SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 28. septembra 2017(1)
Združeni zadevi C‑397/16 in C‑435/16
Acacia Srl
proti
Pneusgarda Srl, v stečaju,
Audi AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu, Italija))
in
Acacia Srl,
Rolando D’Amato
proti
Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 6/2002 – Modeli Skupnosti – Člen 110(1) – Izjema od varstva – Dovoljena uporaba – Nadomestni del – Avtomobilsko platišče – Pojem sestavni del kompleksnega izdelka – Neobstoj zahteve, da je oblika sestavnega dela določena z videzom kompleksnega izdelka – Široka liberalizacija trga z nadomestnimi deli – Zahteva po uporabi za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz – Previdnostni ukrepi, ki jih mora sprejeti proizvajalec ali ponudnik, ki ni imetnik modela – Dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe s strani nadaljnjih uporabnikov“
I. Uvod
1. Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu, Italija) in Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) sta Sodišču predložili predloga za sprejetje predhodne odločbe o razlagi člena 110(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti(2).
2. Predloga sta bila vložena v okviru sporov med, prvič, družbo Acacia Srl ter družbama Pneusgarda Srl, v stečaju, in Audi AG, in, drugič, družbo Acacia in Rolandom D'Amatom ter družbo Dr. Ing. h.c. F. Porsche AG (v nadaljevanju: Porsche), v zvezi s proizvodnjo in trženjem platišč, ki so replike modelov Skupnosti, katerih imetnici sta družbi Audi in Porsche, s strani družbe Acacia.
3. Namen vprašanj, ki sta jih postavili predložitveni sodišči, je ugotoviti, ali se družba Acacia v okviru sporov o glavni stvari lahko sklicuje na klavzulo o popravilih iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. Ta klavzula določa izjemo od varstva v obliki modela Skupnosti za nadomestne dele, ki se uporabljajo za popravilo kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
4. V bistvu bom Sodišču predlagal, naj na ta vprašanja odgovori tako. Na eni strani so avtomobilska platišča, ki jih proizvaja družba Acacia, zajeta s klavzulo o popravilih, če se uporabljajo za popravilo avtomobila, da bi se obnovil njegov prvotni videz. Na drugi strani se lahko proizvajalec ali ponudnik platišč, kot je družba Acacia, sklicuje na navedeno klavzulo, če izpolnjuje dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi s tem, da nadaljnji uporabniki upoštevajo pogoje uporabe, navedene v nadaljevanju.
II. Pravni okvir
A. Uredba št. 6/2002
5. V uvodni izjavi 13 Uredbe št. 6/2002, v kateri so omenjene klavzule o popravilu, ki so vključene v to uredbo in Direktivo 98/71/ES(3), je navedeno:
„Polnega približevanja zakonov držav članic o uporabi varovanih modelov z namenom omogočanja popravila kompleksnega izdelka, tako da se ponovno vzpostavi njegov prvotni videz, kjer se videz izdelka uporablja ali je vključen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, od katerega videza je odvisen varovan model, se ni dalo doseči s pomočjo Direktive [98/71]. V okviru spravnega postopka v zvezi z navedeno direktivo se je [Evropska k]omisija lotila pregleda posledic določb te direktive tri leta po roku za prenos direktive zlasti za industrijske sektorje, ki jih to najbolj zadeva. V teh okoliščinah je primerno, da se ne uvede varstva v obliki modela Skupnosti za videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, od katerega videza je odvisen videz izdelka in ki se uporablja za popravljanje kompleksnega izdelka z namenom obnove njegovega prvotnega videza, dokler se Svet [Evropske unije] ne odloči o svoji politiki glede tega vprašanja na osnovi predloga Komisije.“
6. Člen 3 te uredbe vsebuje te opredelitve pojmov:
„[…]
(a) ,videz‘ pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture in/ali materialov samega izdelka in/ali značilnosti ornamentov na njem;
(b) ,izdelek‘ pomeni vsak industrijski ali obrtni izdelek, ki med drugim vključuje dele, namenjene sestavi kompleksnega izdelka, embalažo, modni kroj, grafične simbole in tipografske znake, z izjemo računalniških programov;
(c) ,kompleksni izdelek‘ pomeni izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi.“
7. Člen 4 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Zahteve za varstvo“, določa:
„1. Videz izdelka je varovan z modelom Skupnosti, če je nov in ima individualno naravo.
2. Videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki predstavlja sestavni del kompleksnega izdelka, šteje, da je nov in da ima individualno naravo le v naslednjih primerih:
(a) če sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi slednjega ostane viden; in
(b) če vidne značilnosti sestavnega dela same na sebi izpolnjujejo zahteve glede novosti in individualne narave.
3. ,Normalna uporaba‘ v pomenu odstavka 2(a) pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.“
8. Člen 19(1) te uredbe, naslovljen „Pravice iz modela Skupnosti“, določa:
„Registrirani model Skupnosti imetniku podeljuje izključno pravico do njegove uporabe in do tega, da prepreči njegovo uporabo vsaki tretji osebi, ki nima njegovega soglasja. Navedena uporaba zajema zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, v katerega je videz izdelka vgrajen ali na katerega je pritrjen, ali skladiščenje takšnega izdelka v te namene.“
9. Člen 21 navedene uredbe, naslovljen „Izčrpanje pravic“, določa:
„Pravice iz modela Skupnosti se ne razširijo na dejanja v zvezi z izdelkom, v katerega je vgrajen oziroma nanj pritrjen videz izdelka, ki spada v obseg varstva modela Skupnosti, če je bil izdelek dan na trg v Skupnosti s strani imetnika modela Skupnosti ali z njegovim soglasjem.“
10. Člen 110 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Prehodna določba“, določa:
„1. Dokler zadevne spremembe k tej uredbi na predlog Komisije ne začnejo veljati, varstvo kot v primeru modela Skupnosti ne velja za videz izdelka, ki predstavlja sestavni del kompleksnega izdelka, ki se uporablja v pomenu člena 19(1) za namen popravila tega kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
2. Predlog Komisije iz odstavka 1 se predloži in obravnava skupaj z vsemi spremembami, ki jih Komisija predlaga za isto področje v skladu s členom 18 Direktive št. 98/71/ES.“
B. Italijansko pravo
11. Člen 241 Decreto legislativo, n. 30, Codice della proprietà industriale (zakonska uredba št. 30 o zakoniku o industrijski lastnini) z dne 10. februarja 2005 (GURI št. 52 z dne 4. marca 2005), kakor je bila spremenjena z Decreto legislativo, n. 131 (zakonska uredba št. 131) z dne 13. avgusta 2010 (GURI št. 192 z dne 18. avgusta 2010), naslovljen „Izključne pravice na sestavnih delih kompleksnih izdelkov“, določa:
„Dokler se Direktiva [98/71] Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov v skladu s členom 18 navedene direktive na predlog Komisije ne spremeni, izključnih pravic na sestavnih delih kompleksnega izdelka ni mogoče uveljavljati za preprečevanje proizvodnje in prodaje teh sestavnih delov za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil prvotni videz.“
III. Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A. Zadeva C‑397/16
12. Družba Audi je imetnica več modelov Skupnosti za platišča iz aluminijaste zlitine.
13. Družba Audi meni, da so nekateri modeli replik litih platišč znamke „WSP Italy“, ki jih proizvaja družba Acacia in prodaja neodvisni trgovec družba Fallimento Pneusgarda Srl (v nadaljevanju: Pneusgarda), ponaredki modelov Skupnosti, katerih imetnica je. Zato je proti družbama Acacia in Pneusgarda vložila tožbo pri Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija), da bi to ugotovilo zatrjevano kršitev in prepovedalo dejavnost, ki jo ti družbi opravljata kot proizvajalka oziroma prodajalka zadevnih izdelkov. Med postopkom je šla družba Pneusgarda v stečaj.
14. Navedeno sodišče je s sodbo št. 2271/2015 z dne 27. novembra 2014 ugodilo predlogu družbe Audi in razglasilo, da gospodarska dejavnost družbe Acacia, ki zajema uvažanje, izvažanje, proizvodnjo, trženje in oglaševanje replik platišč, pomeni kršitev šestih modelov Skupnosti, za katere je družba Audi zahtevala varstvo.
15. Družba Acacia je pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo zoper to sodbo in trdila, da so platišča, ki jih proizvaja, zajeta s klavzulo o popravilih iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002.
16. Predložitveno sodišče poudarja, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. Pojasnjuje, da se nagiba k sklepanju, da so sporna platišča zajeta s klavzulo o popravilih iz te določbe.
17. V teh okoliščinah je Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu, Italija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali[, prvič,] načeli o prostem pretoku blaga in svobodi opravljanja storitev na notranjem trgu, [drugič,] načelo učinkovitosti evropskih pravil o konkurenci in liberalizacije notranjega trga, [tretjič,] načeli polnega učinka in enotne uporabe evropskega prava v Evropski uniji [ter, četrtič,] določbe sekundarnega prava Evropske unije, in sicer Direktive 98/71 in zlasti njenega člena 14, člena 1 Uredbe [Komisije (EU) št. 461/2010 z dne 27. maja 2010 o uporabi člena 101(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju motornih vozil (UL 2010, L 129, str. 52)] ter Pravilnika št. 124 [Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi v zvezi s homologacijo koles za osebne avtomobile in njihove priklopnike], nasprotujejo razlagi člena 110 Uredbe št. 6/2002, ki vsebuje klavzulo o popravilih, ki iz pojma sestavnega dela kompleksnega izdelka (avtomobila), namenjenega popravilu tega kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz, izključuje replike platišč, ki so po videzu popolnoma enake originalnim platiščem, homologiranim na podlagi zgoraj navedenega Pravilnika št. 124 UN/ECE?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali predpisi o pravicah industrijske lastnine v zvezi z registriranimi modeli, ob upoštevanju uravnoteženja interesov iz prvega vprašanja, nasprotujejo uporabi klavzule o popravilih za replike dodatne opreme, ki jih lahko izbere potrošnik, ob predpostavki, da je treba klavzulo o popravilih razlagati restriktivno in uporabljati omejeno za nadomestne dele, ki so točno določeni, in sicer tiste sestavne dele, katerih oblika je bila določena in se v bistvu ne spreminja glede na zunanji videz kompleksnega izdelka, pri čemer so izključeni drugi sestavni deli, ki se štejejo za zamenljive in jih izbirajo potrošniki po svojem okusu?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, katere ukrepe mora sprejeti proizvajalec replik platišč, da zagotovi zakonit pretok izdelkov, namenjenih popravilu in obnovitvi prvotnega zunanjega videza kompleksnega izdelka?“
B. Zadeva C‑435/16
18. Družba Porsche je imetnica več modelov Skupnosti za kolesa motornih vozil.
19. Družba Acacia, katere poslovodja R. D‘Amato je prav tako tožeča stranka v sporu o glavni stvari, proizvaja platišča za osebna vozila, ki jih proizvajajo različni proizvajalci avtomobilov. Njena ponudba izdelkov vključuje platišča iz lahke zlitine „W1050 Philadelphia“, „W1051 Tornado Silver“, „W1054 Saturn“ in „W1053 Helios Silver“, ki so replike modelov Skupnosti, katerih imetnica je družba Porsche. Na platiščih, ki jih proizvaja družba Acacia, sta odtisnjeni njena blagovna znamka „WSP Italy“ in navedba „Not O.E.M.“.
20. Družba Acacia prodaja svoja platišča iz lahke zlitine na svojem spletnem mestu „www.wspitaly.com“, ki je v Nemčiji dostopno v nemščini. Na tem spletnem mestu, ki je namenjeno končnim uporabnikom, je platišča mogoče kupiti po kosu ali v večji količini. Na njem je tudi navedba v angleškem jeziku, da gre za replike nadomestnih koles ali delne replike nadomestnih koles, ki so popolnoma združljive z navedenimi motornimi vozili in namenjene izključno njihovemu popravilu, da bi se obnovil njihov prvotni videz. Družba Acacia v zvezi s platišči iz lahke zlitine, namenjenimi motornim vozilom družbe Porsche, navaja, da so to nadomestna platišča, ki se lahko uporabijo samo na motornih vozilih Porsche.
21. Ker je družba Porsche menila, da platišča iz lahke zlitine „W1050 Philadelphia“, „W1051 Tornado Silver“, „W1054 Saturn“ in „W1053 Helios Silver“ pomenijo kršitev modelov Skupnosti, katerih imetnica je, je pri Landgericht (deželno sodišče, Nemčija) vložila tožbo, da bi se med drugim družbi Acacia prepovedala proizvodnja in trženje spornih platišč.
22. Družba Acacia in njen poslovodja sta trdila, da so sporna platišča nadomestni deli, ki se uporabljajo za popravilo poškodovanih motornih vozil Porsche, tako da so v skladu s členom 110(1) Uredbe št. 6/2002 izvzeta iz varstva za modele, katerih imetnica je družba Porsche.
23. Landgericht (deželno sodišče) je odločilo, da je tožba družbe Porsche utemeljena. Ker je bila pritožba, ki sta jo vložila družba Acacia in njen poslovodja, zavrnjena, sta pri predložitvenem sodišču vložila revizijo, ki jo je pritožbeno sodišče dovolilo.
24. Predložitveno sodišče navaja, da je odločitev o reviziji, ki sta jo vložila družba Acacia in njen poslovodja, odvisna od razlage člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. V zvezi s tem pojasnjuje, da se nagiba k sklepanju, da sestavni deli, katerih oblika ni določena, kot so platišča, obravnavana v tem sporu, ne spadajo na področje uporabe klavzule o popravilih iz te določbe.
25. V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se omejitev varstva v smislu člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 uporablja samo za dele z določeno obliko, to so deli, katerih oblika je načeloma nespremenljivo določena z videzom celotnega izdelka in je zato kupec – kot na primer platišča pri motornih vozilih – ne more prosto izbrati?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali se omejitev varstva v smislu člena 110(1) Uredbe (ES) št. 6/2002 uporablja samo za prodajo identičnih izdelkov, ki imajo tudi enako barvo in velikost kot originalni izdelki?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali se omejitev varstva v smislu člena 110(1) Uredbe (ES) št. 6/2002 za ponudnika izdelka, s katerim se načeloma krši model, ki je predmet tožbe, uporablja samo, če ta ponudnik objektivno zagotovi, da se lahko njegov izdelek kupi izključno za namen popravila in ne tudi za druge namene, na primer nadgradnjo ali individualizacijo celotnega izdelka?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen:
Katere ukrepe mora sprejeti ponudnik izdelka, s katerim se načeloma krši model, ki je predmet tožbe, da bi objektivno zagotovil, da se lahko njegov izdelek kupi izključno za namen popravila in ne tudi za druge namene, na primer nadgradnjo ali individualizacijo celotnega izdelka? Ali zadostuje,
(a) da ponudnik v prodajnem prospektu navede, da se izdelki prodajajo izključno za namen popravila, da bi se povrnil prvotni videz celotnega izdelka, ali
(b) je dolžan ponudnik kot pogoj za dobavo zahtevati pisno izjavo kupca (trgovca in potrošnika), da bo izdelek, ki se prodaja, uporabil samo za namen popravila?“
IV. Postopek pred Sodiščem
26. Predloga za sprejetje predhodne odločbe sta bila v sodnem tajništvu Sodišča vpisana 18. julija 2016 v zadevi C‑397/16 in 4. avgusta 2016 v zadevi C‑435/16.
27. Pisna stališča v zadevi C‑397/16 so predložile družbi Acacia in Audi, italijanska, nemška, in nizozemska vlada ter Evropska komisija.
28. Pisna stališča v zadevi C‑435/16 so predložili družba Acacia, R. D‘Amato, družba Audi, nemška, italijanska in nizozemska vlada ter Komisija.
29. S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. aprila 2017 sta bili zadevi združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.
30. Družba Acacia, R. D‘Amato, družbi Audi in Porsche, italijanska, nemška, in francoska vlada ter Komisija so na obravnavi 14. junija 2017 ustno podali navedbe.
V. Analiza
31. Ti zadevi se nanašata na klavzulo o popravilih, ki je v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002 določena za nadomestne dele, ki se uporabljajo za popravilo kompleksnega izdelka. Kot bom pojasnil v nadaljevanju, je bila ta izjema od varstva v obliki modela Skupnosti predmet obsežnih razprav med zakonodajnim postopkom pred sprejetjem te uredbe.
32. Za lažje razumevanje bistva te zadeve bom začel z opisom razloga za obstoj te klavzule o popravilih, katere namen je široka liberalizacija trga z nadomestnimi deli (oddelek A).
33. Namen drugega vprašanja v zadevi C‑397/16 in prvega vprašanja v zadevi C‑435/16 je ugotoviti, ali je obseg izjeme iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 omejen na sestavne dele, katerih oblika je določena z videzom kompleksnega izdelka. Sodišču bom predlagal, naj na ti vprašanji odgovori nikalno, ker je bilo črtanje te zahteve nujno, da je bil v Svetu dosežen politični dogovor o sprejetju te uredbe (oddelek B).
34. Namen drugega vprašanja v zadevi C‑435/16 je ugotoviti, ali je člen 110(1) Uredbe št. 6/2002 omejen na sestavne dele, ki so enaki originalnim delom, torej imajo med drugim enako barvo in velikost. Sodišču bom predlagal, naj na ta vprašanja odgovori pritrdilno. V tem okviru bom preučil tudi zahtevo o obstoju „sestavnega dela kompleksnega izdelka“ in zahtevo o uporabi za namen popravila kompleksnega izdelka (oddelek C).
35. Tretje vprašanje v zadevi C‑397/16 ter tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑435/16 se nanašajo na previdnostne ukrepe, ki jih mora sprejeti proizvajalec ali ponudnik sestavnih delov, ki se želi sklicevati na člen 110(1) Uredbe št. 6/2002.
36. V zvezi s tem bom Sodišču predlagal, naj odgovori tako, da mora proizvajalec ali ponudnik sestavnega dela kompleksnega izdelka za to, da se lahko sklicuje na to izjemo, izpolnjevati dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe, določenih v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002, s strani nadaljnjih uporabnikov. Ta dolžnost skrbnega ravnanja pomeni, da mora na eni strani kupca seznaniti s tem, da je v zadevni sestavni del vgrajen model, katerega ni imetnik, in da je ta del namenjen izključno uporabi pod pogoji, določenimi v tej določbi, ter da na drugi strani izgubi pravico do sklicevanja na to klavzulo, če je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sestavni del ne bo uporabljen ob upoštevanju teh pogojev (oddelek D).
37. Pojasniti moram, da bodo tako podani elementi odgovora omogočili, da se na prvo vprašanje v zadevi C‑397/16 odgovori tako, da je treba avtomobilsko platišče obravnavati kot „sestavni del kompleksnega izdelka“ v smislu člena 110(1) Uredbe št. 6/2002(4) in da zanj lahko velja izjema iz te določbe, če se uporabi za popravilo kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.(5) Dodati moram, da za odgovor na to vprašanje ni treba preučiti drugih načel in določb, ki so omenjeni v njem, kot sta pravilno poudarili nemška vlada in Komisija.
A. Razlog za obstoj klavzule o popravilih iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002
38. Kot je poudarila Komisija, je iz obrazložitvenega memoranduma v predlogu uredbe razvidno, da je bil cilj klavzule o popravilih preprečiti nastajanje monopolov v korist imetnikov modelov v zvezi s sestavnimi deli kompleksnih izdelkov:
„Cilj te določbe je preprečiti nastajanje zaprtih trgov za nekatere rezervne dele.
[…]
[…] Potrošnik, ki je kupil trajen in mogoče drag izdelek (na primer avtomobil), bi bil pri nakupu zunanjih delov za nedoločen čas vezan na proizvajalca kompleksnega izdelka. To bi lahko pripeljalo do nastanka škodljivih pogojev za konkurenco na trgu z rezervnimi deli, v praksi pa bi lahko proizvajalcu kompleksnega izdelka tudi zagotovilo monopol, ki bi trajal dalj časa kot varstvo njegovega modela […].“(6)
39. Za boljše razumevanje primera, ki je tako predviden v predlogu uredbe, se mi zdi koristno opisati učinke varstva v okviru modela Skupnosti v fazah oblikovanja osebnega avtomobila, njegovega trženja in zamenjave njegovega sestavnega dela.
40. Na prvem mestu, predstavljajmo si, da proizvajalec avtomobilov oblikuje model avtomobila, ki je nov in ima individualno naravo v smislu člena 4(1) Uredbe št. 6/2002. Proizvajalec zahteva in dobi varstvo v okviru modela Skupnosti za avtomobil, ki je kompleksen izdelek v smislu člena 3(c) te uredbe. To varstvo dobi na podlagi člena 4(2) navedene uredbe tudi za več sestavnih delov, vgrajenih v avtomobil, kot so odbijači, blatniki, vrata, žarometi ali celo platišča.
41. Kot imetniku teh modelov Skupnosti je proizvajalcu avtomobilov na podlagi člena 19 te uredbe podeljena izključna pravica do njihove uporabe in do tega, da prepreči njihovo uporabo vsaki tretji osebi, ki nima njegovega soglasja. Povedano drugače, ta proizvajalec ima monopol nad uporabo teh modelov, kar mu omogoča, da tretjim osebam prepove proizvodnjo ali trženje avtomobila ali sestavnih delov avtomobila, v katerih se ti modeli uporabljajo.
42. Vendar, na drugem mestu, pravilo o izčrpanju pravic iz člena 21 Uredbe št. 6/2002 ta monopol omejuje na prvo dajanje zadevnih izdelkov na trg.(7) V skladu s to določbo pravice imetnika modela namreč ne zajemajo dejanj v zvezi z izdelkom, ki ga je na trg dal imetnik ali ki je bil na trg dan z njegovim soglasjem. Tako se pri vsaki prodaji avtomobila pravice proizvajalca avtomobilov izčrpajo ne le v zvezi s prodanim avtomobilom, ki se šteje za kompleksen izdelek, temveč tudi v zvezi z vsakim sestavnim delom tega vozila, ki bi bil varovan z modelom Skupnosti.
43. Na tretjem mestu, mogoče je, da se eden od sestavnih delov, vgrajenih v avtomobil, ki ga proda proizvajalec avtomobilov, kot so odbijači, blatniki, vrata, žarometi ali celo platišča, pokvari in ga je treba zamenjati.
44. Na podlagi členov 19 in 21 Uredbe št. 6/2002 ima proizvajalec avtomobilov monopol nad uporabo, ki je omejen na prvo dajanje na trg, za vse nadomestne dele, v katere je vgrajen model, katerega imetnik je. Tako dajejo te določbe proizvajalcu pravico, da nasprotuje proizvodnji ali trženju takih delov brez njegovega soglasja, in to v celotnem trajanju uporabe kompleksnega izdelka, v tem primeru avtomobila.
45. Namen klavzule o popravilih iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 je prav odpravljanje tega monopola, to je monopola imetnika modela v zvezi z nadomestnimi deli za kompleksni izdelek, v nekaterih okoliščinah. Ta klavzula namreč določa, da pravice imetnika modela ne veljajo za sestavne dele, ki se uporabljajo za popravilo kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
46. Takoj moram pojasniti, da se s sedanjo različico klavzule o popravilih po mojem mnenju izvaja široka liberalizacija trga z nadomestnimi deli, drugače kot v različici, ki jo je prvotno predlagala Komisija, s katero se je izvajala omejena liberalizacija tega trga.(8) V prvotni različici je bilo namreč področje uporabe klavzule o popravilih omejeno na sestavne dele, katerih oblika je bila določena z videzom kompleksnega izdelka, kot so avtomobilski žarometi. Zato so imetniki modela ohranili monopol za sestavne dele, katerih oblika ni bila določena z videzom kompleksnega izdelka, na primer za avtomobilska platišča.
47. Vendar je bilo črtanje tega pogoja potrebno za sprejetje Uredbe št. 6/2002 v Svetu, kot bom pojasnil v naslednjem oddelku. Končna različica klavzule o popravilih se tako nanaša na vse nadomestne dele brez omejitev glede njihove oblike.
B. Neobstoj zahteve, da je oblika sestavnega dela določena z videzom kompleksnega izdelka (drugo vprašanje v zadevi C‑397/16 in prvo vprašanje v zadevi C‑435/16)
48. Družbi Audi in Porsche ter nemška vlada so trdile, da je treba klavzulo o popravilih iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 razlagati tako, da se uporablja samo za sestavne dele, ki so del kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen varovan model“, oziroma povedano drugače, za sestavne dele, katerih oblika je določena z videzom kompleksnega izdelka.
49. Ta trditev govori v prid interesom imetnikov modelov za platišča, kot sta družbi Audi in Porsche, in to iz naslednjega razloga. Kot sta ti družbi zelo podrobno pojasnili, oblika platišč ni odvisna od videza vozila. Povedano drugače, vsako vozilo je mogoče povezati s številnimi modeli platišč. Posledično so s to razlago platišča izključena s področja uporabe člena 110(1) Uredbe št. 6/2002, kar naj bi družbama Audi in Porsche omogočalo, da ohranita monopol nad nadomestnimi platišči, v katera so vgrajeni modeli, katerih imetnici sta.
50. Pojasniti moram, da se je družba Porsche sklicevala na več odločb nacionalnih sodišč, ki naj bi potrjevale to razlago,(9) medtem ko je družba Acacia navedla druge odločbe nacionalnih sodišč, v katerih naj bi bila ta razlaga zavrnjena.(10) Ugotavljam tudi, da imata predložitveni sodišči v teh zadevah različni mnenji o tem vprašanju.(11)
51. Menim, da je treba trditve družb Audi in Porsche zavrniti iz naslednjih razlogov.
52. Na eni strani taka zahteva, da mora biti sestavni del del kompleksnega izdelka, od katerega videza je odvisen varovan model, ni razvidna iz besedila člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. Ta neobstoj sam po sebi govori v prid zavrnitvi pristopa, ki ga predlagajo družbi Audi in Porsche ter nemška vlada.
53. Na drugi strani se s tem pristopom ni mogoče strinjati, ker je bilo črtanje te zahteve, ki je bila vključena v prvotni predlog Komisije, nujno za dosego političnega dogovora v Svetu o sprejetju te uredbe, kot je dokazala Komisija. Ker ima ta element glavno vlogo pri razlagi, ki jo predlagam, želim natančno predstaviti razvoj te določbe v zakonodajnem postopku.
54. Komisija je 3. decembra 1993 predstavila predlog uredbe(12) in predlog direktive o varstvu v okviru modelov(13). Predmet predloga uredbe je bil vzpostaviti sistem Skupnosti za varstvo modelov. Namen predloga direktive pa je bil zbližati zakonodaje držav članic o varstvu modelov, da bi se zmanjšale ovire za prosti pretok blaga.
55. Člen 23 predloga uredbe je vseboval klavzulo o popravilih, katere obseg je bil omejen na sestavne dele kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen varovan model“.(14) Člen 14 predloga direktive je vseboval klavzulo o popravilih s skoraj enakim besedilom.
56. Po več letih medinstitucionalnih razprav je bil predlog direktive sprejet 13. oktobra 1998 kot Direktiva 98/71 o pravnem varstvu modelov.
57. Končna različica člena 14 te direktive se pomembno razlikuje od prvotnega predloga Komisije.(15) Predvsem se ta člen zdaj nanaša na vsak „sestavn[i] del[], uporabljen[] za popravilo kompleksnega izdelka za obnovo njegovega prvotnega videza“, in to brez zahteve, da je sestavni del del kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen varovan model“, kot je bilo predvidno v prvotnem predlogu Komisije.
58. Po sprejetju Direktive 98/71 je Komisija 21. junija 1999 predstavila spremenjen predlog uredbe, v katerem je bil člen 23 črtan, vendar je vseboval nov člen 10a.(16) V pričakovanju usklajene rešitve v okviru navedene direktive so bili s tem členom rezervni deli začasno izključeni s področja uporabe uredbe, tako da je bila v tem obdobju prepovedana njihova registracija kot model Skupnosti. Vendar je v nasprotju s členom 14 Direktive 98/71 obseg te določbe ostal omejen na sestavne dele kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen videz izdelka“.(17)
59. Ta razlika med Direktivo 98/71 in predlogom uredbe je bila ena od glavnih ovir za sprejetje tega predloga v Svetu, za katero se je zahtevalo soglasje na podlagi prejšnjega člena 308 ES. Velika večina delegacij je namreč zagovarjala konvergenco med tema instrumentoma na tem področju.(18)
60. V tem okviru je predsedstvo Sveta Evropske unije 19. oktobra 2000 pozvalo Odbor stalnih predstavnikov (v nadaljevanju: odbor Coreper), naj se izreče o treh različicah določbe o nadomestnih delih za kompleksne izdelke, ki so jih predlagali Komisija, predsedstvo Sveta in irska delegacija.(19)
61. V prvih dveh različicah te določbe je bila ohranjena zahteva, da mora biti sestavni del del kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen videz izdelka“. Nasprotno pa te zahteve ni bilo več v besedilu tretje različice, ki jo je predlagala irska delegacija.(20)
62. Ta tretja različica, ki je edina omogočala konvergenco med Direktivo 98/71 in predlogom uredbe v zvezi s sestavnimi deli kompleksnih izdelkov, je bila predmet dogovora, doseženega v odboru Coreper na seji 25. oktobra 2000.(21)
63. Iz pripravljalnih dokumentov je tako razvidno, da je bilo črtanje zahteve, da mora biti sestavni del del kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen varovan model“, nujno za sprejetje te uredbe v Svetu skoraj osem let po prvotnem predlogu Komisije. Politični dogovor, sklenjen v Svetu, torej temelji na sprejetju klavzule o popravilih za sestavne dele kompleksnega izdelka, ki ima širši obseg od klavzule, ki jo je prvotno predlagala Komisija, in to v škodo interesov imetnikov modela.
64. Po mojem mnenju razlaga, ki jo predlagajo družbi Audi in Porsche ter nemška vlada, postavlja pod vprašaj prav ta politični dogovor, saj obseg člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 omejuje na sestavne dele, katerih oblika je določena z videzom kompleksnega izdelka.
65. Menim, da zgoraj opisane okoliščine sprejetja Uredbe št. 6/2002 nasprotujejo taki razlagi, ki bi pripeljala do tega, da bi bil po sodni poti znova uveden pogoj, ki je bil črtan v zakonodajnem postopku.
66. Dodati moram, da nobeden od elementov, ki so jih navedle družbi Audi in Porsche ter nemška vlada, ne more omajati mojega prepričanja v zvezi s tem.
67. V skladu s prvo trditvijo naj bi bila taka razlaga skladna s ciljem, ki ga uresničuje člen 110(1) Uredbe št. 6/2002, to je preprečevati obstoj monopolov pri prodaji nadomestnih delov.(22) V skladu s to trditvijo naj tako tveganje ne bi obstajalo, kadar oblika ni določena z videzom kompleksnega izdelka, kot velja za avtomobilsko platišče. To naj bi dokazovala močna konkurenca na trgu s platišči, saj lahko potrošniki izbirajo med številnimi modeli, ki jih ponuja več proizvajalcev. Tako naj bi v okviru postopkov v glavni stvari družba Acacia lahko oblikovala nove modele platišč, v katere ne bi bili vgrajeni modeli, katerih imetnici sta družbi Audi in Porsche, saj oblika platišč ni določena z videzom avtomobila.
68. V skladu z drugo trditvijo, ki jo navajajo te stranke, naj bi bila ta razlaga skladna z besedilom uvodne izjave 13 Uredbe št. 6/2002, ki se nanaša na sestavne dele kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen videz izdelka“.
69. Menim, da je treba to utemeljitev zavrniti iz naslednjih treh razlogov.
70. Na prvem mestu, menim, da neodvisno od njune morebitne utemeljenosti s tema trditvama ni mogoče omejiti obsega člena 110(1) Uredbe št. 6/2002, s tem ko bi se z razlago ponovno uvedla zahteva, katere črtanje je bilo nujno za dosego političnega dogovora v Svetu.
71. Na drugem mestu, menim, da je v nasprotju s trditvami družb Audi in Porsche ter nemške vlade cilj preprečevanja monopolov na trgu z nadomestnimi deli upravičil črtanje te zahteve s strani zakonodajalca Unije.
72. Monopol imetnika modela je res širši, ko je oblika sestavnega dela določena z videzom kompleksnega izdelka. Za ponazoritev naj navedem, da če je oblika žarometa določena z videzom avtomobila in če je v ta žaromet vgrajen varovan model, potem nobena tretja oseba ne more proizvajati ali tržiti nadomestnih žarometov brez soglasja imetnika. Med strankami ni sporno, da je treba v takem primeru uporabiti klavzulo o popravilih, da se liberalizira trg z nadomestnimi deli, kar bi tretjim osebam omogočilo, da uporabijo zadevni videz modela.
73. Vendar ima imetnik modela prav tako monopol, čeprav bolj omejen, ko oblika sestavnega dela ni določena z videzom avtomobila, kot velja za platišča. V tem primeru lahko drugi proizvajalci oblikujejo nadomestne dele, v katere niso vgrajeni varovani modeli, ne da bi imetnik modela lahko temu nasprotoval. Vendar ta imetnik načeloma ohrani pravico nasprotovati proizvodnji ali trženju platišč, ki so replike videza platišč, ki jih je sam oblikoval. To je usoda tega „omejenega“ monopola, ki je bil predmet različnih presoj v zakonodajnem postopku in v okviru te zadeve.
74. S tem ko so bili iz klavzule o popravilih izključeni sestavni deli, katerih oblika ni določena, kot so nadomestna platišča, je bil v prvotnem predlogu Komisije ta „omejeni“ monopol imetnika modela ohranjen, v skladu z razlago, ki jo predlagajo družbi Audi in Porsche ter nemška vlada. V skladu s tem prvim pristopom ima družba Audi pravico nasprotovati zamenjavi poškodovanega platišča Audi z repliko platišča, ki jo proizvaja družba Acacia. V tem smislu je bila s tem predlogom izvedena omejena liberalizacija trga z nadomestnimi deli.
75. Nasprotno pa končna različica klavzule o popravilih, ki se nanaša na vse sestavne dele kompleksnih izdelkov, odpravlja „omejeni“ monopol imetnika modela, v skladu z razlago, ki jo predlagajo družba Acacia, italijanska in nizozemska vlada ter Komisija. V skladu s tem drugim pristopom družba Audi nima pravice nasprotovati zamenjavi poškodovanega platišča Audi z repliko platišča, ki jo proizvaja družba Acacia. Ta pristop vodi k široki liberalizaciji trga z nadomestnimi deli.
76. Zato se je zakonodajalec Unije, ko je črtal zahtevo, da je oblika sestavnega dela določena z videzom kompleksnega izdelka, po mojem mnenju odločil za široko liberalizacijo trga z nadomestnimi deli. Z vidika potrošnika ta liberalizacija, ko se izkaže, da je potrebno popravilo, ponuja možnost kupiti nadomestno platišče, ki ga je proizvedla tretja oseba in ki je replika videza poškodovanega originalnega platišča, ne da bi moral potrošnik kupiti nadomestno platišče, ki ga je proizvedel imetnik modela. Povedano drugače, potrošnika v primeru popravila ne zavezuje odločitev, ki jo je sprejel ob nakupu motornega vozila.
77. Poudarjam, da to razlago potrjuje člen 14 Direktive 98/71, ki mora biti predmet revizije skupaj s členom 110(1) Uredbe št. 6/2002 na podlagi odstavka 2 zadnjenavedenega člena.
78. Čeprav ta določba državam članicam omogoča, da ohranijo v veljavi nacionalne določbe, ki uvajajo klavzulo o popravilih, pa natančneje določa, da lahko te države te določbe spremenijo „le z namenom liberalizacije trga s takšnimi deli“. Po mojem mnenju ta določba potrjuje, da se je zakonodajalec Unije nagibal k liberalizaciji trga z nadomestnimi deli.
79. Na tretjem mestu, Komisija je glede uvodne izjave 13 Uredbe št. 6/2002 trdila, da je ohranitev izraza „od katerega videza je odvisen videz izdelka“ posledica pomanjkljive uskladitve med uvodno izjavo in določbo, ki vsebuje klavzulo o popravilih.
80. Čeprav se mi na podlagi dokumentov, ki jih je objavil Svet, ne zdi možno z gotovostjo odločiti o tem vprašanju, po mojem mnenju več indicev govori v prid temu stališču. Prvič, mogoče je, da je razlog za ohranitev tega izraza to, da je Coreper sprejel predlog irske delegacije, ki ni vseboval spremembe besedila uvodne izjave.(23) Tako je kompromisno besedilo, ki ga je predsedstvo Sveta poslalo po seji odbora Coreper, vsebovalo različico uvodne izjave 13, ki je temeljila na drugi različici (predsedstva), in različico določbe, ki je temeljila na tretji različici (irske delegacije).(24) To neskladje se je ohranilo med celotno razpravo v Svetu(25) in do sprejetja končnega besedila 12. decembra 2001.
81. Drugič, naj spomnim, da je velika večina delegacij izrazila željo po uskladitvi med besedilom uvodne izjave in klavzule o popravilih v predlogu uredbe na eni strani in besedilom člena 14 Direktive 98/71 na drugi.(26) Izraz „od katerega videza je odvisen videz izdelka“ pa je bil črtan iz besedila tega člena med zakonodajnim delom.(27) Te okoliščine govorijo tudi v prid tezi, da je ohranitev tega izraza v besedilu uvodne izjave 13 Uredbe št. 6/2002 posledica pomanjkljive usklajenosti s členom 110(1) te uredbe, kot je trdila Komisija.
82. Vsekakor menim, da vsebina uvodne izjave, ki nikakor ni zavezujoča, ne more pripeljati do omejitve obsega določbe uredbe, s tem ko ponovno uvaja pogoj, katerega črtanje je bilo potrebno za dosego političnega dogovora v Svetu.
83. Iz navedenega sklepam, da obseg člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 ni omejen na sestavne dele kompleksnega izdelka, „od katerega videza je odvisen varovan model“, to pa je zahteva, ki jo je zakonodajalec Unije izrecno zavrnil.
C. Pogoji iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 (drugo vprašanje v zadevi C‑435/16)
84. Iz besedila člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 je mogoče izpeljati dva pogoja, od katerih se eden nanaša na obstoj sestavnega dela kompleksnega izdelka, drugi pa na uporabo tega sestavnega dela za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
1. Obstoj sestavnega dela kompleksnega izdelka
85. Prvi pogoj se nanaša na obstoj „sestavnega dela kompleksnega izdelka“. Ugotavljam, da Uredba št. 6/2002 ne vsebuje opredelitve tega pojma.
86. V skladu z ustaljeno sodno prakso iz zahteve po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba izraze določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo.(28)
87. Na podlagi te sodne prakse je mogoče iz okvira člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 izpeljati več elementov opredelitve.
88. Prvič, v točki (c) člena 3 te uredbe je „kompleksni izdelek“ opredeljen kot izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi. Poleg tega je v točki (b) člena 3 te uredbe pojem „izdelek“ opredeljen kot vsak industrijski ali obrtni izdelek, ki med drugim vključuje dele, namenjene sestavi kompleksnega izdelka.
89. Drugič, iz besedila člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 izhaja, da mora uporaba sestavnega dela omogočiti popravilo kompleksnega izdelka. To pojasnilo pomeni, da je sestavni del potreben za normalno uporabo kompleksnega izdelka, ali povedano drugače, da lahko okvara ali neobstoj sestavnega dela prepreči tako normalno uporabo. Med strankami ni sporno, da to velja za avtomobilska platišča. Nasprotno pa se mi zdi, da ta pogoj med drugim izključuje dodatno avtomobilsko opremo, kot so otroški sedeži, strešni prtljažniki ali akustična napeljava, kot je pravilno trdila nemška vlada.
90. Tretjič, člen 110(1) Uredbe št. 6/2002 se lahko nanaša le na sestavne dele, ki so predmet varstva v okviru modela Skupnosti. Če takega varstva ni, je namreč izjema iz te določbe brezpredmetna.
91. Zato se navedena določba lahko nanaša samo na sestavne dele, ki med drugim izpolnjujejo pogoje iz člena 4(2) te uredbe. Če sestavni del ne izpolnjuje teh pogojev, namreč ne more biti upravičen do varstva v okviru modela Skupnosti iz Uredbe št. 6/2002. Klavzula o popravilih se torej lahko nanaša samo na sestavne dele, če ti, potem ko so vgrajeni v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi zadnjega ostanejo vidni in če vidne značilnosti same na sebi izpolnjujejo zahteve glede novosti in individualne narave.
92. Iz navedenega izhaja, da se pojem „sestavni del kompleksnega izdelka“ v smislu člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 nanaša na izdelek, ki:
– je vgrajen v drug izdelek, pri čemer je zadnjenavedeni opredeljen kot „kompleksni izdelek“;
– se lahko razstavi in zamenja;
– je potreben za normalno uporabo kompleksnega izdelka in
– ob normalni uporabi kompleksnega izdelka ostane viden.
93. Po mojem mnenju ni dvoma, da avtomobilsko platišče izpolnjuje te pogoje in ga je zato treba obravnavati kot „sestavni del kompleksnega izdelka“ v smislu te določbe.
94. Družba Porsche je vseeno zatrjevala, da avtomobilskih platišč ni mogoče šteti za sestavne dele kompleksnega izdelka v smislu navedene določbe. V skladu s to trditvijo je videz ali „estetski izgled“ platišč neodvisen od videza motornega vozila, kar pomeni, da lahko potrošnik sam izbere platišča, s katerimi želi opremiti svoje vozilo, da bi mu dal poseben videz.
95. Ugotavljam, da ta trditev pomeni, da platišča ne morejo biti zajeta s klavzulo o popravilih, ker njihova oblika ni določena z videzom motornega vozila, tako da je lahko isto vozilo opremljeno s številnimi modeli platišč.(29) V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da družba Porsche s tem Sodišče poziva, naj znova uvede zahtevo, ki jo je zakonodajalec Unije izrecno zavrnil, kot sem pojasnil v točkah od 48 do 83 teh sklepnih predlogov.
96. Iz navedenega sklepam, da pojem „sestavni del kompleksnega izdelka“ ni omejen na sestavne dele, katerih oblika je določena z videzom kompleksnega izdelka, temveč se nanaša na vse izdelke, ki so vgrajeni v drug izdelek, pri čemer je ta opredeljen kot „kompleksni izdelek“, ki se lahko razstavijo in zamenjajo, ki so potrebni za normalno uporabo kompleksnega izdelka in ki ob normalni uporabi tega kompleksnega izdelka ostanejo vidni.
2. Uporaba sestavnega dela za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz
97. V skladu s členom 110(1) Uredbe št. 6/2002 je drugi pogoj, da mora biti sestavni del „uporablj[en] v pomenu člena 19(1) za namen popravila […] kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz“.
98. Pojem „uporabe“, določen v členu 19(1) te uredbe, je opredeljen široko, tako da zajema vsako uporabo sestavnega dela za namen popravila.
99. Na prvem mestu poudarjam, da cilj popravila kompleksnega izdelka povzroči vsebinsko omejitev področja uporabe člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. Ta zahteva namreč izključuje zlasti vsako uporabo sestavnega dela zaradi okrasitve ali primernosti, kot je zamenjava platišča iz estetskih razlogov.
100. Povedano drugače, pravica do izjeme od varstva v okviru modela Skupnosti je pridržana uporabi sestavnih delov, ki jo zahteva okvara kompleksnega izdelka, to je stanje, ki preprečuje normalno uporabo tega izdelka. Tako okvaro lahko po mojem mnenju povzroči okvara samega sestavnega dela ali odsotnost takega dela, zlasti v primeru tatvine.(30)
101. V zvezi s tem okoliščina, da bi se lahko platišča, kupljena neodvisno od motornega vozila, v praksi uporabila predvsem za okrasitev in ne za popravilo, sama po sebi ne more upravičiti izključitve platišč s področja uporabe te določbe.
102. Na drugem mestu, člen 110(1) Uredbe št. 6/2002 določa še, da mora biti popravilo izvedeno, da bi se obnovil prvotni videz kompleksnega izdelka.
103. Ugotavljam, da se ta zahteva nanaša na videz kompleksnega izdelka in ne na videz sestavnega dela. Zato ta zahteva pomeni, da lahko zamenjava okvarjenega sestavnega dela vpliva na videz kompleksnega izdelka. Povedano drugače, sestavni del mora biti vključen v videz kompleksnega izdelka.
104. Menim, da bo sestavni del, na katerega se nanaša člen 110(1) Uredbe št. 6/2002, nujno vključen v videz kompleksnega izdelka zaradi medsebojnega vplivanja te določbe in člena 4(2) te uredbe.(31) Kot sem pojasnil zgoraj, so namreč samo sestavni deli, ki ob normalni uporabi ostanejo vidni, lahko upravičeni do varstva v okviru modela Skupnosti in posledično zajeti s klavzulo o popravilih. Sestavni del, ki ostane viden, pa je nujno vključen v videz kompleksnega izdelka, kar med drugim velja za avtomobilska platišča.
105. Vendar je za uporabo navedenega odstopanja potrebno še, da je popravilo izvedeno, da bi se obnovil prvotni videz kompleksnega izdelka. Po mojem mnenju ta zahteva pomeni, da ima nadomestni del enak videz kot del, ki je bil prvotno vgrajen v kompleksni izdelek.
106. Poleg tega je treba po mojem mnenju pojem „videz“ razlagati z vidika opredelitve pojma „videz“ v členu 3(a) Uredbe št. 6/2002, tako da se nanaša predvsem na izgled, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture in/ali materialov samega izdelka in/ali značilnosti ornamentov na njem.
107. V okoliščinah zadev v glavni stvari ta zahteva pomeni, da je videz platišča, uporabljenega za popravilo, enak videzu platišča, ki je bilo prvotno vgrajeno v avtomobil, zlasti glede linij, obrisov, barv, oblik, teksture in/ali materialov samega platišča in/ali značilnosti ornamentov na njem.
108. V zvezi s tem naj pojasnim, da namestitev blagovne znamke, ki je v lasti tretjega proizvajalca – kot je blagovna znamka WSP Italy, ki jo družba Acacia namešča na platišča, ki jih proizvaja(32) – ne more pomeniti, da se videz nadomestnega dela razlikuje od videza originalnega dela, na katerega je bila nameščena blagovna znamka, ki jo imajo imetniki modelov Skupnosti – kot je družba Audi ali Porsche. Če bi bilo tako, bi namreč izključne pravice, ki jih imajo imetniki modela na podlagi varstva blagovnih znamk, tem omogočile, da izničijo obseg člena 110(1) Uredbe št. 6/2002.(33)
109. Družba Audi in nemška vlada sta še predlagali, naj se pogoj v zvezi z obnovitvijo prvotnega videza kompleksnega izdelka razlaga tako, da nujno zahteva, da je oblika sestavnega dela določena z videzom kompleksnega izdelka. V zvezi s tem je znova dovolj ugotoviti, da ti stranki s tem Sodišče pozivata, naj znova uvede zahtevo, ki jo je zakonodajalec Unije izrecno zavrnil.(34)
110. Skratka, za uporabo izjeme iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 mora biti sestavni del uporabljen „za namen popravila […] kompleksnega izdelka“, kar izključuje vsako uporabo zaradi okrasitve ali primernosti, in za to, „da bi se obnovil njegov prvotni videz“, kar pomeni, da ima nadomestni del enak videz kot sestavni del, ki je bil prvotno vgrajen v kompleksni izdelek.
D. Previdnostni ukrepi, ki jih mora sprejeti proizvajalec ali ponudnik sestavnih delov kompleksnega izdelka v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe, ki so določeni v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002 (tretje vprašanje v zadevi C‑397/16 ter tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑435/16)
111. Tretje vprašanje v zadevi C‑397/16 ter tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑435/16 se nanašajo na previdnostne ukrepe, ki jih mora proizvajalec ali ponudnik nadomestnih delov, ki se želi sklicevati na člen 110(1) Uredbe št. 6/2002, sprejeti zaradi preverjanja, da se ti deli uporabljajo ob upoštevanju pogojev uporabe iz te določbe.(35)
112. Naj spomnim, da se ti pogoji nanašajo na uporabo sestavnega dela za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.(36)
113. Ugotavljam, da v besedilu člena 110 Uredbe št. 6/2002 previdnostni ukrepi, ki se lahko zahtevajo od proizvajalca ali ponudnika sestavnih delov v zvezi z upoštevanjem teh pogojev uporabe, niso izrecno obravnavani. Zato mora Sodišče razložiti to določbo, da se določi vsebina ukrepov, ki se lahko zahtevajo od njih, ko se želijo sklicevati na klavzulo o popravilih, da bi omejevali izključne pravice imetnika modela.
114. V zvezi s tem se mi v nasprotju s trditvami družb Audi in Porsche ter nemške vlade ozka razlaga klavzule o popravilih ne zdi mogoča, in to iz naslednjih razlogov.
115. Na eni strani ta klavzula kljub svojemu besedilu ni prehodna določba v smislu sodne prakse Sodišča, to je določba, katere uporaba bi bila časovno omejena zaradi lažjega prehoda na dokončno ureditev.(37) Navedena klavzula se v skladu s svojim besedilom res uporablja, „[d]okler zadevne spremembe te uredbe na predlog Komisije ne začnejo veljati“. Vendar ta formulacija velja za vse druge določbe uredbe, ki se po naravi uporabljajo, dokler se ne spremenijo na predlog Komisije.
116. V resnici, in kot je poudarila Komisija, se klavzula o popravilih, ki velja od 6. marca 2002 na podlagi člena 111(1) te uredbe, uporablja za nedoločen čas.
117. Na drugi strani klavzula o popravilih ne pomeni odstopanja od temeljnega načela prava Unije, kar bi prav tako lahko upravičilo ozko razlago, ampak je določba, ki prispeva k ohranitvi ravnovesja med nasprotujočimi si legitimnimi interesi, to je med interesi imetnikov modela in interesi tretjih oseb, v okviru varstva modelov.
118. Kot sem pojasnil zgoraj,(38) se s klavzulo o popravilih izvaja široka liberalizacija trga z nadomestnimi deli, ker imetniku modela preprečuje, da bi svoje izključne pravice uveljavljal ob uporabi vsakega nadomestnega dela, v katerega je vgrajen videz modela, katerega imetnik je, in to med celotnim trajanjem uporabe kompleksnega izdelka. S tem ko ta klavzula določa izjemo od varstva v okviru modelov Skupnosti, prispeva k ravnovesju med izključnimi pravicami imetnikov modela in pravicami tretjih oseb, tako da zadnjenavedenim omogoča uporabo modelov imetnikov za namen popravila kompleksnega izdelka.
119. Zato se mora z razlago te klavzule ohraniti polni učinek široke liberalizacije, ki jo je zakonodajalec Unije želel doseči v zvezi z nadomestnimi deli.
120. Z vidika teh elementov je treba določiti vsebino previdnostnih ukrepov, ki se lahko zahtevajo od proizvajalca ali ponudnika sestavnih delov. Glavna težava pri tem je, da je ravnanje proizvajalca ali ponudnika predhodno dejanju popravila, ki lahko spada v okvir člena 110(1) Uredbe št. 6/2002. Povedano drugače, ti previdnostni ukrepi se nanašajo na pogoje, pod katerimi bo sestavni del uporabljen v prihodnje in najpogosteje s strani tretjih oseb.
121. V zvezi s tem so bili Sodišču predlagani trije pristopi, ki temeljijo na obveznostih jamstva in izjave ter dolžnosti skrbnega ravnanja. Naklonjen sem temu zadnjemu pristopu, ki se mi zdi najprimernejši za ohranitev polnega učinka klavzule o popravilih.
122. V skladu s prvim pristopom, ki temelji na obveznosti jamstva, se od proizvajalca in ponudnika zahteva, naj jamčita, da bodo nadomestni deli, ki jih proizvajata ali ponujata, res uporabljeni „za namen popravila kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz“. Po mojem mnenju bi taka obveznost jamstva pretirano zmanjšala polni učinek člena 110(1) Uredbe št. 6/2002.
123. Na eni strani bi taka obveznost jamstva proizvajalca in ponudnika prisilila, da ponujata nadomestne dele samo takrat, ko sta lahko vnaprej prepričana, da bodo uporabljeni pod zgoraj navedenimi pogoji.
124. V tem smislu je družba Audi predlagala, naj se proizvajalcem replik platišč naloži obveznost, da svoje izdelke distribuirajo samo avtomehaničnim delavnicam in zagotovijo, da jih te uporabljajo izključno za popravila. Družba Porsche je predlagala prepoved prodaje replik platišč med proizvajalci in trgovci, ker te prodaje vključujejo prevelike količine, da bi se lahko preverilo upoštevanje zgoraj navedene določbe. Dodati moram, da si je nenazadnje mogoče predstavljati, da bi bilo proizvajalcu dovoljeno proizvajati replike platišč samo v primeru ustrezno ugotovljene potrebe po popravilu.
125. Vendar bi se s takimi omejitvami gospodarskih dejavnosti proizvajalcev in ponudnikov sestavnih delov omejil njihov dostop do trga z nadomestnimi deli, kar je v nasprotju s ciljem liberalizacije, ki ga uresničuje člen 110(1) Uredbe št. 6/2002. Najprej, v predlogu družbe Audi ni upoštevana možnost popravil, ki se opravijo zunaj avtomehaničnih delavnic, zlasti tistih, ki jih opravi končni uporabnik sam. Dalje, predlog družbe Porsche bi izključeval replike platišč iz katalogov trgovcev, ki so pomemben gospodarski trg. Nazadnje, proizvodnja replik platišč v primeru ugotovljene potrebe po popravilu bi povzročila izgubo ekonomij obsega za proizvajalce in zamude pri razpoložljivosti platišč, kar bi koristilo originalnim platiščem, ki jih tržijo imetniki modela.
126. Na drugi strani bi bila zaradi take obveznosti jamstva proizvajalec in ponudnik odgovorna za ravnanja vseh akterjev, ki bi jima sledili v distribucijski verigi, in to do končnega uporabnika. Prodajalec in ponudnik bi bila tako lahko odgovorna za to, da končni uporabnik replike platišč uporabi za okrasitev. V zvezi s tem sta družba Acacia in Komisija pravilno trdili, da bi bilo nesorazmerno od proizvajalca ali ponudnika sestavnih delov zahtevati, da vzpostavita sistem spremljanja dejavnosti tako gospodarskih subjektov, ki svoje dejavnosti opravljajo pred njima, kot končnih uporabnikov.
127. Dodati moram, da lahko imetnik modela, če meni, da pogoji uporabe iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 niso izpolnjeni, vedno uveljavlja svoje pravice proti zadevnemu uporabniku.
128. Iz teh razlogov menim, da od proizvajalca in ponudnika ni mogoče zahtevati, da jamčita, da bodo replike platišč, ki jih proizvajata ali prodajata, uporabljene pod zgoraj navedenimi pogoji.
129. V skladu z drugim pristopom, ki je bil predlagan Sodišču, se proizvajalcu in ponudniku sestavnih delov nalaga obveznost, da od kupca dobita izjavo, da sestavnega dela ne bo uporabljal za druge namene, kot so določeni v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002.(39)
130. Tak pristop se mi zdi pretirano tog, ker proizvajalcu ali ponudniku preprečuje uporabo drugih previdnostnih ukrepov, ki bi se lahko izkazali za ustrezne v okviru njunih dejavnosti. Poleg tega lahko dvomimo o učinkovitosti tega pristopa. Povsem mogoče si je namreč predstavljati, da proizvajalec ali ponudnik formalno dobi to izjavo, čeprav ve, da kupec sestavnega dela ne bo uporabil pod pogoji iz te določbe.
131. Tretji pristop, ki ga omenjata italijanska vlada in Komisija, temelji na dolžnosti skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe, določenih v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002, s strani nadaljnjih uporabnikov. Naklonjen sem temu pristopu, ki je po mojem mnenju najprimernejši za ohranitev polnega učinka široke liberalizacije trga z nadomestnimi deli, za katero se je odločil zakonodajalec Unije. Vendar je treba pojasniti, kaj taka dolžnost pomeni v praksi.
132. Po mojem mnenju mora skrben proizvajalec ali ponudnik kupca obvestiti, da je v zadevni sestavni del vgrajen videz modela, za katerega ni imetnik, in da je ta sestavni del namenjen izključno za popravilo kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
133. V zvezi s tem poudarjam, da je Sodišče že imelo priložnost odločiti, da člen 14 Direktive 98/71 in člen 110 Uredbe št. 6/2002 proizvajalcu nadomestnih delov ne dovoljujeta, z odstopanjem od določb prava Unije o znamkah, da brez soglasja proizvajalca avtomobilov namesti blagovno znamko, ki jo je registriral ta proizvajalec.(40) Zato tretji proizvajalec – kot je Acacia – ne more ustvariti zmede med svojimi replikami sestavnih delov in originalnimi sestavnimi deli, ki jih proizvaja imetnik modela – kot je družba Audi ali Porsche – z namestitvijo blagovne znamke, ki jo ima zadnjenavedeni.
134. Poleg tega mora proizvajalec ali ponudnik imeti možnost dokazati, da je izpolnil to obveznost obvestitve, tako da uporabi vse načine dokazovanja, predvidene v nacionalnem pravu. Tak dokaz bi med drugim, vendar ne izključno, lahko imel obliko izjave, ki jo podpiše kupec, kot je predvidena v okviru drugega pristopa, ali obliko klavzule, vključene v prodajno pogodbo.
135. Vendar ta obveznost obvestitve ni dovolj za izpolnitev dolžnosti skrbnega ravnanja. Skrben proizvajalec ali ponudnik se mora namreč tudi vzdržati prodaje sestavnega dela, če ve ali bi razumno moral vedeti, da ta del ne bo uporabljen v skladu s pogoji iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002.
136. Poudarjam, da sta tako Sodišče(41) kot zakonodajalec Unije(42) uporabila podobne pogoje na področju intelektualne lastnine.
137. Skratka, menim, da mora proizvajalec ali ponudnik sestavnega dela kompleksnega izdelka za to, da se lahko sklicuje na klavzulo o popravilih, izpolnjevati dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe, določenih v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002, s strani nadaljnjih uporabnikov. Ta dolžnost skrbnega ravnanja pomeni, da mora na eni strani kupca seznaniti s tem, da je v zadevni sestavni del vgrajen model, za katerega ni imetnik, in da je ta del namenjen izključno uporabi pod pogoji iz te določbe, ter da na drugi strani izgubi pravico do sklicevanja na to klavzulo, če je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sestavni del ne bo uporabljen ob upoštevanju teh pogojev.
VI. Predlog
138. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih predložili Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu, Italija) in Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), odgovori:
1. Člen 110(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti je treba razlagati tako, da pojem „sestavni del kompleksnega izdelka“ ni omejen na sestavne dele, katerih oblika je določena z videzom kompleksnega izdelka, temveč se nanaša na vse izdelke, ki so vgrajeni v drug izdelek, pri čemer je ta opredeljen kot „kompleksni izdelek“, ki se lahko razstavijo in zamenjajo, ki so potrebni za normalno uporabo kompleksnega izdelka in ki ob normalni uporabi tega kompleksnega izdelka ostanejo vidni.
2. Za uporabo izjeme iz člena 110(1) Uredbe št. 6/2002 mora biti sestavni del uporabljen „za namen popravila […] kompleksnega izdelka“, kar izključuje vsako uporabo zaradi okrasitve ali primernosti, in za to, „da bi se obnovil njegov prvotni videz“, kar pomeni, da ima nadomestni del enak videz kot sestavni del, ki je bil prvotno vgrajen v kompleksni izdelek.
3. Proizvajalec ali ponudnik sestavnega dela kompleksnega izdelka mora za to, da se lahko sklicuje na klavzulo o popravilih, izpolnjevati dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev uporabe, določenih v členu 110(1) Uredbe št. 6/2002, s strani nadaljnjih uporabnikov. Ta dolžnost skrbnega ravnanja pomeni, da mora na eni strani kupca seznaniti s tem, da je v zadevni sestavni del vgrajen model, za katerega ni imetnik, in da je ta del namenjen izključno uporabi pod pogoji iz te določbe, ter da na drugi strani izgubi pravico do sklicevanja na to klavzulo, če je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sestavni del ne bo uporabljen ob upoštevanju teh pogojev.