Language of document : ECLI:EU:C:2017:108

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

EVGENIJA TANCHEVA,

predstavljeni 9. februarja 2017(1)

Zadeva C‑578/16 PPU

C. K.,

H. F.,

A. S.

proti

Republiki Sloveniji

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Vrhovno sodišče (Slovenija))

„Predhodno odločanje – Pojem nacionalnega sodišča, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva – Skupni evropski azilni sistem – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba (EU) št. 604/2013 – Člen 3(2), drugi pododstavek – Sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev – Člen 17(1) – Klavzula suverenosti“







I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.(2) Namen te uredbe je, kot je bil namen njenih predhodnic,(3) po eni strani preprečiti, da bi državljani tretjih držav lahko z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v več državah članicah izbrali državo članico, ki bo obravnavala njihovo prošnjo (pojav „forum shopping“), in po drugi zagotoviti, da bo vsako prošnjo dejansko obravnavala ena država članica.(4) Za to Uredba št. 604/2013 določa, da vsako prošnjo obravnava ena sama država članica, in določa merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero državo članico je treba določiti kot odgovorno za obravnavanje prošnje.(5)

2.        Kaj se zgodi, če se, kadar je bila država članica določena kot odgovorna na podlagi meril, določenih z Uredbo št. 604/2013, zatrjuje, da ta država članica ne spoštuje temeljnih pravic prosilcev za azil? Države članice sicer zagotavljajo spoštovanje temeljnih pravic, ki jih poleg Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določata tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi(6) (v nadaljevanju: Ženevska konvencija). Vseeno pa ni mogoče izključiti razmer, v katerih država članica krši temeljno pravico prosilcev za azil. Uredba št. 604/2013 upošteva tak primer. Njen člen 3(2), drugi pododstavek, namreč določa, da prosilca za azil ni mogoče predati v odgovorno državo članico, kadar v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine.

3.        Kaj pa če se pomanjkljivosti, ne da bi vplivale na celotni azilni sistem odgovorne države članice, nanašajo le na poseben položaj prosilca? Ali je te pomanjkljivosti mogoče opredeliti kot „sistemske“ v smislu člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013? Če jih ni mogoče, ali so vseeno lahko podlaga za obveznost, da se prosilca za azil ne preda v odgovorno državo članico? To so vprašanja, na katera mora v tej zadevi odgovoriti Sodišče.

II.    Pravni okvir

A.      Mednarodno pravo

4.        Člen 3 EKČP določa:

„Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.“

5.        Člen 33 Ženevske konvencije določa:

„1. Nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.

2. Na pravico iz te določbe pa se ne more sklicevati begunec, ki zaradi resnih razlogov velja za nevarnega za varnost države, v kateri je, ali ki, glede na to da je bil pravnomočno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost te države.“

B.      Pravo Unije

1.      Listina

6.        Člen 4 Listine določa: 

„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

7.        Člen 19(2) Listine določa:

„Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

2.      Uredba št. 604/2013

8.        Člen 3(2) Uredbe št. 604/2013, naslovljen „Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, določa:

„Kadar na osnovi meril iz te uredbe ni mogoče določiti nobene odgovorne države članice, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prva država članica, v kateri je bila prošnja vložena.

Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 [Listine], država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.“

9.        Člen 17(1) Uredbe št. 604/2013, naslovljen „Diskrecijske klavzule“, določa:

„Z odstopanjem od člena 3(1) se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

Država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala v skladu s tem odstavkom, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kadar je ustrezno, odgovorna država članica prek elektronskega komunikacijskega omrežja ‚DubliNet‘, vzpostavljenega v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 1560/2003, obvesti predhodno odgovorno državo članico, državo članico, ki vodi postopek določanja odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca.

Država članica, ki postane odgovorna v skladu s tem odstavkom, to dejstvo takoj navede v sistemu Eurodac v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013 s tem, da doda datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje.“

III. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10.      C. K., sirska državljanka, in njen mož, H. F., egiptovski državljan, sta na ozemlje držav članic vstopila tako, da sta 16. avgusta 2015 vstopila na Hrvaško. Imela sta turistična vizuma, ki ju je izdala Hrvaška in ki sta bila veljavna od 6. avgusta 2015 do 28. avgusta 2015.

11.      C. K., ki je bila v šestem mesecu nosečnosti, in H. F. sta 17. avgusta 2015 v Slovenijo prišla s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama. Zdaj sta v tej državi in stanujeta v azilnem domu v Ljubljani.

12.      C. K. in H. F. sta 20. avgusta 2015 v Sloveniji vložila prošnji za mednarodno zaščito. Iz stališča slovenske vlade je razvidno, da je istega dne C. K. pregledal zdravnik in ugotovil, da nosečnost poteka normalno, da je pacientka brez očitne psihoproduktivne simptomatike in da je dobro pogovorljiva. Tudi H. F. je istega dne pregledal zdravnik in ugotovil, da nima zdravstvenih težav.(7)

13.      Pristojni slovenski organ je 28. avgusta 2015 poslal zahtevek hrvaškemu organu. Republika Hrvaška je potrdila, da je odgovorna za obravnavanje prošnje C. K. in H. F.

14.      C. K. je 20. novembra 2015 rodila dečka, A. S. Za A. S. je bila 27. novembra 2015 v Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito. Slovenski organi so to prošnjo obravnavali skupaj s prošnjama, ki sta ju vložila C. K. in H. F.

15.      Slovenski organi so 18. januarja 2016 od pooblaščenca tožečih strank prejeli zdravstveno dokumentacijo, v kateri je bila potrjena rizična nosečnost C. K. in težave po porodu. V tej dokumentaciji je bil tudi psihiatrični izvid C. K. z dne 4. decembra 2015, v katerem je bilo navedeno, da morata ona in novorojenček ostati v azilnem domu, ker potrebujeta oskrbo. Iz drugih psihiatričnih izvidov z dne 1. aprila, 15. aprila, 22. aprila in 13. maja 2016 je razvidno, da C. K. od poroda trpi za depresijo in da ima zaradi neurejenega statusa občasne samomorilske težnje.

16.      Slovenski organi so zlasti zaradi mladoletnega otroka pristojne hrvaške organe prosili za zagotovila glede zdravstvene oskrbe za družino v nastanitvenem centru na Hrvaškem. Zagotovilo, da bodo C. K., H. F. in njun otrok na Hrvaškem upravičeni do nastanitve, ustrezne oskrbe in potrebne zdravstvene obravnave, so prejeli 7. aprila 2016.(8)

17.      Slovenski organi so s sklepom z dne 5. maja 2016 (v nadaljevanju: sklep z dne 5. maja 2016) zavrnili obravnavanje prošenj C. K., H. F. in A. S. za mednarodno zaščito. Ta sklep temelji na členu 12(2) Uredbe št. 604/2013, ki določa, da kadar ima prosilec veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je ta vizum izdala.

18.      Upravno sodišče je s sodbo z dne 1. junija 2016 odpravilo sklep z dne 5. maja 2016. S sklepom z istega dne je zadržalo izvršitev sklepa z dne 5. maja 2016 do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu.

19.      Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 29. junija 2016 spremenilo sodbo Upravnega sodišča in potrdilo sklep z dne 5. maja 2016. Vrhovno sodišče je med drugim ugotovilo, da se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 ne uporabi. Z nobenim poročilom institucij Evropske unije ali Visokega komisariata Združenih narodov za begunce namreč ni bil dokazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Iz poročila tega visokega komisariata je, nasprotno, razvidno, da so razmere na Hrvaškem dobre, zlasti, da so pogoji za sprejem beguncev v centru v Kutini dobri. Ta center, ki je namenjen ranljivim skupinam prosilcev za azil, lahko sprejme do sto prosilcev, vendar jih je tam običajno nastanjenih le od dvajset do trideset. Zdravstvena oskrba je zagotovljena (zdravnik prihaja enkrat tedensko, prav tako ginekolog), v nujnih primerih pa imajo prosilci za azil dostop do lokalne bolnišnice v Kutini ali bolnišnice v Zagrebu. Vsak dan je v centru v Kutini prisoten socialni delavec, dvakrat mesečno je na voljo tudi pravna pomoč.

20.      Tožeče stranke so pri Ustavnem sodišču vložile ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 29. junija 2016, ki je medtem že postala pravnomočna.

21.      Ustavno sodišče je z odločbo z dne 28. septembra 2016 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in mu vrnilo zadevo v ponovno odločanje.

22.      Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 28. septembra 2016 pritrdilo Vrhovnemu sodišču, ki je ugotovilo, da se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 ne uporabi, ker na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Vseeno pa Ustavno sodišče na tej podlagi ni ugotovilo, da je tožeče stranke mogoče predati na Hrvaško. Ugotovilo je namreč, da morajo slovenski organi za ugotovitev, ali je domneva, da je Republika Hrvaška varna država, izpodbita, upoštevati vse upoštevne okoliščine, med drugim osebni položaj in zdravstveno stanje prosilcev. Vrhovno sodišče je sicer presojalo, ali bo C. K. in njenemu novorojenčku zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba na Hrvaškem, ni pa preverilo, ali lahko sama predaja vpliva na zdravstveno stanje C. K. in njenega novorojenčka. Iz tega razloga je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, da bo preučilo vse upoštevne okoliščine.

23.      Vrhovno sodišče, ki odloča o zadevi, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je razlaga pravil o uporabi diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe [št. 604/2013] glede na naravo te določbe taka, da je v končni pristojnosti sodišča države članice oziroma, da odvezuje sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, da zadevo predloži Sodišču po tretjem odstavku 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije?

Ob tem pa, še posebej, če je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, sprašuje naslednje:

2.      Ali presoja okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe [št. 604/2013] (v primeru kot je predloženi primer) zadošča za zagotovitev zahtev 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 33. členom Ženevske konvencije?

Ter v povezavi s tem:

3.      Ali iz razlage prvega odstavka 17. člena Uredbe [št. 604/2013] izhaja, da je uporaba diskrecijske klavzule s strani države članice, zaradi zagotovitve učinkovitega varstva pred kršitvijo pravice iz 4. člena [Listine] v primerih, kot je predloženi primer, obvezna in preprečuje predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, ki je svojo pristojnost sprejela skladno s to Uredbo?

Če je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen, pa sprašuje naslednje:

4.      Ali daje diskrecija klavzula iz prvega odstavka 17. člena Uredbe [št. 604/2013] podlago, da se na njeno uporabo sklicuje prosilec za mednarodno zaščito oziroma druga oseba v postopku predaje na podlagi te Uredbe, o kateri morajo presoditi pristojni upravni organi ter sodišča države članice oziroma, ali so navedeni državni organi in sodišča države članice navedene okoliščine dolžni ugotavljati po uradni dolžnosti?“

24.      Sodišče je 1. decembra 2016 sklenilo, da bo predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo po nujnem postopku v skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča.(9) O vprašanjih za predhodno odločanje so pisna stališča predložile tožeče stranke v postopku v glavni stvari, Republika Slovenija in Evropska komisija. Te stranke, Italijanska republika in Združeno kraljestvo so prav tako podali navedbe na obravnavi 23. januarja 2017.

IV.    Analiza

A.      Prvo vprašanje za predhodno odločanje

25.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu Sodišče sprašuje, prvič, ali odločitev države članice, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 604/2013, spada na področje uporabe nacionalnega prava ali prava Unije, in drugič, ali mora v drugem primeru sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje.

26.      Stranke(10) se strinjajo, da spada uporaba možnosti iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 na področje uporabe prava Unije.

27.      Glede drugega dela vprašanja tožeče stranke v postopku v glavni stvari menijo, da Ustavno sodišče ni bilo dolžno Sodišču predložiti vprašanja za predhodno odločanje, zlasti zato, ker lahko le nacionalno sodišče presodi, ali je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne pušča nobenega razumnega dvoma. Slovenska vlada meni, da ker se Sodišče še ni izreklo o okoliščinah uporabe možnosti iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013, mora nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje. Komisija navaja, da morajo nacionalna sodišča, zoper odločitve katerih po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, presoditi, ali gre za acte clair ali pa morajo Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje.

28.      Prvič, menim, da spada odločitev države članice, ali bo uporabila možnost, ki jo ima na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 604/2013, da sama obravnava prošnjo za azil, čeprav po Uredbi ni določena kot odgovorna, na področje uporabe prava Unije.

29.      Člen 3(1) Uredbe št. 604/2013 namreč določa, da prošnjo za mednarodno zaščito obravnava država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 določa, da „se lahko“ z odstopanjem od člena 3(1) vsaka država članica, v kateri je vložena prošnja, odloči, da jo obravnava sama, čeprav glede na merila iz te uredbe ni določena kot odgovorna. Ta država članica ima torej diskrecijsko pravico glede odločitve, ali bo uporabila možnost obravnavanja, ki ji jo daje člen 17(1) Uredbe št. 604/2013.

30.      Ni pa mogoče šteti, da uresničevanje – s strani države članice – diskrecijske pravice, ki jo ima glede odločitve, ali bo obravnavala prošnjo, ne spada na področje uporabe prava Unije. Kot je razsodilo Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke od 65 do 69), država članica, ki se odloči, da bo sama obravnavala prošnjo, postane država članica, odgovorna za to obravnavo v smislu Uredbe št. 604/2013, in mora o tem obvestiti drugo oziroma druge zadevne države članice. Uresničevanje diskrecijske pravice, ki jo državam članicam daje ta določba, je torej del mehanizma določanja odgovorne države članice. Zato odločitev države članice, da bo uporabila možnost iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 oziroma da je ne bo uporabila, spada na področje uporabe prava Unije.

31.      Drugič, glede obveznosti sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje, je na podlagi prvega vprašanja za predhodno odločanje težko ugotoviti, ali predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali bi mu moralo zadevo predložiti Ustavno sodišče ali ono samo. V prvem vprašanju se namreč sklicuje le na „sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva“, ne da bi ga imenovalo. Vseeno menim, da želi predložitveno sodišče predvsem pojasnila glede svojih obveznosti, ker po eni strani Sodišču ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje pred izdajo sodbe z dne 29. junija 2016, in po drugi strani, ker ga sprašuje zdaj, čeprav hierarhično višje sodišče, to je Ustavno sodišče, ni samo postavilo vprašanja Sodišču. Zato bom v nadaljevanju preučil, ali je Vrhovno sodišče dolžno Sodišču predložiti vprašanje glede razlage člena 17(1) Uredbe št. 604/2013. Menim, da je tako.

32.      V zvezi s tem opozarjam, da mora sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kadar se pred njim postavi vprašanje iz prava Unije, izpolniti obveznost predložitve, razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni upoštevno, da je zadevno določbo prava Unije Sodišče že razložilo ali da je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne pušča nobenega razumnega dvoma.(11)

33.      Na prvem mestu menim, da okoliščina, da se zoper sodbe Vrhovnega sodišča lahko vloži ustavna pritožba, temu ne odvzame statusa sodišča, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU. Sodišče je namreč v sodbi z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi (C‑416/10, EU:C:2013:8, točka 72), razsodilo, da možnost, da se pri slovaškem ustavnem sodišču vloži pravna sredstva zoper odločbe Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), ki so „omejena na preizkus morebitnih kršitev pravic in svoboščin, ki so zagotovljene z nacionalno ustavo ali mednarodnim sporazumom“, ne omogoča ugotovitve, da Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) ni mogoče opredeliti kot sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU. Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) je bilo „kot vrhovno sodišče“ „dolžno zadevo predložiti Sodišču“. Enako velja za slovensko Vrhovno sodišče. Ustavno pritožbo je namreč zoper njegove sodbe mogoče vložiti le zaradi kršitve temeljnih pravic in svoboščin pritožnika.

34.      Na drugem mestu ni pomembno, da je Vrhovno sodišče v skladu z nacionalnim pravom vezano na razlago, ki jo je podalo Ustavno sodišče glede člena 3(2), drugi pododstavek, in člena 17(1) Uredbe št. 604/2013. Sodišče je namreč v sodbi z dne 15. januarja 2013, Križan in drugi (C‑416/10, EU:C:2013:8, točka 68), razsodilo, da pravilo nacionalnega prava, v skladu s katerim presoja hierarhično višjega sodišča, v obravnavani zadevi Ústavný súd Slovenskej republiky (ustavno sodišče Slovaške republike) zavezuje drugo nacionalno sodišče, Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče), ne more temu odvzeti možnosti, da Sodišču postavi vprašanja o razlagi prava Unije glede take pravne presoje. Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče) je, kot je razvidno iz prejšnje točke, sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU. Zato Vrhovno sodišče tako kot Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče) zaradi pravila nacionalnega prava, ki ga zavezuje k razlagi, ki jo je podalo nacionalno ustavno sodišče, ni oproščeno obveznosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, a fortiori, če – tako kot v obravnavani zadevi – Sodišču ni predložilo vprašanja za predhodno odločanje.

35.      Na tretjem mestu glede vprašanja, ali je treba člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 šteti za acte clair, ki Vrhovno sodišče odvezuje obveznosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, poudarjam, prvič, da lahko le nacionalno sodišče presodi, ali je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne pušča nobenega razumnega dvoma,(12) in drugič, da je iz predložitvene odločbe jasno razvidno, da Vrhovno sodišče ob upoštevanju odločbe, ki jo je 28. septembra 2016 izdalo Ustavno sodišče, ugotavlja, da člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 ni acte clair.(13)

36.      Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da spada odločitev države članice, da bo uporabila možnost, ki ji jo daje člen 17(1) Uredbe št. 604/2013, na področje uporabe prava Unije. Nacionalno sodišče, kot je predložitveno sodišče, je treba šteti za sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU, kadar je možnost vložitve pravnega sredstva zoper njegove odločbe pri ustavnem sodišču zadevne države članice omejena na preizkus morebitne kršitve temeljnih pravic in svoboščin. V zvezi s tem ni pomembno, da je to nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava vezano na presojo ustavnega sodišča.

B.      Drugo vprašanje za predhodno odločanje

37.      Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je primer iz člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013, in sicer obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, edini primer, v katerem ni mogoče predati prosilca v to državo članico. Ugotoviti želi, ali obstajajo tudi drugi primeri, v katerih prosilca ni mogoče predati v odgovorno državo članico, in sicer, kadar zaradi zdravstvenega stanja prosilca predaja pomeni nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Povedano drugače, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali je, kadar bi pomanjkljivosti, ki vplivajo na posebni položaj prosilca, lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, tega mogoče predati.

38.      Ugotavljam, da sta v postopku v glavni stvari tako Vrhovno sodišče v sodbi z dne 29. junija 2016 kot Ustavno sodišče v odločbi z dne 28. septembra 2016 ugotovili, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Vendar Ustavno sodišče drugače kot Vrhovno sodišče na podlagi tega ni ugotovilo, da je tožeče stranke mogoče predati na Hrvaško. Ugotovilo je namreč, da je domnevo, da države članice spoštujejo temeljne pravice prosilcev, mogoče izpodbiti ne samo, kadar v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013, ampak tudi, kadar odgovorna država članica ne izpolnjuje svojih obveznosti iz člena 3 EKČP ali člena 33(1) Ženevske konvencije. Ta zadnji primer bi zajemal položaje, ki niso zajeti s členom 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013. Zato bi morali pristojni organi za ugotovitev, ali je prosilca mogoče predati v odgovorno državo članico, upoštevati vse upoštevne okoliščine, zlasti osebni položaj prosilcev in njihovo zdravstveno stanje. Vrhovno sodišče pa ni preverilo, ali bi predaja vplivala na zdravstveno stanje C. K. in njenega otroka. Zato je bilo treba sodbo Vrhovnega sodišča z dne 29. junija 2016 razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču, da glede na osebni položaj C. K. in njenega otroka presodi, ali ju je mogoče predati na Hrvaško.

39.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari in italijanska vlada menijo, da primer iz člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 ni edini primer, v katerem prosilca ni mogoče predati v odgovorno državo članico. Slovenska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija menijo drugače. V zvezi s tem Komisija poudarja, da je domnevo, da vsaka država članica spoštuje temeljne pravice prosilcev, na kateri temelji Uredba št. 604/2013, mogoče izpodbiti le v izjemnih okoliščinah. V takih okoliščinah obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Po mnenju Komisije sistemske pomanjkljivosti zajemajo tudi pomanjkljivosti, ki vplivajo na zdravstveno nego in oskrbo posebej ranljivih oseb, ter nerazumno dolgo trajanje upravnih in/ali sodnih postopkov. V obravnavani zadevi naj obstoj sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem ne bi bil dokazan. Zdravstveno stanje C. K. naj po mnenju Komisije ne bi bilo toliko kritično, da bi bila v skladu s sodno prakso ESČP upravičena nemožnost predaje.

40.      V nadaljevanju bom predstavil primer, v katerem v skladu s členom 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 prosilca ni mogoče predati v odgovorno državo članico, nato širši primer, v katerem ESČP državam prepoveduje predati prosilca. Nato bom navedel, zakaj menim, da je treba obveznost, da se prosilca ne preda, omejiti le na primer iz člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013.

1.      Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013: upoštevanje le „sistemskih“ pomanjkljivosti

41.      Opozarjam, da člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 določa, da potem, ko je bila na podlagi meril iz poglavja III te uredbe država članica določena kot odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, prosilca ni mogoče predati v to državo članico „zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine“.

42.      Niti Uredba št. 604/2013 niti sodna praksa Sodišča pa ne opredeljujeta „sistemskih pomanjkljivosti“.

43.      Menim, da lahko „sistemske“ pomanjkljivosti zajemajo le pomanjkljivosti, ki vplivajo na sam azilni sistem odgovorne države članice, pa naj gre za pravna pravila, ki sestavljajo ta sistem, ali njihovo uporabo v praksi. Poudarjam, da morajo biti te pomanjkljivosti resne, ker je Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točki 84 in 85), izključilo, da bi že „najmanjše kršitve“ ali „neznatne kršitve“ direktiv na področju azila(14) pomenile sistemske pomanjkljivosti. Take pomanjkljivosti je treba dokazati z resnimi in skladnimi dokazi, zlasti rednimi in doslednimi poročili mednarodnih nevladnih organizacij, Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in institucij Unije.(15) Ker se morajo pomanjkljivosti nanašati na sam azilni sistem, je treba izključiti predvsem upoštevanje pomanjkljivosti, ki naj bi vplivale na posebni položaj prosilca. Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 torej državam članicam ne nalaga, naj opravijo preizkus v vsakem posameznem primeru, da bi ugotovile, ali za zadevnega prosilca obstaja nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v odgovorni državi članici.(16)

44.      Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 je kodifikacija sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865). V tej sodbi je Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, navedlo, da čeprav je treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami iz Listine, pa ni mogoče izključiti, da se v skupnem evropskem azilnem sistemu pojavljajo večje težave pri delovanju v neki državi članici. Do tega lahko pride pri sistemskih pomanjkljivostih, ki vključujejo nečloveško ali poniževalno ravnanje.(17) Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, „če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu člena 4 Listine“.(18)

45.      V sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), pa je bila odgovorna država članica Helenska republika. Nikakršnega dvoma ni bilo, da so v tej državi članici pomanjkljivosti vplivale na sam azilni sistem. ESČP je namreč Grčijo enajst mesecev prej obsodilo, da je nečloveško in poniževalno ravnala s prosilci za azil.(19) Predložitveno sodišče pa meni, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013.(20) Zato bi za slovenske organe nemožnost predaje tožečih strank v postopku v glavni stvari na Hrvaško lahko obstajala le, če bi upoštevali njihov posebni položaj. Čeprav člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 izključuje vsakršen preizkus posebnega položaja prosilcev, pa člen 3 EKČP, kot ga razlaga ESČP, tak preizkus zahteva.

2.      Stališče ESČP: upoštevanje posebnega položaja prosilca

46.      ESČP je v sodbi z dne 4. novembra 2014, Tarakhel proti Švici (CE:ECHR:2014:1104JUD002921712),(21) v kateri se je sklicevalo na sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), opozorilo na domnevo, da države članice spoštujejo temeljne pravice prosilcev za azil. Nato je navedlo, da je za ugotovitev, ali je ta domneva izpodbita, „izvor nevarnosti“ brezpredmeten. Vprašanje, ali nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja „izhaja“ iz obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zadevni državi članici, je brezpredmetno. Država članica, ki mora opraviti predajo, mora „podrobno in posamično preučiti položaj osebe, ki je predmet ukrepa, in prekiniti postopek, če bi se izkazalo, da obstaja nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja“.(22) V tej zadevi bi bilo treba pritožnika predati v Italijo. ESČP je menilo, da čeprav splošne razmere v Italiji niso ovira za predajo, pa „primer, v katerem veliko prosilcem za azil, ki so predani v to državo, ni nudena nastanitev ali so nastanjeni v prenaseljenih objektih, ki so nespodobni, celo neustrezni ali je v njih prisotno nasilje, ni neutemeljen“. Zato je ESČP švicarskim organom naložilo, naj pred predajo prosilcev v Italijansko republiko od te države pridobijo „posamično zagotovilo“, da bodo ti sprejeti v pogojih, ki so v skladu z zahtevami člena 3 EKČP.(23)

47.      Povedano drugače, kjer Sodišče za prepoved predaje prosilca v odgovorno državo članico zahteva „sistemske“ pomanjkljivosti v tej državi članici, za ESČP zadostujejo pomanjkljivosti, ki vplivajo na posebni položaj prosilca.

3.      „Sistemske pomanjkljivosti“, edini primer, v katerem predaja ni mogoča

48.      Ali člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 nasprotuje temu, da je obveznost, da se prosilca ne preda, priznana tudi v primeru, ki ni ta, na katerega se ta člen nanaša, in sicer, kadar obstajajo sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev?

49.      Menim, da temu nasprotuje.

50.      Res je, da v besedilu člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 nič ne nakazuje na to, da je primer, na katerega se nanaša, in sicer obstoj sistemskih pomanjkljivosti, edini primer, v katerem ni mogoča predaja prosilca. Ta določba namreč določa, da „predaja prosilca […] ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti“. Najbrž ima nemožnost predaje poleg sistemskih pomanjkljivosti lahko tudi druge vzroke. Poleg tega je mogoče, da Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), ni nameravalo zahtevati, da morajo biti zato, da predaja prosilca ne bi bila mogoča, pomanjkljivosti sistemske, ampak tega vprašanja preprosto ni obravnavalo. Ker so bile v tej zadevi pomanjkljivosti nedvomno sistemske, je bilo brez pomena, da bi se spraševalo o posledicah pomanjkljivosti, ki vplivajo le na položaj prosilca.

51.      Vendar menim, da člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 ni mogoče razlagati tako. Na prvem mestu menim, da taka razlaga ni v skladu z načelom vzajemnega zaupanja, na katerem temelji skupni evropski azilni sistem. V zvezi s tem poudarjam, da je v uvodni izjavi 3 Uredbe št. 604/2013 navedeno, da „se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav“. Zato načelo vzajemnega zaupanja, ki je temeljni kamen območja svobode, varnosti in pravice,(24) od držav članic zahteva, „da razen v izjemnih okoliščinah šteje[jo], da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom“.(25) Zahtevati od držav članic, da pred predajo prosilca v odgovorno državo članico preverijo, ali v tej državi članici ni nobene pomanjkljivosti, ki bi vplivala na posebni položaj prosilca, pa bi pomenilo od držav članic zahtevati, da sistematično preverjajo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice prosilcev za azil. Naložitev take obveznosti ne bi ogrozila le načela vzajemnega zaupanja, ampak tudi polni učinek Uredbe št. 604/2013 in mehanizem hitrega določanja odgovorne države članice, ki je vzpostavljen v skladu z njeno uvodno izjavo 5.(26)

52.      Na drugem mestu menim, da ni mogoče trditi, da Sodišče v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865), ni obravnavalo primera pomanjkljivosti, ki vplivajo le na prosilca, ker izraza „sistemske pomanjkljivosti“ ni v sklepnih predlogih generalne pravobranilke V. Trstenjak.(27)

53.      Na tretjem mestu opozarjam, da Sodišču nikakor ni treba slediti stališču ESČP. Člen 52(3) Listine res določa, da kadar listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, „sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa [EKČP]“. Iz Pojasnil k Listini je razvidno, da „[v]sebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom [Listine in njenih protokolov], temveč tudi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije“.(28) Vendar ostaja dejstvo, da – kot je navedla generalna pravobranilka V. Trstenjak – „bi bilo v okviru uporabe [Listine] napačno šteti sodno prakso ESČP za vir razlage z neomejeno veljavnostjo“.(29)

54.      Na četrtem mestu poudarjam, da je Sodišče v sodbi z dne 10. decembra 2013, Abdullahi (C‑394/12, EU:C:2013:813, točka 60), člen 19(2) Uredbe št. 343/2003, v skladu s katerim je odločitev o predaji lahko predmet pritožbe, razložilo tako, da kadar je bila država članica določena kot odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na podlagi merila, določenega z Uredbo št. 343/2003,(30) „lahko prosilec za azil izpodbija izbiro tega merila zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine“.(31) Povedano drugače, država članica, določena kot odgovorna na podlagi meril, določenih z Uredbo št. 604/2013, je svoje odgovornosti razbremenjena le v enem primeru, in sicer, kadar imajo njen azilni postopek in njeni pogoji za sprejem sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2) te uredbe. Odgovornosti pa ni razbremenjena, če pomanjkljivosti vplivajo le na posebni položaj prosilca.

55.      Sodišče je v sodbi z dne 7. junija 2016, Ghezelbash (C‑63/15, EU:C:2016:409, točka 61), res razsodilo, da „se lahko prosilec za azil […] v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi z njim, sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz poglavja III [Uredbe št. 604/2013]“. Vendar poudarjam, da v tej zadevi prosilec ni trdil, da obstaja nevarnost, da bodo v odgovorni državi članici z njim ravnali nečloveško ali ponižujoče.(32) Sodišče se torej o tem ni izreklo. Zato iz sodbe z dne 7. junija 2016, Ghezelbash (C‑63/15, EU:C:2016:409), ni mogoče sklepati, da obstoj sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici ni edini primer, v katerem je ta država članica razbremenjena svoje odgovornosti in prosilca ni mogoče predati v to državo članico.

56.      Menim torej, da je obstoj sistemskih pomanjkljivosti v smislu člena 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 edini primer, v katerem ni mogoča predaja prosilca. Po mojem mnenju ni nemogoče predati prosilca v odgovorno državo članico, kadar pomanjkljivosti, ki vplivajo na njegov posebni položaj, lahko pomenijo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine.

57.      V obravnavani zadevi tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da bi predaja C. K. in njenega otroka na Hrvaško glede na njuno zdravstveno stanje povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Preizkus, ali bi predaja lahko vplivala na zdravstveno stanje C. K. in njenega otroka, pa bi pomenil, da je treba upoštevati njun posebni položaj, kar bi bilo, kot je bilo navedeno, v nasprotju s členom 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013. Poudarjam, da so v obravnavani zadevi slovenski organi od pristojnih hrvaških organov vsekakor pridobili zagotovilo, da bodo tožeče stranke v postopku v glavni stvari upravičene do namestitve, ustrezne oskrbe in potrebne zdravniške obravnave.

58.      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 nasprotuje temu, da je država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, zavezana, da prosilca ne preda v to državo članico, kadar ne gre za primer iz člena 3(2), drugi pododstavek, in sicer, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Natančneje, predaja prosilca v odgovorno državo članico ni nemogoča, kadar bi sama predaja lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine.

C.      Tretje vprašanje za predhodno odločanje

59.      Tretje vprašanje je postavljeno za primer, če bi Sodišče v odgovoru na drugo vprašanje presodilo, da člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 ne nasprotuje temu, da so države članice zavezane, da ne predajo prosilca v drugih primerih, kot je tisti, na katerega se nanaša. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 17(1) te uredbe razlagati tako, da mora država članica, kadar je zavezana, da ne preda prosilca v odgovorno državo članico, uporabiti možnost, ki ji jo daje ta določba, in sama obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito.

60.      Glede na odgovor, ki ga predlagam za drugo vprašanje, menim, da na tretje vprašanje ni treba odgovoriti. Vseeno bom, podredno, če Sodišče ne bo sledilo moji analizi drugega vprašanja, preučil tretje vprašanje.

61.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da je uporaba možnosti, določene v členu 17(1) Uredbe št. 604/2013, obvezna, kadar za prosilca obstaja resna nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v odgovorni državi članici. Slovenska in italijanska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Komisija menijo, da člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 ne more biti podlaga za tako obveznost.

62.      Menim, da člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 ne more biti podlaga za obveznost obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, kadar prosilca ni mogoče predati v odgovorno državo članico.

63.      Na prvem mestu bi bila namreč taka razlaga v nasprotju s samim besedilom te določbe. Ta je, kot je navedeno v naslovu člena 17 Uredbe št. 604/2013, „diskrecijska klavzula“. Odstavek 1 tega člena izrecno določa, da „se lahko“ država članica, v kateri je vložena prošnja, odloči, da jo obravnava, čeprav glede na merila iz te uredbe tako obravnavanje ni njena odgovornost.

64.      Na drugem mestu je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2013, Puid (C‑4/11, EU:C:2013:740, točka 37), razsodilo, da „to, da predaja prosilca državi članici, ki je bila določena kot prva odgovorna, ni mogoča, še ne pomeni, da mora država, ki izvede postopek določitve odgovorne države članice, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 343/2003 sama obravnavati prošnjo za azil“ (člen 3(2) Uredbe št. 343/2003 ustreza členu 17(1) Uredbe št. 604/2013). Prav tako je v sodbi z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točka 96), Sodišče razsodilo, da je ob nemožnosti predaje prosilca obravnavanje prošnje s strani države članice, ki bi morala opraviti predajo, le „možnost“. Nazadnje, Sodišče je glede odstavka 2 tega člena 17, ki je prav tako pod naslovom „Diskrecijske klavzule“, razsodilo, da gre za „fakultativno določbo, ki daje državam članicam široko diskrecijsko pravico“.(33)

65.      Na tretjem mestu je bil člen 17(1) Uredbe št. 604/2013 opredeljen kot „klavzula suverenosti“.(34) Sodišče se je v sodbi z dne 30. maja 2013, Halaf (C‑528/11, EU:C:2013:342, točka 37), sklicevalo na predlog Komisije, na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba št. 343/2003 in v katerem je bilo „pojasnjeno, da je bilo pravilo iz člena 3(2) Uredbe uvedeno zato, da se bo lahko vsaka država članica na podlagi političnih, humanitarnih in praktičnih premislekov suvereno odločila, da bo obravnavala prošnjo za azil“. Zato bi bilo to, da je uporaba te določbe za zadevno državo članico obveznost, paradoksalno.

66.      Na četrtem mestu ugotavljam, da Komisija v predlogu za spremembo Uredbe št. 604/2013,(35) želi omejiti samo možnost uporabe klavzule suverenosti. Člen 19(1) predloga Komisije določa, da „se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva na podlagi družinskih razlogov v zvezi s širšo družino, ki ni zajeta v členu 2(g)“ (in sicer zakonec ali zunajzakonski partner prosilca, njegovi mladoletni otroci, njegova oče in mati, če je mladoleten).(36) Če je omejena celo možnost obravnavanja prošnje na podlagi klavzule suverenosti, potem sploh ni mogoče govoriti o obveznosti.(37)

67.      Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 ni mogoče razlagati tako, da mora država članica, kadar je zavezana, da ne preda prosilca v odgovorno državo članico, sama obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

D.      Četrto vprašanje za predhodno odločanje

68.      Četrto vprašanje je postavljeno za primer, če bi Sodišče v odgovoru na tretje vprašanje presodilo, da mora država članica, kadar je zavezana, da ne preda prosilca v odgovorno državo članico, prošnjo obravnavati sama na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 604/2013. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali morajo pristojni upravni in sodni organi države članice, ki mora opraviti predajo, po uradni dolžnosti uporabiti člen 17(1) Uredbe št. 604/2013.

69.      Glede na odgovor, ki ga predlagam za tretje vprašanje, menim, da na četrto vprašanje ni treba odgovoriti. Vseeno bom, podredno, če Sodišče ne bo sledilo moji analizi tretjega vprašanja, preučil četrto vprašanje.

70.      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da kadar prosilec postavi „sklepčen očitek“, da bi bil zaradi predaje v odgovorno državo članico izpostavljen nevarnosti kršitve njegovih temeljnih pravic, morajo pristojni upravni ali sodni organi po uradni dolžnosti uporabiti člen 17(1) Uredbe št. 604/2013. Slovenska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija menijo, da pristojnim sodnim in upravnim organom te določbe ni treba uporabiti po uradni dolžnosti. Poudarjajo, da je obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito na podlagi člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 možnost zadevne države članice in ne pravica prosilca.

71.      V zvezi s tem opozarjam, da kadar neko področje ni urejeno s pravili Unije, jih mora določiti notranji pravni red posamezne države članice na podlagi načela procesne avtonomije, vendar tako, da niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če z njimi ni v praksi onemogočeno ali pretirano oteženo uresničevanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).(38)

72.      V obravnavani zadevi Uredba št. 604/2013, čeprav vsebuje procesne določbe (poglavji II in VI), ne določa ničesar o možnosti ali obveznosti upravnih in sodnih organov, da po uradni dolžnosti preučijo, ali obstaja za prosilca nevarnost, da bo v odgovorni državi članici izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in bi bila v tem primeru država članica, ki vodi postopek predaje, zavezana sama obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je treba na podlagi načel enakovrednosti in učinkovitosti ugotoviti, ali so nacionalni upravni in sodni organi dolžni po uradni dolžnosti preučiti razlog, ki se nanaša na kršitev člena 4 Listine in uporabo člena 17(1) Uredbe št. 604/2013.

73.      Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da so lahko tožeče stranke v postopku v glavni stvari že v fazi upravnega postopka nasprotovale njihovi predaji na Hrvaško, češ da bi bili zaradi te predaje izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Zato menim, da je vprašanje hipotetično in kot tako ni dopustno.(39)

74.      Predlagam torej, naj se četrto vprašanje za predhodno odločanje zavrže kot nedopustno.

V.      Predlog

75.      Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče, odgovori:

Primarno:

1.      Odločitev države članice, da bo uporabila možnost, ki ji jo daje člen 17(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), spada na področje uporabe prava Unije.

2.      Nacionalno sodišče, kot je predložitveno sodišče, je treba šteti za sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU, kadar je možnost vložitve pravnega sredstva zoper njegove odločbe pri ustavnem sodišču zadevne države članice omejena na preizkus morebitne kršitve temeljnih pravic in svoboščin. V zvezi s tem ni pomembno, da je to nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava vezano na presojo ustavnega sodišča.

3.      Člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 nasprotuje temu, da je država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, zavezana, da prosilca ne preda v to državo članico, kadar ne gre za primer iz člena 3(2), drugi pododstavek, in sicer, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Natančneje, predaja prosilca v odgovorno državo članico ni nemogoča, kadar bi sama predaja lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine.

Podredno:

4.      Člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 ni mogoče razlagati tako, da mora država članica, kadar je zavezana, da ne preda prosilca odgovorni državi članici, sama obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe.

5.      Četrto vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      UL 2013, L 180, str. 31.


3      Z Uredbo št. 604/2013 je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109). Z Uredbo št. 343/2003 je bila nadomeščena Konvencija o določanju države, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v eni od držav članic Evropskih skupnosti, podpisana 15. junija 1990 v Dublinu (UL 1997, C 254, str. 1). Ker je bila ta konvencija podpisana v Dublinu, je Uredba št. 343/2003 poznana pod imenom Uredba Dublin II, Uredba št. 604/2013 pa pod imenom Uredba Dublin III.


4      Hailbronner, K., in Thym, D., „Legal Framework for EU Asylum Policy“, v Hailbronner, K., in Thym, D., EU Immigration and Asylum Law. A Commentary, Beck – Hart – Nomos, 2016, str. 1024–1054 (str. 1024).


5      Člen 3(1) Uredbe št. 604/2013.


6      Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi in dopolnjena s protokolom o statusu beguncev, sklenjenim 31. januarja 1967 v New Yorku.


7      Kot izhaja iz stališča slovenske vlade, ki ga tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne izpodbijajo.


8      Kot izhaja iz stališča slovenske vlade, ki ga tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne izpodbijajo.


9      V zvezi s tem pojasnjujem, da je predložitveno sodišče v odgovor na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke navedlo, da izvršitev upravnega sklepa z dne 5. maja 2016 ni zadržana, in da je to razlog, iz katerega je Sodišče sklenilo, da bo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavalo po nujnem postopku predhodnega odločanja. Zadeva A. S. (C‑490/16, o kateri Sodišče še odloča), v kateri je isto sodišče – Vrhovno sodišče – pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage Uredbe št. 604/2013, pa se ne obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, kljub predlogu, ki ga je vložilo predložitveno sodišče. V tej zadevi A. S. je namreč izvršitev odločbe o predaji zadržana.


10      Vseeno pojasnjujem, da niti italijanska vlada niti vlada Združenega kraljestva nista predložili stališča o prvem vprašanju za predhodno odločanje.


11      Sodba z dne 9. septembra 2015, X in van Dijk (C‑72/14 in C‑197/14, EU:C:2015:564, točka 55).


12      Sodba z dne 9. septembra 2015, X in van Dijk (C‑72/14 in C‑197/14, EU:C:2015:564, točka 58).


13      V zvezi s tem pojasnjujem, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da Vrhovno sodišče Sodišču vprašanj za predhodno odločanje ni predložilo pred izdajo sodbe z dne 29. junija 2016, to pa zato, ker je menilo, da je člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 acte clair. Šele po izdaji odločbe Ustavnega sodišča z dne 28. septembra 2016, ki odstopa od prejšnje slovenske sodne in upravne prakse, je predložitveno sodišče podvomilo o razlagi te določbe.


14      Gre za Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9); Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60), in Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (UL 2013, L 180, p. 96).


15      Sodba z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točka 91).


16      Glej Hruschka, C., in Maiani, F., „Dublin III Regulation (EU) No 604/2013“, v Hailbronner, K., in Thym, D., EU Immigration and Asylum Law. A Commentary, Beck – Hart – Nomos, 2016, str. 1479–1605 (str. 1499).


17      Sodba z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke 80, 81 in 86).


18      Sodba z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točka 94). Ta sodba ni bila izdana v času veljavnosti Uredbe št. 604/2013, ampak v času veljavnosti njene predhodnice, Uredbe št. 343/2003. V Uredbi št. 343/2003 pa ni bilo določeno nič o nemožnosti predaje prosilca v državo članico, v kateri je obstajala nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Sodišče je torej v tej sodbi obveznost nepredaje določilo na podlagi člena 4 Listine.


19      Sodba ESČP z dne 21. januarja 2011, M. S. S. proti Belgiji in Grčiji (CE:ECHR:2011:0121JUD 003069609, točke 233, 264 in 321).


20      V zvezi s tem opozarjam, da spada vsakršna presoja zadevnih dejstev v pristojnost nacionalnega sodišča (sodba z dne 16. septembra 1999, WWF in drugi, C‑435/97, EU:C:1999:418, točka 32).


21      Na katero se sklicuje predložitvena odločba.


22      Sodba ESČP z dne 4. novembra 2014, Tarakhel proti Švici (CE:ECHR:2014:1104JUD002921712, točki 103 in 104) (moj poudarek).


23      Sodba ESČP z dne 4. novembra 2014, Tarakhel proti Švici (CE:ECHR:2014:1104JUD002921712, točke 114, 115 in od 120 do 122).


24      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevah Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:140, točka 4).


25      Mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP), z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 191).


26      Glej v zvezi s tem sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi Puid (C‑4/11, EU:C:2013:244, točki 61 in 62).


27      Generalna pravobranilka V. Trstenjak je le navedla zahtevo po „resnem tveganju kršitve njegovih temeljnih pravic“, ki jih Listina zagotavlja prosilcem, ne da bi kakor koli omenila sistemsko naravo takega posega v temeljne pravice prosilcev (sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak v združenih zadevah N. S., C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:610, točka 127).


28      UL 2007, C 303, str. 17.


29      Sklepni predlogi generalne pravobranilke V. Trstenjak v združenih zadevah N. S. (C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:610, točka 146).


30      Šlo je za merilo iz člena 10(1) Uredbe št. 343/2003, ki določa odgovornost države članice, v katero je z nezakonitim prečkanjem vstopil prosilec iz tretje države.


31      Moj poudarek.


32      Sklepni predlogi E. Sharpston v zadevi Ghezelbash, (C‑63/15, EU:C:2016:186, točka 52).


33      Sodba z dne 6. novembra 2012, K (C‑245/11, EU:C:2012:685, točka 27).


34      Glej Hruschka, C., in Maiani, F., „Dublin III Regulation (EU) No 604/2013“, v Hailbronner, K., in Thym, D., EU Immigration and Asylum Law. A Commentary, Beck – Hart – Nomos, 2016, str. od 1479 do 1605 (str. 1534).


35      Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2016) 270 final).


36      Moj poudarek. Komisija predlaga tudi spremembo uvodne izjave 17 Uredbe št. 604/2013 tako, da bi bilo navedeno, da bi v zvezi z uporabo klavzule suverenosti država članica „morala tako ukrepati le izjemoma“, ker gre za odstopanje od meril iz Uredbe št. 604/2013 in bi to lahko ogrozilo učinkovitost sistema.


37      Vendar ugotavljam, da je v predlogu spremembe Uredbe št. 343/2003 Komisija že predlagala spremembo klavzule suverenosti, tako da bi določala, da „se lahko vsaka država članica predvsem iz humanitarnih razlogov in sočutja odloči za obravnavo prošnje […], tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost“ (moj poudarek), ta predlog pa ni bil sprejet. Glej predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2008 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (COM(2008) 820 final).


38      Sodba z dne 17. marca 2016, Bensada Benallal (C‑161/15, EU:C:2016:175, točka 24).


39      Sodba z dne 13. marca 2014, Márquez Samohano (C‑190/13, EU:C:2014:146, točka 35).