Language of document : ECLI:EU:F:2013:132

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 18. septembra 2013

Zadeva F‑76/12

Sabine Scheidemann

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradnik – Medinstitucionalna premestitev – Člena 43 in 45 Kadrovskih predpisov – Napredovanje – Točke za delovno uspešnost – Enako obravnavanje – Avtonomija institucij“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero S. Scheidemann v bistvu predlaga, prvič, naj se razglasi ničnost odločbe Evropske komisije z dne 13. oktobra 2011 o pretvorbi točk za delovno uspešnost, pridobljenih na Evropskem parlamentu, in odločbe o seznamu uradnikov, ki so napredovali v ocenjevalnem in napredovalnem obdobju 2011 (objavljena v Upravnih obvestilih št. 48‑2011 z dne 27. oktobra 2011), ker ne vključuje njenega imena, in drugič, naj se Komisiji naloži, da ji izplača odškodnino, začasno določeno po načelu ex aequo et bono na 20.000 EUR kot nadomestilo za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi te odločbe.

Odločitev:      Tožba se zavrne. S. Scheidemann nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Avtonomija institucij – Uradnik, ki je uveljavljal medinstitucionalno mobilnost – Deljena pristojnost na področju ocenjevanja uspešnosti in napredovanja – Neobstoj – Obveznost uporabe notranjih določb prejšnje institucije glede dodelitve točk za delovno uspešnost in napredovanja – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 43, 45 in 110)

Čeprav v skladu z načelom enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, za vse uradnike vseh institucij Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi, tako načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je priznana s Kadrovskimi predpisi. Prav nasprotno, institucije v kadrovskih zadevah uživajo načelo avtonomije. Člen 43 Kadrovskih predpisov v zvezi s tem sicer napotuje na splošne izvedbene določbe, ki jih vsaka institucija sprejme za določitev pogojev, pod katerimi se pripravi ocenjevalno poročilo o sposobnosti, učinkovitosti in vedenju pri delu vsakega uradnika. Poleg tega člen 110 Kadrovskih predpisov na splošno institucijam pod nekaterimi formalnimi pogoji omogoča sprejetje splošnih izvedbenih določb o pravilih za zagotavljanje izvajanja Kadrovskih predpisov, kar velja izjemoma, in sicer kadar so določbe Kadrovskih predpisov tako nejasne in nenatančne, da bi bila njihova uporaba samovoljna. Kot je razvidno iz njihovega člena 2(2), Kadrovski predpisi za medinstitucionalno premestitev ne določajo deljene pristojnosti na področju ocenjevanja uspešnosti in napredovanja zaposlenih in vsaka institucija lahko za izvajanje členov 43 in 45 Kadrovskih predpisov upravičeno sprejme svoj regulativni okvir s splošnimi izvedbenimi določbami, sprejetimi na podlagi člena 110 Kadrovskih predpisov.

Če bi bila za uradnika, ki je bil premeščen v drugo institucijo, nova institucija dolžna uporabiti notranje določbe prejšnje institucije v zvezi z dodelitvijo točk za delovno uspešnost in napredovanjem ter zlasti v zvezi z izvedbenimi ukrepi za določitev točk za napredovanje, bi to pri presoji delovne uspešnosti povzročilo različno obravnavanje uradnikov nove institucije glede na to, ali so bili medinstitucionalno premeščeni ali ne. V zvezi s tem morajo institucije zagotoviti, da premestitev ne škoduje razvoju kariere premeščenih uradnikov in da premeščeni uradniki v okviru napredovalnega obdobja niso kaznovani.

(Glej točke od 26 do 28 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, Echauz Brigaldi in drugi proti Komisiji, T‑156/95, točka 53;

Sodišče za uslužbence: 5. julij 2011, V proti Parlamentu, F‑46/09, točka 135.