Language of document : ECLI:EU:F:2013:142

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 7. oktobra 2013

Zadeva F‑97/12

Florence Thomé

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Splošni javni natečaj – Obvestilo o natečaju EPSO/AD/177/10 – Odločitev o nezaposlitvi uspešnega kandidata – Merila za pripustitev – Univerzitetna diploma“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero F. Thome v bistvu izpodbija zavrnitev Evropske komisije glede njene zaposlitve na delovno mesto iz obvestila o natečaju COM/2011/218 in predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.

Odločitev:      Odločbi Evropske komisije z dne 11. novembra 2011 in 5. junija 2012 se razglasita za nični. Evropski komisiji se naloži, naj F. Thomé plača znesek 14.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov F. Thomé.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Pravni interes – Tožba zoper razveljavljeni akt – Učinki razveljavitve in odprave

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Zahteva po univerzitetnih diplomah – Pojem univerzitetne diplome – Presoja glede na zakonodajo države poteka študija – Diskrecijska pravica komisije in organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor – Meje

1.      Odprava odločbe povzroči, da ta izgine z retroaktivnim učinkom, medtem ko njena ra razveljavitev povzroči zgolj to, da izgine za prihodnost. Iz tega je razvidno, da čeprav je tožba zoper odločbo, ki je bila pred vložitvijo navedene tožbe odpravljena, načeloma brezpredmetna in jo je treba zavreči kot nedopustno, pa uradnik ohrani interes za izpodbijanje odločbe, ki je bila zgolj razveljavljena in ne odpravljena, če ima lahko razglasitev ničnosti tega akta s strani Sodišča za uslužbence sama po sebi pravne posledice.

(Glej točko 28.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. september 1995, Antillean Rice Mills in drugi/Komisija, T‑480/93 in T‑483/93, točka 60.

2.      Natečajna komisija natečaja na podlagi kvalifikacij in preizkusov je pristojna, da v vsakem posameznem primeru oceni, ali predložene diplome ali poklicne izkušnje vsakega kandidata ustrezajo ravni, zahtevani v Kadrovskih predpisih in zadevnem obvestilu o natečaju. Kadar ni niti v uredbi ali direktivi, ki se uporablja za natečaje za zaposlitev, niti v obvestilu o javnem natečaju nobene nasprotne določbe, je treba zahtevo po univerzitetni diplomi, s katero je pogojena pripustitev k splošnemu javnemu natečaju, nujno razumeti v pomenu, ki je temu izrazu dan z zakonodajo države članice, v kateri je kandidat končal študij, na katerega se sklicuje.

Zlasti če gre za povezanost diplome s področjem natečaja ali vrsto in trajanje zahtevanih poklicnih izkušenj, sodišče Unije meni, da ima komisija široko diskrecijsko pravico, Sodišče za uslužbence pa mora zgolj preveriti, ali pri izvajanju te pravice ni bila storjena očitna napaka pri presoji.

Če pa gre za to, ali je diploma priznana z zakonodajo države članice, v kateri je bila izdana, oziroma ali glede na to zakonodajo dosega raven, ki se zahteva v obvestilu o javnem natečaju, sodišče Unije meni, da razlaga nacionalne zakonodaje, ki jo je podala komisija natečaja, ne spada na področje njene proste presoje in mora, nasprotno, biti predmet celovitega nadzora glede napak pri presoji, ki ga opravi sodišče Unije.

Enaka načela se morajo uporabiti tudi za položaje, v katerih organ, pristojen za imenovanja, v nasprotju s predhodno presojo komisije natečaja meni, da diploma kandidata ni priznana z zakonodajo države, v kateri je bila izdana, ali glede na to zakonodajo ne dosega ravni, ki se zahteva z obvestilom o javnem natečaju. V takem primeru namreč nič ne upravičuje, da sodišče Unije opravi zgolj omejen nadzor glede očitnih napak pri presoji v zvezi z odločbami organa, pristojnega za imenovanja, medtem, ko bi bile odločbe komisije predmet celovitega nadzora glede napak pri presoji.

(Glej točke 45 in od 48 do 52.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. november 1991, Van Hecken/CES, T‑158/89, točka 22; 11. februar 1992, Panagiotopoulou/Parlament, T‑16/90, točke od 50 do 53; 3. marec 1994, Cortes Jimenez in drugi/Komisija, T‑82/92, točka 33; 9. december 1999, Alonso Morales/Komisija, T‑299/97, točka 60;

Sodišče za uslužbence: 30. november 2009, Zangerl‑Posselt/Komisija, F‑83/07, točka 51; 20. junij 2012, Cristina/Komisija, F‑83/11, točka 67.