Language of document : ECLI:EU:C:2015:16

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YVESA BOTA,

predstavljeni 15. januarja 2015(1)

Zadeva C‑3/14

Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej,

Telefonia Dialog sp. z o.o.

proti

T-Mobile Polska SA, prej Polska Telefonia Cyfrowa SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (Poljska))

„Predhodno odločanje – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Direktiva 2002/19/ES – Člen 5 – Pooblastila in odgovornosti nacionalnih regulativnih organov v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem – Direktiva 2002/21/ES – Člen 7(3) – Priglasitev projektov, ki jih načrtujejo nacionalni regulativni organi – Področje uporabe postopka – Obseg pogoja v zvezi s ciljem odločbe – Obseg pogoja v zvezi z vplivom ukrepa na trgovino med državami članicami – Odločba nacionalnega regulativnega organa v okviru reševanja spora med dvema nacionalnima operaterjema v smislu člena 20 Direktive 2002/21/ES – Odločba, s katero so enemu od operaterjev naložene obveznosti iz člena 28 Direktive 2002/22/ES v zvezi z dostopom do negeografskih številk“





1.        Sodišče je s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe pozvano, naj opredeli področje uporabe postopka priglasitve, ki ga je zakonodajalec Unije uvedel v členu 7 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva).(2)

2.        V skladu z navedeno določbo mora nacionalni regulativni organ (v nadaljevanju: NRO) Komisiji in NRO drugih držav članic predložiti osnutke ukrepov, ki so na eni strani sprejeti na podlagi določb, ki jih je zakonodajalec Unije izrecno navedel v členu 7(3)(a) okvirne direktive, in ki na drugi strani „vpliva[jo] na trgovino med državami članicami“ v smislu člena 7(3)(a) navedene direktive.

3.        Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) Sodišču v bistvu predlaga, naj opredeli področje uporabe teh dveh pogojev.

4.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej (predsednik urada za elektronske komunikacije, v nadaljevanju: predsednik UKE), poljskim NRO, in Telefonia Dialog sp. z o.o. (v nadaljevanju: Telefonia Dialog) in med T-Mobile Polska SA, prej Polska Telefonia Cyfrowa SA w Warszawie (v nadaljevanju: družba T-Mobile Polska), ki je eden od glavnih telekomunikacijskih operaterjev na Poljskem. Na predlog družbe Telefonia Dialog in z namenom rešitve spora med njo in družbo T-Mobile Polska je predsednik UKE družbi T-Mobile Polska naložil obveznost, da mora končnim uporabnikom zagotoviti pravico dostopa do negeografskih številk iz člena 28 Direktive 2002/22/ES.(3) V skladu s členom 2(d) in (f) direktive o univerzalnih storitvah „negeografska številka“ pomeni številko iz državnega načrta oštevilčenja, pri kateri noben del njene števčne strukture nima geografskega pomena, ki se uporablja za usmerjanje klicev na fizično lokacijo omrežne priključne točke. Gre zlasti za številke mobilnih telefonov, številke brezplačnih telefonskih klicev in številke premijskih storitev. Iz dokumentov v spisu je razvidno, da predsednik UKE zadevnega ukrepa pred njegovim sprejetjem ni priglasil niti Evropski komisiji niti NRO drugih držav članic.

5.        Predložitveno sodišče s temi vprašanji Sodišče v bistvu sprašuje, ali mora NRO v skladu s postopkom iz člena 7(3) okvirne direktive priglasiti ukrep, kot je ta iz postopka v glavni stvari. Zlasti se sprašuje, ali zadeven ukrep, s katerim je NRO operaterju naložil obveznosti v zvezi z dostopom do negeografskih številk, da bi rešil spor, spada na področje uporabe zadevnega postopka in, natančneje, ali izpolnjuje pogoja iz člena 7(3)(a) in (b) okvirne direktive.

6.        V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da takšen ukrep spada na področje uporabe člena 7(3) okvirne direktive, zaradi česar ga je treba priglasiti Komisiji in NRO drugih držav članic, če vpliva na trgovino med državami članicam.

7.        V zvezi s tem Sodišču predlagam razlago, da je treba v okviru pogoja iz člena 7(3)(b) okvirne direktive v zvezi z vplivom ukrepa na trgovino med državami članicami dokazati, da lahko zadevni ukrep znatno prizadene trgovino med državami članicami, saj neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na njihove trgovinske tokove. Ker je ta presoja dejansko vprašanje, trdim, da morajo pristojni nacionalni organi odločati in concreto, ob upoštevanju narave ukrepa in zadevnih storitev ter položaja in pomena zadevnih operaterjev na trgu.

I –    Pravni okvir

A –    Zakonodaja Unije

1.      Direktiva o dostopu

8.        Člen 1(1) Direktive 2002/19/ES(4) določa:

„V okviru, določenem z [okvirno direktivo], ta direktiva usklajuje način, s katerim države članice urejajo dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovo medomrežno povezovanje. Cilj je, da se v skladu z načeli notranjega trga vzpostavi regulativni okvir za odnose med obratovalci omrežij in ponudniki storitev, ki bo omogočil trajnostno konkurenco, medobratovalnost elektronskih komunikacijskih storitev in koristi za potrošnike.“

9.        Člen 5 direktive o dostopu, naslovljen „Pooblastila in odgovornosti [NRO] v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanje“, določa:

„1.      [NRO] pri izpolnjevanju ciljev iz člena 8 [okvirne direktive] spodbujajo in, kjer je primerno, zagotovijo primeren dostop in medomrežno povezovanje ter medobratovalnost storitev v skladu z določbami te direktive, svojo dolžnost pa izvajajo na način, ki pospešuje učinkovitost, trajnostno konkurenco, učinkovite naložbe in inovacije, končnim uporabnikom pa omogoča največje možne koristi.

[NRO] lahko brez poseganja v ukrepe, ki utegnejo biti sprejeti v skladu s členom 8 v zvezi s podjetji s pomembno tržno močjo, naložijo zlasti:

(a)      obveznosti za podjetja, ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, v utemeljenih primerih vključno z obveznostjo medomrežnega povezovanja svojih omrežij, če to še ni bilo storjeno, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev povezljivosti med obema koncema;

[…]

3.      Obveznosti in pogoji, naloženi v skladu z odstavkoma 1 in 2 […], izvajati pa se morajo v skladu s postopki iz členov 6 in 7 [okvirne direktive].

4.      Države članice v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem zagotovijo, da je [NRO] v utemeljenih primerih pooblaščen za posredovanje na lastno pobudo ali pa na zahtevo katerekoli udeležene stranke, če med podjetji ni soglasja, da bi zavarovale politične cilje člena 8 [okvirne direktive] v skladu z določbami te direktive in postopki iz členov 6 in 7, 20 in 21 [okvirne direktive].“

10.      Člen 8 direktive o dostopu, naslovljen „Naložitev, sprememba ali preklic obveznosti“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da so [NRO] pooblaščeni za naložitev obveznosti, ki so opredeljene v členih 9 do 13.

[…]

4.      Obveznosti, naložene v skladu s tem členom, morajo temeljiti na naravi ugotovljenega problema, biti sorazmerne in utemeljene glede na cilje, ki so določeni v členu 8 [okvirne direktive]. Take obveznosti se naložijo samo po posvetovanju v skladu s členoma 6 in 7 prej omenjene direktive.

[…]“

2.      Okvirna direktiva

11.      Uvodni izjavi 15 in 38 okvirne direktive določata:

„(15) Pomembno je, da se [NRO] posvetujejo z vsemi zainteresiranimi strankami o predlaganih sklepih in upoštevajo njihova stališča, preden sprejmejo končni sklep. Da bi [NRO] zagotovili, da sklepi na nacionalni ravni ne bodo negativno vplivali na enotni trg ali druge cilje Pogodbe, naj Komisijo in druge [NRO] obvestijo tudi o nekaterih osnutkih sklepov, s čimer jim omogočijo, da izrazijo svoja stališča. [NRO] naj se posvetujejo z zainteresiranimi strankami o vseh osnutkih ukrepov, ki vplivajo na trgovino med državami članicami. V tej direktivi in v posebnih direktivah so opredeljeni primeri, pri katerih se uporabljajo postopki iz členov 6 in 7 […]

[…]

(38)      Ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami, so ukrepi, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivajo na strukturo trgovanja med državami članicami na način, ki utegne ustvariti oviro za enotni trg. Vsebujejo ukrepe, ki znatno vplivajo na operaterje ali uporabnike v drugih državah članicah, med drugim so to: ukrepi, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah, ukrepi, ki zmanjšajo možnost podjetja s sedežem v drugi državi članici, da ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, zlasti pa ukrepi, ki zmanjšajo možnost ponudbe storitev na nadnacionalni podlagi, in ukrepi, ki vplivajo na strukturo trga ali dostop do njega, kar ima negativne posledice za podjetja v drugih državah članicah.“

12.      Člen 6 okvirne direktive, naslovljen „Mehanizmi posvetovanja in preglednosti“, določa:

„Razen v primerih iz členov 7(6), 20 ali 21 države članice zagotovijo, da [NRO], kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo ali posebnimi direktivami, ki bodo imeli znaten vpliv na zadevni trg, dajo zainteresiranim strankam možnost, da v primernem roku izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov […]“

13.      Člen 7 okvirne direktive, naslovljen „Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije“, določa:

„1.      [NRO] pri izvajanju svojih nalog po tej direktivi in posebnih direktivah dosledno upoštevajo cilje iz člena 8, tudi kolikor zadevajo delovanje notranjega trga.

2.      [NRO] prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da sodelujejo med seboj in s Komisijo na pregleden način, s čimer v vseh državah članicah zagotovijo dosledno uporabo določb te direktive in posebnih direktiv […]

3.      Poleg posvetovanja iz člena 6 [NRO], kadar namerava uveljaviti ukrep, ki:

(a)      sodi v področje uporabe člena 15 ali 16 te direktive, člena 5 ali 8 [direktive o dostopu] ali člena 16 [direktive o univerzalnih storitvah] in

(b)      bi vplival na trgovino med državami članicami,

hkrati predloži Komisiji in [NRO] v drugih državah članicah osnutek ukrepa skupaj z razlogi, na katerih ukrep temelji, v skladu s členom 5(3) ter o tem obvesti Komisijo in druge [NRO]. [NRO] in Komisija lahko zadevnemu [NRO] predložijo pripombe samo v enem mesecu ali v roku iz člena 6, če je ta rok daljši. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

[…]“

14.      Člen 20 okvirne direktive, naslovljen „Reševanje sporov med podjetji“, določa:

„1.      Pri sporu med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, v zvezi z obveznostmi iz te direktive ali posebnih direktiv izda zadevni [NRO] na zahtevo katerekoli stranke in brez poseganja v določbe odstavka 2 zavezujočo odločbo za čimprejšnjo rešitev spora […]

[…]

3.      [NRO] pri reševanju spora sprejema odločbe, namenjene doseganju ciljev iz člena 8. Vse obveznosti, ki jih lahko [NRO] naloži podjetju pri reševanju spora, morajo biti v skladu z določbami te direktive in posebnih direktiv.

[…]“

3.      Direktiva o univerzalnih storitvah

15.      Člen 28 direktive o univerzalnih storitvah spada v poglavje IV z naslovom „Interesi in pravice končnih uporabnikov“. Navedeni člen se nanaša na dostop do negeografskih številk in določa:

„Države članice zagotovijo, da lahko končni uporabniki iz drugih držav članic dobijo dostop do negeografskih številk na njihovem ozemlju […]“

B –    Poljsko pravo

16.      Z zakonom o telekomunikacijah (Ustawa Prawo telekomunikacyjne) z dne 16. julija 2004(5) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora, so v nacionalni pravni red prenesene določbe, ki jih je zakonodajalec Unije sprejel v okviru telekomunikacijskega svežnja.

17.      S členom 15 iz poglavja 3 z naslovom „Posvetovalni postopek“ navedenega zakona je prenesen člen 6 okvirne direktive. Navedeni člen 15 določa:

„Preden predsednik UKE:

1.      sprejme odločbo o analizi trga in določitvi telekomunikacijskega podjetja kot podjetja s pomembno tržno močjo ali razveljavi takšno odločbo,

2.      sprejme odločbo o uvedbi, preklicu, potrditvi ali spremembi regulativnih obveznosti za telekomunikacijsko podjetje s pomembno močjo ali brez nje,

3.      sprejme odločbo o dostopu do telekomunikacij iz členov 28 do 30,

4.      sprejme odločbo o drugih zadevah iz zakona,

izvede posvetovalni postopek, s katerim zainteresiranim strankam omogoči, da v določenem roku pisno izrazijo stališče do osnutka odločbe.“

18.      Člen 18 navedenega zakona, ki je vključen v poglavje 4 z naslovom „Postopek konsolidacije“ in s katerim je prenesen člen 7 okvirne direktive, določa:

„Če bi lahko odločbe v smislu člena 15 prizadele trgovino med državami članicami, predsednik UKE hkrati s posvetovalnim postopkom izvede konsolidacijski postopek ter pošlje obrazložene osnutke odločb Komisiji […] in regulativnim organom drugih držav članic.“

19.      S členoma 27 in 28 zakona o telekomunikacijah je prenesen člen 5 direktive o dostopu. Navedena člena 27 in 28 določata:

Člen 27

(1)      Predsednik UKE lahko po uradni dolžnosti ali na pisni predlog vsake od strank, ki se pogajata za sklenitev pogodbe o dostopu, s sklepom določi rok za konec pogajanj, ki ne sme biti daljši od 90 dni od vložitve zahtevka za sklenitev take pogodbe.

(2)      Če se pogajanja ne začnejo, če je subjekt, ki je dolžan dodeliti dostop, le-tega zavrnil ali če v roku iz odstavka 1 ni bila sklenjena nobena pogodba, lahko vsaka stranka od predsednika UKE zahteva, naj sprejme odločbo, s katero reši sporna vprašanja ali določi pogoje sodelovanja.

[…]

Člen 28

(1)      Predsednik UKE sprejme odločbo o dodelitvi dostopa v roku 90 dni od dneva vložitve zahtevka iz člena 27(2) in pri tem upošteva ta merila:

1.      interes uporabnikov telekomunikacijskih omrežij;

2.      obveznosti telekomunikacijskih podjetij;

3.      spodbujanje modernih telekomunikacijskih storitev;

4.      naravo obstoječih spornih vprašanj in praktično možnost, glede na tehnični in ekonomski vidik dostopa, da se izvedejo rešitve, ki so jih predlagala telekomunikacijska podjetja, stranke pogajanj, ali ki se jih lahko nadomesti z alternativnimi rešitvami;

5.      zagotavljanje:

(a)      celovitosti omrežja in medobratovalnosti storitev,

(b)      nediskriminatornih pogojev za dostop,

(c)      razvoja konkurence na trgu telekomunikacijskih storitev;

[…]

(4)      Odločba o dostopu nadomesti tisti del pogodbe o dostopu, ki ga vsebuje zadevna odločba.

[…]

(6)      Odločbo o dostopu lahko spremeni predsednik UKE na zahtevo vsake zainteresirane stranke ali po uradni dolžnosti, kadar to upravičuje potreba po zagotavljanju varstva interesov končnih uporabnikov, učinkovite konkurence ali medobratovalnosti storitev.

[…]“

20.      S členom 79(1) zakona o telekomunikacijah je prenesen člen 28 direktive o univerzalnih storitvah. Navedeni člen določa:

„Operater javnega telefonskega omrežja zagotovi, da lahko končni uporabniki njegovega omrežja ter končni uporabniki iz drugih držav članic, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, dobijo dostop do negeografske številke na poljskem ozemlju, kadar je tak dostop tehnično in ekonomsko izvedljiv, razen če je klicani naročnik omejil klice končnih uporabnikov z določenih geografskih območij.“

II – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

21.      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je družba Telefonia Dialog od predsednika UKE zahtevala, naj sprejme potrebne ukrepe za spremembo pogojev pogodbe z družbo T-Mobile Polska o dostopu končnih uporabnikov do negeografskih številk.

22.      Na podlagi člena 28 zakona o telekomunikacijah, s katerim je prenesen člen 5 direktive o dostopu z že zgoraj navedenim naslovom „Pooblastila in odgovornosti [NRO] v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem“, je predsednik UKE z odločbo z dne 19. decembra 2008 od družbe Telefonia Dialog zahteval, naj v svojem omrežju zagotovi storitve zaključevanja klicev proti plačilu, določenem v navedeni odločbi. Družba T-Mobile Polska je morala svojim naročnikom zagotoviti dostop do informacijskih in razvedrilnih storitev v omrežju družbe Telefonia Dialog proti plačilu, prav tako določenemu v navedeni odločbi.

23.      Na podlagi tožbe, ki jo je vložila družba T-Mobile Polska, je Sąd Okręgowy w Warszawie (okrožno sodišče v Varšavi) razveljavilo odločbo predsednika UKE, ker ta ni upošteval postopka priglasitve, ki se zahteva v skladu s členom 7(3) okvirne direktive. Po mnenju Sąd Okręgowy w Warszawie je navedena odločba zadevala državljane držav članic, ki uporabljajo storitve gostovanja družbe T-Mobile Polska, tako da je vplivala na trgovinske odnose med državami članicami.

24.      Navedeno sodbo je potrdilo Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi).

25.      Predsednik UKE je pri Sąd Najwyższy vložil kasacijsko pritožbo. Po njegovem mnenju Sąd Apelacyjny w Warszawie ni pravilno razlagalo pojma „vpliv na trgovino med državami članicami“ iz člena 7(3) okvirne direktive, ko je razsodilo, da zadevni ukrep negativno vpliva na enotni trg, s čimer je kršilo navedeno določbo.

26.      V teh okoliščinah je Sąd Najwyższy prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba povezane določbe člena 7(3) [okvirne direktive] in člena 28 [direktive o univerzalnih storitvah] razlagati tako, da vsak ukrep, ki ga sprejme [NRO] in s katerim se uveljavlja obveznost na podlagi člena 28 [direktive o univerzalnih storitvah], vpliva na trgovino med državami članicami, če tak ukrep končnim uporabnikom iz drugih držav članic zagotavlja dostop do negeografskih številk na ozemlju zadevne države članice?

2.      Ali je treba povezane določbe člena 6, člena 7(3) in člena 20 [okvirne direktive] razlagati tako, da [NRO], kadar odloča v sporih med podjetji, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, in se ti spori nanašajo na izpolnitev obveznosti iz člena 28 [direktive o univerzalnih storitvah], ne sme opraviti nobenega konsolidacijskega postopka, tudi če ukrep vpliva na trgovino med državami članicami in notranje pravo od zadevnega [NRO] zahteva, da opravi konsolidacijski postopek vedno, kadar bi lahko ukrep vplival na to trgovino?

3.      Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: ali je treba povezane določbe člena 6, člena 7(3) in člena 20 [okvirne direktive] ter člena 288 PDEU in člena 4(3) PEU razlagati tako, da nacionalno sodišče ne sme uporabiti predpisov notranjega prava, ki [NRO] predpisujejo izvedbo konsolidacijskega postopka vedno, kadar bi lahko ukrep, ki ga ta sprejme, vplival na trgovino med državami članicami?“

III – Uvodne ugotovitve

27.      Sodišču predlagam, naj vprašanja obravnava v drugačnem vrstnem redu, kot jih je predložilo Sąd Najwyższy, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

28.      S temi vprašanji predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali mora NRO upoštevati postopek priglasitve iz člena 7(3) okvirne direktive, če v okviru spora med dvema podjetjema, ki zagotavljata elektronske komunikacijske storitve v zgolj eni državi članici, naloži obveznosti glede dostopa do negeografskih številk, ki jih je zakonodajalec Unije določil v členu 28 direktive o univerzalnih storitvah.

29.      Primere, v katerih morajo NRO priglasiti svoje osnutke ukrepov, je zakonodajalec Unije izrecno opredelil v členu 7(3) okvirne direktive. Izpolnjena morata biti dva pogoja.

30.      Prvi je povezan s ciljem ukrepa. V skladu s členom 7(3)(a) okvirne direktive mora to biti ukrep, ki „sodi v področje uporabe člena 15 ali 16 [navedene] direktive, člena 5 ali 8 [direktive o dostopu] ali člena 16 [direktive o univerzalnih storitvah]“.

31.      Drugi pogoj zadeva vpliv ukrepa na enotni trg. V skladu s členom 7(3)(b) okvirne direktive mora to dejansko biti ukrep, ki „[vpliva] na trgovino med državami članicami.“

32.      S prvim vprašanjem se predložitveno sodišče sprašuje o obsegu drugega pogoja. Sąd Najwyższy se dejansko sprašuje, ali takšen ukrep, kot je ukrep, obravnavan v postopku v glavni stvari, katerega namen je zagotoviti dostop do negeografskih številk, lahko vpliva na trgovino med državami članicami v smislu člena 7(3)(b) okvirne direktive.

33.      Z drugim vprašanjem pa se dejansko sprašuje o obsegu prvega pogoja, ki se nanaša na naravo odločbe. Predložitveno sodišče se dejansko sprašuje, ali postopek priglasitve velja za ukrep, ki je sprejet na podlagi člena 20 okvirne direktive s ciljem rešitve spora med nacionalnimi operaterji.

34.      Ob upoštevanju navedenega torej menim, da bi bilo ti dve vprašanji bolj smiselno obravnavati v obrnjenem vrstnem redu. Če se namreč ukrep, kot je ukrep, obravnavan v postopku v glavni stvari, sprejet v okviru reševanja spora med podjetji, ne bi uvrščal v eno od situacij, ki jih je zakonodajalec Unije izrecno opisal v členu 7(3)(a) okvirne direktive, ne bi bilo treba preučevati, ali tak ukrep lahko vpliva na trgovino med državami članicami v smislu točke (b) navedene določbe.

IV – Moja analiza

A –    Obseg pogoja iz člena 7(3)(a) okvirne direktive v zvezi z naravo ukrepa

35.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali mora v skladu s členom 7(3) okvirne direktive NRO priglasiti ukrep, s katerim telekomunikacijskemu operaterju nalaga obveznosti v zvezi z dostopom do negeografskih številk, če je tak ukrep sprejet v okviru reševanja spora v smislu člena 20 navedene direktive.(6)

36.      Vprašanje se postavlja, kolikor zakonodajalec Unije v členu 20 okvirne direktive ne določa, da je treba tako odločbo priglasiti Komisiji in NRO drugih držav članic v skladu s postopkom iz člena 7(3) navedene direktive.

37.      Vprašanje se prav tako postavlja, kolikor taka odločba na prvi pogled ne spada med primere, ki jih je zakonodajalec Unije opredelil v členu 7(3)(a) navedene direktive.

38.      Dejansko mora NRO v skladu z navedeno določbo priglasiti ukrepe, s katerimi:

–        določi upoštevni trg ali začne analizo trga v skladu s členoma 15 in 16 okvirne direktive;

–        uveljavi obveznosti v zvezi z dostopom do elektronskih telekomunikacijskih omrežij in medomrežnim povezovanjem v skladu s členom 5 direktive o dostopu;

–        v skladu s členom 8 direktive o dostopu naloži, spremeni ali prekliče obveznosti, ki veljajo za operaterje, določene kot operaterje s pomembno tržno močjo na določenem trgu, ter zlasti

–        obveznosti preglednosti v zvezi z določili za medomrežno povezovanje ali dostop v skladu s členom 9 direktive o dostopu;

–        obveznosti nediskriminacije v skladu s členom 10 direktive o dostopu;

–        obveznosti ločenega računovodstva v skladu s členom 11 direktive o dostopu;

–        obveznosti dostopa do posebnih omrežnih elementov in pripadajočih naprav v skladu s členom 12 direktive o dostopu;

–        obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva v skladu s členom 13 direktive o dostopu ter

–        ohrani, spremeni ali odpravi obveznosti v zvezi z maloprodajnimi trgi v skladu s členom 16(3) direktive o univerzalnih storitvah.

39.      Ukrepa, sprejetega na podlagi člena 20 okvirne direktive, torej zakonodajalec Unije ni izrecno navedel.

40.      Kljub temu ocenjujem, da to ne pomeni, da takšna odločba ne spada na področje uporabe postopka priglasitve iz člena 7(3) okvirne direktive, kadar takšen ukrep zadeva eno od obveznosti iz člena 7(3)(a) okvirne direktive in vpliva na trgovino med državami članicami v skladu s členom 7(3)(b) navedene direktive.

41.      Člen 20 okvirne direktive je namreč povsem postopkovna določba. Naj spomnim, da navedena določba opredeljuje standarde in postopek, ki se uporabljajo, kadar NRO v okviru spora med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v samo eni državi članici, izda zavezujočo odločbo za rešitev spora.

42.      Uporaba postopka priglasitve torej ni odvisna od narave postopka, v katerem je NRO sprejel obravnavani ukrep, Kot je jasno razvidno iz besedila člena 7(3)(a) okvirne direktive, je uporaba tega postopka odvisna samo od cilja ukrepa. Ali je njegov cilj opredeliti upoštevni trg; ali je njegov cilj zagotoviti dostop do elektronske komunikacijske storitve; ali je njegov cilj operaterju na trgu naložiti obveznosti v zvezi s cenovnim nadzorom?

43.      V zadevi v glavni stvari je treba pozornost nameniti tudi cilju odločbe, ki jo je sprejel predsednik UKE, in sicer neodvisno od postopkovnega okvira, v katerega se umešča.

44.      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je predsednik UKE ta ukrep sprejel z namenom, da se izpolnijo obveznosti iz člena 28 direktive o univerzalnih storitvah, ki končnim uporabnikom zagotavlja pravico dostopa do negeografskih številk na njihovem ozemlju. Taka odločba se torej nanaša na dostop do elektronske komunikacijske storitve.

45.      Čeprav se navedeni ukrep uvršča v okvir postopka reševanja sporov iz člena 20 okvirne direktive, mi je predložitveno sodišče potrdilo, da je bil sprejet na podlagi pooblastil, ki jih ima predsednik UKE v skladu s členom 28 zakona o telekomunikacijah, s katerim je v nacionalni pravni red prenesen člen 5 direktive o dostopu. Naj spomnim, da zadnja navedena določba vsem NRO podeljuje pravico oz. obveznost, da operaterjem na trgu naložijo obveznosti v zvezi z dostopom do elektronskih komunikacijskih storitev in njihovim medomrežnim povezovanjem. Gre za materialnopravno določbo, ki se očitno uporablja za izpodbijani ukrep v zadevi v glavni stvari.

46.      Kar zadeva cilj ukrepa, ki ga je sprejel predsednik UKE, ukrep torej temelji na členu 5 direktive o dostopu, ki določa pooblastila in odgovornosti NRO v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem, kar zadeva postopek, pa ukrep temelji na členu 20 okvirne direktive, ki določa postopkovne standarde, ki se uporabljajo v okviru reševanja spora.

47.      V zvezi s tem opozarjam, da je zakonodajalec Unije vzpostavil tesno povezavo med ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 5 direktive o dostopu, in postopkovnimi mehanizmi iz členov 6, 7, 20 in 21 okvirne direktive. Kot je jasno razvidno iz člena 5(3) in (4) direktive o dostopu, je treba obveznosti in pogoje, ki jih naložijo NRO v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem, izpolniti v skladu s posvetovalnim postopkom in postopkom priglasitve iz členov 6 in 7 okvirne direktive, pri čemer je treba po potrebi upoštevati pravila postopka iz členov 20 in 21 okvirne direktive, če so naloženi v okviru reševanja nacionalnega ali čezmejnega spora.

48.      Glede na navedeno je treba v obravnavanem primeru poudariti, da se ukrepi, sprejeti na podlagi člena 5 direktive o dostopu, jasno uvrščajo med primere iz člena 7(3)(a) okvirne direktive. NRO jih torej morajo priglasiti Komisiji in NRO drugih držav članic, če vplivajo na trgovino med državami članicami.

49.      Takšno razlago podpirajo cilji zakonodajalca Unije na tem področju.

50.      Dejansko je ta cilj, kot neposredno izhaja iz uvodne izjave 15 okvirne direktive, zagotoviti, da odločbe, ki jih na nacionalni ravni sprejmejo NRO, nimajo negativnega vpliva na enotni trg. Poleg tega v skladu z uvodno izjavo 2 priporočila Komisije z dne 15. oktobra 2008(7) te odločitve ne smejo negativno vplivati na cilje zakonodajalca Unije pri izvajanju regulativnega okvira za trg telekomunikacij, ki so določeni v členu 8 okvirne direktive. Povedano drugače, zakonodajalec Unije zahteva, da NRO prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da sodelujejo med seboj in s Komisijo na pregleden način, s čimer zagotovijo skladno uporabo pravil, sprejetih v okviru telekomunikacijskega svežnja, in preprečijo vsako izkrivljanje konkurence, ki bi lahko oviralo razvoj trga telekomunikacij.

51.      Bilo bi torej v nasprotju s temi cilji, če se za ukrepe, ki jih sprejmejo NRO v okviru reševanja spora, ne bi uporabljal postopek priglasitve. Ti ukrepi niso pravne narave, ampak administrativne, njihova priglasitev pa očitno prispeva k sodelovanju med Komisijo in NRO, ki ga želi doseči zakonodajalec Unije. Zato menim, da bi lahko izključitev takih ukrepov iz področja uporabe člena 7(3) okvirne direktive onemogočila želeno usklajevanje. V zvezi s tem ugotavljam, da je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 32 okvirne direktive izrecno navedel, da če „[NRO] posreduje pri reševanju spora med podjetji, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, naj poskuša zagotoviti skladnost z obveznostmi, ki izhajajo iz [okvirne direktive] ali posebnih direktiv“ ter med katere se uvršča tudi zahteva po preglednosti in sodelovanju.

52.      Poleg tega je vredno opozoriti, da je Komisija v okviru doseganja navedenih ciljev v uvodni izjavi 4 zgoraj navedenega priporočila pojasnila, da „bo [NRO] na njihovo zahtevo omogočila, da se osnutki ukrepov obravnavajo pred njihovo uradno priglasitvijo v skladu s členom 7 [okvirne] [d]irektive […]“.

53.      Na podlagi navedenega zato menim, da je treba člen 7(3) okvirne direktive razlagati tako, da ukrep, ki je sprejet pri reševanju spora in s katerim NRO operaterju naloži obveznosti v zvezi z dostopom do negeografskih številk v skladu s pooblastili in odgovornostmi iz člena 5 direktive o dostopu, člena 20 okvirne direktive in člena 28 direktive o univerzalnih storitvah, spada na področje uporabe postopka priglasitve in ga je torej treba priglasiti, če vpliva na trgovino med državami članicami.

B –    Obseg pogoja iz člena 7(3)(b) okvirne direktive v zvezi z vplivom ukrepa na trgovino med državami članicami

54.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali na podlagi člena 7(3) okvirne direktive ukrep, s katerim namerava NRO v skladu s členom 28 direktive o univerzalnih storitvah končnim uporabnikom zagotoviti dostop do negeografskih številk, vedno vpliva na trgovino med državami članicami, zaradi česar je treba tak ukrep priglasiti Komisiji in NRO drugih držav članic.

55.      Za odgovor na to vprašanje je treba določiti obseg merila v zvezi s tem, ali „bi [ukrep] vplival na trgovino med državami članicami“ iz člena 7(3)(b) okvirne direktive.

56.      Kot je navedeno zgoraj, to merilo določa področje uporabe postopka priglasitve. Čeprav je predmet obsežne sodne prakse v sporih na področju konkurence, Sodišče še ni odločalo o njegovem obsegu v primeru spora na področju telekomunikacij.

57.      Najprej je treba opozoriti, da zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 38 okvirne direktive izrecno opredeljuje obseg navedenega merila.

58.      Gre za „ukrep[e], ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivajo na strukturo trgovanja med državami članicami na način, ki utegne ustvariti oviro za enotni trg“, pri čemer zakonodajalec določa, da ti ukrepi „[v]sebujejo ukrepe, ki znatno vplivajo na operaterje ali uporabnike v drugih državah članicah“.

59.      Najprej ugotavljam, da je ta opredelitev enaka opredelitvi, ki sta jo Sodišče in Komisija sprejela v okviru spora na področju konkurenčnega prava. Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi v zadevi Völk,(8) ki je temeljna sodba na tem področju, odločilo, da pojem „[dejanje, ki prizadene] trgovino med državami članicami“ iz člena 85(1) Pogodbe EGS (postal člen 85(1) Pogodbe ES, ki je postal člen 81(1) ES, ki je postal člen 101(1) PDEU) pomeni, da bi lahko zadevni sporazum „neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na trgovino med državami članicami na način, ki lahko škoduje uresničitvi ciljev enotnega trga med državami članicami“.(9) Dve leti pozneje je Sodišče v sodbi v zadevi Béguelin Import(10) prav tako navedlo, da pojem dejanja, ki prizadene trgovino med državami članicami, zajema sporazume in ravnanja, ki „znatno prizadenejo trgovino med državami članicami“.(11)

60.      To opredelitev je Komisija povzela v svojem sporočilu z naslovom „Smernice o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 [ES] in 82 [ES]“,(12) ki jih bom obravnaval v nadaljevanju.

61.      Opredelitev, ki jo je zakonodajalec Unije sprejel za pojem „vpliv[…] na trgovino med državami članicami“ v smislu člena 7(3) okvirne direktive, je torej enaka opredelitvi dejanja, ki prizadene trgovino med državami članicami v smislu členov 101 in 102 PDEU.

62.      Ta enakost je popolnoma skladna, če pomislimo, da je trg telekomunikacij zdaj konkurenčen in da lahko na njem operaterji ravnajo tako, da se lahko to šteje kot ravnanje v smislu členov 101 in 102 PDEU.

63.      V zvezi s tem in kot je jasno razvidno iz zakonodajnega okvira, sprejetega v telekomunikacijskem sektorju, opredelitev in analiza upoštevnih trgov, položaj in moč gospodarskih subjektov na teh trgih ter vpliv ravnanja teh subjektov na zadevnih trgih izhajajo iz ekonomske analize, ki temelji na metodologiji konkurenčnega prava. Poleg tega je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 13 direktive o dostopu izrecno opozoril, da gre za obveznosti, povezane z dostopom do elektronskih komunikacijskih omrežij in njihovim medomrežnim povezovanjem.

64.      V teh okoliščinah se strinjam s strankami, ki so vložile pripombe v postopku v glavni stvari, in sicer da bi moral imeti pojem „vpliv na trgovino med državami članicami“, ki ga je zakonodajalec Unije uporabil v členu 7(3) okvirne direktive, enak obseg kot dejanje, ki prizadene trgovino med državami članicami, ki ga zakonodajalec Unije uporablja v konkurenčnem pravu, zlasti v členu 101 PDEU, zato je treba pri njuni presoji uporabiti enako metodologijo.

65.      Ta metodologija je bila določena v Smernicah, ki temeljijo na sodni praksi Sodišča na tem področju.

66.      V skladu s temi smernicami se pri dejanju, ki prizadene trgovino med državami članicami v smislu členov 101 in 102 PDEU, predvideva, kot sem že navedel, da bi lahko zadevni sporazum neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na trgovino med državami članicami.(13) Po mnenju Sodišča mora ta presoja temeljiti na preučitvi vseh objektivnih pravnih dejavnikov ali dejstev, ki izhajajo iz dejanskega okvira sporazuma.(14) V tem okviru bi morali pristojni organi upoštevati naravo sporazuma ali zadevnega ravnanja, naravo zadevnih izdelkov ter položaj in pomen udeleženih podjetij.

67.      Narava sporazuma in moč podjetij na trgu kažeta, da ta sporazum lahko prizadene trgovino med državami članicami. Glede na naravo zadevnih izdelkov bi lahko bila prizadeta trgovina znotraj Skupnosti. Kadar je izdelek kupljen ali prodan v okviru čezmejne trgovine oziroma nakup ali prodaja predstavlja pomemben del dejavnosti podjetja, ki želi vstopiti na trg ali razširiti svoje dejavnosti v druge države članice, je dejansko lažje dokazati, da bi lahko tak sporazum negativno vplival na enotni trg.

68.      Poleg tega v skladu s Smernicami dejanje, ki prizadene trgovino med državami članicami v smislu členov 101 in 102 PDEU, pomeni, da bi lahko zadevni sporazum ali ravnanje doseglo minimalno raven čezmejnih učinkov,(15) pri čemer sta vključeni vsaj dve državi članici. Merilo, da nekaj prizadene trgovino med državami članicami, vključuje količinski element, ki uporabo prava EU omejuje na sporazume ali ravnanja, ki lahko dosežejo določeno raven učinkov. Presoja znatnosti je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera, zlasti narave zadevnega sporazuma ali ravnanja, narave zajetih izdelkov ter tržnega položaja zadevnih podjetij.(16)

69.      Kot sem že navedel, menim, da je treba pri oceni vpliva ukrepa, ki ga sprejme NRO, na trgovino med državami članicami uporabiti enako metodologijo.

70.      Ta ocena je po mojem mnenju dejansko vprašanje, o katerem morajo v vsakem posameznem primeru odločati pristojni nacionalni organi. Ti organi morajo zato oceniti, ali bi lahko ukrep, ki ga nameravajo sprejeti, znatno ali pomembno prizadel trgovino med državami članicami z neposrednim ali posrednim, dejanskim ali potencialnim vplivom na trgovinske tokove med temi državami. Zato mora njihova ocena zlasti temeljiti na naravi zadevnega ukrepa in storitev ter položaja in pomena udeleženih podjetij na trgu.(17)

71.      Zakonodajalec Unije je v uvodni izjavi 38 okvirne direktive navedel neizčrpen seznam ukrepov, ki bi lahko znatno vplivali na operaterje ali uporabnike v drugih državah članicah. Med drugim so zajeti ukrepi, ki vplivajo na strukturo trga ali ustvarjajo oviro za dostop do njega, kar ima negativne posledice za podjetja s sedežem v drugih državah članicah. Zajeti so tudi ukrepi, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah, ter ukrepi, ki zmanjšajo možnost podjetja s sedežem v drugi državi članici, da ponudi elektronsko komunikacijsko storitev.

72.      Tako na primer Komisija meni, da imajo ukrepi za določanje cen zaključevanja klicev(18) negativne posledice za operaterje iz drugih držav članic, zato ji je treba te ukrepe vnaprej priglasiti v skladu s postopkom iz člena 7(3) okvirne direktive.(19) V zvezi s cenami zaključevanja klicev Komisija meni, da so dejansko sestavni del stroškov klica med strankami operaterjev različnih omrežij in so vključene v telefonski račun kličoče stranke, zato se lahko šteje, da ukrep znatno vpliva na uporabnike. Poleg tega meni, da raven cen zaključevanja klicev neposredno vpliva na možnost operaterjev s sedežem v drugih državah članicah, da glede na določene cene zaključevanja klicev opravljajo storitve v zadevni državi članici.

73.      Podobno Komisija meni, da je treba ukrepe, s katerimi NRO določi veleprodajne tarife za zagotavljanje širokopasovnega dostopa do interneta, in njihovo metodo izračuna predhodno priglasiti v skladu s členom 7(3) okvirne direktive.

74.      V okviru postopka v glavni stvari je zato moralo nacionalno sodišče dejansko presoditi, ali bi lahko zadevni ukrep, s katerim naj bi se končnim uporabnikom zagotovil dostop do negeografskih številk, prav tako vplival na trgovino med državami članicami, pri čemer bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni v okviru postopka priglasitve.

75.      V ta namen mora nacionalno sodišče upoštevati naravo ukrepa in naravo zadevnih storitev.

76.      V zvezi s tem naj spomnim, da zaradi zadevnega ukrepa družba T-Mobile Polska končnim uporabnikom, ki prebivajo na nacionalnem ozemlju in uporabljajo njeno omrežje v okviru gostovanja, ni moglo zagotoviti dostopa do negeografskih številk.

77.      Naj opozorim, da v skladu s členom 2(d) in (f) direktive o univerzalnih storitvah „negeografska številka“ pomeni številko iz državnega načrta oštevilčenja, pri kateri noben del njene števčne strukture nima geografskega pomena, ki se uporablja za usmerjanje klicev na fizično lokacijo omrežne priključne točke. Gre zlasti za številke mobilnih telefonov, številke brezplačnih telefonskih klicev in številke premijskih storitev.

78.      Razumem tudi, da v obravnavani zadevi zadevni ukrep določa pogoje oblikovanja cen za storitve dostopa do negeografskih številk v okviru pogodbe med družbama T-Mobile Polska in Telefonia Dialog.

79.      Menim, da ti podatki kažejo, da bi lahko ta ukrep prizadel trgovino med državami članicami.

80.      Na eni strani od dostopa do negeografskih številk, ki ga mora zagotoviti družba T-Mobile Polska, nimajo koristi le končni uporabniki omrežja te družbe, ampak tudi uporabniki, ki uporabljajo storitve podjetja v okviru gostovanja. Kot je pravilno navedla Komisija, pa gostovanje, ki je splošno znano tudi kot „roaming“, vključuje nadnacionalno razsežnost komuniciranja. Na obravnavi je družba T-Mobile Polska med drugim pojasnila, da je sklenila več kot 140 pogodb o gostovanju z gospodarskimi subjekti iz različnih držav članic.

81.      Na drugi strani zadevni ukrep določa cene telekomunikacijskih storitev in pogoje za spremembo teh tarif. Če so ti pogoji vključeni v pogodbo z družbo T-Mobile Polska, bi lahko po mojem mnenju neposredno vplivali na končnega uporabnika, saj so sestavni del stroškov klica in zato vplivajo na znesek telefonskega računa kličočega naročnika. V teh okoliščinah se mi zdi, da lahko tak ukrep pomembno negativno vpliva na uporabnike. Poleg tega ni nemogoče, kot je presodilo Sąd Apelacyjny w Warszawie, da bi ukrep vplival tudi na pogoje za dostop operaterjev na trg, zlasti tistih, ki imajo sedež v drugih državah članicah.

82.      Poleg tega mora nacionalno sodišče upoštevati položaj in pomen zadevnih podjetij na trgu, zlasti družbe T-Mobile Polska. Glede na razpoložljive podatke in podatke, ki jih je na obravnavi predložila družba T-Mobile Polska, je zadevna družba eden od vodilnih telekomunikacijskih operaterjev na Poljskem in v vzhodni Evropi. Leta 2006, kot je razvidno iz sodbe v zadevi Polska Telefonia Cyfrowa,(20) je predsednik UKE že menil, da ima zadevna družba pomembno tržno moč pri opravljanju storitev dokončanja glasovnih klicev, in odločil, da se tej družbi naložijo nekatere regulativne obveznosti.(21) V letu 2008 je imela družba T-Mobile Polska 29‑odstotni tržni delež, leta 2013 pa 27‑odstotni. Podatki o pomembnosti družbe T-Mobile Polska na trgu očitno kažejo, da je obseg komunikacij prek omrežja te družbe, ki vključuje tudi komunikacijo prek negeografskih številk, pomemben.

83.      Čeprav ti podatki kažejo, da bi zadevni ukrep lahko vplival na trgovino med državami članicami, menim, da ne zadostujejo za oblikovanje sklepa, da bi lahko ukrep znatno prizadel trgovino znotraj Skupnosti. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh podatkov, ki jih ima na voljo v okviru tega postopka, določiti točen obseg tega vpliva.

84.      Ob upoštevanju navedenega torej menim, da je treba člen 7(3) okvirne direktive razlagati tako, da lahko ukrep, s katerim namerava NRO v skladu s členom 28 direktive o univerzalnih storitvah končnim uporabnikom zagotoviti dostop do negeografskih številk, vpliva na trgovino med državami članicami, kadar lahko ta ukrep znatno prizadene trgovino med temi državami, saj neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na njihove trgovinske tokove.

85.      Ta presoja je dejansko vprašanje, o katerem morajo v vsakem posameznem primeru odločati pristojni nacionalni organi ob upoštevanju narave ukrepa in zadevnih storitev ter položaja in pomena zadevnih operaterjev na trgu.

C –    Tretje vprašanje

86.      Glede na odgovora, ki ju predlagam za prvi dve vprašanji, menim, da tretjega vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ni treba preučiti. Poleg tega, kot sem navedel, iz besedila poljske zakonodaje, kot je razvidno iz dokumentov, ki jih imam na voljo, izhaja, da zadevno besedilo ne odstopa od obveznosti, ki jih je določil zakonodajalec Unije v členu 7(3) okvirne direktive.

V –    Predlog

87.      Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje Sąd Najwyższy odgovori:

1.      Člen 7(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) je treba razlagati tako, da ukrep, ki je sprejet pri reševanju spora in s katerim nacionalni regulativni organ operaterju naloži obveznosti v zvezi z dostopom do negeografskih številk v skladu s pooblastili in odgovornostmi iz člena 5 Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu), člena 20 Direktive 2002/21 in člena 28 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), spada na področje uporabe postopka priglasitve in ga je torej treba priglasiti, če vpliva na trgovino med državami članicami.

2.      Člen 7(3) Direktive 2002/21 je treba razlagati tako, da lahko ukrep, s katerim namerava nacionalni regulativni organ v skladu s členom 28 Direktive 2002/22 končnim uporabnikom zagotoviti dostop do negeografskih številk, vpliva na trgovino med državami članicami, kadar lahko ta ukrep znatno prizadene trgovino med temi državami, saj neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na njihove trgovinske tokove.

Ta presoja je dejansko vprašanje, o katerem morajo v vsakem posameznem primeru odločati pristojni nacionalni organi ob upoštevanju narave ukrepa in zadevnih storitev ter položaja in pomena zadevnih operaterjev na trgu.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 –      UL L 108, str. 33 (v nadaljevanju: okvirna direktiva).


3 –      Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51).


4 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108, str. 7).


5 –      Dziennik Ustaw št. 171, točka 1800.


6 –      Strinjam se s Komisijo, da se poljska zakonodaja ne oddaljuje od obveznosti, ki jih je zakonodajalec Unije določil v členu 7(3) okvirne direktive.


7 –      Priporočilo o priglasitvah, rokih in posvetovanjih, določenih v členu 7 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 301, str. 23).


8 –      5/69, EU:C:1969:35.


9 –      Točka 5.


10 –      22/71, EU:C:1971:113.


11 –      Točka 16. Moj poudarek.


12 –      UL 2004, C 101, str. 81, v nadaljevanju: Smernice.


13 –      Glej točko 23 Smernic.


14 –      Sodba Völk (EU:C:1969:35, točki 5 in 7).


15 –      Glej točko 13 Smernic.


16 –      Glej točko 28 Smernic.


17 –      Kot primer glej sodbo Javico (C‑306/96, EU:C:1998:173, točka 17).


18 –      To so veleprodajne cene, ki jih operater naročnika, ki prejme klic na mobilni telefon, zaračuna operaterju omrežja klicatelja za povezavo ali „zaključevanje“ klica.


19 –      Glej sporočili za javnost Komisije z dne 25. junija 2009 in 24. junija 2010, ki sta na voljo na naslednjih spletnih straneh: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-09-1008_fr.htm?locale=FR in http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-804_fr.htm.


20 –      C‑410/09, EU:C:2011:294.


21 –      Točka 14.