Language of document : ECLI:EU:F:2016:132

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)

z dne 15. junija 2016

Zadeva F‑88/12

Harald Gaertner

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pokojnine – Prenos nacionalnih pokojninskih pravic – Predlog za priznanje pokojninske dobe – Akt, ki ne posega v položaj – Nedopustnost tožbe – Predlog za odločitev brez vsebinskega odločanja o zadevi – Člen 83 Poslovnika“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero je H. Gaertner predlagal razglasitev ničnosti „odločbe“ z dne 16. januarja 2012 o izračunu njegovih pokojninskih pravic, predhodno pridobljenih v drugem pokojninskem sistemu, ki se priznajo v pokojninskem sistemu Evropske unije in, če je potrebno, odločbe organa Evropske komisije za imenovanja z dne 15. junija 2012 o zavrnitvi njegove pritožbe zoper „odločbo“ o določitvi teh priznanih pokojninskih pravic.

Odločitev:      Tožba se zavrne. H. Gaertner nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.

Povzetek

Tožbe uradnikov – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Predlog za priznanje pokojninske dobe z namenom prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih pred nastopom dela v Uniji, v sistem Unije – Izključitev

(Kadrovski predpisi, člen 91(1) in Priloga VIII, člen 11(2))

Predlog za priznanje pokojninske dobe, ki se uradniku sporoči z namenom prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Evropske unije, nima zavezujočih pravnih učinkov, ki bi neposredno in takoj vplivali na pravni položaj prejemnika tega predloga, tako da bi se ta položaj bistveno spremenil, zato ne gre za akt, ki posega v položaj, v smislu člena 91(1) Kadrovskih predpisov.

V zvezi s tem je treba predloge za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na predlog za priznanje pokojninske dobe z namenom prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v drugem sistemu, v pokojninski sistem Evropske unije, razlagati tako, da se z njimi predlaga razglasitev ničnosti končne odločbe o priznanju pokojninske dobe, če, prvič, med strankama ni sporno, da je zadevna oseba dala privolitev za nadaljevanje postopka prenosa svojih pokojninskih pravic, pridobljenih pred nastopom dela, tako da je izrazila svoje soglasje na predlogu, ki ji je bil predložen, in če je bila, drugič, ta končna odločba sprejeta pred vložitvijo tožbe pri sodišču Unije.

Če je bila končna odločba o priznanju pokojninske dobe, ki izhaja iz pokojninskih pravic, ki jih je tožeča stranka predhodno pridobila v drugem pokojninskem sistemu, sprejeta pred vložitvijo tožbe, če je tožeča stranka izrecno navedla, da je njeno tožbo mogoče razumeti v smislu, da se z njo dejansko predlaga razglasitev ničnosti končne odločbe o priznanju pokojninske dobe, če je bila sprejeta nova odločba o priznanju pokojninske dobe, ki izhaja iz pokojninskih pravic, ki jih je tožeča stranka predhodno pridobila v drugem pokojninskem sistemu, ter če je bila s to novo odločbo izrecno preklicana in nadomeščena odločba o priznanju pokojninske dobe, je mogoče novo odločbo analizirati samo kot retroaktivno delujoč preklic odločbe z istim predmetom, tako da je treba šteti, da zadnjenavedena ni nikoli obstajala.

(Glej točke od 14 do 18.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sodbi z dne 13. oktobra 2015, Komisija/Verile in Gjergji, T‑104/14 P, EU:T:2015:776, točke 62, 110 in 120, in Teughels/Komisija, T‑131/14 P, EU:T:2015:778, točka 58.