Language of document : ECLI:EU:F:2012:180

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 11. decembra 2012

Zadeva F‑122/10

Giorgio Cocchi in Nicola Falcione

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnina – Prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu – Preklic predloga za prenos – Akt, s katerim niso bile podeljene subjektivne pravice ali druge podobne ugodnosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero G. Cocchi in N. Falcione predlagata, prvič, razglasitev ničnosti odločb, s katerima je Evropska komisija preklicala svoja predloga, predložena po tem, ko sta tožeči stranki vložili zahtevi za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, ter, drugič, naložitev Komisiji, naj jima plača odškodnino.

Odločitev: Odločbi Komisije sta razglašeni za nični. Tožba se v preostalem zavrne. Komisija nosi svoje stroške in tretjino stroškov, ki sta jih priglasili tožeči stranki. Ti nosita dve tretjini svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred začetkom dela za Unijo – Prenos v sistem Unije – Obveznosti držav članic in zadevne institucije – Obseg – Obveznost institucije, da uradniku izplača kapitalizirano vrednost pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 11(2))

2.      Pritožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Predlog za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih pred začetkom dela za Unijo, v sistem Unije – Vključitev – Preklic predloga, preden ga uradnik sprejme – Neobstoj akta, ki posega v položaj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Priloga VIII, člen 11(2))

3.      Uradniki – Akti uprave – Preklic – Nezakoniti akti – Pogoji – Spoštovanje razumnega roka in načela varstva legitimnih pričakovanj – Nemožnost uveljavljanja legitimnih pričakovanj glede ohranitve očitno nezakonitega akta – Izjema – Ravnanje institucije, ki omogoča domnevo o zakonitosti akta

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VIII, člen 11(2))

4.      Sodni postopek – Vsebinska preučitev pred preizkusom dopustnosti – Dopustnost

1.      Iz določb člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da kadar uradnik vloži zahtevo za prenos njegovih pokojninskih pravic na podlagi navedenih določb in ta zahteva izpolnjuje pogoje iz tega člena, mora najprej organizacija, ki upravlja pokojninski sistem, v katerem je uradnik predhodno pridobil pokojninske pravice, izračunati znesek kapitalizirane vrednosti pridobljenih pokojninskih pravic uradnika, nato pa mora institucija, pri kateri je uradnik vložil zahtevo za prenos njegovih pokojninskih pravic, temu predložiti predlog, v katerem je naveden rezultat v dodatnih letih pokojninske dobe, ki bodo ustvarjena ob morebitnem prenosu.

Vendar niti na podlagi te določbe niti na podlagi nobenega drugega besedila ali načela institucijam ni dovoljeno, da od nacionalnih pokojninskih sistemov prejmejo kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, ki bi jih uradnik pridobil po začetku dela za institucije, in temu uradniku povrnejo to kapitalizirano vrednost, ki je ni mogoče upoštevati za priznanje let pokojninske dobe v pokojninskem sistemu, določenem v Kadrovskih predpisih.

(Glej točki 36 in 69.)

2.      Predlog, s katerim institucija uradniku sporoči rezultat v dodatnih letih pokojninske dobe, ki bodo ustvarjena ob morebitnem prenosu njegovih pokojninskih pravic, je akt, ki posega v položaj tega uradnika.

Vendar dokler uradnik ne da soglasja k predlogu, ki mu ga predloži institucija, se mu s takim predlogom ne podeljuje niti subjektivna pravica niti podobna ugodnost. V takem primeru lahko institucija ta predlog prekliče brez spoštovanja roka, ker tak preklic ni akt, ki posega v uradnikov položaj. Namen možnosti, ki jo ima uradnik na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da prenese kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, ki jih je pridobil pred začetkom dela za Unijo, je namreč uradniku podeliti pravico, katere uveljavljanje je odvisno samo od njegove odločitve.

Od datuma, ko uradnik da soglasje k predlogu, pa institucija zadevni osebi priznava subjektivne pravice, tako da je treba preklic tega predloga nujno šteti za poseg v njen položaj.

(Glej točke 37 in od 41 do 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 20. oktober 1981, Komisija proti Belgiji, 137/80, točka 13.

3.      Čeprav so akti, s katerimi so bile podeljene subjektivne pravice ali podobne ugodnosti, nezakoniti, ima institucija, ki jih je sprejela, načeloma pravico, da v razumnem roku te akte prekliče z retroaktivnim učinkom. Kljub temu je lahko zadnjenavedena pravica omejena z nujnostjo spoštovanja legitimnih pričakovanj upravičencev teh aktov, saj so se lahko ti zanašali na zakonitost zadevnih aktov. V tem primeru takih aktov ni mogoče preklicati z retroaktivnim učinkom, niti v razumnem roku. Vendar se uradnik ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, da bi izpodbijal preklic akta, ki je bil sprejet brez kakršne koli pravne podlage.

Vendar je preklic nezakonitega predloga o določitvi let pokojninske dobe na podlagi zahteve za prenos pokojninskih pravic – pri čemer je ta leta pokojninske dobe približno izračunala institucija, ki ni navedla, da ne gre za dokončen izračun – izveden ob neupoštevanju načela varstva legitimnih pričakovanj, če naslovnik akta ni pravnik, seznanjen s pravili, ki jih v zvezi s tem določajo Kadrovski predpisi, in če storjena nezakonitost ni očitna, tako da se je lahko zadevna oseba zanašala na dozdevno zakonitost akta.

(Glej točke 53, od 56 do 59, 67 in 74.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 27. september 2006, Kontouli proti Svetu, T‑416/04, točka 161;

Splošno sodišče: 12. maj 2010, Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 44.

4.      Sodišče Unije lahko presoja, ali je treba tožbo v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti vsekakor zavrniti zaradi neutemeljenosti, ne da bi bilo treba odločati o njeni dopustnosti.

(Glej točko 66.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. februar 2002, Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, točki 51 in 52.