Language of document : ECLI:EU:F:2014:78

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)

z dne 8. maja 2014

Zadeva F‑50/13

A

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Socialna varnost – Poškodba pri delu ali poklicna bolezen – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Delna trajna invalidnost – Odškodninski zahtevek – Očitna nedopustnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A v bistvu predlaga, naj se Evropski komisiji naloži plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi poklicne bolezni.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Pavšalna odškodnina na podlagi ureditve iz Kadrovskih predpisov – Dodatni odškodninski zahtevek, vložen po koncu postopka iz člena 73 Kadrovskih predpisov – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi, člen 73)

2.      Sodni postopek – Stroški – Naložitev stroškov – Upoštevanje zahtev pravičnosti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 87(2))

1.      Uradnik, ki je zbolel za poklicno boleznijo, ima pravico zahtevati dodatno odškodnino po splošnem pravu le, kadar ureditev, uvedena s členom 73 Kadrovskih predpisov, ne omogoča ustrezne odškodnine. Posledično in načeloma odškodninski zahtevek, katerega namen je povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je uradniku povzročila poklicna bolezen, ni dopusten, dokler ni končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 32.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino/Komisija, T‑300/97, točka 94;

Sodišče za uslužbence: 13. januar 2010, A in G/Komisija, F‑124/05 in F‑96/06, točki 151 in 152.

2.      V skladu s členom 87(2) Poslovnika lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

V položaju, v katerem je nezakonito ravnanje uprave, ki je bilo sankcionirano z ničnostno sodbo, privedlo do nedopustnosti odškodninskih zahtevkov, ki iz procesnih razlogov niso mogli biti podani v okviru tožbe, na podlagi katere je bila izdana ničnostna sodba, okoliščine primera upravičujejo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

(Glej točki 39 in 40.)