Language of document : ECLI:EU:F:2013:78

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(sodnik posameznik)

z dne 18. junija 2013

Zadeva F‑98/11

Bernard Jargeac

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Dodatek za šolanje – Pogoji za dodelitev – Odštetje podobnega dodatka, prejetega iz drugih virov –Delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero B. Jargeac, J. A. Aliaga Artero, M. Charrière, R. Clarke, F. Domingues, H. Hughes, J. Lanneluc in A. I. Zein (v nadaljevanju: osem prvotnih tožečih strank) predlagajo, prvič, razglasitev ničnosti sklepov Evropske komisije o tem, da se od dodatka za šolanje iz Kadrovskih predpisov, ki se dodeljuje uradnikom, odšteje znesek štipendij za visokošolski študij, ki jih njihovim otrokom izplačuje Centre de documentation et de l’information sur l’enseignement supérieur du Grand-Duché de Luxembourg (v nadaljevanju: Cedias), ker je podoben dodatku za šolanje iz Kadrovskih predpisov, in drugič, razglasitev ničnosti sklepov Komisije o vračilu neupravičeno izplačanih zneskov. P. Finch je vložil to tožbo z namenom razglasitve ničnosti sklepa Komisije, s katerim se od njega zahteva, naj jo obvesti o morebitnem prejemanju štipendije, ki jo je Cedies dodelil njegovemu otroku, in s katerim je do predložitve teh informacij prekinjeno izplačevanje dodatka za šolanje iz Kadrovskih predpisov od 1. decembra 2010.

Odločitev:      Tožba, ki jo je vložil P. Finch, se zavrže kot očitno nedopustna. Tožba, ki so je vložili B. Jargeac, J. A. Aliaga Artero, M. Charrière, R. Clarke, F. Domingues, H. Hughes, J. Lanneluc in A. I. Zein, se zavrne, ker je očitno brez pravne podlage. B. Jargeac in osem drugih uradnikov oziroma nekdanjih uradnikov, imena katerih so navedena v Prilogi, nosijo svoje stroške in stroške Evropske komisije.

Povzetek

1.      Komisija – Izvajanje pristojnosti – Pooblastilo za podpis – Dopustnost – Pogoji

(Poslovnik Komisije, člen 27)

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Dodatek za šolanje – Pogoji za uporabo pravila o prepovedi kopičenja iz člena 67(2) Kadrovskih predpisov v primeru izplačevanja podobnih dodatkov iz drugih virov – Uporaba za luksemburško finančno dajatev za študente – Dopustnost

(Kadrovski predpisi, člen 67(1)(c) in (2))

3.      Uradniki – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Sklicevanje na nezavedanje neupravičenosti izplačil s strani uradnika, ki ni prijavil podobnih dodatkov kot so družinski dodatki Unije – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 67(2) in 85; Priloga VII, členi od 1 do 3)

1.      V primeru sklepov, ki jih podpiše uradnik v imenu Komisije in pod njenim nadzorom, pooblastilo za podpis pomeni ukrep notranje organizacije služb Komisije, ki je skladen z njenim poslovnikom in ki pomeni običajno sredstvo, s katerim Komisija izvršuje svoje pristojnosti.

Po pravu Unije je namreč prenos izvedbenih pooblastil zakonit pod pogojem, da ga noben akt uradno ne prepoveduje. To še toliko bolj velja za preprosto pooblastilo za podpis.

(Glej točki 38 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. oktober 1972, Vereeniging van Cementhandelaren proti Komisiji, 8/72, točke od 10 do 14; 17. januar 1984, VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, točka 14; 11. oktober 1990, FUNOC proti Komisiji, C‑200/89, točki 13 in 14;

Sodišče prve stopnje: 6. december 1994, Lisrestal in drugi proti Komisiji, T‑450/93, točka 34; 14. maj 1998, Finnboard proti Komisiji, T‑338/94, točka 82; 18. oktober 2001, X proti BCE, T‑333/99, točka 102 in navedena sodna praksa; 13. julij 2006, Vounakis proti Komisiji, T‑165/04, točka 49.

2.      Samo dodatki, ki so primerljivi in katerih cilj je enak, so „podobni“ v smislu pravila o preprečevanju kopičenja iz člena 67(2) Kadrovskih predpisov na področju družinskih dodatkov. Odločilno merilo pri opredelitvi podobnega dodatka je cilj zadevnih dodatkov.

Glede tega je cilj dodatka za šolanje iz člena 67(1)(c) Kadrovskih predpisov in luksemburške finančne dajatve v obliki štipendij in posojil, katere cilj je omogočiti študentom finančno pomoč za kritje njihovih stroškov študija in njihovo vzdrževanje v okviru nadaljevanja študija, podoben, ker pomenita prispevek za stroške šolanja vzdrževanega otroka uradnika.

Te ugotovitve ne omaje okoliščina, da upravičenci do teh dveh dajatev niso enaki. To, da je dodatek iz Kadrovskih predpisov dodeljen uradniku in da nacionalno dajatev dobivajo otroci ali jim je formalno dodeljena, ni odločilno za presojo, ali sta ti dajatvi podobni v smislu člena 67(2) Kadrovskih predpisov. Prav tako ni odločilno to, da se nacionalni dodatek dodeljuje na podlagi prebivališča na nacionalnem ozemlju in ni povezan z delovnim razmerjem, kot to velja za dodatek za šolanje iz Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 48 do 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. oktober 1977, Gelders-Deboeck proti Komisiji, 106/76, točka 16; 13. oktober 1977, Emer-van den Branden proti Komisiji, 14/77, točka 15; 18. december 2007, Weiβenfels proti Parlamentu, C‑135/06 P, točka 89;

Sodišče prve stopnje: 10. maj 1990, Sens proti Komisiji, T‑117/89, točka 14; 11. junij 1996, Pavan proti Parlamentu, T‑147/95, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 13. februar 2007, Guarneri proti Komisiji, F‑62/06, točke 39, 40 in 42; 5. junij 2012, Giannakouris proti Komisiji, F‑83/10, točka 37; 5. junij 2012, Chatzidoukakis proti Komisiji, F‑84/10, točka 37.

3.      V primeru kršitve obveznosti prijave podobnih nacionalnih finančnih pomoči, prejetih iz drugih virov, ki je določena v členu 67(2) Kadrovskih predpisov, se uradnik, ki je prejemal družinske dodatke, ne more več sklicevati na člen 85 Kadrovskih predpisov in na to, da se ni zavedal neupravičenosti izplačil.

Člen 67(2) Kadrovskih predpisov je namreč treba razlagati tako, da so institucije tiste, ki določijo, ali so dodatki, ki jih prijavijo uradniki ali uslužbenci na podlagi obveznosti, ki je določena v njej, podobni družinskim dodatkom, prejetim na podlagi členov 1, 2 in 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

(Glej točke od 59 do 61.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. marec 1996, Schelbeck proti Parlamentu, T‑141/95, točki 38 in 39.