Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je 7. avgusta 2014 vložilo Krajský soud v Praze (Češka republika) – Ernst Georg Radlinger, Helena Radlingerová proti Finway a.s.

(Zadeva C-377/14)

Jezik postopka: češčina

Predložitveno sodišče

Krajský soud v Praze

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeči stranki: Ernst Georg Radlinger, Helena Radlingerová

Tožena stranka: Finway a.s.

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali so člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS1 z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva o nedovoljenih pogojih) in člen 22(2) Direktive 2008/48/ES2 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (v nadaljevanju: Direktiva o potrošniških kreditnih pogodbah) ali katere druge določbe prava EU o varstvu potrošnikov v nasprotju:

z ureditvijo iz zakona št. 182/2006 o plačilni nesposobnosti in načinih njene rešitve (zákon č. 182/2006 Sb., o úpadku a způsobech jeho řešení) (zakon o postopkih zaradi insolventnosti), kakor je bil spremenjen z zakonom št. 185/2013 (zakon o postopkih zaradi insolventnosti), ki omogoča sodišču, da preuči obstoj, znesek ali vrstni red terjatev, ki izvirajo iz razmerij s potrošniki, samo na podlagi incidenčnega zahtevka, ki ga je vložil stečajni upravitelj, upnik ali (pod zgoraj navedenimi omejitvami) dolžnik (potrošnik)?

z določbami, ki v okviru nacionalne zakonodaje o postopkih zaradi plačilne nesposobnosti omejujejo pravico dolžnika (potrošnika), da zahteva sodni nadzor nad prijavljenimi terjatvami upnikov (ponudniki proizvodov ali storitev) samo na primere, v katerih se odobri rešitev plačilne nesposobnosti potrošnika v obliki odpusta terjatev, in tudi v tem okviru samo v zvezi z nezavarovanimi terjatvami upnika, pri čemer je prerekanje dolžnika v primeru izterljivih terjatev, priznanih z odločbo pristojnega organa, nadalje omejeno samo na možnost zatrjevanja, da je terjatev zastarala ali časovno potekla, kot je določeno v členih 192(3) in 410(2) in (3) zakona o postopkih zaradi insolventnosti?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali mora sodišče v postopku odločanja o terjatvah iz potrošniške kreditne pogodbe po uradni dolžnosti upoštevati to, da kreditodajalec ni izpolnil zahtev po obveščanju iz člena 10(2) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah, tudi če potrošnik tega ni uveljavljal, in na podlagi nacionalnega prava ugotoviti, da so pogodbeni sporazumi nični?

Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen:

Ali imajo določbe zgoraj navedenih direktiv neposreden učinek in ali to, da odločanje sodišča o incidenčnem sporu po uradni dolžnosti (ali z vidika nacionalnega zakona nedovoljen nadzor nad terjatvijo na podlagi neučinkovitega prerekanja s strani upnika – potrošnika) posega v horizontalno razmerje med potrošnikom in ponudnikom proizvodov ali storitev, preprečuje njihovo neposredno uporabo?

Kateri znesek predstavlja „skupni znesek kredita“ v skladu s členom 10(2)(d) Direktive o potrošniških kreditnih pogodbah in kateri zneski so kot „zneski črpanja“ vključeni v izračun efektivne obrestne mere (APR) v skladu s formulo iz Priloge I k Direktivi o potrošniških kreditnih pogodbah, če je v kreditni pogodbi formalno določeno izplačilo nekega zneska, hkrati pa je dogovorjeno, da se neposredno ob izplačilu kredita terjatve ponudnika iz naslova provizije za kredit in prvega obroka odplačila kredita (ali nadaljnjih obrokov) s tem zneskom v določenem obsegu izravnajo, tako da ti zneski v resnici nikoli niso izplačani potrošniku ali na njegov račun, ampak vedno ostanejo na razpolago upniku. Ali vključitev takih zneskov – ki v resnici niso izplačani – v glavnico vpliva na znesek izračunane APR?

Ne glede na odgovor na prejšnja vprašanja:

Ali je treba pri presoji, ali je zgoraj navedeno dogovorjeno nadomestilo nesorazmerno v smislu točke 1(e) Priloge k direktivi o nedovoljenih pogojih, presoditi kumulativen učinek vseh kazenskih določb, kakor so bile dogovorjene, ne glede na to, ali upnik dejansko vztraja pri njihovi izpolnitvi v celoti in ne glede na to, ali so nekatere od njih z vidika pravil nacionalnega prava nične, ali pa je treba upoštevati samo skupen znesek kazni, ki so dejansko zahtevane in jih je mogoče zahtevati?

Če se ugotovi, da so pogodbene kazni nedopustne, ali se ne sme uporabiti nobena od teh delnih kazni, zaradi katerih je sodišče, šele ko jih je obravnavalo kot celoto, ugotovilo, da je znesek nadomestila nesorazmeren v smislu točke 1(e) Priloge k Direktivi o nedovoljenih pogojih, ali pa samo nekatere od njih (in v tem primeru, po kakšnem merilu je treba to presojati)?

____________

1     UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288.

2     UL L 133, str. 166.