Language of document : ECLI:EU:F:2013:158

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 23. oktobra 2013

Zadeva F‑39/12

BQ

proti

Računskemu sodišču Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradnik – Ocenjevalno poročilo – Psihično nadlegovanje – Odškodnina – Dopustnost – Roki“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero BQ predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 7. decembra 2011 o zavrnitvi njene pritožbe z dne 26. aprila 2011 glede zavrnitve njenega zahtevka po vzpostavitvi odgovornosti Računskega sodišča Evropske unije zaradi krivdnega ravnanja v zvezi z njo in drugič, naložitev plačila odškodnine Računskemu sodišču za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, povzročeno z njegovim krivdnim ravnanjem.

Odločitev:      Računskemu sodišču Evropske unije se naloži plačilo 2.000 EUR BQ. V preostalem se tožba zavrne. Vsaka od strank nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Trajanje in začetek trajanja roka

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi, člena 90)

2.      Tožba uradnikov – Odškodninska tožba – Razlogi – Nezakonitost odločbe organa, pristojnega za imenovanja, ki ni bila pravočasno izpodbijana – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Napaka pri izvrševanju javnih nalog – Pojem – Obstoj konfliktnih odnosov med uradnikom in njegovim nadrejenim – Vključitev – Pogoji

4.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Notranja preiskava v zvezi z domnevnim psihičnim nadlegovanjem – Pravica tožeče stranke do izjave in do dostopa do vpogleda v spis preiskave – Meje

(Kadrovski predpisi, člen 12a, 24 in 26)

1.      Če ni roka, ki bi ga predpisi določali za vložitev odškodninskega zahtevka na podlagi delovnega razmerja med uradnikom in institucijo, ki ji ta pripada, je treba navedeni zahtevek vložiti v razumnem roku, ki se določi glede na okoliščine obravnavanega primera.

Poleg tega je, ker besedila, ki se na tem področju uporabljajo, petletni zastaralni rok iz člena 46 Statuta Sodišča upoštevni primerjalni dejavnik za presojo dopustnosti odškodninske tožbe uradnika, ne da bi pomenil togo in nedotakljivo omejitev. Dodati je treba, da v skladu s členom 46 zastaralni rok petih let teče od škodnega dogodka ali natančneje, od nastanka škodnih učinkov kršitvenega dejanja ali ravnanja ali od razvidnosti škodnih učinkov.

(Glej točki 38 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. januar 1982, De Franceschi proti Svetu in Komisiji, 51/81, točka 10; 19. april 2007, Holcim (Deutschland) proti Komisiji, C‑282/05 P, točka 29;

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, točki 66 in 71; 27. avgust 2009, Abouchar proti Komisiji, T‑367/08, točki 22 in 23;

Splošno sodišče Evropske unije: 15. september 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑157/09 P, točki 46 in 47.

2.      Uradnik, ki v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ni vložil ničnostne tožbe zoper akt, ki domnevno posega v njegov položaj, ne more z zahtevkom za nadomestilo škode, povzročene s tem aktom, popraviti te opustitve in si priskrbeti nove roke za tožbo.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Komisiji, T‑547/93, točki 174 in 175; 1. december 1999, Schuerer proti Komisiji, T‑81/99, točka 31.

3.      Obstoj konfliktnih odnosov med uradnikom in njegovim nadrejenim kot tak ne more pomeniti nepravilnega ravnanja organa, ki ga je mogoče pripisati upravi, razen če se dokaže njeno neukrepanje, ker je dopustila poslabšanje položaja, ki škoduje tako delovanju službe kot zdravju zadevnih oseb.

(Glej točko 68.)

4.      Če postopka preiskave, izvedene po zahtevi za pomoč uradnika s pritožbo zaradi psihičnega nadlegovanja, ni mogoče šteti za postopek preiskave, ki poteka proti navedenemu uradniku, se lahko ta na podlagi načela dobrega upravljanja sklicuje vsaj na pravico do izjave o dejstvih, ki se nanj nanašajo, ker lahko odločba o zavrnitvi zahteve za pomoč zaradi domnevnega psihičnega nadlegovanja povzroči resne posledice, saj ima lahko psihično nadlegovanje izjemno škodljive učinke na zdravstveno stanje nadlegovane osebe, samo morebitno priznanje uprave, da gre za psihično nadlegovanje, pa lahko blagodejno vpliva na ozdravitev nadlegovane osebe v terapevtskem procesu.

Vendar postopkovna pravica do izjave ne vključuje pravice uradnika, ki trdi, da je nadlegovan, do tega, da je vsekakor seznanjen s celotnim poročilom preiskave, ko je to enkrat pripravljeno, ker v okviru preiskave o psihičnem nadlegovanju, če niso podane posebne okoliščine, ni nerazumno, da se želi varovati priče s tem, da se jim zagotavlja popolno anonimnost in zaupnost kakršnegakoli podatka, ki bi jih lahko identificiral, da bi se lahko, tudi v interesu pritožnikov, opravile nevtralne in objektivne preiskave, pri katerih bi zaposleni brez zadržkov sodelovali, da bi se preprečila vsakršna nevarnost, da bi osumljene osebe, ali celo pritožniki, naknadno vplivali na priče in da bi se tako ohranili delovni odnosi, ki so naklonjeni dobremu delovanju služb.

Če pa se organ, pristojen za imenovanja, odloči zavrniti pritožbo zaradi nadlegovanja ob sklicevanju na ugotovitve preiskave, pa ima uradnik, ki je vložil pritožbo, pravico, da se ga seznani z razlogi, na katerih temeljijo ugotovitve poročila o preiskavi, kar pa pomeni, če ti razlogi niso navedeni v odločbi organa, pristojnega za imenovanja, da se mu pošlje nezaupna različica poročila o preiskavi.

(Glej točke od 72 do 74.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točka 46; 12. december 2012, Cerafogli proti ECB, F‑43/10, točke 85, 92 in 97, predmet pritožbe, ki jo obravnava Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑114/13 P.