Language of document : ECLI:EU:F:2014:61

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 6. maja 2014

Zadeva F‑153/12

Claude Forget

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradnik – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Gospodinjski dodatek – Pogoj za dodelitev – Registrirana partnerska skupnost po luksemburškem pravu – Par stalnih zunajzakonskih partnerjev, ki lahko skleneta civilno zakonsko zvezo – Uradnik, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 1(2)(c)(iv) Priloge VII h Kadrovskim predpisom“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero C. Forget predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 25. septembra 2012, s katero mu je Evropska komisija zavrnila dodelitev gospodinjskega dodatka in družinske pokojnine za partnerico, ter, drugič, ugotovitev nezakonitosti člena 1(2)(c)(iv) Priloge VII in člena 17, prvi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).

Odločitev:      Tožba se zavrne. C. Forget nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske komisije. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Gospodinjski dodatek – Pogoji za dodelitev – Uradnik, registriran kot stalen zunajzakonski partner –Možnost sklenitve civilne zakonske zveze – Samostojni pojmi

(Kadrovski predpisi, člen 1d in Priloga VII, člen 1(2)(c))

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Gospodinjski dodatek – Pogoji za dodelitev – Načelo enakosti osebnih prejemkov – Par stalnih partnerjev, ki lahko skleneta civilno zakonsko zvezo – Diskriminacija na podlagi spola – Neobstoj

(Kadrovski predpisi, člen 1d in Priloga VII, člen 1(2)(c))

1.      Pojem zunajzakonskega partnerja v členu 1d Kadrovskih predpisov je samostojen, saj zadevni člen Kadrovskih predpisov ne napotuje na pogoje, določene v nacionalnem pravu, ki se uporablja v vsakem primeru posebej, temveč določa ločeno pravno ureditev s pogoji, ki so za ta namen določeni v členu 1(2)(c) Priloge VII.

Ta člen med drugim zahteva, da par zadevni upravi predloži dokument, ki ga država članica ali pristojni organ države članice prizna kot pravni dokument, ki potrjuje njun status zunajzakonskih partnerjev, in, drugič, kot dodatni pogoj dokaže, da ne more skleniti civilne zakonske zveze v državi članici. Kar zadeva vsebino in obseg zadnjega pogoja, ista določba podrobneje določa, da se šteje, da ima par možnost sklenitve civilne zakonske zveze samo, kadar oba partnerja izpolnjujeta pogoje, določene v zakonodaji države članice, ki dovoljujejo sklenitev zakonske zveze takih parov.

Pojem par, ki lahko sklene civilno zakonsko zvezo, je značilen za Kadrovske predpise in ga je mogoče razlagati le samostojno. Sicer izpolnjuje cilj zakonodajalca, kot je opredeljen v uvodni izjavi 8 Uredbe št. 723/2004, s katero je bila uvedena ta različica Kadrovskih predpisov, in sicer da morajo uradniki, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, ki jo država članica prizna kot stalno partnerstvo, in nimajo možnosti sklenitve zakonske zveze, dobiti enake ugodnosti kot poročeni pari.

(Glej točke od 22 do 24.)

2.      Kar zadeva zatrjevano diskriminacijo zaradi različnega obravnavanja pri dodelitvi gospodinjskega dodatka med uradniki, ki so z osebo istega spola sklenili zunajzakonsko partnersko skupnost in katerim nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, ne omogoča sklenitve zakonske zveze, na eni strani ter uradniki različnega spola in z možnostjo sklenitve civilne zakonske zveze, ki raje živijo v stalni zunajzakonski partnerski skupnosti, je treba ugotoviti, da je primerjava napačna, saj člen 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom ne uvaja in ne more uvajati samostojne ureditve, ki je lahko v nasprotju z določbami, ki v vsaki državi članici Unije urejajo pravice in obveznosti možnih kategorij zakonskih ali parazakonskih razmerij, predvidenih v teh zakonodajah, ali te določbe presega. Ta člen nasprotno prav zaradi teh različnih nacionalnih zakonodaj v zvezi z uradnikom, ki živi v partnerski skupnosti, ki je v državi članici zakonsko priznana, in zaprosi za gospodinjski dodatek, določa le poseben pogoj, in sicer, da par – in ne uradnik kot tak – ne more skleniti zakonske zveze. Ta pogoj pa je, kar zadeva spol ali spolno usmerjenost uradnika, ki živi v partnerski skupnosti, odvisen izključno od pravne ureditve, ki jo zakonodaja vsake države članice priznava navedenim zunajzakonskim partnerskim skupnostim, saj je ta pogoj zato z vidika Kadrovskih predpisov popolnoma nevtralen.

Poleg tega glede na različne nacionalne zakonodaje na tem področju, ki so izključno v pristojnosti držav članic, pogoj, da par ne more skleniti zakonske zveze, ne povzroči posredne diskriminacije, odkar je med različnimi možnimi pravno priznanimi medosebnimi razmerji zakonska zveza zdaj edina oblika civilnega razmerja, ki je skupna vsem državam članicam Unije, kar pa ne velja za partnersko skupnost.

Seveda določbe člena 1(2)(c)(iv) Priloge VII h Kadrovskim predpisom uvajajo objektivno različno obravnavanje teh dveh kategorij uradnikov. Vendar bi bilo treba ob domnevi, da sta ti kategoriji oseb v primerljivem položaju z vidika cilja gospodinjskega dodatka, táko različno obravnavanje šteti za objektivno utemeljeno, saj je zakonodajalec Unije namreč želel, da morajo uradniki, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, ki jo država članica prizna kot stalno partnerstvo, in nimajo možnosti sklenitve zakonske zveze, dobiti enake ugodnosti kot poročeni pari.

(Glej točke od 27 do 29, 31 in 32.)