Language of document : ECLI:EU:F:2013:154

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 23. oktobra 2013

Zadeva F‑148/12

Ulrik Solberg

proti

Evropskemu centru za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA)

„Javni uslužbenci – Nekdanji začasni uslužbenec – Ocenjevalno poročilo – Pravni interes – Obveznost obrazložitve – Obseg diskrecijske pravice“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero U. Solberg predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA ali v nadaljevanju: Center) o pripravi njegovega ocenjevalnega poročila za leto 2011.

Odločitev:      Tožba se zavrne. U. Solberg nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropskega centra za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Pravni interes – Tožba za razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila, ki jo je vložil začasni uslužbenec po prenehanju svojih funkcij – Ohranitev pravnega interesa

(Kadrovski predpisi, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Kadrovski predpisi, člen 43)

3.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Polje proste presoje ocenjevalcev – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Dokazno breme

(Kadrovski predpisi, člen 43)

4.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Nujna skladnost med opisnimi pojasnili in številčno oceno – Razglasitev ničnost samo v primeru očitne neskladnosti

(Kadrovski predpisi, člen 43)

1.      Katerakoli tožeča stranka mora, da bi lahko veljavno vložila tožbo na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, dokazati dejanski osebni interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, ki se presoja ob vložitvi tožbe in mora trajati do izreka sodne odločbe, sicer se postopek ustavi.

Ocenjevalno poročilo pa je bistveni dokument za ocenjevanja zaposlenih v instituciji, saj omogoča ocenjevanje sposobnosti, učinkovitosti in obnašanja uradnika ali uslužbenca in je vrednostna ocena njegovih nadrejenih o tem, kako je ocenjeni uradnik ali uslužbenec opravil svoje naloge, in o njegovem vedenju v službi v zadevnem obdobju. Zato je vsak uradnik upravičen zahtevati pravično in ustrezno oceno svojega dela in v skladu z učinkovitim sodnim varstvom mu je treba priznati pravico izpodbijati njegovo ocenjevalno poročilo zaradi njegove vsebine ali ker ni bilo pripravljeno v skladu s pravili, ki jih določajo Kadrovski predpisi. Enako mora veljati za uslužbenca, za katerega se uporabljajo pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, na katerega se nanaša ocenjevalno poročilo.

Pri presoji dejanskega osebnega interesa nekdanjega začasnega uslužbenca za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti njegovega ocenjevanega poročila je treba upoštevati to, ali se želi glede na svoje delovne izkušnje na tem delovnem mestu v prihodnosti ponovno vključiti v osebje Unije, in njegov morebitni interes za sklicevanje, v ta namen, na ocenjevalno poročilo za njegovo zadnje leto službe kot začasni uslužbenec, ki ne bi vsebovalo nepravilnosti. Poleg tega tudi to, da bi se v primeru ponovne vključitve navedene osebe v osebje Unije njena kariera nadaljevala, dokazuje, da ima ta pravni interes za izpodbijanje spornega ocenjevalnega poročila.

(Glej točke 16, 17 in 21.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. oktober 1975, Marenco in drugi proti Komisiji, od 81/74 do 88/74, točka 6; 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P, točke 42, 43 in 45;

Sodišče prve stopnje: 18. junij 1992, Turner proti Komisiji, T‑49/91, točka 24; 28. junij 2005, Ross proti Komisiji, T‑147/04, točke 24 in 25 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije; 12. julij 2011, Komisija proti Q, T‑80/09 P, točka 162; 4. junij 2012, Attey in drugi proti Svetu, T‑118/11, T‑123/11 in T‑124/11, točka 28.

2.      Med zagotovila, ki jih določa pravo Unije v upravnih postopkih, spada načelo dobrega upravljanja, ki ga določa člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in zlasti ena od njegovih oblik iz odstavka 2(c) tega člena, in sicer „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

Obveznost obrazložitve, ki posegajo v položaj, je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov.

Pri presoji, ali je ocenjevalno poročilo dovolj obrazloženo, je treba upoštevati vse informacije, s katerimi je bil seznanjen zadevni uradnik ali uslužbenec, in ne samo informacij, navedenih v navedenem poročilu.

(Glej točke od 28 do 31.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. september 2005, Napoli Buzzanca proti Komisiji, T‑218/02, točka 57 in navedena sodna praksa; 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 148 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije, 27. september 2012, Applied Microengineering proti Komisiji, T‑387/09, točka 76;

Sodišče za uslužbence: 13. september 2011, Nastvogel proti Svetu, F‑4/10, točka 61; 11. julij 2013, Tzirani proti Komisiji, F‑46/11, točka 136.

3.      Ocenjevalci imajo široko diskrecijsko pravico pri ocenah dela oseb, ki jih morajo oceniti. Sodni nadzor sodišča Unije nad vsebino ocenjevalnih poročil je tako omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka, pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil. Sodišče za uslužbence ne more nadzirati utemeljenosti presoje ocenjevalca o poklicnih sposobnostih uradnika ali uslužbenca, saj ta vsebuje kompleksne vrednostne ocene, ki jih že zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.

Poleg tega mora biti nadzor sodišča Unije nad obstojem očitne napake pri ocenjevanju uradnikov omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so lahko vplivali nanjo pri ocenjevanju, ravnala v nespornih mejah in svojih pooblastil ni uporabljala očitno napačno.

Dokazi, ki jih mora tožeča stranka predložiti, da bi dokazala, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki lahko upravičuje razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila, morajo zadostovati za to, da presoja uprave ni verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je treba kljub dokazom, ki jih predloži tožeča stranka, zadevno presojo sprejeti kot resnično ali veljavno.

(Glej točki 39 in 40.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. december 1981, Bakke‑d’Aloya proti Svetu, 280/80, točka 10; 3. april 2003, Parlament proti Samper, C‑277/01 P, točka 35;

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑547/93, točka 133; 12. december 1996, AIUFFASS in AKT proti Komisiji, T‑380/94, točka 59; 12. februar 2008, BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, točka 221;

Splošno sodišče Evropske unije: 16. december 2010, Svet proti Stols, T‑175/09 P, točka 23 in navedena sodna praksa; 16. maj 2013, Canga Fano proti Svetu, T‑281/11 P, točka 41;

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Wenning proti Europolu, F‑114/07, točka 111; 23. februar 2010, Faria proti UUNT, F‑7/09, točka 44; 15. februar 2012, AT proti EACEA, F‑113/10, točka 74; 12. december 2012, Lebedef proti Komisiji, F‑109/11, točka 61, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑117/13 P.


4.      Opisne pripombe v ocenjevalnem poročilu so namenjene utemeljitvi analitičnih ocen v njem in so podlaga za pripravo ocene, ker zadevnemu uradniku ali uslužbencu omogočajo, da razume dobljene ocene. Pripombe se morajo zato glede na prevladujočo vlogo pri pripravi ocenjevalnega poročila ujemati z dodeljenimi ocenami, tako da je treba oceno šteti za številčni ali analitični prepis pripomb. Vendar je mogoče glede na zelo široko diskrecijsko pravico ocenjevalcev upravičiti razglasitev ničnosti navedenega poročila z morebitnim neujemanjem v ocenjevalnem poročilu le, če je to očitno.

(Glej točko 41.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F‑28/06, točki 109 in 110; 13. september 2011, Behnke proti Komisiji, F‑68/10, točka 78.