SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 26. marca 2015

Zadeva F‑26/14

Panagiotis Stamoulis

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Akreditirani parlamentarni pomočniki – Prošnja za pomoč – Psihično nadlegovanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero P. Stamoulis predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero je Evropski parlament z molkom zavrnil njegovo prošnjo za pomoč z dne 13. februarja 2013, razglasitev ničnosti odločbe z dne 18. decembra 2013 o zavrnitvi njegove pritožbe, vložene 26. avgusta 2013, ter naložitev Parlamentu, naj mu plača znesek 7.500 EUR za premoženjsko škodo in znesek 50.000 EUR za nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Odločba Evropskega parlamenta, s katero je z molkom zavrnil prošnjo za pomoč P. Stamoulisa z dne 13. februarja 2013, se razglasi za nično. Odločba Evropskega parlamenta z dne 18. decembra 2013 o zavrnitvi pritožbe P. Stamoulisa z dne 26. avgusta 2013 se razglasi za nično. Evropskemu parlamentu se naloži, da P. Stamoulisu plača znesek 45.785,29 EUR. Evropski parlament nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil P. Stamoulis.

Povzetek

1.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Vir nadlegovanja – Domnevni storilec nadlegovanja – Član Evropskega parlamenta – Vključitev

(Kadrovski predpisi, člen 12a(1) in (2))

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje v primeru psihičnega nadlegovanja – Identifikacija storilca nadlegovanja – Obseg obveznosti pomoči

(Kadrovski predpisi, členi 12a, 24 in 90(2); Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(1))

3.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Prošnja za pomoč v zvezi z domnevnim psihičnim nadlegovanjem – Elementi, ki jih je treba upoštevati pri sprejemanju odločitev

(Kadrovski predpisi, člena 12a in 24)

1.      Pravice iz člena 12a Kadrovskih predpisov veljajo, kadar je storilec nadlegovanja član Evropskega parlamenta. Drži sicer, da se člen 12a(1) Kadrovskih predpisov uporablja le za uradnike, vendar prav tako drži, da se drugi odstavek te določbe nanaša na uradnika, ki je žrtev psihičnega nadlegovanja, pri čemer vir tega nadlegovanja ni natančneje določen. Iz tega izhaja, da prvi odstavek te določbe sam po sebi Parlamentu ne prepoveduje ukrepanja, kadar je domnevni storilec nadlegovanja član te institucije.

(Glej točko 36.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba CH/Parlament, F129/12, EU:F:2013:203, točka 51.

2.      Kadar se uradnik ali uslužbenec institucije obrne na svetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja, ima ta odbor na podlagi notranjih pravil Evropskega parlamenta v zvezi s svetovalnim odborom za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja in njegovo preprečevanje na delovnem mestu v vsakem posameznem primeru posebno pristojnost za izvajanje določb člena 12a Kadrovskih predpisov. Njegove naloge na podlagi člena 5 navedenih pravil so predvsem prav preprečevanje in/ali odprava kakršnega koli ravnanja, povezanega z nadlegovanjem, v zvezi s tem pa deluje v skladu s členom 7 teh istih pravil, in sicer „popolnoma samostojno, neodvisno in zaupno“.

Iz členov 10 in 11 notranjih pravil zlasti izhaja, da se lahko vsak uradnik ali uslužbenec institucije obrne na svetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja, ne da bi predložil kakršen koli začetni dokaz, iz katerega bi bilo mogoče sklepati o obstoju nadlegovanja, nasprotno pa mora odbor, kadar se mu zadeva predloži, izpolniti naloge, ki so mu bile zaupane, pri čemer izvajanje njegovih funkcij ni odvisno od kakršne koli predhodne odločbe organa za imenovanja razen če se navedeni odbor v tem smislu sam obrne na organ za imenovanja zlasti na podlagi člena 14 notranjih pravil.

Zato gre za očitno kršitev notranjih pravil, prvič, kadar se svetovalnemu odboru odreče pristojnost, ker je bil domnevni nadlegovalec akreditiranega parlamentarnega pomočnika njegov referenčni poslanec, čeprav takšna izključitev pristojnosti sploh ni predvidena v navedenih pravilih, in, drugič, kadar Parlament zavrne pritožbo zadevne osebe, pri čemer trdi, da obtožbe o nadlegovanju, ki jih je zadnjenavedeni predstavil temu odboru na podlagi člena 9 navedenih pravil, niso bile podkrepljene s kakršnim koli začetnim dokazom, čeprav v teh istih pravilih nikakor ni določen tak pogoj glede dopustnosti za obravnavo prošnje s strani svetovalnega odbora za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja.

Iz tega izhaja tudi, da kadar se svetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja ne odzove na prošnjo, ki jo je vložil uslužbenec, je to v skladu s členom 90(1), tretji stavek, Kadrovskih predpisov enako zavrnitvi z molkom s strani organa, pooblaščenega za sklepanje pogodb o zaposlitvi.

Niti z namenom niti z vsebino notranjih pravil ni mogoče upravičiti razlage, da svetovalni odbor za obravnavo pritožb zaradi nadlegovanja nima pristojnosti, da prisluhne akreditiranemu parlamentarnemu pomočniku, ki meni, da je žrtev nadlegovanja, in preuči prošnjo za pomoč, ki jo je v zvezi s tem vložil zadnjenavedeni.

Treba je še ugotoviti, da bi se členu 12a Kadrovskih predpisov z drugačno razlago vzel polni učinek, zmanjšala pa bi se tudi zaščita, ki jo ta določba zagotavlja akreditiranim parlamentarnim pomočnikom pred psihičnim nadlegovanjem, ki bi ga nad njimi lahko storil poslanec. Tak rezultat pa bi bil v očitnem nasprotju z namenom in obsegom te določbe Kadrovskih predpisov ter s členom 31(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki izrecno določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

(Glej točke od 40 do 43, 46 in 47.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodba CH/Parlament, EU:F:2013:203, točka 59.

3.      Dolžnost skrbnega ravnanja uprave do njenih uslužbencev in načelo dobrega upravljanja zlasti zahtevata, da pristojni organ pri odločanju o prošnji za pomoč uslužbenca na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov obravnava vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uslužbenca.

Iz tega izhaja, da uprava ne more zavrniti prošnje za pomoč v zvezi z domnevnim nadlegovanjem, ker meni, da zadevni uslužbenec ni predložil začetnega dokaza o navedenih obtožbah, kadar je dokazano, da ima uprava na razpolago druge elemente, ki bi lahko vsebovali indice o domnevnem nadlegovanju. Uprava mora pri odločanju na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odločitev o taki prošnji.

Parlament je imel informacije, ki so vsebovale indice, ki bi lahko vzbudili resne dvome glede tega, ali so bili pogoji, določeni v členu 12a Kadrovskih predpisov, izpolnjeni, zato je kršil svojo dolžnost skrbnega ravnanja do zadevnega uslužbenca, saj je zavrnil njegovo pritožbo zoper zavrnitev njegove prošnje za pomoč z molkom, in sicer zgolj zato, ker uslužbenec ni predložil začetnega dokaza o domnevnem nadlegovanju, pri čemer pa sploh ni preučil, ali bi bilo zaradi teh elementov treba sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti začeti preiskavo, da se v tem primeru ugotovi resničnost dejstev, ki so privedli do njegove pritožbe, in odpravijo dvomi o spoštovanju navedenih določb Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 51, 52, 56 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodbe Klug/EMEA, F‑35/07, EU:F:2008:150, točka 67; Donati/ECB, F‑63/09, EU:F:2012:193, točka 94, in Radelet/Komisija, F‑7/13, EU:F:2014:217, točka 97.