Language of document : ECLI:EU:C:2016:40

Združeni zadevi C‑359/14 in C‑475/14

„ERGO Insurance“ SE
proti

„If P&C Insurance“ AS

in

„Gjensidige Baltic“ AAS
proti
„PZU Lietuva“ UAB DK

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe,
ki sta ju vložila Vilniaus miesto apylinkės teismas in Lietuvos Aukščiausiasis Teismas)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Izbira prava, ki se uporabi – Uredbi (ES) št. 864/2007 in (ES) št. 593/2008 – Direktiva 2009/103/ES – Nesreča, ki jo je povzročil tovornjak s priklopnikom, vozili pa sta zavarovani pri različnih zavarovateljih – Nesreča, do katere je prišlo v drugi državi članici, kot je tista, v kateri so bile sklenjene zavarovalne pogodbe – Regresni zahtevek med zavarovatelji – Pravo, ki se uporabi – Pojma ,pogodbena obligacijska razmerja‘ in ,nepogodbene obveznosti‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 21. januarja 2016

1.        Približevanje zakonodaj – Zavarovanje civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil – Direktiva 2009/103 – Ena sama premija – Obveznost, da zavarovalne police na podlagi ene same premije zagotavljajo kritje, ki je predpisano po pravu vsake države članice ali po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo – Narava specialnega kolizijskega pravila glede na kolizijska pravila iz uredb št. 593/2008 in št. 864/2007 – Neobstoj

(Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 23, in št. 864/2007, člen 27; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103, uvodna izjava 26 in člen 14(b))

2.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporabi za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba št. 593/2008 – Pravo, ki se uporabi za nepogodbene obveznosti – Uredba št. 864/2007 – Področje uporabe navedenih uredb – Pojma „pogodbena obveznost“ in „nepogodbena obveznost“ – Avtonomna razlaga

(Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, uvodna izjava 7 in člen 1, in št. 864/2007, uvodna izjava 7 in člen 2; Uredba Sveta št. 44/2001, člen 5)

3.        Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporabi za pogodbena obligacijska razmerja – Uredba št. 593/2008 – Pravo, ki se uporabi za nepogodbene obveznosti – Uredba št. 864/2007 – Nesreča, ki jo je povzročil vlačilec s priklopnikom, vozili pa sta zavarovani pri različnih zavarovateljih – Regresni zahtevek med zavarovatelji – Pravo, ki se uporabi

(Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 593/2008, člen 7, in št. 864/2007, členi 1, 4 in naslednji)

1.        Člen 14(b) Direktive 2009/103 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti je treba razlagati tako, da ta določba ne vsebuje specialnega kolizijskega pravila, na podlagi katerega bi se določilo pravo, ki se uporabi za regresni zahtevek zavarovatelja vlačilca, ki je ki je izplačal odškodnino oškodovancem v nesreči, ki jo je povzročil voznik tega vozila, zoper zavarovatelja priklopnika, ki je bil pri tej nesreči pripet na vlačilec. Zato ta določba ne izpolnjuje pogojev iz člena 23 Uredbe št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), oziroma člena 27 Uredbe št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II).

Ne iz besedila ne iz ciljev Direktive 2009/103 namreč ne izhaja, da je njen namen določitev kolizijskih pravil. Natančneje, člen 14 te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 26 se omejuje na to, da državam članicam nalaga sprejetje potrebnih ukrepov za to, da police zavarovanja avtomobilske odgovornosti na podlagi samo ene premije v celotnem času trajanja pogodbe krijejo celotno ozemlje Evropske unije in na podlagi te premije v vsaki od držav članic zagotavljajo kritje, ki je predpisano po njenem pravu, ali, če je to kritje višje, kritje, ki je predpisano po pravu države članice, s katere ozemlja izvira vozilo. Ta določba se torej nanaša izključno na teritorialno veljavnost in raven kritja, ki ga mora zagotoviti zavarovatelj, zato da se zagotovi ustrezno varstvo oškodovancev prometnih nesreč. Iz nje ni mogoče sklepati na pravilo, da bi tako določeno pravo države članice urejalo delitev odgovornosti med zavarovatelji.

(Glej točke 38, od 40 do 42 in 63 ter izrek.)

2.        Glede področij uporabe uredb št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), in št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) je treba pojma „pogodbena obligacijska razmerja“ in „nepogodbene obveznosti“ iz teh uredb razlagati avtonomno, predvsem ob upoštevanju sistema in ciljev teh uredb. Kot je razvidno iz uvodne izjave 7 vsake od teh uredb, je treba upoštevati tudi cilj skladnosti pri vzajemni uporabi teh uredb, a tudi Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki, med drugim, v členu 5 razlikuje med zadevami v zvezi s pogodbenimi razmerji, delikti in kvazidelikti.

Tako je treba po eni strani šteti, da pojem „pogodbena obligacijska razmerja“ v smislu člena 1 Uredbe Rim I označuje pravno obveznost, ki jo je ena stranka v korist druge svobodno sprejela.

Po drugi strani je treba za „nepogodbeno obveznost“ v smislu Uredbe Rim II šteti obveznost, ki izvira iz enega izmed dogodkov, ki so našteti v členu 2 te uredbe, in sicer iz škodnega dejanja, neupravičene obogatitve, negotiorum gestio ali culpa in contrahendo.

Glej točke od 43 do 46.)

3.        Uredbi št. 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I), in št. 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), je treba razlagati tako, da se pravo, ki se uporabi za regresni zahtevek zavarovatelja vlačilca, ki je izplačal odškodnino oškodovancem v nesreči, ki jo je povzročil voznik tega vlačilca, zoper zavarovatelja priklopnika, ki je bil pri tej nesreči pripet na vlačilec, določi z uporabo člena 7 Uredbe Rim I, če pravila o deliktni odgovornosti, ki se uporabljajo za to nesrečo na podlagi člena 4 in nadaljnjih Uredbe Rim II, določajo delitev obveznosti povrnitve škode.

Prvič namreč sam obstoj pravice zavarovatelja vlačilca, katerega voznik je povzročil nesrečo, da vloži tožbo zoper zavarovatelja pripetega priklopnika, ko oškodovancu plača odškodnino, ne izhaja iz zavarovalne pogodbe, temveč predpostavlja hkratno deliktno odgovornost imetnika tega priklopnika glede tega istega oškodovanca. Zato se taka obveznost imetnika priklopnika, da povrne škodo, šteje za „nepogodbeno obveznost“ v smislu člena 1 Uredbe Rim II. Zato se pravo, ki se uporabi za to obveznost, določi glede na določbe te uredbe. V skladu s členom 4 navedene uredbe je, razen če v njej ni določeno drugače, pravo, ki se uporablja za tako nepogodbeno obveznost, pravo države, v kateri škoda nastane, in sicer države, v kateri nastane škoda, ki je neposredna posledica nesreče. V skladu s členom 15(a) in (b) te uredbe to pravo določi podlago in obseg odgovornosti ter razloge za delitev te odgovornosti. Zato je treba glede na pravo kraja neposredne škode določiti dolžnike obveznosti povrnitve škode oškodovancu in morebitni prispevek imetnika priklopnika in prispevek imetnika ali voznika vlačilca k škodi, povzročeni oškodovancu.

Drugič, obveznost zavarovatelja, da plača odškodnino za škodo, nastalo oškodovancu, ne izvira iz škode, ki je bila temu povzročena, temveč iz pogodbe med njim in zavarovancem, ki nosi odgovornost. To plačilo odškodnine torej izvira iz pogodbenega obligacijskega razmerja, zaradi česar je treba pravo, ki se uporabi za tako obveznost, določiti v skladu z določbami Uredbe Rim I.

Nazadnje, glede vprašanja, ali ima zavarovatelj vlačilca, ki je oškodovancu plačal odškodnino, glede na okoliščine primera, subrogacijski zahtevek zoper zavarovatelja priklopnika, člen 19 Uredbe Rim II razlikuje med vprašanji, za katere velja ureditev za delikte, in tistimi, za katere velja ureditev za pogodbe. Ta določba se zlasti uporablja za položaj, ko je tretji, in sicer zavarovatelj, izplačal odškodnino oškodovancu v nesreči, ki je upnik deliktne odškodninske obveznosti voznika ali imetnika motornega vozila, in to ob izvrševanju obveznosti izpolnitve obveznosti temu oškodovancu. Natančneje, člen 19 te uredbe določa, da v tem primeru vprašanje morebitne subrogacije pravic oškodovanca ureja pravo, ki se uporablja za obveznost tretjega, in sicer zavarovatelja civilne odgovornosti, da temu oškodovancu plača odškodnino. Tako, ker obveznost zavarovatelja, da krije civilno odgovornost zavarovanca nasproti oškodovancu, izvira iz zavarovalne pogodbe, sklenjene z zavarovancem, so pogoji, pod katerimi lahko zavarovatelj uveljavlja pravice, ki jih ima oškodovanec v nesreči zoper osebe, odgovorne za nesrečo, odvisni od nacionalnega prava, ki ureja to zavarovalno pogodbo in ki se določi na podlagi člena 7 Uredbe Rim I. Po drugi strani pa pravo, ki se uporabi za določitev oseb, ki bi bile lahko odgovorne, in za morebitno delitev odgovornosti med temi in med njihovimi zavarovatelji v skladu s členom 19 Uredbe Rim II ostaja predmet pravil iz člena 4 in nadaljnjih te uredbe.

(Glej točke od 50 do 54, od 56 do 59 in 64 ter izrek.)