Language of document : ECLI:EU:C:2017:312

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,

predstavljeni 27. aprila 2017(1)

Združeni zadevi C168/16 in C169/16

Sandra Nogueira,

Victor PerezOrtega,

Virginie Mauguit,

Maria Sanchez-Odogherty,

José SanchezNavarro

proti

Crewlink Ltd (C‑168/16)

in

Miguel José Moreno Osacar

proti

Ryanair, nekdanja Ryanair, Ltd (C‑169/16)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo cour du travail de Mons (delovno sodišče v Monsu, Belgija))

„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 44/2001 – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Sodna pristojnost – Člen 19 – Pristojnost v zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi – Sodišče v kraju običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi – Sektor zračnega prevoza – Kabinsko osebje – Uredba (EGS) št. 3922/91 – Pojem ‚domača bazaʻ“







I.      Uvod

1.        Cour du travail de Mons (delovno sodišče v Monsu, Belgija) je na Sodišče naslovilo vprašanji za predhodno odločanje, katerih besedilo je skoraj povsem enako in ki se nanašata na razlago člena 19(2) Uredbe (ES) št. 44/2001.(2)

2.        Ti vprašanji se postavljata v okviru dveh sporov med na eni strani, prvič, Sandro Nogueira, Victorjem Perez-Ortego, Virginie Mauguit, Mario Sanchez-Odogherty in Joséjem Sanchez-Navarrom (zadeva C‑168/16), in drugič, Miguelom Joséjem Morenom Osacarjem (zadeva C‑169/16) (v nadaljevanju: skupaj: pritožniki), ter na drugi strani, prvič, družbama Crewlink Ltd (zadeva C‑168/16) (v nadaljevanju: Crewlink), in drugič, Ryanair, nekdanja Ryanair Ltd (zadeva C‑169/16), nekdanjima delodajalcema pritožnikov, v zvezi s pogoji za zaposlitev in odpovedmi, ki sta jih ti družbi uporabili za pritožnike.

3.        V tej fazi sporov o glavni stvari se stranke ne strinjajo glede določitve države članice, katere sodišča naj bi bila mednarodno pristojna za odločanje o tem sporu na podlagi Uredbe št. 44/2001.

4.        Glede na poseben okvir mednarodnega zračnega prevoza potnikov, v katerem se od delavcev lahko zahteva, da delo opravljajo na ozemlju več držav članic, predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o razlagi pojma „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ iz člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001.

5.        Iz razlogov, predstavljenih v nadaljevanju, Sodišču predlagam, naj uporabi svojo ustaljeno sodno prakso o pogodbah o zaposlitvi na ozemlju več držav članic, ki jo je razvilo v okviru Bruseljske konvencije(3) in Rimske konvencije(4), ter posledično odloči, da je ta kraj v kraju, v katerem ali iz katerega delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.

II.    Pravni okvir

A.      Uredba št. 44/2001

6.        Uvodoma naj opozorim, da upoštevne določbe Uredbe št. 44/2001, ki so navedene v nadaljevanju, med datumom sprejetja te uredbe in datumom dejanskega stanja, ki se upošteva v sporih o glavni stvari, niso bile spremenjene.

7.        V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:

„Šibkejša stranka mora biti v zvezi z zavarovanjem, potrošniškimi pogodbami in zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.“

8.        Oddelek 5 poglavja II navedene uredbe, naslovljen „Pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi“, zajema člene od 18 do 21 te uredbe.

9.        Člen 18(1) Uredbe št. 44/2001 določa, da se v zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v točko 5 člena 5 te uredbe.

10.      Člen 19 navedene uredbe določa:

„Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:

1.      pred sodišči v državi članici, kjer ima stalno prebivališče; ali

2.      v drugi državi članici:

(a)      pred sodišči v kraju, kjer delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo; ali

(b)      če delavec običajno ne opravlja ali ni opravljal svojega dela v eni in isti državi, pred sodišči v kraju, kjer se nahaja ali se je nahajala poslovna enota, ki je zaposlila delavca.“

11.      Člen 21 Uredbe št. 44/2001 določa:

„Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru o pristojnosti:

1.      ki je bil sklenjen po nastanku spora; ali

2.      ki omogoča delavcu, da sproži postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.“

B.      Uredba (EGS) št. 3922/91

12.      V skladu s členom 1(1) se Uredba (EGS) št. 3922/91(5) uporablja za uskladitev tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju varnosti v civilnem letalstvu, ki se nanašajo na operacije in vzdrževanje zrakoplovov ter osebe in organizacije, ki so vključeni v te naloge“.

13.      Priloga III k Uredbi št. 3922/91, naslovljena „Skupni tehnični predpisi in upravni postopki, ki se uporabljajo za komercialni prevoz z zrakoplovom“, je bila vnesena z Uredbo (ES) št. 1899/2006.(6)

14.      Ta priloga III vsebuje poddel Q, naslovljen „Omejitve letalskega delovnega časa in delovnega časa ter zahtevani počitek“. V okviru tega poddela Q je s standardom OPS 1.1095, točka 1.7, pojem „domača baza“ opredeljen tako:

„Kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke po navadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke.“

15.      V standardu OPS 1.1090, točka 3.1, je poleg tega določeno, da operator za vsakega člana posadke določi domačo bazo.

16.      Navedena priloga III je bila dvakrat nadomeščena, in sicer z uredbama (ES) št. 8/2008(7) in (ES) št. 859/2008(8), vendar ne da bi bilo besedilo zgoraj navedenih standardov spremenjeno.

C.      Uredba (ES) št. 883/2004

17.      Člen 11(1) Uredbe (ES) št. 883/2004,(9) ki je del naslova II „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, določa:

„Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.“

18.      Člen 11(5) Uredbe št. 883/2004, vstavljen z Uredbo (EU) št. 465/2012,(10) določa:

„Dejavnost članov letalske posadke in kabinskega osebja, ki opravljajo potniške ali tovorne storitve v zračnem prometu, se šteje za dejavnost, ki se opravlja v državi članici, v kateri je domača baza, kakor je opredeljena v Prilogi III k Uredbi [št. 3922/91].“

19.      Pojasniti moram, da se ta sprememba ne uporablja ratione temporis v okoliščinah sporov o glavni stvari.

III. Spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

20.      Ryanair je družba irskega prava, katere sedež je na Irskem in ki deluje v sektorju mednarodnega zračnega prevoza potnikov.

21.      Crewlink (zadeva C‑168/16) je družba irskega prava s sedežem na Irskem, ki je specializirana za zaposlovanje in usposabljanje posadk za letalske prevoznike.

22.      V vseh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih med družbo Crewlink in pritožniki v zadevi C‑168/16, je bilo določeno, da bo delavec napoten v družbo Ryanair kot član kabinskega osebja.

23.      Sandra Nogueira (zadeva C‑168/16) je Portugalka. Družba Crewlink jo je 8. oktobra 2009 zaposlila kot stevardeso v okviru pogodbe za določen čas treh let. Odpoved je dala 4. aprila 2011.

24.      Victor Perez-Ortega (zadeva C‑168/16) je Španec. Njegova zaposlitev pri družbi Crewlink se je nanašala na naloge stevarda v okviru pogodbe za določen čas treh let, podpisane v Portu (Portugalska). Odpoved je dal 15. junija 2011.

25.      Virginie Mauguit (zadeva C‑168/16) je Belgijka. Družba Crewlink jo je zaposlila kot stevardeso v okviru pogodbe za določen čas treh let, podpisane v Dublinu (Irska). Odpoved je dobila 24. junija 2011.

26.      Maria Sanchez-Odogherty (zadeva C‑168/16) je Španka. Družba Crewlink jo je 1. aprila 2010 zaposlila kot stevardeso v okviru pogodbe za določen čas treh let. Odpoved je dala 20. junija 2011.

27.      José Sanchez-Navarro (zadeva C‑168/16) je Španec. Družba Crewlink ga je 8. oktobra 2009 zaposlila kot stevarda v okviru pogodbe za določen čas treh let, podpisane v Dublinu. Odpoved je dobil 10. novembra 2011.

28.      Miguel José Moreno Osacar (zadeva C‑169/16) je Španec. 21. aprila 2008 je z družbo Ryanair sklenil pogodbo o zaposlitvi kot „cabin services agent“. Delati je začel 1. maja 2008. Odpoved je dal 16. junija 2011.

29.      Vse pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pritožniki na eni strani ter družbama Crewlink in Ryanair na drugi (v nadaljevanju: skupaj: sporne pogodbe o zaposlitvi), so bile sestavljene v angleščini.

30.      Na podlagi teh pogodb so naloge pritožnikov zajemale med drugim varnost, skrb za potnike, pomoč potnikom in preverjanje potnikov, pomoč pri vkrcavanju, prodajo na letalu ter čiščenje notranjosti letala.

31.      V spornih pogodbah o zaposlitvi je bilo navedeno, da zanje velja irsko pravo.

32.      Poleg tega so te pogodbe vsebovale klavzulo o izbiri sodišča, s katero je bila pristojnost dodeljena irskim sodiščem. Vendar po mnenju predložitvenega sodišča te klavzule na podlagi člena 21 Uredbe št. 44/2001 ni mogoče uporabiti glede pritožnikov.

33.      V navedenih pogodbah je bilo še določeno, da se za delo pritožnikov šteje, kot da se opravlja na Irskem, glede na to, da bodo ti svoje naloge opravljali na letalih, registriranih na Irskem.

34.      Vendar predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da so bila letala, na katerih so pritožniki opravljali svoje delo, parkirana v Charleroiju (Belgija) in da zato ni pomembno, da so bila ta letala registrirana na Irskem.

35.      V spornih pogodbah o zaposlitvi je bilo letališče Charleroi določeno kot domača baza (home base) pritožnikov, hkrati pa je bilo delodajalcem omogočeno, da so jih prestavili na drugo letališče. Vendar ni sporno, da je bilo letališče Charleroi v okviru teh pogodb edina domača baza pritožnikov.

36.      Pritožniki so morali v skladu s pogodbo prebivati največ eno uro od domače baze, tako da so med izpolnjevanjem navedenih pogodb prebivali v Belgiji.

37.      Vsi pritožniki so delovni dan začeli in končali na letališču Charleroi. Natančneje, iz ugotovitev predložitvenega sodišča je razvidno, da:

–        so pritožniki navodila prejemali na letališču Charleroi na intranetu delodajalcev;

–        so pritožniki vedno leteli z letališča Charleroi v posamezni namembni kraj;

–        so se po odhodu s tega namembnega letališča vedno vrnili v Charleroi ter,

–        kadar je bilo v istem dnevu predvidenih več povratnih letov, so se krožne poti na evropskem nebu vedno izvajale z odhodom iz Charleroija in povratkom na to letališče ob koncu dneva.

38.      Družba Ryanair (zadeva C‑169/16) je zavrnila vsako zamisel o obstoju podružnice v Belgiji, vendar je priznala, da ima v tej državi pisarno (crewroom).

39.      Družba Crewlink (zadeva C‑168/16) je pred predložitvenim sodiščem zatrjevala, da v Belgiji nima podružnice ali pisarne, iz katere bi organizirala delo, in da je navodila za delo pritožnikom dajala iz pisarn na Irskem. To sodišče vseeno pojasnjuje, da je družba Crewlink na obravnavi priznala, da ima v Belgiji skupno pisarno z družbo Ryanair, imenovano „crewroom“.

40.      V primeru nezmožnosti za delo so morali pritožniki priti na letališče Charleroi in izpolniti obrazec, ki je bil nato poslan v head office njihovega delodajalca v Dublinu.

41.      V primeru disciplinskih težav je bil delavec povabljen na prvo srečanje s članom vodstvenega osebja v prostore za posadko na letališču Charleroi. Naslednje faze disciplinskega postopka so bile vodene iz Dublina.

42.      Pritožniki menijo, da so določbe irskega prava, ki sta jih družbi Crewlink in Ryanair uporabljali za njihovo delovno razmerje, manj ugodne od določb belgijskega prava. Med pritožniki in Irsko naj ne bi obstajala nobena povezava, ker v tej državi niso nikoli prebivali ali delali, nekateri od njih pa so tja odšli samo enkrat zaradi podpisa pogodbe in odprtja bančnega računa.

43.      Ker so pritožniki menili, da morata družbi Crewlink in Ryanair upoštevati in uporabljati določbe belgijskega prava ter da so za odločanje o njihovem predlogu pristojna belgijska sodišča, so 8. decembra 2011 pri Tribunal du travail de Charleroi (delovno sodišče v Charleroiju, Belgija) vložili tožbi, s katerima so predlagali, naj se na podlagi določb belgijskega delovnega prava delodajalcema naloži plačilo začasnega zneska, ki je za vsakega od pritožnikov ocenjen na 20.000 EUR in predstavlja neizplačane plače, dodatke za nočno delo, plačila za nadurno delo, vračilo stroškov prevoza, stroškov nakupa, uporabe in čiščenja uniforme, stroškov usposabljanja, plačilo odškodnine v protivrednosti bonov za prehrano, zneske razlike med zajamčeno plačo in dejansko prejeto plačo ter nadomestilo za neizrabljen letni dopust.

44.      Virginie Mauguit in José Sanchez-Navarro, ki ju je družba Crewlink odpustila (zadeva C‑168/16), poleg tega zahtevata plačilo odškodnine zaradi nespoštovanja odpovednega roka v višini trimesečne plače.

45.      Družbi Crewlink in Ryanair pa nasprotno menita, da so za odločanje o teh sporih pristojna irska sodišča.

46.      Tribunal du travail de Charleroi (delovno sodišče v Charleroiju) je v dveh sodbah z dne 4. novembra 2013 menilo, da belgijska sodišča niso pristojna za odločanje o teh zahtevkih.

47.      Pritožniki so 28. novembra 2013 zoper ti sodbi vložili pritožbi, v katerih so med drugim trdili, da so belgijska sodišča pristojna za odločanje o sporih o glavni stvari na podlagi členov od 18 do 21 Uredbe št. 44/2001 in da belgijsko pravo velja za delovna razmerja, ki so predmet postopkov v glavni stvari, na podlagi člena 6 Rimske konvencije.

48.      Predložitveno sodišče dvomi o tem, kako je treba glede na posebnosti sektorja zračne navigacije razlagati člen 19(2) Uredbe št. 44/2001 in zlasti pojem „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“.

49.      V teh okoliščinah je cour du travail de Mons (delovno sodišče v Monsu) prekinilo odločanje v postopkih v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje v zadevi C‑168/16 in vprašanje v C‑169/16, ki sta oblikovani skoraj enako:(11)

„Ali ob upoštevanju:

–        zahtev po predvidljivosti rešitev in pravni varnosti, na katerih je temeljilo sprejetje pravil v zvezi s sodno pristojnostjo in izvrševanjem odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so bila določena [z Bruseljsko konvencijo] in Uredbo […] št. 44/2001 […];

–        posebnosti, povezanih s sektorjem evropske zračne navigacije, v okviru katerega navigacijsko osebje[, dano na voljo letalskim družbam ali zaposleno v letalskih družbah], katerih sedež je [na ozemlju države članice], dnevno preletava ozemlje Evropske unije iz domače baze, ki je lahko, tako kot v obravnavanem primeru, [na ozemlju druge države članice];

–        posebnosti [sporov o glavni stvari];

–        merila, ki izhaja iz pojma ‚domača baza‘ [opredeljen v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006], uporabljenega v Uredbi št. 883/2004 za določitev zakonodaje s področja socialne varnosti, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja od 28. junija 2012;

–        ugotovitev, izhajajočih iz sodne prakse Sodišča […];

pojma ‚kraj običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi‘, ki je naveden v členu 19(2) Uredbe [št. 44/2001], ni mogoče razlagati tako, da bi ga bilo mogoče izenačiti s pojmom ‚domača baza‘, opredeljenim v Prilogi III k Uredbi [št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006] […],

in sicer, da bi se določila država [članica], na katere ozemlju delavci običajno opravljajo delo, če so ti delavci, […] [kot člani navigacijskega osebja, dani na voljo družbi ali zaposleni v družbi], za katero velja pravo [države članice] in ki opravlja mednarodni zračni prevoz potnikov na celotnem ozemlju [Unije],

če je ta navezna okoliščina – izhajajoča iz ‚domače baze‘, razumljene kot ‚dejanski center delovnega razmerja‘, ker delavci v njej dosledno začenjajo svoj delovni dan in ga v njej končajo, saj tam organizirajo svoje vsakodnevno delo in za obdobje pogodbenih razmerij […] dejansko prebivajo v njeni bližini – tista, ki je najtesneje povezana z državo [članico] in hkrati zagotavlja najustreznejše varstvo najšibkejši stranki pogodbenega razmerja?“

IV.    Postopek pred Sodiščem

50.      Predloga za sprejetje predhodne odločbe sta bila v sodnem tajništvu Sodišča vpisana 25. marca 2016.

51.      Pisna stališča so predložili pritožniki, družba Ryanair, belgijska, francoska, nizozemska in švedska vlada ter Evropska komisija.

52.      Pritožniki, družbi Ryanair in Crewlink, belgijska vlada, Irska, francoska in švedska vlada ter Komisija so na obravnavi 2. februarja 2017 podali ustne navedbe.

V.      Analiza

53.      Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba člen 19(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se za delavca, ki v sektorju mednarodnega zračnega prevoza dela kot član kabinskega osebja, „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ lahko izenači z „domačo bazo“, kot je opredeljena v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006.

54.      Kolikor vem, Sodišče še ni imelo priložnosti razlagati člen 19(2) Uredbe št. 44/2001 v okoliščinah, kot so obravnavane v postopkih v glavni stvari, in sicer, ko delavci delajo v sektorju mednarodnega zračnega prevoza in svojo pogodbo o zaposlitvi izpolnjujejo na ozemlju več držav članic.

55.      Vseeno je več elementov odgovora mogoče najti v sodni praksi Sodišča v zvezi z izvajanjem pogodbe o zaposlitvi na ozemlju več držav tako v okviru Bruseljske konvencije (naslov A) kot po analogiji v okviru Rimske konvencije (naslov B), in te elemente bo mogoče koristno prenesti v okvir Uredbe št. 44/2001 (naslov C).

56.      Preden bom opisal te elemente odgovora, naj spomnim, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določb o pogodbah o zaposlitvi tako v okviru Uredbe št. 44/2001 kot v okviru dvojice zgoraj navedenih konvencij upoštevati prizadevanje za zagotovitev ustreznega varstva pogodbeni stranki, ki je šibkejša s socialnega vidika, to je delavcu.(12)

57.      Poleg tega poudarjam, da klavzul o pristojnosti irskih sodišč, vstavljenih v sporne pogodbe o zaposlitvi, na podlagi člena 21 Uredbe št. 44/2001 ni mogoče uporabiti proti pritožnikom, kot so poudarili predložitveno sodišče, pritožniki, francoska in švedska vlada ter Komisija.

58.      Te klavzule namreč niso zajete v nobenem od dveh primerov, navedenih v tej določbi, to sta klavzula, sklenjena po nastanku spora, ali klavzula, ki omogoča delavcu, da sproži postopek pred sodišči, ki niso navedena v oddelku 5 poglavja II te uredbe.

A.      Izvajanje pogodbe o zaposlitvi na ozemlju več držav v okviru Bruseljske konvencije

59.      Preden bom preučil sodno prakso Sodišča o Bruseljski konvenciji, naj spomnim, da je ta konvencija nadomeščena z Uredbo št. 44/2001, zato razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb navedene konvencije, velja tudi za določbe te uredbe, kadar je mogoče določbe teh aktov šteti za enakovredne.(13)

60.      V zvezi s tem ugotavljam, da je besedilo člena 19(2) Uredbe št. 44/2001 skoraj enako besedilu člena 5(1), drugi in tretji stavek, Bruseljske konvencije v različici, ki izhaja iz Konvencije iz San Sebastiána.(14)

61.      Glede na to enakovrednost je treba v skladu z uvodno izjavo 19 Uredbe št. 44/2001 zagotoviti kontinuiteto pri razlagi teh dveh aktov, kot so opozorili pritožniki in francoska vlada.(15)

62.      Opozoriti moram, da Bruseljska konvencija v prvotni različici ni vsebovala posebne določbe o pogodbah o zaposlitvi.(16) Sodišče je vseeno menilo, da spori, ki nastanejo zaradi pogodbe o zaposlitvi, spadajo na področje uporabe te konvencije,(17) natančneje člena 5(1) navedene konvencije, v skladu s katerim je oseba lahko tožena v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.(18)

63.      Sodišče je nato pojasnilo, da je treba merilo, določeno v členu 5(1) Bruseljske konvencije, v okviru sporov, nastalih zaradi pogodbe o zaposlitvi, razlagati kot sodišče v kraju, v katerem je treba izpolniti obveznost opravljanja dela.(19)

64.      Sodišče je moralo v sodbi Mulox IBC(20) natančneje opredeliti to merilo v zvezi z izvajanjem pogodbe o zaposlitvi na ozemlju več držav članic.

65.      Sodišče je odločilo, da je treba to določbo, kadar opravljanje dela, dodeljenega zaposlenemu, zajema ozemlje več držav pogodbenic, razlagati tako, da označuje „kraj, v katerem ali iz katerega delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca“ (točka 24 te sodbe).

66.      Sodišče je v točki 25 navedene sodbe navedlo več indicev, ki jih lahko nacionalno sodišče upošteva pri določitvi tega kraja, med drugim okoliščino, da je bilo izvajanje naloge, dodeljene delavcu, zagotovljeno iz pisarne na ozemlju države pogodbenice, v kateri je imel delavec svoje prebivališče, iz katere je opravljal svoje dejavnosti in v katero se je vračal po vsakem poslovnem potovanju.

67.      Ta sodna praksa je bila delno uzakonjena ob sklenitvi Konvencije iz San Sebastiána, navedene v točki 60 teh sklepnih predlogov. Ob tej priložnosti je bil namreč člen 5(1) Bruseljske konvencije dopolnjen s posebnim pravilom o pogodbah o zaposlitvi, ki je izraz zgoraj navedene sodne prakse Sodišča.(21) V skladu s tem novim pravilom je lahko delodajalec tožen pred sodiščem v kraju, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo, ali če delavec običajno ne opravlja svojega dela v eni in isti državi, pred sodiščem v kraju, v katerem je ali je bila poslovna enota, ki je zaposlila delavca.

68.      Sodišče je bilo pozvano k razlagi tega novega pravila v okviru pogodb o zaposlitvi, ki so se izvajale na ozemlju več držav pogodbenic.

69.      Tako je v sodbi Rutten(22) Sodišče odločilo, da „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu člena 5(1) Bruseljske konvencije pomeni kraj, v katerem je delavec ustvaril dejanski center svojih poklicnih dejavnosti in v katerem ali iz katerega dejansko opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca (točka 23 te sodbe).

70.      Sodišče je v točki 25 navedene sodbe navedlo indice, ki jih lahko nacionalno sodišče upošteva pri določitvi tega kraja, med drugim okoliščino, da ima delavec v tej državi pisarno, iz katere je organiziral svoje delo za delodajalca in kamor se je vračal po vsakem poslovnem potovanju v tujini.

71.      Sodba Weber(23) se je nanašala na drugačen primer kot navedeni sodbi Mulox IBC in Rutten, ker delavec v nobeni od držav pogodbenic ni imel pisarne, ki bi pomenila dejanski center njegovih poklicnih dejavnosti in iz katere bi opravljal bistveni del svojih obveznosti do delodajalca (točka 48 te sodbe).

72.      Sodišče je vseeno odločilo, da celo v tem primeru sodna praksa, ki izhaja iz sodb Mulox IBC in Rutten, ostaja upoštevna, ker je treba v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki se izvaja na ozemlju več držav pogodbenic, člen 5(1) Bruseljske konvencije glede na nujnost, da se določi kraj, ki za spor pomeni najpomembnejšo navezno okoliščino za namene določitve sodišča, ki je najprimernejše za odločanje, ter da se zagotovi primerno varstvo delavca kot šibkejše pogodbene stranke in prepreči kopičenje pristojnih sodišč, razlagati tako, da pomeni kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja bistveni del svojih obveznosti so delodajalca (točka 49 navedene sodbe).(24)

B.      Izvajanje pogodbe o zaposlitvi na ozemlju več držav v okviru Rimske konvencije

73.      Preden bom preučil sodno prakso, ki jo je Sodišče razvilo v okviru Rimske konvencije, moram pojasniti razloge, iz katerih je ta sodna praksa lahko upoštevna za razlago Bruseljske konvencije ali Uredbe št. 44/2001, kot so trdili pritožniki, družba Ryanair, francoska vlada in Komisija.

74.      Ti akti imajo seveda različne namene. Namen Rimske konvencije in Uredbe (ES) št. 593/2008(25) je namreč opredeliti državo, katere pravo se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja, medtem ko je namen Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001 določiti državo, katere sodišča so pristojna za odločanje o sporih v civilnih in gospodarskih zadevah.

75.      Kljub njihovim različnim namenom obstaja več razlogov, ki utemeljujejo, da je razlago Sodišča glede Rimske konvencije in Uredbe Rim I mogoče šteti za upoštevno za razlago Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001.

76.      Prvič, v uvodni izjavi 7 Uredbe Rim I je navedeno, da morajo biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe v skladu z Uredbo št. 44/2001. Že v preambuli Rimske konvencije je bilo v zvezi s tem navedeno, da je namen te konvencije nadaljevati delo, ki je bilo v Uniji že opravljeno pri poenotenju prava na področju mednarodnega zasebnega prava, zlasti na področju pristojnosti in izvrševanja sodnih odločb.

77.      Drugič, Sodišče je že večkrat vzporedno razlagalo te akte, in to zlasti v zvezi z določbami o pogodbah o zaposlitvi, vsebovanimi v Rimski konvenciji in Bruseljski konvenciji.(26)

78.      Tretjič, določbe o pogodbah o zaposlitvi, vsebovane v teh aktih, uresničujejo enak cilj, in sicer zagotoviti primerno varstvo delavca kot šibkejše pogodbene stranke.(27)

79.      Četrtič, poudariti moram, da je besedilo člena 6(2)(a) in (b) Rimske konvencije skoraj enako besedilu člena 19(2) Uredbe št. 44/2001.(28)

80.      Glede na navedeno menim, da je treba sodno prakso Sodišča o razlagi člena 6(2)(a) in (b) Rimske konvencije upoštevati pri razlagi člena 19(2) Uredbe št. 44/2001.

81.      Sodišče je člen 6(2)(a) in (b) Rimske konvencije razložilo med drugim v sodbah Koelzsch in Voogsgeerd.(29) Ti sodbi, ki sta se nanašali na delavce v sektorjih cestnega oziroma pomorskega prevoza, sta posebej pomembni za obravnavani zadevi, ki se nanašata na delavce v sektorju zračnega prevoza.

82.      Ko je Sodišče obravnavalo primere, v katerih se je pogodba o zaposlitvi izvajala na ozemlju več držav, je presodilo, da se s členom 6(2) Rimske konvencije vzpostavlja hierarhija med naveznimi okoliščinami, ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi prava, ki se uporablja za pogodbo o zaposlitvi.(30) Glede na cilj varstva delavca je treba namreč navezno okoliščino, ki se nanaša na državo, v kateri delavec „običajno opravlja svoje delo“, iz člena 6(2)(a) te konvencije razlagati široko, navezno okoliščino, ki se nanaša na sedež „poslovne enote, ki ga je zaposlila“ iz člena 6(2)(b) te konvencije pa je mogoče uporabiti, le kadar sodišče, ki obravnava spor, ne more določiti države, v kateri se delo običajno opravlja.(31)

83.      Posledično se člen 6(2)(a) Rimske konvencije lahko uporablja, tudi če delavec svoje dejavnosti opravlja v več kot eni državi pogodbenici, če lahko sodišče, ki odloča, določi državo, ki je z opravljanjem dela tesno povezana.(32)

84.      V takem primeru je treba navezno okoliščino, ki se nanaša na državo, v kateri se delo običajno opravlja, razumeti kot sklicevanje na kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja svoje poklicne dejavnosti, ali če nima središča dejavnosti, na kraj, v katerem opravlja večino svojih dejavnosti.(33)

85.      Glede na posebnost dela v sektorjih cestnega in pomorskega prevoza je Sodišče nato navedlo več indicev, ki jih nacionalno sodišče lahko upošteva na podlagi zgoraj navedenih naveznih okoliščin. Nacionalno sodišče mora zlasti ugotoviti, v kateri državi je kraj, iz katerega delavec opravlja prevoz, prejema navodila za prevoz in si organizira delo, in kraj, v katerem so delovna sredstva.(34) Glede na okoliščine je treba ugotoviti tudi kraje, v katerih se opravlja bistveni del prevoza, kraje raztovarjanja blaga in kraj, v katerega se delavec vrne po svojih nalogah.(35)

C.      Določitev „kraja, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v okoliščinah sporov o glavni stvari

86.      Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o razlagi člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001, katerega uporabe v okoliščinah sporov o glavni stvari stranke, ki so pri Sodišču vložile stališča, niso izpodbijale.

87.      Navedel sem že razloge, iz katerih je sodna praksa o ustreznih določbah Bruseljske konvencije in Rimske konvencije upoštevna za razlago te določbe.(36)

88.      Zdaj moram le še na podlagi te sodne prakse določiti merila, ki omogočajo opredelitev „kraja, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 v okoliščinah sporov o glavni stvari.

1.      Kraj, „v katerem ali iz katerega“ delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca

89.      Iz zgoraj navedenih sodb izhaja, da je treba merilo iz člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001, kadar opravljanje dela zajema ozemlje več držav članic, razlagati tako, da označuje „kraj, v katerem ali iz katerega“ delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.(37)

90.      Sodišče je tako določilo dvojno merilo („kraj, v katerem“ ali „kraj, iz katerega“) za uporabo te določbe v zvezi z delavci, ki svoje naloge opravljajo v več državah članicah. Glede na to, da je treba to določbo razlagati široko(38) in da je Sodišče uporabilo priredni veznik „ali“, menim, da mora nacionalno sodišče alternativno uporabiti to dvojno merilo. Drugače povedano in kot sta pravilno opozorili družba Ryanair in Komisija, mora to sodišče poskusiti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin opredeliti:

–        bodisi „kraj, v katerem“ delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca,

–        bodisi „kraj, iz katerega“ delavec opravlja bistveni del teh obveznosti.

91.      Naj spomnim, da se spora o glavni stvari nanašata na delavce, ki so bili zaposleni kot člani kabinskega osebja (stevardese oziroma stevardi) na letalih, ki jih upravlja družba Ryanair. Ti delavci so delo opravljali v več državah članicah, in sicer v Belgiji, v kateri je bilo letališče odhoda (Charleroi), državi članici letališča prihoda in drugih državah članicah, ki so jih glede na okoliščine prečkali med letom.

92.      Menim, da v takih okoliščinah ni mogoče opredeliti „kraja, v katerem“ naj bi ti delavci opravljali bistveni del svojih obveznosti do delodajalcev. Zdi se mi namreč težko pripisati prevladujoč pomen nalogam, ki so jih ti delavci opravljali na letališču odhoda, na letalu ali na letališču prihoda.

93.      Nasprotno, menim, da je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je predložitveno sodišče ugotovilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, mogoče opredeliti „kraj, iz katerega“ so navedeni delavci opravljali bistveni del svojih obveznosti do delodajalcev.

94.      Potrditev te razlage najdem v pripravljalnih dokumentih za Uredbo Rim I. Kot sta poudarili francoska vlada in Komisija, je iz teh dokumentov namreč razvidno, da se je vstavitev izraza „država, iz katere“ v člen 8(2) te uredbe nanašala posebej (vendar ne izključno) na osebje, ki opravlja svoje delo na letalih.(39)

95.      Čeprav mora seveda nacionalno sodišče presoditi vse dejanske okoliščine, ki so upoštevne za opredelitev tega kraja, lahko Sodišče vseeno usmerja to presojo, tako da opredeli indice, ki se lahko upoštevajo pri tem.(40)

2.      Upoštevni indici za opredelitev kraja, „iz katerega“ delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti v okoliščinah sporov o glavni stvari

96.      Ne da bi poskušal podati izčrpen seznam, menim, da več okoliščin, ki jih je ugotovilo predložitveno sodišče in so povzete v točkah od 34 do 42 teh sklepnih predlogov, pomeni upoštevne indice, da se v okoliščinah sporov o glavni stvari opredeli „kraj, iz katerega“ so pritožniki opravljali bistveni del svojih obveznosti do delodajalcev.

97.      Prvič, pritožniki so delovni dan začeli in končali na letališču Charleroi. Po mojem mnenju je ta okoliščina bistvena, kar je potrjeno v ustaljeni sodni praksi Sodišča.(41)

98.      Drugič, pritožniki so prejemali navodila za naloge in si organizirali delo na letališču Charleroi na intranetu svojih delodajalcev. Upoštevnost tega merila je Sodišče prav tako večkrat poudarilo.(42)

99.      Družba Ryanair je trdila, da je treba ta indic razlagati tako, da se nanaša na kraj, v katerem je delodajalec, ko pošilja navodila in organizira delo svojih zaposlenih. To obrnjeno perspektivo je treba zavrniti iz naslednjih razlogov.

100. Na eni strani je v nasprotju z izrazi, ki jih je Sodišče uporabilo v zgoraj navedenih sodbah in ki se nanašajo izrecno na kraj, v katerem delavec prejme navodila in si organizira delo, in ne na kraj, iz katerega delodajalec pošilja navodila in organizira delo svojih zaposlenih.

101. Na drugi strani, in kot je pravilno poudarila francoska vlada, bi bila ta obrnitev v nasprotju s ciljem varstva delavcev. Delavce bi namreč izpostavljala tveganju, da bi delodajalec izbiral najugodnejše sodišče („forum shopping“), kar pomeni, da bi izbral kraj, iz katerega pošilja navodila in organizira delo svojih zaposlenih, in to zato, da bi bila sodišča v tem kraju tista, ki so določena v skladu z merilom iz člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001.

102. Tretjič, letala, ki jih upravlja družba Ryanair in na katerih so pritožniki delali kot člani kabinskega osebja, so bila parkirana v Charleroiju. V zvezi s tem je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da v sektorju mednarodnega prevoza kraj, v katerem so parkirana delovna sredstva, pomeni upošteven indic za določitev kraja, iz katerega delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.(43)

103. Četrtič, pritožniki so morali v skladu s pogodbo prebivati največ eno uro od letališča Charleroi. Sodišče je v sodbi Mulox IBC(44) navedlo, da je delavec imel prebivališče v državi, v kateri je bila pisarna ter iz katere je opravljal svoje dejavnosti in kamor se je vračal po vsakem poslovnem potovanju. Ob upoštevanju besedila vprašanj za predhodno odločanje moram pojasniti, da se ta indic ne nanaša na kraj dejanskega prebivanja delavca, temveč na kraj dela, v bližini katerega prebiva, to je v sporih o glavni stvari letališče Charleroi.(45) Po mojem mnenju je upoštevnost tega indica poleg tega precej večja zaradi obstoja pogodbene klavzule, v skladu s katero morajo delavci prebivati v bližini tega kraja dela.

104. Petič, predložitveno sodišče je ugotovilo obstoj skupne pisarne (crewroom) družb Crewlink in Ryanair na letališču Charleroi. Obstoj pisarne, ki jo daje na razpolago delodajalec, je še en indic, katerega upoštevnost je bila poudarjena v sodni praksi Sodišča.(46)

105. Šestič, to sodišče je pojasnilo, da so morali pritožniki priti na letališče Charleroi v primeru nezmožnosti za delo in disciplinskih težav. Čeprav Sodišču še ni bilo treba odločiti o upoštevnosti te okoliščine, menim, da lahko dejansko pripomore k opredelitvi kraja, iz katerega so pritožniki opravljali bistveni del svojih obveznosti.

106. Menim, da je teh šest indicev upoštevnih, da se na podlagi člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 opredeli kraj, iz katerega so pritožniki opravljali bistveni del svojih obveznosti v okoliščinah sporov o glavni stvari.

107. Sodišče mora sicer določiti te indice, vendar pa jih mora predložitveno sodišče uporabiti v konkretnih sporih o glavni stvari. Naj za informacijo navedem svoje mnenje, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je to sodišče navedlo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, teh šest indicev nedvoumno opredeljuje sodišča v kraju, v katerem je letališče Charleroi, kot je sicer poudarila Komisija.

108. Pojasniti moram še, da okoliščina, da je delavec neposredno zaposlen v družbi Ryanair (zadeva C‑169/16) ali da ga je družba Ryanair dala na voljo družbi Crewlink (C‑168/16), ni upoštevna za opredelitev kraja običajnega opravljanja dela v smislu člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001, kot so trdili pritožniki, družba Ryanair in francoska vlada. Ta kraj mora biti namreč enak za obe kategoriji delavcev, če so obveznosti, ki so jim naložene na podlagi njihovih pogodb o zaposlitvi, podobne, kar v okoliščinah sporov o glavni stvari ni sporno. Drugače povedano, zadevni kraj ni odvisen od pravne vezi med delavcem in osebo, ki ima koristi od njegovega dela.

3.      Domača baza kot posredno upošteven indic

109. Ker se vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, izrecno nanašata na domačo bazo kot merilo, na podlagi katerega je mogoče opredeliti kraj običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi v smislu člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001, je treba zdaj preučiti njeno upoštevnost.

110. Domača baza je v standardu OPS 1.1095, točka 1.7, ki je v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006, opredeljena kot kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke po navadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke.

111. Glede na pojasnila družbe Ryanair in Komisije se domača baza uporablja predvsem kot referenčna točka za izračun časa počitka osebja, ki opravlja svoje delo na letalih. Poleg tega je predložitveno sodišče ugotovilo, da je bilo letališče Charleroi edina domača baza pritožnikov med celotnim trajanjem njihove pogodbe o zaposlitvi.

112. Takoj moram pojasniti, da se mi zaradi neobstoja izrecnega sklicevanja na to ne zdi mogoče, da bi bil obseg pojma „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“, uporabljenega v členu 19(2) Uredbe št. 44/2001, odvisen od obsega pojma, uporabljenega v aktu prava Unije, ki spada na povsem drugo področje, in sicer na področje usklajevanja pravil o civilnem letalstvu, kot je pravilno trdila irska vlada.

113. V zvezi s tem je obseg člena 19(2) Uredbe št. 44/2001 občutno drugačen od obsega člena 11(5) Uredbe št. 883/2004, omenjenega v vprašanjih za predhodno odločanje, ker zadnjenavedena določba vsebuje izrecno sklicevanje na „domač[o] baz[o], kakor je opredeljena v Prilogi III k Uredbi (EGS) št. 3922/91“.

114. Posledično, in da bi izrecno odgovoril na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, se mi zdi, da pojma „kraj običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi“, ki je naveden v členu 19(2) Uredbe št. 44/2001, ni mogoče izenačiti s pojmom „domača baza“, opredeljenim v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006.

115. Vendar pa domača baza ni neupoštevna za razlago člena 19(2) Uredbe št. 44/2001. Ta pojem se namreč glede na njegovo opredelitev vsaj delno ujema s prvim indicem, ki sem ga opredelil v prejšnjem oddelku, in sicer krajem, v katerem delavci začnejo in končajo delovni dan, kot sta trdili nizozemska vlada in Komisija. Zdi se mi, da lahko domača baza, kot je trdila Komisija, ustreza tudi kraju, v katerem je prebivališče delavca, ker delodajalcu v tem kraju načeloma ni treba poskrbeti za delavčevo nastanitev.

116. Poudarjam, da je upoštevnost domače baze za opredelitev kraja običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi le posredna. Upoštevati jo je namreč treba, le če potrjuje indice, ki so zgoraj omenjeni kot upoštevni za opredelitev tega kraja.

117. Dodati moram, da v praksi ni mogoče izključiti, da je domača baza v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006, v večini primerov v kraju, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo v smislu člena 19(2) Uredbe št. 44/2001, ki je opredeljen v skladu s temi indici.

4.      Neupoštevnost državne pripadnosti letal

118. Družbi Ryanair in Crewlink sta trdili, da je treba upoštevati državno pripadnost letal, na katerih so pritožniki delali, ko se določa kraj, v katerem so običajno opravljali svoje delo v smislu člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001.

119. V okoliščinah sporov o glavni stvari ni sporno, da so bila letala, ki jih je upravljala družba Ryanair in na katerih so delali pritožniki, registrirana na Irskem in so torej imela irsko državno pripadnost na podlagi člena 17 Čikaške konvencije.(47)

120. Glede na utemeljitev, ki sta jo oblikovali družbi Ryanair in Crewlink, bi bilo treba za delovni čas pritožnikov na teh letalih glede na irsko državno pripadnost teh letal šteti, da je bil z vidika člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 dopolnjen na irskem ozemlju.

121. Preden bom pojasnil razloge, iz katerih je ta utemeljitev povsem brez podlage, želim poudariti njen strateški pomen. Mogoče je namreč, da je delovni čas na letalu včasih daljši od delovnega časa na začetnem letališču in delovnega časa na letališču prihoda. Posledično bi sklepanje, da je delovni čas na irskem letalu za namene uporabe člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 dopolnjen na irskem ozemlju, lahko v številnih primerih pripeljalo do sklepanja, da kabinsko osebje svoje delo običajno opravlja na irskem ozemlju, kar je v skladu z izidom, ki ga poskušata doseči družbi Crewlink in Ryanair v sporih o glavni stvari.

122. Predložitveno sodišče, francoska in irska vlada ter Komisija menijo, da ta utemeljitev nima podlage, s čimer se strinjam iz naslednjih razlogov.

123. Na prvem mestu, nobena določba Uredbe št. 44/2001 ne vsebuje sklicevanja na Čikaško konvencijo ali državno pripadnost letal, na katerih delavci opravljajo svoje delo.

124. Na drugem mestu, nobena določba Čikaške konvencije ne določa, da je treba za delo, opravljeno na letalu, šteti, da je bilo opravljeno na ozemlju države, katere državno pripadnost ima letalo.

125. Na tretjem mestu, niti namen niti učinek pojma „državna pripadnost zrakoplova“ iz člena 17 Čikaške konvencije ni, da se prostor znotraj zrakoplova enači z ozemljem države, katere državno pripadnost ima ta zrakoplov. Ta pojem državne pripadnosti zrakoplovov se namreč na eni strani uporablja za omejitev področja uporabe več določb te konvencije, ki se uporabljajo le za zrakoplove, ki imajo državno pripadnost ene od držav pogodbenic,(48) in na drugi za prepoved določenih razlikovanj na podlagi te državne pripadnosti.(49)

126. Ker v nobeni od določb Čikaške konvencije prostor v notranjosti zrakoplova ni izenačen z ozemljem države, katere državno pripadnost ima ta zrakoplov, ne vidim nobenega veljavnega razloga, iz katerega bi bilo treba za namene uporabe člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 za delo na irskem letalu šteti, kot da je opravljeno na irskem ozemlju.

127. Iz navedenega sklepam, da državna pripadnost letala v smislu člena 17 Čikaške konvencije ni upoštevna in je nacionalno sodišče ne sme upoštevati pri opredelitvi kraja, v katerem kabinsko osebje običajno opravlja svoje delo v smislu člena 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001.

5.      Cilj varstva delavcev

128. Na kratko moram preučiti še trditev, ki sta jo družbi Crewlink in Ryanair navedli v zvezi s ciljem varstva delavcev.

129. Po mnenju teh strank ta cilj zahteva, da se člen 19(2)(a) Uredbe št. 44/2001 razlaga tako, da se nanaša na kraj sedeža delodajalca, to je v sporih o glavni stvari na Irsko, ker ti delavci ne obvladujejo vedno jezika postopka sodišč v kraju običajnega izpolnjevanja njihove pogodbe o zaposlitvi, v tej zadevi torej francoščine pred predložitvenim sodiščem.

130. Poleg tega, da je ta trditev v nasprotju z izrecnim besedilom te določbe, je tudi brez podlage, ker imajo delavci vedno možnost, če to želijo, da zadevo v skladu s členom 19(1) Uredbe št. 44/2001 predložijo pri sodiščih države članice, v kateri ima delodajalec stalno prebivališče. Posledično težko razumem, kako bi ukinitev pravice do predložitve zadeve pri sodiščih v kraju običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi pripomogla k varstvu delavcev.

131. Povsem odvečno dodajam, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso cilj varstva delavcev bolje zagotovljen, če so za spore v zvezi s pogodbo o zaposlitvi pristojna sodišča v kraju, v katerem delavec opravlja svoje obveznosti do delodajalca, ker se lahko delavec v tem kraju z manjšimi stroški obrne na sodišča oziroma se brani.(50)

VI.    Predlog

132. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje cour du travail de Mons (delovno sodišče v Monsu, Belgija) odgovori:

Člen 19(2)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se za delavca, ki v sektorju mednarodnega zračnega prevoza dela kot član kabinskega osebja, „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ ne more enačiti z „domačo bazo“, kot je opredeljena v Prilogi III k Uredbi Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1899/2006, temveč je v kraju, v katerem ali iz katerega ta delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.

Ta kraj mora nacionalno sodišče opredeliti z vidika vseh upoštevnih okoliščin, zlasti:

–        kraja, v katerem delavec začne in konča svoje delovne dni;

–        kraja, v katerem so običajno parkirana letala, na katerih opravlja svoje delo;

–        kraja, v katerem se seznani z navodili, ki jih pošlje delodajalec, in v katerem si organizira delovni dan;

–        kraja, v katerem mora v skladu s pogodbo prebivati;

–        kraja, v katerem je pisarna, ki jo daje na razpolago delodajalec, in

–        kraja, kamor mora priti v primeru nezmožnosti za delo in disciplinskih težav.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Sveta z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izjava v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).


3      Konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).


4      Konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 2005, C 169, str. 10, v nadaljevanju: Rimska konvencija). Sodišču bom predlagal, naj po analogiji uporabi sodno prakso o tej konvenciji: glej točke od 73 do 80 teh sklepnih predlogov.


5      Uredba Sveta z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 348).


6      Uredba z dne 12. decembra 2006 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe št. 3922/91 (UL 2006, L 377, str. 1).


7      Uredba Komisije z dne 11. decembra 2007 o spremembi Uredbe št. 3922/91 (UL 2008, L 10, str. 1).


8      Uredba Komisije z dne 20. avgusta 2008 o spremembi Uredbe št. 3922/91 (UL 2008, L 254, str. 1).


9      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, stran 72).


10      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o spremembi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2012, L 149, str. 4).


11      Pojasniti moram, da sta v tej formulaciji združeni vprašanje, predloženo v zadevi C‑168/16, in vprašanje, predloženo v zadevi C‑169/16. Edina razlika med tema vprašanjema, ki je izražena v preoblikovanem vprašanju, se nanaša na okoliščino, da so pritožniki v zadevi C‑168/16 dani na voljo družbi Ryanair, medtem ko je pritožnik v zadevi C‑169/16 zaposlen neposredno pri družbi Ryanair. Vendar ta okoliščina ni upoštevna za odgovor na postavljeno vprašanje: glej točko 108 teh sklepnih predlogov.


12      V zvezi z Uredbo št. 44/2001 glej uvodno izjavo 13 te uredbe ter v tem smislu zlasti sodbe z dne 22. maja 2008, Glaxosmithkline in Laboratoires Glaxosmithkline (C‑462/06, EU:C:2008:299, točka 17); z dne 19. julija 2012, Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491, točke od 44 do 46 in 60), in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi (C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 43). V zvezi z Bruseljsko konvencijo glej zlasti sodbe z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točke od 18 do 20); z dne 27. februarja 2002, Weber (C‑37/00, EU:C:2002:122, točka 40), in z dne 10. aprila 2003, Pugliese (C‑437/00, EU:C:2003:219, točka 18). V zvezi z Rimsko konvencijo glej zlasti in v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točke od 40 do 42), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 35).


13      Sodbe z dne 16. julija 2009, Zuid-Chemie (C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 18); z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi (C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 38), in z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding (C‑12/15, EU:C:2016:449, točka 22).


14      Konvencija o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike h Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in k protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča, s prilagoditvami, vnesenimi v to konvencijo s Konvencijo o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ter s prilagoditvami, vnesenimi v to konvencijo s Konvencijo o pristopu Helenske republike (UL 1989, L 285, str. 1, v nadaljevanju: Konvencija iz San Sebastiána), podpisana 26. maja 1989 v San Sebastiánu.


15      Glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2009, Zuid-Chemie (C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 19), in z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding (C‑12/15, EU:C:2016:449, točka 23).


16      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 26. maja 1982, Ivenel (133/81, EU:C:1982:199, točke od 12 do 14), in sklepne predloge generalne pravobranilke V. Trstenjak v zadevi Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2010:789, točke od 71 do 73).


17      Sodba z dne 13. novembra 1979, Sanicentral (25/79, EU:C:1979:255, točka 3).


18      Glej sodbo z dne 26. maja 1982, Ivenel (133/81, EU:C:1982:199, točka 7 in naslednje).


19      Glej v tem smislu sodbe z dne 15. januarja 1987, Shenavai (266/85, EU:C:1987:11, točka 16); z dne 15. februarja 1989, Six Constructions (32/88, EU:C:1989:68, točki 14 in 15), in z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 17).


20      Sodba z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306).


21      Glej v zvezi s tem sodbi z dne 29. junija 1994, Custom Made Commercial (C‑288/92, EU:C:1994:268, točka 25), in z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točke od 19 do 21).


22      Sodba z dne 9. januarja 1997 (C‑383/95, EU:C:1997:7).


23      Sodba z dne 27. februarja 2002, Weber (C‑37/00, EU:C:2002:122).


24      Glej tudi sodbi z dne 19. februarja 2002, Besix (C‑256/00, EU:C:2002:99, točka 38), in z dne 10. aprila 2003, Pugliese (C‑437/00, EU:C:2003:219, točka 19).


25      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6, v nadaljevanju: Uredba Rim I).


26      Glede določb o pogodbah o zaposlitvi, vsebovanih v Rimski konvenciji in Bruseljski konvenciji, glej sodbo z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točke 33, 41, 42 in 45). Glede drugih določb glej sodbe z dne 7. decembra 2010, Pammer in Hotel Alpenhof (C‑585/08 in C‑144/09, EU:C:2010:740, točke od 41 do 43); z dne 21. januarja 2016, ERGO Insurance in Gjensidige Baltic (C‑359/14 in C‑475/14, EU:C:2016:40, točke od 40 do 43), in z dne 28. julija 2016, Verein für Konsumenteninformation (C‑191/15, EU:C:2016:612, točke od 36 do 39).


27      Glej v zvezi s tem sodbo z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točke od 40 do 45).


28      Člen 6(2) Rimske konvencije določa: „V primeru, da pogodbeni stranki v skladu s členom 3 ne izbereta prava, in ne glede na določbe člena 4 se za pogodbo o zaposlitvi uporablja: (a) pravo države, v kateri delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, tudi če je začasno napoten v drugo državo; ali (b) pravo države, v kateri je poslovna enota, ki ga je zaposlila, če delavec običajno ne opravlja svojega dela samo v eni državi, razen kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo – v tem primeru se za pogodbo uporablja pravo te države.“


29      Sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842).


30      Glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 34).


31      Glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točki 42 in 43), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 35).


32      Sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 44), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 36).


33      Sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 45), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 37).


34      Glej sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točki 48 in 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točke od 38 do 41).


35      Glej sodbo z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 49).


36      Glej točke od 59 do 61 in od 73 do 80 teh sklepnih predlogov.


37      Glej v tem smislu sodbe z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 24); z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 23); z dne 27. februarja 2002, Weber (C‑37/00, EU:C:2002:122, točka 58); z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 50), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 37). Glej točke 65, 69, 72 in 84 teh sklepnih predlogov.


38      Glej točko 82 teh sklepnih predlogov.


39      V Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rim I) [COM(2005) 650 final], 15. december 2005, str. 7, je navedeno: „Osnovno pravilo […] je bilo dopolnjeno z izrazom ‚država, iz katere …‘, da bi se lahko upoštevala sodna praksa [Sodišča] v zvezi s členom 18 Uredbe [št. 44/2001] in njegovo široko pojmovanje običajnega kraja dela. Ta sprememba omogoča na primer uporabo tega pravila za osebje, ki opravlja svoje delo na letalih, če obstaja stalna baza, iz katere je delo organizirano ali v kateri to osebje izpolnjuje druge obveznosti do delodajalca (prijava, varnostna kontrola).“ (Moj poudarek.)


40      Sodišče je ta pristop sprejelo zlasti v sodbah z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 25); z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 25); z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točki 48 in 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točke od 38 do 41). Glej točke 66, 70 in 85 teh sklepnih predlogov.


41      Glej v tem smislu sodbe z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 25); z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 25); z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točke od 38 do 40). Glej točke 66, 70 in 85 teh sklepnih predlogov.


42      Glej sodbe z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 25); z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 38). Glej točki 70 in 85 teh sklepnih predlogov.


43      Glej sodbi z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točka 38). Glej točko 85 teh sklepnih predlogov.


44      Glej sodbo z dne 13. julija 1993 (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 25) in točko 66 teh sklepnih predlogov.


45      Če bi – v hipotetičnem primeru – eden od pritožnikov prebival v francoskem kraju, ki bi bil v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi manj kot uro vožnje od letališča Charleroi, bi ta okoliščina pomenila indic, v skladu s katerim je letališče Charleroi – in ne kraj prebivanja na francoskem ozemlju – kraj, iz katerega je ta delavec opravljal bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.


46      Glej sodbi z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 25), in z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 25). Glej točki 66 in 70 teh sklepnih predlogov.


47      Konvencija o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisana v Čikagu 7. decembra 1944 (v nadaljevanju: Čikaška konvencija).


48      Glej člen 5 te konvencije, v katerem je določeno, da se „[v]saka država pogodbenica […] strinja, da imajo vsi zrakoplovi drugih držav pogodbenic, ki ne opravljajo rednega mednarodnega zračnega prevoza, pravico […] vstopiti na njeno ozemlje […]“ (Moj poudarek.) Glej tudi člen 12 navedene konvencije, v katerem je določeno, da se „[v]saka država pogodbenica […] zavezuje, da bo sprejela ukrepe, ki bodo zagotavljali, da bodo vsi zrakoplovi, ki preletavajo ali izvajajo manevre na njenem ozemlju, ter vsi zrakoplovi, ki imajo njene državne oznake, ne glede na to, kje so, spoštovali predpise, ki tam veljajo za letenje in manevriranje zrakoplovov.“ (Moj poudarek.)


49      Glej člen 9(b) te konvencije, v katerem je določeno, da si „[v]saka država pogodbenica […] pridržuje tudi pravico, da v izjemnih okoliščinah, v obdobju krize ali v interesu javne varnosti začasno in s takojšnjim učinkom omeji ali prepove lete nad celotnim svojim ozemljem ali nad njegovim delom, pod pogojem, da se ta omejitev ali prepoved uporablja za zrakoplove vseh drugih držav ne glede na državno pripadnost.“ (Moj poudarek.) Glej tudi člen 11 navedene konvencije, v katerem je določeno, da „[k]olikor niso v nasprotju z določili te konvencije, se zakoni in drugi predpisi države pogodbenice, ki urejajo prihode na njeno ozemlje ali odhode z njenega ozemlja zrakoplovov, ki opravljajo mednarodni zračni promet, […] uporabljajo za zrakoplove vseh držav pogodbenic ne glede na državno pripadnost.“ (Moj poudarek.)


50      Sodbe z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306, točka 19); z dne 9. januarja 1997, Rutten (C‑383/95, EU:C:1997:7, točka 17); z dne 27. februarja 2002, Weber (C‑37/00, EU:C:2002:122, točka 40), in z dne 10. aprila 2003, Pugliese (C‑437/00, EU:C:2003:219, točka 18).