Language of document : ECLI:EU:F:2012:196

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 13. decembra 2012

Zadeva F‑42/11

Stephanie Honnefelder

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije – Izvršitev pravnomočne sodbe – Načelo zakonitosti – Ugovor nezakonitosti, vložen zoper odločbo o ponovnem začetku postopka javnega natečaja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero S. Honnefelder predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije EPSO/AD/26/05 z dne 11. februarja 2011, da se je ne vpiše na rezervni seznam.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji tretjina stroškov S. Honnefelder.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Tožba zoper akt, ki posega v položaj, sprejet v postopku zaposlovanja – Tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost prejšnjega akta, ki posega v položaj, sprejetega v istem postopku – Dopustnost – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

2.      Pritožbe uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Obseg – Upoštevanje obrazložitve in izreka sodbe – Razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije, da kandidata ne vpiše na rezervni seznam – Ponovni začetek natečaja samo za tožečo stranko – Ustrezen način izvršitve

(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 27)

3.      Uradniki – Pritožbe uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Diskrecijska pravica uprave – Možnost vzpostavitve dialoga z oškodovancem

(člen 266 PDEU)

4.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neizpolnitev obveznosti obveščanja – Nepravilno ravnanje organa, ki ne privede do razglasitve ničnosti akta

1.      Tožeča stranka ima pravico sklicevati se na nezakonitosti v zvezi z načini organizacije natečaja v tožbi zoper posamično odločbo o zavrnitvi njene prijave, in to ne da bi ji bilo mogoče očitati, da ni pravočasno vložila niti pritožbe niti tožbe zoper odločbo o določitvi načinov organizacije natečaja.

Nobena določba Kadrovskih predpisov namreč ne določa, da mora tožeča stranka, ki želi z ugovorom izpodbijati zakonitost akta uprave, vložiti pritožbo posebej zoper ta akt, in to tudi če tožba izpolnjuje pogoje dopustnosti. Sicer pa ugovor nezakonitosti ni nedopusten samo zato, ker ni bil predhodno podan v pritožbi.

(Glej točki 34 in 37.)

Napotitev na:

Sodišče: 11. avgust 1995, Komisija proti Noonan, C‑448/93 P, točke od 17 do 19;

Sodišče prve stopnje: 16. september 1993, Noonan proti Komisiji, T‑60/92, točka 21;

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točka 121.

2.      Zadevna institucija mora po ničnostni sodbi v skladu s členom 266 PDEU sprejeti potrebne ukrepe za odpravo učinka ugotovljenih nezakonitosti, kar lahko pri aktu, ki je bil že izvršen, pomeni vrnitev tožeče stranke v pravni položaj, v katerem je bila pred aktom.

Institucija mora za izpolnitev obveznosti, ki jo ima na podlagi člena 266 PDEU, sprejeti konkretne ukrepe, s katerimi lahko odpravi nezakonitost, storjeno v zvezi z zadevno osebo. Tako se ne more sklicevati na praktične težave, ki bi jih lahko povzročila vrnitev tožeče stranke v pravni položaj, v katerem je bila pred sprejetjem akta, ki je bil razglašen za ničnega, da bi se izognila tej obveznosti. Zadevna institucija lahko le podredno, kadar se pri izvršitvi ničnostne sodbe spopada z velikimi ovirami, izpolni svoje obveznosti s sprejetjem odločbe, s katero je mogoče pravično nadomestiti škodo, ki za zadevno osebo nastane z odločbo, ki je bila razglašeno za nično.

V zvezi s tem, če mora zadevna institucija določiti, kateri ukrepi se zahtevajo za izvršitev ničnostne sodbe Sodišča za uslužbence, je njena diskrecijska pravica omejena s potrebo po upoštevanju izreka in obrazložitve sodbe, ki jo mora izvršiti, ter določb prava Unije. Tako mora tožena institucija zlasti preprečiti, da bi sprejeti ukrepi vsebovali enake nezakonitosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi.

Vendar lahko uprava v zvezi z javnim natečajem, organiziranim za oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev, poišče pravično rešitev za posebni primer kandidata, ki je bil nezakonito izključen. Kadar gre za javni natečaj, ki je bil organiziran za oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev in katerega preizkusi so bili nepravilni, so tako pravice kandidata ustrezno zaščitene, če organ, pristojen za imenovanja, za tega kandidata znova začne natečaj za oblikovanje rezervnega seznama, saj tak ponovni začetek obsega obnovitev položaja, kakršen je obstajal pred nastopom okoliščin, ki jih je grajalo sodišče. Nasprotno pa ni mogoče uporabiti rešitve, ki bi vključevala vpis tožeče stranke na rezervni seznam natečaja, ne da bi morala ta znova opravljati nepravilni preizkus, ne da bili s tem kršeni ne le načelo enakega obravnavanja, načelo objektivnosti pojma in obvestilo o natečaju, ampak tudi člen 27 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 44 do 46, 49 in 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 14. julij 1983, Detti proti Sodišču, 144/82, točka 33; 6. julij 1993, Komisija proti Albaniju in drugim, C‑242/90 P, točka 13;

Sodišče prve stopnje: 8. oktober 1992, Meskens proti Parlamentu, T‑84/91, točka 78; 26. junij 1996, De Nil in Impens proti Svetu, T‑91/95, točka 34; 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, točka 109 in navedena sodna praksa; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑119/99, točka 37; 13. september 2005, Recalde Langarica proti Komisiji, T‑283/03, točki 50 in 51;

Sodišče za uslužbence: 24. junij 2008, Andres in drugi proti ECB, F‑15/05, točka 132 in navedena sodna praksa.

3.      Ker uprava deluje enostransko, mora določiti, kateri ukrepi se zahtevajo za izvršitev ničnostne sodbe. Zato ima uprava možnost, in ne obveznost, da začne dialog z žrtvijo nezakonitosti, da dosežeta dogovor, ki bo žrtvi zagotovil pravično nadomestilo.

(Glej točko 53.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Meskens proti Parlamentu, točka 80; zgoraj navedena sodba De Nil in Impens proti Svetu, točka 34.

4.      Tudi če bi bila trditev, s katero se upravi očita, da ni izpolnila obveznosti obveščanja, utemeljena, ne bi mogla privesti do razglasitve ničnosti izpodbijanega akta, ampak samo do nastanka nepogodbene odgovornosti uprave zaradi nepravilnega ravnanja organa.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2010, Ezerniece Liljeberg in drugi proti Komisiji, F‑83/05, točka 105 in naslednje.