Language of document : ECLI:EU:C:2013:43

Zadeva C‑12/11

Denise McDonagh

proti

Ryanair Ltd

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Dublin Metropolitan District Court)

„Zračni promet – Uredba (ES) št. 261/2004 – Pojem ‚izredne razmere‘ – Obveznost pomoči potnikom v primeru odpovedi leta zaradi ‚izrednih razmer‘ – Ognjeniški izbruh, ki je povzročil zaprtje zračnega prostora – Izbruh islandskega ognjenika Eyjafjallajökull“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 31. januarja 2013

1.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2353 – Skupna pravila na področju odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Nespoštovanje obveznosti oskrbe s strani letalskega prevoznika – Pravica potnikov do odškodnine – Obseg

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5(1)(b) in 9)

2.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila na področju odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Izredne razmere – Pojem – Zaprtje zračnega prostora zaradi ognjeniškega izbruha – Vključitev – Oprostitev letalskih prevoznikov glede obveznosti oskrbe potnikov – Neobstoj

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, uvodni izjavi 1 in 2, člena 5(1)(b) in 9)

3.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila na področju odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Obveznost oskrbe potnikov ob odpovedi leta zaradi izrednih razmer – Obseg – Časovna ali finančna omejitev – Neobstoj

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5(3) in 9)

4.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila na področju odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Obveznost oskrbe potnikov ob odpovedi leta zaradi izrednih razmer – Nespoštovanje – Pravica do odškodnine – Obseg

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5(1)(b) in 9)

5.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Ukrepi pomoči, oskrbe in povrnitve škode potnikom ob odpovedi ali veliki zamudi leta – Pogoji za izvajanje – Montrealska konvencija – Neuporabljivost

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004 Montrealska konvencija)

6.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Ukrepi pomoči, oskrbe in povrnitve škode potnikom ob odpovedi ali veliki zamudi leta – Obveznost oskrbe potnikov ob odpovedi leta zaradi izrednih razmer – Kršitev načela prepovedi diskriminacije – Neobstoj

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5(1)(b) in 9)

1.        Letalski potnik se pred nacionalnim sodiščem lahko sklicuje na to, da letalski prevoznik ni izpolnil svoje obveznosti oskrbe iz členov 5(1)(b) in 9 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov, da bi mu ta prevoznik povrnil stroške, ki bi jih moral kriti na podlagi navedenih določb.

(Glej točko 24.)

2.        Člen 5 Uredbe (ES) št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov je treba razlagati tako, da okoliščine, kot je zaprtje dela evropskega zračnega prostora zaradi izbruha ognjenika, pomenijo „izredne razmere“ v smislu te uredbe, zaradi katerih letalski prevozniki niso oproščeni obveznosti oskrbe iz členov 5(1)(b) in 9 Uredbe št. 261/2004.

Pomen in obseg pojmov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje, je namreč treba določiti glede na njihov običajen pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so. V okviru letalskega prevoza izraz „izredne razmere“ označuje dogodek, ki ni značilen za običajno opravljanje dejavnosti zadevnega prevoznika in nanj ni mogoče učinkovito vplivati zaradi njegove narave in njegovega izvora. Povedano drugače, gre za vse okoliščine, na katere letalski prevoznik ne more vplivati, ne glede na naravo in težo teh okoliščin. Zagotavljanje oskrbe na podlagi člena 9 Uredbe št. 261/2004 je za letalskega prevoznika obvezno ne glede na dogodek, zaradi katerega je bil let odpovedan. V zvezi s tem je iz uvodnih izjav 1 in 2 te uredbe jasno razvidno, da je namen navedene uredbe zagotavljanje visoke ravni varstva potnikov, hkrati pa ta uredba upošteva zahteve glede varstva potrošnikov na splošno, saj odpoved leta potnikom povzroči velike nevšečnosti.

(Glej točke 28, 29, 31, 34 in točko 1 izreka.)

3.        Iz besedila Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ni razvidna nobena omejitev – bodisi časovna bodisi denarna – obveznosti oskrbe potnikov v izrednih razmerah v smislu člena 5(3) te uredbe.

Iz člena 9 Uredbe št. 261/2004 namreč izhaja, da so vse obveznosti oskrbe potnikov, žrtev odpovedi leta, v celoti naložene letalskemu prevozniku za celotno obdobje, v katerem morajo zadevni potniki čakati na spremembo poti.

V zvezi s tem je oskrba takih potnikov še zlasti pomembna ob nastanku dlje trajajočih izrednih razmer, torej je prav takrat, kadar je čakanje zaradi odpovedi leta še posebej dolgotrajno, treba poskrbeti, da ima letalski potnik, čigar let je bil odpovedan, ves čas čakanja dostop do najnujnejših izdelkov in storitev.

(Glej točke od 40 do 42.)

4.        Člena 5(1)(b) in 9 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov je treba razlagati tako, da mora biti v primeru odpovedi leta zaradi „izrednih razmer“, katerih trajanje je enako tistemu iz postopka v glavni stvari, obveznost oskrbe letalskih potnikov izpolnjena, ne da bi to vplivalo na veljavnost navedenih določb.

Dejstvo, da obveznost oskrbe povzroči določene finančne posledice za letalske prevoznike ni v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker teh posledic ni mogoče šteti za pretirane glede na cilj visoke ravni varstva potnikov. S pomenom cilja varstva potrošnikov, vključno torej z letalskimi potniki, je namreč mogoče upravičiti negativne gospodarske posledice – celo občutne – za nekatere gospodarske subjekte. Poleg tega morajo letalski prevozniki kot skrbni subjekti predvideti take stroške, povezane z obveznostjo oskrbe, da bi to obveznost po potrebi izpolnili, in lahko poleg tega stroške, nastale s to obveznostjo, prenesejo na ceno letalskih vozovnic.

Letalski potnik pa je iz naslova odškodnine zaradi neizpolnitve obveznosti letalskega prevoznika glede oskrbe iz členov 5(1)(b) in 9 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov upravičen le do povrnitve zneskov, ki so glede na okoliščine vsakega posameznega primera potrebni, primerni in razumni za to, da se nadomesti opustitev oskrbe navedenega potnika s strani letalskega prevoznika, o čemer pa mora presoditi nacionalno sodišče.

(Glej točke od 47 do 51 in 66 ter točko 2 izreka.)

5.        Standardizirani in takojšnji ukrepi za nadomestitev škode iz Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ne spadajo med ukrepe, za katere Montrealska konvencija določa pogoje za izvedbo Zato ni treba presojati veljavnosti navedenih določb glede na načelo pravičnega ravnotežja interesov, ki izhaja iz navedene konvencije.

(Glej točki 52 in 53.)

6.        Člena 5(1)(b) in 9 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ne kršita načela prepovedi diskriminacije.

Položaj podjetij, ki delujejo v sektorju dejavnosti različnih načinov prevoza, namreč ni primerljiv, ker – ob upoštevanju pogojev delovanja teh podjetij, pogojev njihove dostopnosti in razdelitve njihovih omrežij – ti različni načini prevoza glede pogojev za uporabo niso zamenljivi. V teh okoliščinah je zakonodajalec Unije lahko uvedel pravila, ki določajo raven varstva potrošnikov, ki se razlikuje glede na sektor zadevnega prevoza.

(Glej točke od 56 do 58.)