Language of document :

Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 25. novembra 2016 zoper sodbo Splošnega sodišča (osmi senat) v združenih zadevah T-353/14 in T-17/15, Italija/Komisija

(Zadeva C-621/16 P)

Jezik postopka: italijanščina

Stranke

Pritožnica: Evropska komisija (zastopnika: L. Pignataro-Nolin in G. Gattinara, agenta)

Drugi stranki v postopku: Republika Italija, Republika Litva

Predlogi

Komisija Sodišču predlaga, naj:

izpodbijano sodbo razveljavi;

če Sodišče meni, da stanje postopka to dovoljuje, zavrne tožbo, vloženo na prvi stopnji, kot neutemeljeno;

Republiki Italiji naloži plačilo stroškov tega postopka in postopka na prvi stopnji;

Republiki Litvi naloži plačilo lastnih stroškov.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri pritožbene razloge: 1. napačna uporaba prava v zvezi z razlago pravne narave „splošnih pravil“ za javne natečaje, ter napačna uporaba prava pri razlagi člena 7(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), in posledično napačna obrazložitev; 2. napačna uporaba prava in kršitev obveznosti obrazložitve pri razlagi člena 1d Kadrovskih predpisov; 3. napačna uporaba prava pri razlagi (ki je poleg tega tudi protislovna) člena 28f Kadrovskih predpisov in pri razlagi meril v zvezi s sodnim nadzorom Splošnega sodišča; 4. napačna uporaba prava pri razlagi člena 2 Uredbe št. 1/58 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 3).

Prvi pritožbeni razlog se deli na štiri dele. S prvim delom Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi pravne narave „splošnih pravil“ za javne natečaje (UL EU 2014, C 60 A/1), glede na to, da so po mnenju Komisije navedena pravila določala nove in posebne obveznosti za potek postopka javnega natečaja, obveznosti, ki z izpodbijanimi razpisi niso bile spremenjene. Z drugim delom prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 7(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom, ker naj EPSO ne bi imel zakonodajnih pooblastil za pripravo splošnih in abstraktnih predpisov o jezikovni ureditvi na natečajih, ki jih organizira. Po mnenju Komisije EPSO ima takšna pooblastila. Komisija v zvezi s tem še navaja kršitev obveznosti obrazložitve, ker v točki 57 izpodbijane sodbe, in fine, Splošno sodišče protislovno trdi, da ima EPSO vsekakor pristojnost za presojo potreb, tudi jezikovnih, posameznih institucij pri organizaciji različnih natečajev. S tretjim delom prvega pritožbenega razloga Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno menilo, da so pravila zgolj akti namenjeni objavi meril za izbiro drugega jezika v postopkih natečaja, ki jih organizira EPSO, glede na to, da so ta pravila nasprotno zavezujoče določala merila za utemeljitev takšne izbire. S četrtim delom prvega pritožbenega razloga Komisija nazadnje trdi, da je Splošno sodišče napačno razložilo naravo in vsebino izpodbijanih natečajev, ker naj bi bili v zvezi z jezikovno ureditvijo natečaji vir novih in posebnih obveznosti, s čimer je tudi kršilo obveznost obrazložitve pri zavrnitvi ugovora nedopustnosti, ki ga je v zvezi s tem vložila Komisija; v tem smislu, so bili natečaji po mnenju Komisije akti, katerih vsebina je zgolj potrjevala vsebino tistega, kar je bilo določeno v splošnih pravilih.

Drugi pritožbeni razlog se deli na dva dela. Komisija s prvim delom navaja napačno uporabo prava pri razlagi člena 1d Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim omejitev pri izbiri drugega jezika ni nujno diskriminacija, temveč jo je mogoče upravičiti na podlagi splošnega cilja, kot je interes službe na področju kadrovske politike. Komisija z drugim delom trdi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker se je pri iskanju utemeljitve omejitve izbire drugega jezika, Splošno sodišče oprlo izključno na upoštevanje natečajev, čeprav bi moralo upoštevati tudi splošna pravila in njihovo vsebino.

Tretji pritožbeni razlog se deli na tri dele. S prvim delom Komisija meni, da naj Splošno sodišče ne bi moglo šteti – ne da bi napačno razložilo člen 28f Kadrovskih predpisov – da zahteve glede jezikovnih sposobnosti niso del sposobnosti kandidatov iz člena 27 Kadrovskih predpisov. Komisija z drugim delom trdi, da je Splošno sodišče napačno opredelilo merilo sodnega nadzora, ki ga samo izvaja, da bi se moralo omejiti na presojo očitne napake pri presoji ali samovoljnega ravnanja. S tretjim delom Komisija trdi, da je Splošno sodišče prekoračilo meje svojega sodnega nadzora, s tem da je opravilo vsebinsko presojo izbire, da se – poleg treh jezikov, navedenih v razpisih (angleščina, francoščina in nemščina) –ne vključi tudi drugih jezikov, s čimer je posledično nadomestilo upravo.

Komisija s četrtim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 2 Uredbe št. 1/58, ker je menilo, da komunikacija med EPSO-m in kandidati spada na področje uporabe te določbe, z izključitvijo kakršne koli možnosti omejitve izbire drugega jezika. Vendar pa po mnenju Komisije možnost določitve takšne omejitve izhaja iz člena 1d(5) in (6) Kadrovskih predpisov, ki velja tudi za kandidate postopka natečaja.

____________