Language of document : ECLI:EU:F:2012:174

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 5. decembra 2012

Zadeva F‑110/11

Giorgio Lebedef in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Člen 64 Kadrovskih predpisov – Člen 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom – Korekcijski koeficient – Akt, ki posega v položaj – Enako obravnavanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero G. Lebedef, T. Jones, J. Gonzales Gonzales in M. Lebedef-Caponi predlagajo razglasitev ničnosti svojih plačilnih listov za december 2010 in naslednje mesece.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeče stranke nosijo svoje stroške in naloži se jim plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija. Svet, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Zahteva v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – Pojem – Zahteva za določitev posebnega korekcijskega koeficienta za Luksemburg – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1); Priloga XI, člen 3(5), prvi pododstavek)

2.      Pritožbe uradnikov – Razlogi – Razlog, ki se nanaša na to, da zakonodajalec ohrani v veljavi akt, ki ni več upravičen – Dopustnost

(Uredba Sveta št. 1239/2010; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XI, člen 3(5), prvi pododstavek)

3.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Določitev – Pooblastila Sveta – Polje proste presoje – Meje – Spoštovanje načela enakega obravnavanja – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 64 in 65)

4.      Uradniki – Osebni prejemki – Korekcijski koeficienti – Neobstoj korekcijskega koeficienta za Belgijo in Luksemburg – Kršitev načela enakega obravnavanja – Dokazno breme – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XI, člen 3(5), prvi pododstavek)

5.      Uradniki – Kadrovski predpisi – Hierarhija med pravili iz Kadrovskih predpisov in prilogami – Neobstoj – Hierarhija med pravili iz Kadrovskih predpisov – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike)

1.      Uradnik Komisije pri organu, pristojnem za imenovanja, ne more dopustno vložiti zahteve na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, da bi ta organ med drugim preučil morebitno razliko v kupni moči med Brusljem in Luxembourgom in celo predlagal sprejetje korekcijskega koeficienta za Luksemburg. Navedeni člen 90(1) Kadrovskih predpisov namreč omogoča le uradnikom, da od uprave, ki ravna kot organ, pristojen za imenovanja, zahtevajo, naj glede njih sprejme odločbo. Čeprav je v zvezi s tem res, da ima Komisija pravico predlaganja na teh področjih, jo ima le kot institucija, ki sodeluje v zakonodajnem postopku v Uniji, in ne kot delodajalec.

Sicer pa možnosti, da bi bilo iz plačilnega lista razvidno, da institucija ni preučila ali predlagala določitve korekcijskega koeficienta za Luksemburg, nikakor ni mogoče predvideti v primeru uradnika, ki je razporejen v Luxembourg, vendar spada pod drugo institucijo, in ne Komisijo. V nasprotju z načelom enakega obravnavanja pa bi bilo, če bi lahko uradniki, za katere se uporablja isti korekcijski koeficient, ker opravljajo delo v istem kraju, lahko imeli pravico do tožbe ali ne glede na to, ali njihov delodajalec sodeluje v postopku za sprejetje določb iz Kadrovskih predpisov ali ne.

(Glej točke od 28 do 30.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 30. september 2010, Lebedef in Jones proti Komisiji, F‑29/09, točka 40.

2.      Vsak zakonodajni organ mora po eni strani vsaj občasno, če ne vedno preveriti, ali pravila, ki jih je določil, še ustrezajo potrebam, zaradi katerih so bila oblikovana, in po drugi strani spremeniti ali celo razveljaviti pravila, ki niso več upravičena in skladna z novimi okoliščinami, v katerih morajo učinkovati. Tako preverjanje je zlasti potrebno ob posodobitvi korekcijskih koeficientov.

Zato je uradnik upravičen podati ugovor nezakonitosti člena 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom, ki določa, da se korekcijski koeficient ne uporablja za Belgijo in Luksemburg, ker bi moral zakonodajalec glede na spremembo gospodarskih okoliščin od sprejetja tega člena leta 2004 spremeniti ali razveljaviti to določbo, preden je sprejel Uredbo št. 1239/2010 o prilagoditvi osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev Unije z učinkom od 1. julija 2010, da bi zagotovil enako obravnavanje uradnikov, namesto da je ob sprejetju navedene uredbe samodejno še naprej uporabljal navedeno določbo.

(Glej točke od 39 do 41.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. julij 1997, SAM Schiffahrt in Stapf, C‑248/95 in C‑249/95, točka 38; 22. oktober 2002, National Farmers’ Union, C‑241/01, točka 51.

3.      Cilj korekcijskih koeficientov iz členov 64 in 65 Kadrovskih predpisov, ki se uporabljajo za osebne prejemke uradnikov, je zagotoviti ohranitev enake kupne moči za vse uradnike ne glede na kraj, v katerem opravljajo svoje delo, v skladu z načelom enakega obravnavanja. Svet mora v skladu s členom 65(2) Kadrovskih predpisov, kadar ugotovi znatno spremembo življenjskih stroškov, na podlagi tega priti do ustreznih sklepov in prilagoditi korekcijske koeficiente. Svet glede izkazane znatne spremembe življenjskih stroškov med krajem opravljanja dela, ki ni glavno mesto zadevne države članice, in glavnim mestom te države članice nima nobene diskrecijske pravice glede potrebe po uvedbi posebnega korekcijskega koeficienta za kraj opravljanja dela. Načelo enakega obravnavanja, ki naj bi se zagotovilo z določitvijo korekcijskih koeficientov, velja tudi za zakonodajalca.

V zvezi s tem iz člena 65(2) Kadrovskih predpisov izhaja, da lahko le znatno povečanje življenjskih stroškov v Luxembourgu v primerjavi z Brusljem upraviči sprejetje ukrepov prilagoditve, da se zagotovi enaka kupna moč uradnikov, zaposlenih v Luxembourgu, in njihovih kolegov, ki delajo v Bruslju. Načelo enakega obravnavanja namreč ne more narekovati popolnoma enake kupne moči uradnikov ne glede na kraj, v katerem opravljajo svoje delo, temveč določa bistveno ujemanje življenjskih stroškov med zadevnimi kraji opravljanja dela. Zakonodajalec ima v zvezi s tem, ob upoštevanju zapletenosti področja, široko diskrecijsko pravico, tako da mora biti ukrepanje sodišča Unije omejeno na preučitev, ali so institucije ostale v razumnih mejah glede na premisleke, ki so jih upoštevale, in niso očitno napačno uporabile pooblastil.

(Glej točke 55, 56 in 60.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. januar 1992, Komisija proti Svetu, C‑301/90, točka 25;

Sodišče prve stopnje: 7. december 1995, Abello in drugi proti Komisiji, T‑544/93 in T‑566/93, točka 76;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Lebedef in Jones proti Komisiji, točki 62 in 67.

4.      V okviru tožbe, ki so jo vložili uradniki, razporejeni v Luxembourg, in v kateri se ti sklicujejo na domnevno diskriminatorno obravnavanje zaradi neobstoja posebnega korekcijskega koeficienta za to državo v skladu s členom 3(5), prvi pododstavek, Priloge XI h Kadrovskim predpisom, od navedenih uradnikov ni mogoče zahtevati, da pred sodiščem Unije pravno zadostno dokažejo obstoj znatnega in trajnega zvišanja življenjskih stroškov v Luxembourgu v primerjavi z Brusljem, s katerim bi bilo mogoče dokazati neenako obravnavanje uradnikov glede na kraj, v katerem opravljajo svoje delo. Zato so v posebno težkem položaju, kar zadeva predložitev dokaza, zaradi tehničnih težav, povezanih z zbiranjem in pripravo dovolj zanesljivih statističnih podatkov.

V zvezi s tem morajo le predložiti dovolj velik skupek indicev, iz katerih je razvidna mogoča razlika v kupni moči in ki lahko povzročijo, da se dokazno breme preloži na Komisijo in po potrebi upraviči, da Eurostat začne opravljati upravne preiskave.

(Glej točki 57 in 59.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Lebedef in Jones proti Komisiji, točki 64 in 66.

5.      Čeprav ne obstaja prava formalna hierarhija med osnovnimi pravili iz Kadrovskih predpisov in prilogami k tem predpisom, saj je obe kategoriji predpisov sprejel Svet, pa bi lahko v posameznih primerih med njimi obstajala vsebinska hierarhija, saj je treba priloge razlagati ob upoštevanju temeljev in sistema javnih uslužbencev Unije, kot so opredeljeni v Kadrovskih predpisih v pravem pomenu besede.

(Glej točko 69.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Lebedef in Jones proti Komisiji, točka 83.