Language of document :

Tožba, vložena 29. aprila 2016 – Banca Tercas/Komisija

(Zadeva T-196/16)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Tercas-Cassa di risparmio della provincia di Teramo SpA (Banca Tercas SpA) (Teramo, Italija) (zastopniki: A. Santa Maria, M. Crisostomo, E. Gambaro, F. Mazzocchi, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga naj:

Sklep Evropske komisije C(2015) 9526 z dne 23. decembra 2015, o katerem je bila tožeča stranka uradno obveščena 22. februarja 2016, o državni pomoči SA39451 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je Italija izvedla v korist Banca Tercas (Cassa di risparmio della Provincia di Teramo S.p.A.), razglasi za ničen;

podredno, iz razlogov navedenih v okviru sedmega tožbenega razloga, razglasi za nične člene 2,3 in 4 zgoraj navedenega sklepa;

Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Sklep, ki je predmet tega postopka, je isti, kot se izpodbija v zadevi T-98/16, Italija/Komisija.

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov.

Družba Banca Tercas (v nadaljevanju: tožeča stranka ali Tercas) s prvim tožbenim razlogom zatrjuje, da je Komisija kršila in napačno uporabila člena 107(1) PDEU in 296 PDEU, ker ni obrazložila in/ali ni dovolj obrazložila zahteve, da morata biti pogoja „državna sredstva“ in „pripisljivost državi“ izpolnjena, saj je Komisija dala prednost analizi merila državnih sredstev pred analizo pripisljivosti in ni ločeno preverila, ali je bil pogoj državnih sredstev, ki je element, ki je potreben za obstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, izpolnjen.

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom uveljavlja kršitev in napačno uporabo člena 107(1), ker je Evropska komisija napačno presodila uporabo državnih sredstev s strani Fondo di Garanzia di Tutela dei Depositi (v nadaljevanju: Fondo ali FITD). Po mnenju tožeče stranke je Komisija storila očitno napako pri presoji, saj se za sredstva FITD glede na merila iz sodne prakse Sodišča EU ne more šteti, da so pod javnim nadzorom ali na razpolago italijanski državi. Italijanski zakonodajalec naj bi sistemom jamstva v celoti prepustil pogajalsko svobodo glede opredelitve predmeta, obsega in konkretnih podrobnih pravil alternativnih oblik izplačila vlagateljev. Alternativni ukrepi iz člena 29 statuta Fondo naj bi Fondo lahko uporabil, če bi lahko pričakoval manjšo obremenitev, kot pa bi nastala, če bi prišlo do intervencije v primeru prenehanja subjekta, poleg tega pa naj bi bili alternativni ukrepi namenjene zlasti zasebnim interesom bank članic in naj ne bi bilo mogoče trditi, da gre za javna pooblastila.

Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev in napačno uporabo člena 107(1) PDUE, ker je Komisija menila, da se ukrep v korist družbe Tercas lahko pripiše italijanski državi. V zvezi s tem trdi, da je ukrep FITD sprejel prostovoljno in da je stališče Komisije, da je Banca d'Italia organ, ki upravlja s sredstvi (ki naj bi bila javna), napačno in ne upošteva dejanskega namena nalog, ki jih centralni banki podeljuje italijanska ureditev. Namen dejavnosti Banca d'Italia naj bi bil zagotoviti spoštovanje pravil varnega in skrbnega upravljanja prek preprostega nadzora nad pravilnostjo in zakonitostjo, brez poseganja v zasebne samostojne izbire subjektov, nad katerimi Banca d'Italija izvaja nadzor. Poleg tega naj konkretni indici glede posredovanja javnega organa, ki jih je Komisija navedla v zvezi z ukrepi v korist družbe Tercas, ne bi bili taki, da bi lahko utemeljili ugotovitve Komisije.

Tožeča stranka s četrtim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev člena 107(1) PDEU zaradi napačne uporabe merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem navaja, da Komisija ni preverila, ali ukrepanje FITD ustreza merilu gospodarske realnosti ob upoštevanju dejstev, ki jih je FITD podrobno preučil pri oceni mogočih posledic sprejetja ukrepov. Komisiji se zlasti očita, da ni preverila, ali bi v enakih okoliščinah zasebni vlagatelj podobne velikosti kot FITD izvedel gospodarske ukrepe, ki so podobni tem, ki jih Komisija izpodbija. Nazadnje, naj izključitev stroškov izplačila vlagateljev iz uporabe testa zasebnega vlagatelja – če gre za izraz obveznosti, ki bi jih prevzela država kot javna oblast –v obravnavanem primeru ne bi bila utemeljena in naj bi bila v nasprotju z nedavno sodno prakso Sodišča.

S petim tožbenim razlogom se navajajo razlogi, zaradi katerih naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je za zadevne ukrepe štela za nezdružljive z notranjim trgom. Komisija naj bi napako storila zlasti s tem, da je ugotovila, da odpis podrednega dolga, ki je bil ratione temporis določen izključno v obvestilu banke iz leta 2013, pomeni bistveni pogoj za to, da se lahko ukrepi štejejo za združljive z notranjim trgom. Zlasti naj ne bi upoštevala pravne nezmožnosti razdelitve bremen med imetnike podrednega dolga. Komisija naj poleg tega ne bi upoštevala, da so bili stroški ukrepanja že bistveno zmanjšani s pomembnimi ukrepi razdelitve stroškov (burden sharing). Združljivost ukrepov naj bi izhajala tudi iz načrta ponovnega uspešnega poslovanja družbe Tercas in iz sprejetja ukrepov za omejitev zatrjevanega izkrivljanja konkurence, do katerega naj bi prišlo zaradi ukrepanja FITD. Tožeča stranka zato zatrjuje tudi očitno pomanjkljivo izvedbo preiskave.

Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in podala napačno pravno opredelitev s tem, da je štela, da je bilo izplačano jamstvo v višini 30 milijonov eurov, in s tem, da je ta ukrep štela za nepovratna sredstva v korist družbe Tercas in torej za državno pomoč.

Nazadnje tožeča stranka s sedmim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev člena 16, točka 1, Uredbe (EU) št. 2015/1589, ker je Komisija italijanski državi naročila izterjavo pomoči, čeprav je to v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije, in sicer načeli pravne varnosti, zaupanja v pravo in sorazmernosti.

____________