SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 25. septembra 2012

Zadeva F‑41/10

Moises Bermejo Garde

proti

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nadlegovanje – Prošnja za pomoč – Pravica do razkritja – Prerazporeditev – Interes službe“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero Bermejo Garde predlaga, naj se razglasi ničnost odločb, s katerimi je predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) po eni strani zavrnil prošnjo za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja in predlog, naj se zadeva predloži Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), po drugi strani pa odločil o prenehanju njegovega dotedanjega dela in odredil njegovo prerazporeditev, ter EESO naložil, naj mu izplača odškodnino.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Tožba uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Obvestilo uprave zainteresirani osebi o nameri, da jo bo v prihodnje prerazporedila – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 90(2))

2.      Tožba uradnikov – Pravni interes – Tožba zoper odločbo uprave o zavrnitvi predložitve zadeve Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) – Neobstoj očitkov, ki osebno zadevajo zainteresirano osebo – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Načela – Pravice do obrambe – Obveznost, da je zainteresirana oseba pred sprejetjem akta, ki posega v njen položaj, zaslišana – Obseg – Odločba o zavrnitvi prošnje za pomoč – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 24)

4.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditiranje zainteresirane osebe ali poslabšanje njenih delovnih pogojev – Zahteva po tem, da se ravnanje ponavlja – Zahteva po tem, da je ravnanje namerno – Obseg – Neobstoj zahteve po tem, da je ravnanje osebe, ki izvaja nadlegovanje, zlonamerno

(Kadrovski predpisi, člen 12a(3))

5.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Razkritje dejstev, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju nezakonite dejavnosti ali hude kršitve – Zaščita pred disciplinskim postopkom – Pogoj – Pošteno ravnanje uradnika – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati

(Kadrovski predpisi, člena 12a in 22a)

6.      Uradniki – Organizacija služb – Razporeditev osebja – Prerazporeditev – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Interes službe – Spoštovanje enakovrednosti delovnih mest – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 7)

1.      V položaj posegajo samo akti ali ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj, pri čemer mora take akte ali ukrepe sprejeti pristojna institucija in morajo določati dokončno stališče uprave. Zgolj zato, ker je pristojni organ izrazil namero, da bo v prihodnje sprejel posebno odločitev, kot je prerazporeditev uradnika, ne morejo nastati pravice ali obveznosti zadevnih uradnikov.

(Glej točki 49 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 16. marec 1993, Blackman proti Parlamentu, T‑33/89 in T‑74/89, točka 27; 17. maj 2006, Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, točka 35;

Sodišče za uslužbence: 14. september 2010, Da Silva Pinto Branco proti Sodišču, F‑52/09, točka 32.

2.      Uradnik ni upravičen delovati v interesu prava ali institucij in lahko v utemeljitev tožbe uveljavlja le očitke, ki se nanašajo nanj osebno. Če bi sprejeli, da lahko uradnik, ki je svojega nadrejenega obvestil o obstoju nepravilnosti, ki ga neposredno ne zadevajo, vloži tožbo zoper odločitev svojega nadrejenega, da se o teh informacijah ne obvesti Evropski urad za boj proti goljufijam, bi to pomenilo priznanje, da je uradnik upravičen delovati v interesu prava. Vendar lahko ta uradnik, če meni, da je bila zaradi informacij, ki jih je posredoval svojim nadrejenim, izdana odločba, ki posega v njegove interese, vloži tožbo zoper tako odločbo.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. julij 1998, Moncada proti Komisiji, T‑178/97, točka 39.

3.      Spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku zoper neko osebo, ki lahko vodi do sprejetja akta, ki posega v njen položaj, je temeljno načelo prava Unije, ki ga je treba spoštovati celo, če v zakonodaji v zvezi z zadevnim postopkom ni izrecne določbe v ta namen. Vendar postopka, uvedenega na podlagi prošnje za pomoč, vložene v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov, ni mogoče obravnavati kot postopka zoper zainteresirano osebo. Zato odločba uprave, s katero se zavrne prošnja za pomoč, ne spada med odločbe, pri katerih je treba spoštovati pravice do obrambe.

(Glej točko 78.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1997, Gaspari proti Parlamentu, T‑36/96, točka 32; 27. junij 2000, K proti Komisiji, T‑67/99, točka 72.

4.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je psihično nadlegovanje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj, in ki so „namern[a]“. Drugi kumulativni pogoj, ki je s prvim povezan s prirednim veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Dejstvo, da se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, in ne na drugi pogoj, pomeni dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje naključna dejanja. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi oseba, ki izvaja nadlegovanje, nameravala s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne pogoje. Zadostuje, da so njena dejanja, če so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice.

(Glej točki 82 in 83.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točka 135, ki je Splošno sodišče Evropske unije v tej točki ni razveljavilo s sodbo z dne 12. julija 2011 v zadevi Komisija proti Q, T‑80/09 P; 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točka 65.

5.      Pri ugotavljanju, ali je uradnik pošteno uporabil pravico do razkritja iz členov 12a in 22a Kadrovskih predpisov, je treba upoštevati nekaj dejavnikov.

Naprej je treba preveriti, ali se informacije, ki jih ima uradnik namen sporočiti nadrejenim oziroma neposredno Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), nanašajo na nepravilnosti, ki bi bile, če bi bile dejansko storjene, očitno hude. Drugi dejavnik, ki ga je treba upoštevati, je resničnost ali vsaj verjetnost razkritih informacij. Izvrševanje svobode izražanja, kamor spada možnost uradnika, da prijavi psihično nadlegovanje ali nezakonitosti ali hudo kršitev obveznosti uradnikov, namreč vključuje dolžnosti in odgovornosti, tisti, ki se odloči za razkritje takih informacij, pa mora skrbno in kolikor okoliščine dopuščajo preveriti, ali so pravilne in verodostojne. Tako se mora uradnik, ki prijavi nepravilnosti, ki po njegovem mnenju spadajo na področje uporabe členov 12a in 22a Kadrovskih predpisov, prepričati, da njegove obtožbe temeljijo na pravilnem dejanskem stanju ali vsaj na zadostni dejanski podlagi. V zvezi s tem se člen 22a Kadrovskih predpisov nanaša samo na sporočanje konkretnih dejstev, na podlagi katerih je lahko uradnik, ki jih sporoča, po prvi presoji razumno domneval o obstoju nezakonite dejavnosti ali hude kršitve obveznosti, to določbo pa je treba med drugim uskladiti z dolžnostjo objektivnosti in nepristranskosti uradnikov ter spoštovanja dostojanstva njihove funkcije, z njihovo dolžnostjo lojalnosti ter z obveznostjo spoštovanja dostojanstva zadevnih oseb in domneve nedolžnosti. Poleg tega je treba upoštevati tudi način, ki ga je za razkritje uporabil uradnik, še posebej v zvezi z nepravilnostmi iz člena 22a(1) Kadrovskih predpisov pa je treba preveriti, ali se je uradnik obrnil na pristojni organ ali službo, in sicer na „svojega neposredno nadrejenega ali svoj Generalni direktorat ali, če se mu zdi to koristno, generalnega sekretarja ali osebe na enakovrednih položajih ali neposredno [OLAF]“. Nazadnje, motiv uradnika, ki razkrije nezakonitosti, je še en dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji poštenosti njegovega ravnanja. Prijava zaradi osebne zamere ali spora ali zaradi pridobitve osebne koristi, zlasti finančne, ne more biti obravnavana kot poštena prijava. Poleg tega je uradnik dolžan poskrbeti, da se obveščanje javnosti o obtožbah, za katere je pristojen OLAF, izvaja z največjo previdnostjo in zadržanostjo.

(Glej točke od 134 do 138 in 150.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2011, Nijs proti Računskemu sodišču, F‑77/09, točke od 66 do 70 in 80.

6.      Institucije imajo, ne glede na to, da člen 7 ne določa izrecno možnosti „prerazporeditve“ uradnika, široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na svoje naloge in ob upoštevanju teh pri razporejanju svojega osebja, vendar pod pogojem, da je razporeditev v interesu službe in da se pri tem spoštuje enakovrednost delovnih mest.

Kar zadeva prvi pogoj, se mora nadzor sodišč Unije nad upoštevanjem pogoja glede interesa službe omejiti le na vprašanje, ali je organ, pristojen za imenovanja, deloval v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice. V zvezi s tem lahko težave z notranjimi odnosi, kadar povzročajo napetosti, ki lahko škodujejo dobremu delovanju službe, upravičijo prerazporeditev uradnika v interesu službe zaradi odprave upravnega položaja, ki je postal nevzdržen. Taka prerazporeditev v interesu službe ne zahteva soglasja zadevnega uradnika. Še več, pri preučitvi, ali napeti odnosi lahko upravičijo prerazporeditev uradnika v interesu službe, ni treba določiti identitete osebe, odgovorne za zadevne dogodke, niti ugotoviti, ali so izraženi očitki utemeljeni.

Kar zadeva drugi pogoj, v primeru spremembe delovnih nalog, dodeljenih uradniku, pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom, ki je posebej določeno v členu 7 Kadrovskih predpisov, ne zahteva primerjave med sedanjimi in prejšnjimi delovnimi nalogami zainteresirane osebe, temveč med njenimi sedanjimi delovnimi nalogami in nazivom v hierarhiji. Zato zadevno pravilo ne nasprotuje temu, da odločba privede do dodelitve novih delovnih nalog, ki so – čeprav se razlikujejo od delovnih nalog, ki jih je zainteresirana oseba opravljala prej, in jih ta oseba dojema kot zmanjšanje njenih pooblastil – vseeno skladne z delovnim mestom, ki ustreza njenemu nazivu. Tako je z dejanskim zmanjšanjem pooblastil uradnika kršeno pravilo ujemanja med nazivom in delovnim mestom le, če so te delovne naloge kot celota resnično manj pomembne od tistih, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu, ob upoštevanju njihove narave, pomembnosti in obsega. Nazadnje, Kadrovski predpisi uradnikom ne dajejo pravice do določenega delovnega mesta, ampak prepuščajo organu, pristojnemu za imenovanja, pristojnost za to, da uradnike v interesu službe razporeja na različna delovna mesta, ki ustrezajo njihovemu nazivu. Poleg tega uradniku – čeprav ima uprava res interes, da ga razporedi v skladu z njegovo usposobljenostjo in osebnimi željami – ni mogoče priznati pravice, da opravlja ali ohrani določene posebne delovne naloge ali da zavrne katero koli drugo delovno nalogo za svoje tipično delovno mesto.

(Glej točke 156, 158 in 159 ter od 162 do 164.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. julij 1979, List proti Komisiji, 124/78, točka 13; 22. oktober 1981, Kruse proti Komisiji, 218/80, točka 7; 1. junij 1983, Seton proti Komisiji, 36/81, 37/81 in 218/81, točke od 41 do 44; 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, točki 6 in 7; 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, C‑116/88 in C‑149/88, točka 22; 12. november 1996, Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, točka 41;

Sodišče prve stopnje: 23. oktober 1990, Pitrone proti Komisiji, T‑46/89, točka 35; 28. maj 1998, W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, točki 88 in 105; 15. september 1998, De Persio proti Komisiji, T‑23/96, točka 138; 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, točka 53;

Sodišče za uslužbence: 25. januar 2007, de Albuquerque proti Komisiji, F‑55/06, točka 55; 8. maj 2008, Kerstens proti Komisiji, F‑119/06, točka 96.