Language of document : ECLI:EU:F:2013:213

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 13. decembra 2013

Združene zadeve F‑137/12, F‑138/12, F‑139/12 in F‑141/12

Fabrice Van Oost in drugi

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uslužbenci – Napredovanje – Postopek certifikacije 2010‑2011 – Izključitev s seznama potrjenih uradnikov – Mirna rešitev spora na pobudo Sodišča za uslužbence – Pritožbeni rok – Nepravočasna pritožba – Pojem opravičljive zmote – Skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega uradnika – Informacije, pridobljene po telefonu – Dokaz – Nedopustnost“

Predmet:      Tožbi, vloženi na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero F. Van Oost, M. B. Ibarra de Diego in N. Theodoridis 14. novembra 2012 ter M. Hotz 16. novembra 2012 v bistvu predlagajo razglasitev ničnosti odločb posvetovalnega odbora za postopek certifikacije 2010‑2011 o njihovi neuvrstitvi na seznam kandidatov, ki so uspešno opravili vse preizkuse po programu usposabljanja „certifikacija“, organiziranem v obdobju 2010‑2011, ter povrnitev škode, ki so jo domnevno utrpeli.

Odločitev:      Zadeve F‑137/12, F‑138/12 in F‑139/12 se izbrišejo iz vpisnika Sodišča za uslužbence. Stranke v zadevah F‑137/12, F‑138/12 in F‑139/12 nosijo stroške v skladu s svojim dogovorom. Tožba v zadevi F‑141/12 se zavrže kot nedopustna. M. Hotz nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije v okviru zadeve F‑141/12.

Povzetek

Pritožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Opravičljiva zmota – Pojem – Napačne informacije, ki jih je eventualno po telefonu dala uprava – Nevplivanje

(Kadrovski predpisi, člena 90(2) in 91(2); Sklep Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora, Odbora regij in Evropskega varuha človekovih pravic 2002/620, člen 4)

Pojem opravičljive zmote je treba razlagati ozko in se lahko nanaša le na izjemne okoliščine, zlasti ko so institucije ravnale tako, da je lahko njihovo ravnanje samo po sebi ali odločilno povzročilo sprejemljivo zmedo pri uradniku ali uslužbencu, ki je ravnal v dobri veri in izkazal vso potrebno skrbnost. Ta pojem se po analogiji s členom 91(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije uporablja v okviru zavezujočih rokov, določenih za predložitev akta ali dokumenta pri sami upravi, vključno s pritožbo v smislu člena 90(2) navedenih predpisov.

Uradnik se za dokaz obstoja opravičljive zmote ne more sklicevati na telefonski pogovor z upravo, med katerim naj bi dobil napačne informacije v zvezi z organom, pristojnim za imenovanja, na katerega je naslovil pritožbo zoper odločitev Evropskega urada za izbor osebja. Ker namreč razlaga določb Sklepa 2002/620 o ustanovitvi EPSO, ki se uporabljajo, ne povzroča posebnih težav, mora zadevna oseba izkazati potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega uradnika, in posledično pravilno dobiti informacije o identiteti organa, pristojnega za obravnavo pritožb.

(Glej točke od 25 do 28 in 30.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. november 2008, Speiser proti Parlamentu, T‑390/07, točka 33;

Splošno sodišče Evropske unije: 16. september 2009, Boudova in drugi proti Komisiji, T‑271/08 P, točka 72 in navedena sodna praksa; 1. april 2011, Doherty proti Komisiji, T‑468/10, točka 29;

Sodišče za uslužbence: 10. maj 2011, Barthel in drugi proti Sodišču, F‑59/10, točka 28.