Language of document : ECLI:EU:F:2013:84

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 19. junija 2013

Zadeva F‑8/12

BY

proti

Evropski agenciji za varnost v letalstvu (EASA)

„Zaposleni v EASA – Začasni uslužbenec – Odpust zaradi nesposobnosti – Dolžnost skrbnega ravnanja – Poklicne težave, ki so posledica zunanjih dejavnikov – Psihično nadlegovanje – Bolezen – Odškodnina“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero BY predlaga, naj se mu povrne škoda, ki naj bi jo utrpel zaradi odločbe izvršnega direktorja Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA ali v nadaljevanju: agencija) z dne 10. junija 2011 o njegovi odpustitvi z učinkom od naslednjega 15. decembra in zaradi psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bil v okviru svojega delovnega razmerja znotraj agencije.

Odločitev:      Evropski agenciji za varnost v letalstvu se naloži, naj BY plača znesek, ki ustreza devetim mesecem neto plače, ki jo je ta prejemal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V preostalem se tožba zavrne. Evropska agencija za varnost v letalstvu nosi svoje stroške in stroške BY.

Povzetek

1.      Uradniki – Odpustitev zaradi nesposobnosti – Dolžnost skrbnega ravnanja –Obveznost upoštevanja zdravstvenega vzroka težav, s katerimi se spopada uradnik – Obseg

(Kadrovski predpisi, člen 24)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas – Izračun odpovednega roka – Upoštevanje bolniškega dopusta zainteresirane osebe

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c)(i))

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Škoda – Merila za oceno

(člen 340 PDEU)

4.      Pritožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Nepremoženjska škoda, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti in je ne bi bilo mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti

(Kadrovski predpisi, člen 91)

1.      Dolžnost skrbnega ravnanja upravi nalaga, da v dvomu o zdravstvenem vzroku za težave, s katerimi se uradnik spopada pri opravljanju dodeljenih nalog, stori vse potrebno, da odpravi ta dvom pred sprejetjem tako resne odločitve kot je odločba o odpovedi njegovega delovnega razmerja.

Poleg tega so obveznosti, ki jih upravi nalaga dolžnost skrbnega ravnanja, bistveno večje, kadar gre za poseben primer uradnika, čigar duševno zdravje je vprašljivo in za katerega torej ni gotovo, da je sposoben ustrezno ščititi svoje interese.

Glede tega velja, da kadar ima uprava dovolj podatkov, na podlagi katerih lahko predpostavlja, da je obnašanje, očitano uradniku, mogoče pripisati zunanjemu dejavniku, zlasti zatrjevanemu psihičnemu nadlegovanju ali zdravstvenim vzrokom, mora pred sprejetjem odločbe o odpustitvi storiti vse potrebno, da se prepriča, da temu ni tako. To pomeni, da mora biti uprava vsaj seznanjena z rezultati upravne preiskave glede zahteve za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja.

(Glej točke 34, 35 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 26. februar 2003, Latino proti Komisiji, T‑145/01, točka 93;

Sodišče za uslužbence: 28. oktober 2010, U proti Parlamentu, F‑92/09, točki 65 in 67; 17. februar 2011, Strack proti Komisiji F‑119/07, točka 85.

2.      V zvezi z izračunom odpovednega roka v primeru odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca mora uprava v skladu s členom 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev upoštevati bolniški dopust zainteresirane osebe, tako da se vsak rok začne šele po tem dopustu, če ta ne traja dlje od treh mesecev.

(Glej točki 40 in 49.)

3.      V zvezi s premoženjsko škodo, ki jo uradnik utrpi zaradi nezakonitosti odločbe o odpustitvi, je treba za oceno te škode upoštevati vse okoliščine zadeve, in sicer zlasti naravo storjene nepravilnosti in vsak dogodek, tudi če je nastal po sprejetju nezakonite odločbe, ki je povzročil povečanje ali zmanjšanje škode, ki jo je treba povrniti.

(Glej točko 46.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 26. oktober 2006, Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 95.

4.      Razglasitev ničnosti nezakonitega akta, ki učinkuje za nazaj, je lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti. Enako mora veljati za ugotovitev sodišča Unije, da je upravni akt nezakonit, kadar tožeča stranka ni formalno predlagala, naj se ta akt razglasi za ničen, ampak je zgolj uveljavljala odškodninsko odgovornost.

(Glej točko 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. julij 1987, Hochbaum in Rawes proti Komisiji, 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, točka 22; 7. februar 1990, Culin proti Komisiji, C‑343/87, točki 27 in 28;

Sodišče prve stopnje: 9. november 2004, Montalto proti Svetu, T‑116/03, točka 127; 6. junij 2006, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, točka 131;

Sodišče za uslužbence: 8. maj 2008, Suvikas proti Svetu, F‑6/07, točka 151; zgoraj navedena sodba U proti Parlamentu, točka 95.