Language of document : ECLI:EU:C:2016:283

Zadeva C‑377/14

Ernst Georg Radlinger
in

Helena Radlingerová

proti

Finway in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Krajský soud v Praze)

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Člen 7 – Nacionalna pravila o postopku zaradi insolventnosti – Dolgovi iz potrošniške kreditne pogodbe – Učinkovito pravno sredstvo – Točka 1(e) Priloge – Nesorazmernost odškodnine – Direktiva 2008/48/ES – Člen 3(l) – Skupni znesek kredita – Točka I Priloge I – Znesek črpanja kredita – Izračun efektivne obrestne mere – Člen 10(2) – Obveznost zagotovitve informacij – Preizkus po uradni dolžnosti – Kazen“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 21. aprila 2016

1.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev – 87768 Nacionalna ureditev, ki nacionalnemu sodišču ne dopušča, da po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nedovoljenost pogodbenih pogojev, na katerih temeljijo terjatve, ki so predmet postopka zaradi insolventnosti, in ki omejuje sodni preizkus pogojev, ki se nanašajo na nezavarovane terjatve – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 93/13, člena 6 in 7(1))

2.        Varstvo potrošnikov – Potrošniške kreditne pogodbe – Direktiva 2008/48 – Obveznosti v zvezi z informacijami, ki se morajo vključiti v pogodbo – Predmet – Dolžnost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusi spoštovanje teh zahtev in ustrezno ukrepa – Meje

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/48, člen 10(2) in 23)

3.        Akti institucij – Direktive – Neposredni učinek – Meje – Možnost sklicevanja na direktivo proti posamezniku – Izključitev – Izvrševanje s strani držav članic – Obveznosti nacionalnih sodišč – Obveznost po uradni dolžnosti preizkusiti izpolnjevanje nekaterih obveznosti iz direktiv 93/13 in 2008/48 na področju varstva potrošnikov

(člen 288, tretji odstavek, (PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/48, člen 10(2); Direktiva Sveta 93/13, člen 7(1))

4.        Varstvo potrošnikov – Potrošniške kreditne pogodbe – Direktiva 2008/48 – Obveznosti v zvezi z informacijami, ki se morajo vključiti v pogodbo – Skupni znesek kredita in znesek črpanega kredita – Pojem

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/48, člen 3(h) in (l), 10(2) in Priloga I, točka I)

5.        Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nedovoljen pogoj v smislu člena 3 – Presoja nacionalnega sodišča – Merila – Uporaba za pogoj, ki določa nesorazmerno višino nadomestila, ki ga mora plačati potrošnik – Pristojnost nacionalnega sodišča

(Direktiva Sveta 93/13, členi 3, 4, 6(1), 7 in Priloga, točka I(e))

1.        Člen 7(1) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v primeru postopka zaradi insolventnosti, prvič, sodišču ne dopušča, da po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nedovoljenost pogodbenih pogojev, na katerih temeljijo terjatve, prijavljene v okviru navedenega postopka, čeprav ima to sodišče za to na voljo potrebne pravne in dejanske elemente, in drugič, navedeno sodišče pooblašča le, da obravnava nezavarovane terjatve, in to le v zvezi z očitki, ki se nanašajo na njihovo zastaranje ali prenehanje.

Nacionalno sodišče mora namreč po uradni dolžnosti presoditi o nedovoljenosti pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima vse za to potrebne pravne in dejanske elemente. Ker mora biti potrošniku na podlagi pravice do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena možnost, da pred nacionalnim sodiščem prereka utemeljenost terjatev, ki temeljijo na kreditni pogodbi, v kateri so pogodbena določila, ki so morda nedovoljena, ne glede na to, ali so te terjatve zavarovane ali nezavarovane, nacionalna zakonodaja, ki dolžniku, ki prereka nezavarovano terjatev, dopušča le navedbo zastaranja ali prenehanja te terjatve, znižuje učinkovitost varstva, ki se želi zagotoviti s členoma 6 in 7 Direktive 93/13.

(Glej točke 52, 56, 57 in 59 ter točko 1 izreka.)

2.        Člen 10(2) Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu glede terjatev, temelječih na kreditni pogodbi v smislu te direktive, zavezuje, da po uradni dolžnosti preizkusi spoštovanje obveznosti zagotovitve informacij, določene v tej določbi, in na podlagi tega določi posledice, ki so v nacionalnem pravu predpisane za kršitev take obveznosti, pod pogojem, da so določene kazni v skladu z zahtevami iz člena 23 navedene direktive.

Za potrošnika je namreč bistvenega pomena, da je ob sklenitvi pogodbe seznanjen s predhodnimi in aktualnimi informacijami v zvezi s pogodbenimi pogoji in posledicami sklenitve pogodbe. Ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, se potrošnik odloči zlasti na podlagi te seznanitve. Poleg tega obstaja nevarnost, ki ni nezanemarljiva, da se potrošnik zaradi nepoznavanja ne sklicuje na pravno pravilo, ki je namenjeno njegovemu varstvu. Iz tega sledi, da učinkovitega varstva potrošnikov ne bi bilo mogoče doseči, če nacionalno sodišče ne bi bilo zavezano, da po uradni dolžnosti preizkusi spoštovanje zahtev, ki na področju potrošniškega prava izhajajo iz določb Unije. Nacionalno sodišče je torej dolžno zagotoviti polni učinek varstva potrošnikov, ki se želi zagotoviti z določbami Direktive 2008/48, naloga, ki mu je na zadevnem področju tako podeljena s pravom Unije, pa se ne omejuje zgolj na možnost sprejetja odločitve glede spoštovanja navedenih zahtev, ampak vsebuje tudi obveznost obravnavati to vprašanje po uradni dolžnosti takoj, ko ima v zvezi s tem na voljo potrebne pravne in dejanske elemente.

(Glej točke od 64 do 66, 70 in 74 ter točko 2 izreka.)

3.        Obveznost države članice, da sprejme vse potrebne ukrepe za dosego cilja, ki ga določa direktiva, je namreč zavezujoča obveznost, ki jo nalagata člen 288, tretji odstavek, PDEU in sama direktiva. Ta obveznost, da se sprejmejo vsi splošni in posebni ukrepi, velja za vse organe držav članic, vključno s sodnimi organi, v mejah njihovih pristojnosti.

V zvezi z direktivama 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah je obveznost po uradni dolžnosti preizkusiti nedovoljenost nekaterih pogodbenih pogojev in navedbo obveznih informacij v kreditni pogodbi procesno določilo, ki ne zavezuje posameznika, ampak sodišče. Poleg tega morajo nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava tega dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in cilja Direktive 2008/48, da bi se dosegla v njej določeni rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi.

(Glej točke 76, 77 in 79.)

4.        Člena 3(1) in 10(2) Direktive 2008/48 o potrošniških kreditnih pogodbah ter točko I Priloge I k tej direktivi je treba razlagati tako, da skupni znesek kredita in znesek črpanja kredita pomenita vse zneske, s katerimi lahko potrošnik razpolaga, kar izključuje zneske, ki pripadejo posojilodajalcu za plačilo stroškov v zvezi s kreditom in ki potrošniku dejansko niso nakazani.

Ker je pojem „skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik“ v členu 3(h) Direktive 2008/48 opredeljen kot vsota skupnega zneska kredita in skupnih stroškov kredita za potrošnika, se namreč pojma „skupni znesek kredita“ in „skupni stroški kredita za potrošnika“ izključujeta, zato v skupni znesek kredita ne sme biti vključen noben znesek, ki spada pod skupne stroške kredita za potrošnika. Tako v skupni znesek kredita v smislu členov 3(l) in 10(2) Direktive 2008/48 ne sme biti vključen noben znesek, ki je namenjen kritju obveznosti na podlagi zadevnega kredita, kot so administrativni stroški, obresti, provizije in vse druge vrste stroškov, ki se jih je potrošnik zavezal plačati. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče preveriti, ali je bil kateri od zneskov nepravilno vključen v skupni znesek kredita v smislu člena 3(l) Direktive 2008/48, saj lahko ta okoliščina vpliva na izračun efektivne obrestnem mere in torej na pravilnost informacij, ki jih mora posojilodajalec v skladu s členom 10(2) te direktive navesti v kreditni pogodbi iz postopka v glavni stvari.

(Glej točke 85, 86, 89 in 91 ter točko 3 izreka.)

5.        Določbe Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da je treba za presojo nesorazmerne višine nadomestila, ki ga mora plačati potrošnik, ki ne izpolni svojih obveznosti, v smislu točke 1(e) Priloge k tej direktivi oceniti kumulativni učinek vseh upoštevnih pogojev iz zadevne pogodbe, neodvisno od vprašanja, ali je upnik dejansko zahteval polno izpolnitev vseh teh pogojev, in da mora nacionalno sodišče po potrebi v skladu s členom 6(1) navedene direktive upoštevati vse posledice, ki izhajajo iz ugotovitve nedovoljenosti nekaterih pogojev, pri čemer mora izključiti vse pogodbene pogoje, ki so bili ugotovljeni za nedovoljene, da zagotovi, da navedeni pogoj ni zavezujoč za potrošnika.

Nacionalna sodišča morajo le zavrniti uporabo nedovoljenega pogodbenega pogoja tako, da nima zavezujočih učinkov za potrošnika, ne smejo pa spremeniti njegove vsebine. Iz tega sledi, da mora nacionalno sodišče, če je ugotovilo, da je več pogojev iz pogodbe, ki sta jo sklenila prodajalec ali ponudnik in potrošnik, nedovoljenih v smislu Direktive 93/13, razveljaviti vse nedovoljene pogodbene pogoje, in ne samo nekaterih.

(Glej točke 97, 100 in 101 ter točko 4 izreka.)