke od 49 do 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. oktober 1986, Schwiering proti Računskemu sodišču, 142/85, točki 19 in 20; 20. februar 1992, Parlament proti Hanningu, C‑345/90 P, točka 22;

Sodišče za uslužbence: 22. maj 2008, Pascual-García proti Komisiji, F‑145/06, točka 55 in navedena sodna praksa; 29. september 2011, AJ proti Komisiji, F‑80/10, točka 34.

3.      V okviru javnega natečaja, organiziranega za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev, se študijska leta – če v obvestilu o natečaju ni navedeno drugače – ne štejejo za obdobja, ki jih je mogoče upoštevati kot poklicne izkušnje, pridobljene po pridobitvi diplome, in sicer ne glede na raven zadevnega študija, saj je študij namenjen pridobivanju znanja, ne pa usposobljenosti. Res je sicer, da je mogoče upoštevati obdobja, ko je kandidat študiral vzporedno z delom, vendar se v takih okoliščinah za poklicne izkušnje šteje opravljeno delo, ne da bi sočasni – obrobni in dodatni – študij preprečeval njegovo upoštevanje.

(Glej točko 54.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. november 1997, Wolf proti Komisiji, T‑101/96, točka 71;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Pascual-García proti Komisiji, točka 66.