Language of document : ECLI:EU:F:2015:36

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(sodnik posameznik)

z dne 29. aprila 2015

Zadeva F‑17/14

Carlos Ibáñez Martínez

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Dodelitev točk za delovno uspešnost – Mnenje odbora za poročila – Široka diskrecijska pravica uprave – Enako obravnavanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero C. Ibáñez Martínez predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta, da se mu v napredovalnem obdobju 2012 dodeli dve točki za delovno uspešnost namesto treh.

Odločitev:      Tožba se zavrne. C. Ibáñez Martínez nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Evropski parlament.

Povzetek

Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Pojem

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

Uprava ima pri ocenjevanju uspešnosti, ki jo je treba upoštevati v odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov in posledično tudi v odločbi o dodelitvi točk za delovno uspešnost, široko diskrecijsko pravico. Tako mora biti nadzor sodišča Unije omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so jo lahko pripeljali do njene presoje, ostala v okviru nespornih meja in svojega pooblastila ni uporabila očitno napačno.

Ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja pristojnega organa ne zdi verjetna. Z drugimi besedami, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je kljub elementom, ki jih je navedel zadevni uradnik, sporno presojo še vedno mogoče šteti za pravo ali veljavno. Napaka je lahko v zvezi z napredovanjem opredeljena kot očitna le, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati izvajanje diskrecijske pravice s strani uprave.

Glede tega ima uprava pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri presoji pomena, ki ga pripiše vsakemu od treh meril, določenih v členu 45(1) Kadrovskih predpisov, saj njegovo besedilo ne izključuje možnosti tehtanja med njimi.

(Glej točke od 42 do 44.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Canga Fano/Svet, T‑281/11 P, EU:T:2013:252, točka 123;

Sodišče za uslužbence: sodbe Collee/Parlament, F‑148/06, EU:F:2008:169, točki 39 in 40; Canga Fano/Svet, F‑104/09, EU:F:2011:29, točka 35; Buxton/Parlament, F‑50/11, EU:F:2012:51, točki 37 in 38, ter Bouillez/Svet, F‑75/11, EU:F:2012:152, točka 58.